UPRS Sodba I U 444/2019-6

Jedro

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj ne zatrjuje.

Po 389. členu ZFPPIPP v stečajno maso sodi tudi pokojnina. Vendar navedena okoliščina sodišča ne utemeljuje uporabe tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Po 13. členu ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek lahko zmanjša samo za izplačane preživnine in druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov in za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Osebni stečaj se, ob upoštevanju 13. člena ZUPJS, ne more upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema, ki bi opravičevala zmanjšanje dohodka pri uveljavljanju pravice do BPP.

Delegacija pristojnosti institut, ki predstavlja izjemo glede na splošna pravila in je zato treba razloge za uporabo tega instituta razlagati restriktivno. Izražanje dvoma v korektno postopanje v zadevi in nezadovoljstvo z odločitvami pa ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikova prošnja za dodelitev nujne, redne ali izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizije in vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS I U 2139/2018-6 z dne 11. 12. 2018, zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v prošnji za BPP in v dopolnitvi prošnje za BPP po pozivu tožene stranke, pojasnil, da je predmetna sodba sodišča pristranska in protizakonita, saj je sodišče med prihodke prosilca štelo denarna sredstva nakazana iz njegove invalidske pokojnine na fiduciarni račun stečajne upraviteljice. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Nadalje je pojasnil, da mu je bila opravilna sposobnost odvzeta zaradi duševne bolezni in nesposobnosti skrbeti za svoje pravice in koristi, torej z namenom, da bi bil v upravnih in sodnih postopkih strokovno zastopan. Od leta 2000 dalje pa je tudi invalid I. kategorije. Po mnenju tožnika je praksa Upravnega sodišča RS nepravilna, predvsem pa nesorazmerna za kar se sklicuje na 2. člen Ustave RS. V dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP je še navedel, da prosi za dodelitev nujne, redne in izredne BPP v smislu postavitve odvetnika, za vložitev predloga za dovolitev revizije in vložitev revizije zoper izpodbijano sodbo. Dodal je še, da je revizija utemeljena tudi zaradi ustavne pritožbe, saj Upravno sodišče RS tožniku že 18 let krati dostopnost do sodnega varstva in pravico do enakopravnega obravnavanja v upravnih in sodnih postopkih, ki jo tožniku kot invalidu zagotavlja tudi deklaracija o invalidih in duševno prizadetih osebah.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dopustitev revizije. V prošnji za dodelitev BPP niti v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP ne navaja razlogov za dopustitev revizije. Podane navedbe v smeri kršitev, pa so zgolj pavšalne in brez navedbe konkretnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v postopkih, v katerih je bila izdana izpodbijana sodba. Tožena stranka je zaključila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno ravnanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Prav tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za izjemno BPP. Le-ta se lahko dodeli, če tožnik izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek tožnika oziroma lastni dohodek tožnikove družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, premoženje tožnika in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (prvi odstavek 22. člena ZBPP). Drugi odstavek 22. člena ZBPP pa določa primere, v katerih se pod pogoji določenimi v prvem odstavku 22. člena ZBPP dodeli takšna BPP, in izrecno izključuje dodelitev izjemne BPP osebam, ki jim je omejena ali odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, kar pa je v konkretnem primeru razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012. Tožena stranka je zaključila, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne BPP. Glede na navedeno po presoji tožene stranke tožnik s svojim revizijskim razlogom, da sodišče ni upoštevalo, da izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh, da bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo zoper izpodbijano sodbo. Ker kriterij razumnosti zadeve v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen, je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

4. Glede tožnikovega revizijskega razloga, da je sodišče med njegove dohodke (napačno) štