UPRS Sodba I U 1542/2018-9

Jedro

Odredba o odsvojitvi delnic iz 267. člena ZBan-2 je edini ukrep zoper neupravičenega kvalificiranega imetnika delnic, ki ga določa ZBan-2. Pravilnost in zakonitost Odredbe se presoja po stanju v času njene izdaje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano Odločbo o ugovoru (v nadaljevanju Odločba) je svet Banke Slovenije (v nadaljevanju tudi toženka) zavrnil ugovor družbe A. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zakoniti zastopnik je B.B. zoper Odredbo o odsvojitvi delnic PBH-24.50-009/18-001 z dne 17. 4. 2018, v nadaljevanju Odredba (točka 1 izreka). Ugovor družb C. d.o.o. in D. d.o.o. je zavrnil (točki 2 in 3 izreka). V skladu s 343. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) se rok za odpravo kršitev, določen z Odredbo podaljša za čas od vložitve ugovora do vročitve odločbe o ugovoru (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve Odločbe izhaja, da je toženka z Odredbo ugotovila, da so družbe A. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. na dan 17. 4. 2018 imetnice rednih delnic E. d.d. (v nadaljevanju hranilnice) z oznako X. in sicer: tožnica je imetnica 7.560 delnic, kar predstavlja 9,97% delež v kapitalu hranilnice, C. d.o.o. je imetnica 764 delnic, kar predstavlja 1,01% delež, družba D. d.o.o. pa je imetnica 2.847 delnic, kar predstavlja 3,75% delež. Navedene družbe so na dan 17. 4. 2018 (na dan izdaje Odredbe) skupaj imetnice 11.171 delnic oziroma 14,73% deleža v kapitalu hranilnice. Tožnica in družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. z ravnanji, ki jih toženka navaja, izkazujejo, da delujejo usklajeno, zato se šteje, da so v skladu z drugim in tretjim odstavkom 60. člena ZBan-2 v povezavi z 2. členom Sklepa o uporabi Skupnih smernic o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (v nadaljevanju Skupne smernice) in 4. točko I. Poglavja Naslova II Smernic, sklenile kvalificirani delničarski sporazum. Navedene družbe so na dan 17. 4. 2018 skupaj imetnice kvalificiranega deleža v hranilnici v višini 14,73%, pred pridobitvijo tega deleža pa niso pridobile dovoljenja Banke Slovenije v skladu s 60. členom ZBan-2, zato so neupravičene imetnice deleža, ki presega 10% skupnega deleža hranilnice, kot to določa 73. člen ZBan-2. Ker v roku 1 meseca od 14. 12. 2017 (seja skupščine hranilnice), ko so začele usklajeno delovati, niso vložile zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, jim je toženka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZBan-2 z Odredbo naložila, da morajo delnice hranilnice, ki jih imajo v nasprotju z ZBan-2, odsvojiti v roku 3 mesecev od prejema Odredbe in ji predložiti poročilo o odsvojitvi z navedbo dokazov o odsvojitvi in pridobitelju. V skladu s 277. členom ZBan-2 se na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti tega postopka javno objavijo informacije, ki jih toženka navaja.

3. Tožnica in družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. so pravočasno vložili ugovore zoper Odredbo, o katerih je toženka odločala z Odločbo in vse ugovore zavrnila kot neutemeljene. Razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti ugovor, so taksativno navedeni v 344. členu ZBan-2. Glede na vsebino ugovorov navedene družbe ugovarjajo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev določb postopka. Na straneh 4 do 9 obrazložitve Odločbe toženka navaja razloge za zavrnitev ugovorov glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in sicer glede usklajenega delovanja navedenih družb oz. sklenitve kvalificiranega delničarskega sporazuma (zavrnila je ugovor, da ni bilo sklenjenega delničarskega sporazuma oz., da navedene družbe niso delovale usklajeno). Toženka navaja ugotovljeno dejansko stanje po posameznih dejavnikih, kot jih opredeljuje točka 4.6 Skupnih smernicah o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju, ki jih je 1. 10. 2017 sprejel Evropski bančni organ, ki opredeljujejo usklajeno delovanje subjektov in primeroma navajajo posamezno vrsto dokazov o sodelovanju: 1. obstoj družinskih razmerij; 2. da ima bodoči pridobitelj višji, vodilni položaj ali pa je član upravljalnega organa ali upravljalnega organa v nadzorniški funkciji v ciljnem podjetju ali tako osebo imenuje, 3. razmerja podjetij v isti skupini; 4. da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja; 5. nesprejemljivi vzorci glasovanja zadevnih delničarjev. Sklenitev delničarskega sporazuma oziroma usklajeno delovanje ne izhaja iz vsakega posameznega dejavnika, marveč iz vseh dejavnikih skupaj. Pri presoji ugovorov je toženka upoštevala definicijo usklajenega delovanja oziroma kvalificiranega delničarskega sporazuma, ko gre za usklajeno izvrševanje upravljalskih upravičenj. Za takšen dogovor zakon ne predpisuje posebne pisne oblike, ampak zadostuje, da iz samih ravnanj imetnikov delnic izhaja, da upravljalska upravičenja, ki jih imajo imetniki delnic, izvršujejo usklajeno s ciljem pridobitve vplivnega deleža v ciljni družbi. Pri presoji obstoja delničarskega sporazuma oziroma usklajenega delovanja gre za pravni standard, ki ga mora Banka Slovenije napolniti v vsakem posameznem primeru. Pri tem uporablja ZBan-2 in Skupne smernice, ne opredeljuje pa se do razlogov, ki jih navaja tožnica za poenoteno glasovanje navedenih družb na seji skupščine hranilnice 14. 12. 2017. Tako ne vrednoti vsebine glasovanja in ne posega v avtonomne odločitve navedenih družb, marveč zgolj presoja dejanja, ki kažejo na usklajeno delovanje navedenih družb. Glede očitanih kršitev pravil postopka, zlasti pravice do izjave iz 322. člena ZBan-2, po katerem mora Banka Slovenije pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti, stranko pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, navaja, da je tožnica pravico do izjave in do pravnega sredstva uveljavljala v skladu s prvim odstavkom 326. člena ZBan-2 z ugovorom zoper Odredbo. Toženka je namreč v predmetni zadevi v skladu z 267. členom ZBan-2 odločala z Odredbo o odsvojitvi delnic, izdano neupravičenim imetnicam delnic hranilnice, ki so pridobile delnice hranilnice v nasprotju z ZBan-2, za katero pa se določba 322. člena ZBan-2 ne uporablja.

4. Tožnica je med drugim v ugovoru navedla, da je 2.830 lotov delnic hranilnice z oznako X. prodala in toženki kot dokaz predložila pogodbo o prodaji in nakupu delnic hranilnice z dne 3. 5. 2018. Tožnica tako ni bila več imetnica citiranih delnic. Toženka je pri presoji tega ugovora ugotovila, da so bile navedene družbe na dan 3. 5. 2018 skupaj imetnice 9,98% deleža v hranilnici, kar je pod mejo kvalificiranega deleža (10%). Vendar gre za nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji Odredbe (ki je bila izdana 17. 4. 2018), zoper katero navedene družbe ugovarjajo, zato jih ni mogoče upoštevati. Toženka presoja pravilnost Odredbe, zoper katero lahko stranke postopka ugovarjajo glede na stanje v času njene izdaje. Po stanju ob izdaji izpodbijane odločbe (na dan 19. 6. 2018) pa je imela tožnica 7,52% delež, C. d.o.o. 0,35% delež in D. d.o.o. 3,75% delež, skupaj 11,62% delež v kapitalu hranilnice, kar je ponovno več kot 10% kvalificirani delež. Toženka je v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZBan-2 vse ugovore kot neutemeljene zavrnila.

5. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema potek postopka in odločitve toženke ter pojasnjuje svoj pravni interes za vložitev tožbe, saj je 3. 5. 2018 v celoti izpolnila Odredbo in za izdajo izpodbijane odločbe tako ni bilo več pravne podlage. Toženka se do tožničinih ugovorov ni opredelila. Sodišču predlaga vpogled v posamezne listine, ki jih navaja na strani 3 tožbe. Predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice glede okoliščin pridobitve predmetnih delnic hranilnice ter glede sklenitve delničarskega sporazuma. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj ob njeni izdaji ni bilo potrebe za njeno izdajo in tudi ni bilo podane pravne podlage. V skladu s tretjim odstavkom 325. člena ZBan-2 bi toženka morala zgolj ugotoviti, da je očitana kršitev odpravljena in postopek ustaviti. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo in celo podaljšala rok za odpravo kršitev (ki so bile ob njeni izdaji že odpravljene). Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno. Kršena je bila zakonska opredelitev kvalificiranega delničarskega sporazuma, kar tožnica pojasni na straneh 3 do 6 tožbe. V nadaljevanju podaja primerjalno-pravni prikaz ureditve pravnega standarda „usklajenega delovanja“ v Nemčiji, ter pojasnjuje namen politike EU in Smernic (cilj je dobro upravljanje in preprečitev delničarskega aktivizma). Izpodbijana odločba je v nasprotju s pravnim redom EU in temeljnimi politikami EU. Tudi slovenski materialni predpis (ZBan-2) ne daje podlage za izdajo izpodbijane odločbe, kar pojasni na straneh 10 in 11 tožbe, z navajanjem določbe tretjega odstavka 60. člena in 73. člena ZBan-2.

6. Tožnica toženki tudi očita, da je bistveno kršila določbe postopka, saj v skladu s 1. točko 342. člena ZBan-2 ni določno opisala kršitev, ki jih očita tožnici. Toženka se sklicuje hkrati na drugi odstavek in na tretji odstavek 60. člena ZBan-2, ki pa urejata bistveno drugačne položaje z različnimi zakonskimi zanki in ne moreta biti hkrati podana. Kršena je bila tožničina pravica do izjave, ki naj bi jo imela tožnica zgolj z možnostjo podati ugovor zoper Odredbo. Sankcija za očitano kršitev je bila tožnici izrečena brez predhodnega kontradiktornega postopka. Tožnica tudi ni imela možnosti seznaniti se z navedbami in dokazi drugih subjektov nadzora v postopku ugovora zoper predmetno odredbo. Pravica do izjave z možnostjo podajanja ugovora je po mnenju tožnice neučinkovita. Kršen je 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršena so pravila dokazovanja, saj tožnica ne more dokazovati negativnih dejstev (da med navedenimi družbami ni sklenjenega kvalificiranega delničarskega sporazuma oziroma ni podanega usklajenega delovanja). Ker ni listinskih dokazov, je potrebno dati stranki in pričam možnost, da se izjavijo in to ne le s pisnimi izjavami. Zagotovljen bi moral biti pošten kontradiktorni postopek z neposrednim zaslišanjem vseh strank in predlaganih prič.

7. Tožnica ugovarja, da je pri izdaji izpodbijane odločbe sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, kar pojasni. Poleg navedenega tožnica meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj se navedbe toženke v izpodbijani odločbi in v Odredbi nasprotujejo.

8. V nadaljevanju tožnica ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno oziroma je bil napravljen napačen sklep. Navaja določbo prvega odstavka 20. člena ZBan-2 in se sklicuje na skrbnost dobrega strokovnjaka. S takšno skrbnostjo toženka ni ugotavljala predmetnega dejanskega stanja. V zadevi ni podanih družinskih povezav, kot je to napačno ugotovila toženka. B.B. in F.F. nista bila zakonita imetnika delnic hranilnice, marveč sta bili imetnici teh delnic družbi A. d.o.o. in C. d.o.o. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede usklajenega delovanja citiranih družb na 32. seji skupščine hranilnice 14. 12. 2017, česar pa toženka ni dokazala. Glasovanje je namreč potekalo elektronsko in tajno. Trditev je tudi v nasprotju z vsebino zapisnika te seje skupščine hranilnice, ki je notarska listina in tako javna listina. Ugotovitve toženke nasprotujejo vsebini javne listine. V Smernicah so predvideni indici usklajenega delovanja, če več oseb izkazuje nesprejemljive vzorce glasovanja. V predmetni zadevi pa gre za glasovanje zgolj na eni seji skupščine hranilnice. Predlaga zaslišanje prič F.F. in G.G. ki bosta izpovedala, da ni bil sklenjen delničarski sporazum in da ne gre za usklajeno delovanje. Zakon predvideva sklenitev sporazuma ali drugo obliko zaveze. Toženka bi tako morala dokazati obstoj takšnega sporazuma, za kar ima na voljo primeroma navedene indice v Smernicah. V obravnavanem primeru pa se je velik del delničarjev hranilnice želel ubraniti pred nevestnim in negospodarnim upravljanjem hranilnice. Ni potrebno nobenega usklajenega delovanja delničarjev hranilnice, da bi se ti poenotili, da ne želijo škodljivega upravljanja hranilnice. Na 32. seji skupščine hranilnice je tožnico zastopal drug delničar in sicer G.G. Gre za pooblaščenca z vsemi pooblastili (podano je mandatno razmerje). Navedeno pa ni dokaz usklajenega delovanja. Napačno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede razmerij med podjetji v isti skupini. Med tožnico in družbama C. d.o.o. in D. d.o.o. ni nobene kapitalske povezave. Gre za povsem samostojna podjetja. V nadaljevanju navaja 56. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-2). Napačno je toženka domnevala tudi uporabo istega vira financiranja. Gre za primere, ko več oseb usklajeno skupno nastopa pri iskanju finančnih virov za individualne nakupe vrednostnih papirjev. Npr. več oseb se skupno pogaja in najame kredit. V primeru, ko več oseb skupno pridobiva finančna sredstva, je verjetnost, da skupno kupujejo vrednostne papirje povečana. Kot isti vir financiranja pa se ne smatra kratkoročno posojilo ene družbe drugi družbi, kar tožnica pojasni. Ne gre za isti vir financiranja. Toženka ugovarja tudi nesorazmernost izrečenega ukrepa glede na težo kršitev, kar pojasni. Tožnica sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo z dne 19. 6. 2018, s katero je toženka odločala o ugovoru tožnice zoper odredbo z dne 17. 4. 2018 v 1. in 4. točki izreka odpravi ter ju spremeni tako, da ugovoru tožnice ugodi in odpravi odredbo toženke z dne 17. 4. 2018. Tožnici pa naj tudi prisodi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo opredeljuje do tožbenih navedb. Prvenstveno sodišču predlaga, da naj tožbo zavrže, ker ni podan pravni interes tožnice, glede na dejstvo, da je sporne delnice zavarovalnice že v celoti prodala in tako že izvršila predmetno Odredbo ter si s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja (na strani 4 in 5). V nadaljevanju se opredeljuje do tožbenih navedb glede nezakonitosti Odločbe: glede nepotrebnosti ukrepa (na strani 6 in 7), glede nepravilne uporabe materialnega prava ( na strani 7 do 13), glede bistvenih kršitev določb postopka (na strani 13 do 19) in glede nesorazmernosti ukrepa (na straneh 19 in 20) in navaja razloge, zaradi katerih sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pripominja pa tudi, da so vse tožbene navedbe, ki jih tožnica ni uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo, prepozne in posledično nedovoljene (359. člen ZBan-2). Sodišču primarno predlaga, da naj tožbo zavrže oziroma podrejeno, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnici tudi naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu (točka 1 in 4 izreka) zakonita. Sodišče se z razlogi Banke Slovenije iz obrazložitve Odločbe in iz Odredbe strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je Banka Slovenije zakonito izdala izpodbijano odločbo, za katero tožnica sodišču predlaga, da naj ugotovi njeno nezakonitost in naj jo v točkah 1 in 4 izreka odpravi.

13. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe presojalo, ali tožnica v predmetni zadevi izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo namreč zatrjuje, da med strankama ni sporno, da je tožnica predmetne delnice hranilnice (katerih nezakonita imetnica je glede na določbe ZBan-2) že odsvojila in tako v celoti izvršila naložen ukrep, naložen z Odredbo ter si tako po mnenju toženke ne more s tožbo izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi ugoditev tožbenemu zahtevku po mnenju toženke ne bi v ničemer izboljšala tožničinega pravnega položaja, zato toženka sodišču predlaga, da naj v skladu s 36. členom ZUS-1 predmetno tožbo zavrže. Sodišče predlogu ni sledilo. Po presoji sodišča tožnica izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Iz določbe 66. člena ZBan-2 izhajajo okoliščine, ki so relevantne za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika delnic, med drugim tudi ugled bodočega kvalificiranega imetnika. Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (Skupne smernice) določajo, da zahteve glede integritete pomenijo odsotnost „negativnih ocen“, niso pa nanje omejene. V skladu s Skupnimi smernicami bi se pri ugotavljanju ugleda oz. dobrega imena morale upoštevati vse kazenske ali druge ustrezne upravne evidence, torej tudi izrečeni ukrepi nadzora s strani sektorskega regulatorja. Kot to pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo je namen ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev v bankah (in hranilnicah, opomba sodišča), da so lastniki ustrezni („fit, proper“) in da v finančni sistem vstopajo samo primerni delničarji. S presojo primernosti se zagotovi, da nameravani pridobitelj kvalificiranega deleža uživa dober ugled in ima potrebno finančno trdnost. Tako zakonito izrečeni ukrepi tožnici s strani Banke Slovenije, kot organa nadzora, po presoji sodišča vplivajo na pravni položaj tožnice (na njeno dobro ime oziroma ugled) tudi v primeru, ko je v danem roku iz Odredbe naložen ukrep v celoti izvršila in vse sporne delnice hranilnice prodala. Po povedanem sodišče ni sledilo predlogu toženke, da naj predmetno tožbo zavrže in je tožbo vsebinsko obravnavalo.

14. Postopek sodnega varstva urejajo določbe od 354. člena do 362. člena ZBan-2, sicer se na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2 uporablja ZUS-1, če z ZBan-2 ni določeno drugače. Na podlagi četrtega odstavka 356. člena ZBan-2 je odločbo, s katero je Banka Slovenije zavrnila ugovor zoper odredbo, možno izpodbijati v upravnem sporu. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZBan-2, ki določa meje preizkusa, ki ga opravi sodišče, je sodišče v predmetni zadevi opravilo preizkus izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri čemer je presojalo zgolj tožbene razloge, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo, ostale tožbene navedbe pa po presoji sodišča predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (359. člen ZBan-2). Po uradni dolžnosti je sodišče pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 360. člena ZBan-2.

15. Sodišče je v postopku vpogledalo v vse listine predmetnega upravnega spisa, kakor tudi listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi.

16. Pri svoji presoji je sodišče upoštevalo položaj in pristojnosti Banke Slovenije ter namena in dobrine, ki naj bi jo varovala. Varovane dobrine po ZBan-2 so stabilnost bančnega, širšega finančnega ter celotnega gospodarskega sistema. Banka Slovenije je pristojna in odgovorna za nadzor nad bankami in tudi nad hranilnicami (prvi odstavek 9. člena ZBan-2). Na podlagi 315. člena ZBan-2 se za hranilnice uporablja ZBan-2. V predmetni zadevi je svet Banke Slovenije po izvedenem postopku nadzora nad tožnico, kot subjektom nadzora, sprejel Odredbo, s katero je izrekel ukrep nadzora zoper nezakonite kvalificirane imetnike delnic hranilnice v okviru svojih zakonskih pristojnosti nadzora (267. člen ZBan-2). Iz predhodno navedenega po naravi stvari izhaja, da ima Banka Slovenije pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije kot strokovni organ, ki odloča na podlagi kompleksnih gospodarsko-finančnih ocen in predvidevanj, določeno polje strokovne presoje pri načinu opravljanja nadzorne funkcije in pri izbiri ukrepov¹. Banka Slovenije ima pravico diskrecijskega odločanja, vendar svoje odločitve ne sme opreti na katerakoli ravnanja oz. stanja, ampak le tista, na podlagi katerih je mogoče sklepati na možnost nastanka zakonsko določenih posledic². Banka Slovenije mora v tem polju ravnati po pravilih stroke, posebej pa mora paziti, da ne ravna arbitrarno. To pomeni, da mora presojo izvrševati v mejah in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je to zakonsko pooblastilo podeljeno³. Pri svojem odločanju Banka Slovenije, kot sektorski regulator, izhaja iz pravil stroke, ob upoštevanju meril, ki jih je postavil ZBan-2. O tem, da je sodni nadzor v takih primerih zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu, in to šele tedaj, če bi razlogi tožnice vzbudili upravičen dvom v pravilnost razlage uporabljenih pravil, pa se je že izrekla sodna praksa⁴. Sodišče je v konkretnem primeru presojalo ali je bilo dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno in ali so v zadevi podane bistvene kršitve pravil postopka, zlasti pa: ali je imela tožnica možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe v postopku v skladu z ZBan-2 (točka 2 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), ali je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), ter, ali Odločba omogoča preizkus (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), kakor tudi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

17. Tožnica ugovarja bistveno kršitev določb postopka v zvezi s pravico do izjave (točka 2 drugega odstavka 360. člena ZBan-2). Na podlagi drugega odstavka 319. člena se za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če z ZBan-2 ni drugače določeno. Pri tem predstavlja ZBan-2 glede na ureditev v ZUP specialen zakon (lex specialis), ki glede na posebno naravo področja, ki ga ureja (bančništvo), pravico do izjave stranke ureja na specialen način. V skladu z določbo prvega odstavka 324. člena ZBan-2 Banka Slovenije obravnava zadeve brez naroka. V predmetni zadevi pa tudi po presoji sodišča niso bile podane okoliščine iz drugega odstavka 324. člena ZBan-2. V danem primeru tožnica in citirane družbe niso stranke oziroma subjekti nadzora z nasprotujočim interesom, kar tudi sicer tožnica ne zatrjuje. Vsi navedeni subjekti so v predmetnem postopku zasledovali enak interes. Pravica do izjave je v ZBan-2 posebej urejena v 321. členu in 322. členu. Na podlagi prvega odstavka 321. člena ZBan-2 dajejo stranke svoje izjave pisno. V skladu s prvim odstavkom 322. člena ZBan-2, ki ureja možnost izjave stranke, mora Banka Slovenije pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti, stranko pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če v posameznem primeru stranki ni bila zagotovljena drugačna možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Navedena dolžnost Banke Slovenije je omejena na postopke, v katerih Banka Slovenije odloči z Odločbo, ne pa tudi na postopke, v katerih Banka Slovenije odloča z Odredbo. Z ugotovljenimi dejstvi v predmetni zadevi in s toženkino oceno teh dejstev se je tožnica seznanila kot subjekt nadzora v predmetnem postopku ob vročitvi Odredbe, saj iz obrazložitve Odredbe jasno izhajajo vsa relevantna dejstva, ki so narekovala izdajo te Odredbe oziroma izrek izpodbijanega ukrepa. V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZBan-2 ima subjekt nadzora, torej v danem primeru tožnica, zoper Odredbo, izdano v postopku izdaje ukrepa nadzora, pravico vložiti ugovor v roku 8 dni od vročitve Odredbe. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica svojo pravico do izjave z vložitvijo ugovora zoper Odredbo pravočasno tudi izkoristila in zoper Odredbo vložila ugovor. O ugovoru je tožena stranka odločila z izpodbijano Odločbo in tožničin ugovor kot neutemeljen zavrnila. Toženka je Odredbo preizkusila v delu, v katerem jo je tožnica izpodbijala z ugovorom in v mejah razlogov, navedenih in obrazloženih v ugovoru, skladno z 346. členom ZBan-2. Razlogi za zavrnitev tožničinih ugovorov po presoji sodišča jasno in argumentirano izhajajo iz obrazložitve Odločbe, s katero je toženka tožničine ugovore zoper Odredbo zavrnila. Kot je to pravilno pojasnila že toženka, zaradi nujnosti hitrega postopanja, ZBan-2 ne predvideva izmenjave vlog strank. Banki Slovenije ZBan-2 tudi ne nalaga obveznosti, da bi morala vse subjekte nadzora seznaniti z ugovori ostalih subjektov nadzora v postopku nadzora in z njihovimi dokaznimi predlogi. Strankam pa je v postopku na podlagi 328. člena ZBan-2 omogočen vpogled v upravni spis, za katerega pa tožnica v predmetnem postopku ni zaprosila. Tožnica je imela po presoji sodišča ves čas postopka možnost vpogleda v upravni spis. V tožbi pa tudi tožnica sama ne navaja, da ji Banka Slovenije vpogleda v predmetni upravni spis ni omogočila. Po oceni sodišča Banka Slovenije v predmetnem upravnem postopku ni kršila tožničine pravice do izjave, kot to neupravičeno ugovarja tožnica v tožbi. Po presoji sodišča je imela tožnica vse možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v predmetni zadevi.

18. Po presoji sodišča je Banka Slovenija tudi zadostila standardu obrazloženosti izpodbijane odločbe. Tožničin ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, temelji na tožničinem stališču, da si navedbe v obrazložitvi Odločbe in Odredbe nasprotujejo in da so v nasprotju s podatki iz javnih listin, vendar je ugovor pavšalen. Sodišče ugotavlja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, skladni s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov. Glede na ustaljeno sodno prakso, po kateri je presoja sodišča v primerih, kot je obravnavani, zadržana, je v predmetni zadevi sodišče presojalo sprejemljivost in argumentiranost razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot to izhaja tudi iz sodne prakse⁵.

19. Neutemeljen in neobrazložen je tožničin tožbeni ugovor, da je pri odločanju v konkretnem primeru sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2). V predmetnem postopku je kot članica sveta Banke Slovenije sodelovala H.H. Tožnica ugovarja, da je po poročanju portala Siol.net omenjenega soproga I.I., ki je predsednik uprave Sklada obrtnikov in podjetnikov, pri katerem je predsednik uprave hranilnice g. J.J. član skupščine. Skupščina Sklada obrtnikov in podjetnikov pa sprejema ključne odločitve ter tudi imenuje in razrešuje njegove nadzornike. Po mnenju tožnice je pri H.H. podan dvom v njeno nepristranskost (subjektivna nepristranskost), pri čemer pa po presoji sodišča tožnica ne konkretizira okoliščin, ki naj bi vplivale na dvom v nepristranskost H.H. in tudi ne navaja zakonsko utemeljenih razlogov za izločitev navedene osebe. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, tožnica ni navedla konkreten razlog iz 36. člena ZUP za izločitev H.H. niti ni njene izločitve predlagala v ugovoru zoper Odredbo, v skladu s 37. členom ZUP.

20. Glede ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi je sodišče v skladu z določbo 359. člena ZBan-2 presojalo zgolj tiste tožbene ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo. Tožnica ugovarja, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj med tožnico in družbama C. d.o.o. in D. d.o.o. ni sklenjenega delničarskega sporazuma in med njimi tudi ni bilo usklajenega delovanja, kot to navaja toženka v obrazložitvi Odredbe in Odločbe. Sodišče pripominja, da je definicija kvalificiranega delniškega sporazuma usklajeno izvrševanje upravljalskih upravičenj oziroma usklajeno delovanje, za katerega ni potrebna pisnost. Res je, da vsak sporazum med delničarji ne predstavlja delničarskega sporazuma oziroma usklajenega delovanja delničarjev hranilnice. Na usklajeno delovanje posameznih subjektov je možno sklepati na podlagi okoliščin, ki kažejo na sodelovanje in jih Skupne smernice primeroma navajajo v točki 4. 6. in sicer: obstoj družinskih razmerij; okoliščina ali ima bodoči pridobitelj višji, vodilni položaj ali pa je član upravljalnega odbora ali upravljalnega organa v nadzorni funkciji v ciljnem podjetju ali lahko tako osebo imenuje; razmerje med podjetji v isti skupini; okoliščina ali različne osebe uporabljajo isti vir financiranja in nespremenljivi vzorci glasovanja zadevnih delničarjev. V danem primeru je toženka pri opredelitvi, da citirane družbe delujejo usklajeno, upoštevala več predhodno navedenih okoliščin. Direktor in lastnik tožnice je B.B., direktor in lastnik družbe C. d.o.o. je F.F., direktor in lastnik družbe D. d.o.o. pa je G.G. V razmerju družinskega članstva sta tako B.B., lastnik tožnice (sin) in F.F., končni lastnik družbe C. d.o.o. (oče). Lastnik in zastopnik družbe D. d.o.o. pa je G.G. F.F. je oče B.B., G.G. pa je sin bratranca B.B. Med navedenimi fizičnimi osebami tako obstaja sorodstveno razmerje. Po povedanem tožnica neutemeljeno ugovarja, da med tožnico in družbo C. d.o.o. ni kapitalske povezanosti in tudi ne povezanosti preko zastopnikov. Napačno je tudi stališče tožnice, da posredno lastništvo, kot ga navaja toženka v zadevi, ni relevantno.

21. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da citirane družbe poslujejo samostojno in da vsaka opravlja svojo dejavnost, ter da zasedba direktorskih funkcij ne more biti indic povezanosti in da tožnica ne opravlja dejavnosti, ki bi potrjevala povezanost. Razlogi, ki jih tožnica navaja, da osnovne dejavnosti, ki jih posamezne citirane družbe opravljajo samostojno, pa v predmetni zadevi niso relevantna okoliščina, ki bi vplivala na presojo ali gre za usklajeno delovanje subjektov. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka na straneh 6 in 7 obrazložitve Odločbe, so v zadevi relevantne okoliščine, ki jih Skupne smernice v točki 4.6 primeroma navajajo kot okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje. Tudi po presoji sodišča gre v predmetni zadevi za okoliščine, ki predstavljajo kombinacijo zastopanja in lastništva citiranih družb, za usklajeno glasovanje na 32 seji skupščine hranilnice, prenašanje presežkov delnic hranilnice med citiranimi družbami, kot tudi okoliščine, da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja za povečanje deleža v hranilnici. Slednjemu tožnica po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja, vendar je ta ugovor po presoji sodišča pravilno zavrnila že toženka iz razlogov, navedenih na strani 8 obrazložitve Odločbe, s katerimi se v celoti strinja tudi sodišče. Tožnica je nesporno za nakup delnic hranilnice uporabila finančna sredstva, ki jih je prejela od družbe D. d.o.o.

22. S tem v zvezi sodišče dodatno pojasnjuje, da v danem primeru usklajeno delovanje ne utemeljujejo okoliščine, da gre za pravno samostojne subjekte, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter okoliščine poslovne povezanosti, marveč na usklajeno delovanje kažejo okoliščine, kot so v predmetni zadevi kombinacija lastništva in zastopanja citiranih družb na 32. seji skupščine hranilnice, način glasovanja na tej seji skupščine hranilnice (poenoteno glasovanje). Kaže se s prenašanjem presežkov delnic med tožnico in družbo D. d.o.o. ter iz okoliščine, da citirane družbe uporabljajo isti vir financiranja za pridobitev povečanega deleža v hranilnici. Tožnica je 27. 11. 2017 svoj delež v hranilnici zmanjšala za 350 delnic, družba D. d.o.o. pa je svoj delež isti dan povečala za 350 delnic (podatki KDD). Neutemeljen je ugovor tožnice, da si je finančna sredstva sposodila od družbe D. d.o.o. z namenom premostitve svojih likvidnostnih težav, ker ne gre za relevantno dejstvo v predmetni zadevi. Tožničin ugovor, da so citirane družbe na 32. seji skupščine hranilnice glasovale usklajeno, s ciljem izboljšanja poslovanja hranilnice, saj je uprava hranilnice na seji skupščine hranilnice 14. 12. 2017 delničarje seznanila o slabitvi v višini 3 mio EUR in je zato predlagala nezaupnico in s tem razrešitev predsednika uprave hranilnice, je pravilno zavrnila že toženka na strani 9 obrazložitve Odločbe. Toženka se ne opredeljuje do vzrokov za poenoteno glasovanje in tudi ne do vsebine glasovanja in ne posega v upravljalska upravičenja delničarjev, marveč ugotavlja več objektivnih okoliščin, ki v predmetni zadevi kažejo na usklajeno delovanje tožnice z družbama C. d.o.o. in D. d.o.o. Kot je pravilno pojasnila toženka, usklajeno delovanje ne izhaja iz vsake posamezne okoliščine, marveč se presoja celota predhodno navedenih relevantnih okoliščin, ki kažejo na usklajeno delovanje subjektov.

23. Sodišče ocenjuje, da so bile relevantne okoliščine za izrek izpodbijanega ukrepa pravilno ugotovljene iz razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi Odločbe in Odredbe. Tožnica sicer izpodbija te ugotovitve in navaja svoje razloge, vendar pa to po presoji sodišča pomeni, da se ne strinja z zaključki iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki so narekovali izrek izpodbijanega ukrepa. Relevantne dejanske okoliščine v predmetni zadevi je Banka Slovenije po presoji sodišča pravilno ugotovila in argumentirano pojasnila. Sodišče pa ni našlo upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja stališč Banke Slovenije glede strokovnih razlogov toženke.

24. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča Banka Slovenije v obravnavani zadevi tudi pravilno uporabila materialno pravo, na katerega se sklicuje. Pri presoji glede strokovnih vprašanj pa je sodišče v konkretnem primeru zadržano in se je omejilo na preizkus sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov⁶. Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja napačno uporabo materialnega prava, ker toženka nepravilno ni upoštevala točk 4.7, 4.8 in 4.9 Skupnih smernic. Toženka je pravilno uporabila ZBan-2 in tudi določila Skupnih smernic, ki jih je 20. 12. 2016 sprejel Evropski bančni organ in se v slovenskem pravnem redu uporabljajo od 1. 10. 2017 dalje na podlagi Sklepa o uporabi Skupnih smernic, ki ga je Banka Slovenije izdala na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZBan-2. Pri izvajanju svoje funkcije nadzora je toženka kot sektorski regulator ravnala v skladu z ZBan-2, uporabila pa je tudi Skupne smernice. Ko gre za opredelitev vsebine pravnega standarda „usklajenega delovanja“ oziroma delničarskega sporazuma in ko gre za presojo okoliščin konkretnega primera, je toženka pravilno upoštevala okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje oziroma na obstoj delničarskega sporazuma, ki jih primeroma navajajo Skupne smernice v točki 4.6. ZBan-2. Skupne smernice opredeljujejo okoliščine za posredno sklepanje na obstoj tovrstnih sporazumov. Neutemeljen je tožničin ugovor, da je toženka Skupne smernice napačno uporabila. Nadzorni organ (toženka) v zvezi z uradnim obvestilom in skrbno oceno pri pridobitvah ali povečanjih kvalificiranih deležev Skupnih smernic ne sme uporabiti na način, da bi oviral sodelovanje v smislu dobrega upravljanja podjetja. Navedenega pa toženka ni storila. Toženka je v konkretnem primeru po presoji sodišča pravilno presojala ali so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje citiranih družb in so primeroma navedene v točki 4.6 Skupnih smernic. Za ugotovitev usklajenega delovanja pa je potrebno ugotoviti večje število dejavnikov (okoliščin) in ne le enega. Pri opredelitvi vsebine pravnega standarda „usklajenega delovanja“ je po presoji sodišča toženka pravilno presojala okoliščine oziroma dejavnike skupaj, kot celoto. Tudi po mnenju sodišča je šlo v konkretni zadevi za usklajeno delovanje oziroma za delničarski sporazum med citiranimi družbami in ne za sodelovanje v okviru dobrega upravljanja podjetja, kot to ugovarja tožnica.

25. Banka Slovenije je izpodbijani ukrep izrekla na podlagi stanja, ki je bilo v času izdaje Odredbe, torej 17. 4. 2018. Na naveden dan pa iz podatkov v upravnem spisu (podatki KDD) tudi po presoji sodišča nesporno izhaja, da je tožnica imetnica 7.560 delnic, kar predstavlja 9,97% delež v kapitalu hranilnice, C. d.o.o. je imetnica 764 delnic, kar predstavlja 1,01% delež, družba D. d.o.o. pa je imetnica 2.847 delnic, kar predstavlja 3,75% delež. Navedene družbe so na dan 17. 4. 2018 (na dan izdaje Odredbe) skupaj imetnice 11.171 delnic oziroma 14,73% deleža v kapitalu hranilnice. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnica in citirane družbe predhodno niso pridobile ustreznega dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža v hranilnici (deleža, ki presega 10% v kapitalu hranilnice), kot to določa sedmi odstavek 60. člena ZBan-2 in so zato neupravičene imetnice deleža hranilnice, kot to določa 73. člena ZBan-2. Banka Slovenije je skladno s prvim odstavkom 267. člena ZBan-2 zato tožnici in citiranim družbam družbam naložila, da delnice hranilnice, ki jih imajo v nasprotju z ZBan-2, v danem roku odsvojijo. Odredba o odsvojitvi delnic iz 267. člena ZBan-2 je edini ukrep zoper neupravičenega kvalificiranega imetnika delnic, ki ga določa ZBan-2. Ugotovitev toženke glede višine deležev tožnice in citiranih družb v kapitalu hranilnice tožnica niti ne izpodbija. Dejstvo, da je tožnica predmetne delnice hranilnice prodala in s tem izvršila izrečen ukrep iz Odredbe, kar dokazuje s predložitvijo pogodbe o prodaji in nakupu delnic E. d.d. z oznako X., sklenjene 3. 5. 2018, pa tudi po presoji sodišča na drugačno odločitev ne vpliva, saj se pravilnost in zakonitost Odredbe presoja po stanju v času njene izdaje, torej po stanju na dan 17. 4. 2018.

26. Tožnica je v tožbi sodišču predlagala, da zasliši zakonitega zastopnika tožnice B.B. o okoliščinah pridobitve delnic hranilnice s strani tožnice ter o dejstvu, da tožnica ni sklenila nobenega delničarskega sporazuma v smislu veljavne zakonodaje. Predlaga tudi zaslišanje zastopnikov vseh subjektov nadzora predmetnega postopka (C. d.o.o. in D. d.o.o.) glede domnevno sklenjenega delničarskega sporazuma in zaslišanje priče F.F. in G.G., ki naj bi izpovedala, da ni bil sklenjen noben delničarski sporazum in da ni šlo za usklajeno delovanje ter, da nobena od udeleženih oseb ni bila omejena pri samostojnem odločanju glede izvrševanja glasovalnih pravic. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tožnica v upravnem postopku ni podala dokaznega predloga z zaslišanjem strank in z zaslišanjem prič. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more predlagati novih dejstev in novih dokazov. Dokazni predlog z zaslišanjem stranke in predlaganih prič po presoji sodišča predstavlja nov dokaz, ki v skladu z določbo 359. člena ZBan-2 v postopku sodnega varstva ni dopusten. Na podlagi drugega odstavka 361. člena ZBan-2 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in Banko Slovenije sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (359. člen ZBan-2).

27. Po presoji sodišča so bile v obravnavani zadevi relevantne okoliščine za izrek izpodbijanega ukrepa tožnici pravilno in popolno ugotovljene in je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, to je ZBan-2. V postopku niso bile storjene očitane kršitve pravil postopka. Predmetni postopek nadzora je Banka Slovenije pravilno vodila v skladu z določbami ZBan-2.

28. Po povedanem toženki ni mogoče očitati, da je postopala nezakonito. Izpodbijana odločba je v izpodbijanem delu zakonita. Sodišče tudi ni ugotovilo očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Sodišče se je v obravnavani zadevi izrecno opredelilo do tožbenih navedb, ki so po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe. V obrazložitvi sodbe sodišče ni posebej ponavljalo pravilnih razlogov Banke Slovenije iz obrazložitve Odredbe in iz Odločbe in iz odgovora na tožbo⁷.

30. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrnile, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, tč. 78.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012.
³ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 10/2007 z dne 11. 11. 2008 in G 37/2010 z dne 18. 12. 2012.
⁴ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I G 7/2012 z dne 18. 2. 2015 in X Ips 259/2012 z dne 30. 5. 2013.
⁵ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 1/2009 z dne 7. 7. 2010 in G 3/2002 z dne 13. 5. 2003.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012.
⁷ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012 in G 42/2011 z dne 13. 11. 2012.

Datum zadnje spremembe:

01.10.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 607/2020-26
• UPRS Sklep in sodba I U 1366/2019-12
• UPRS Sklep in sodba I U 1448/2019-9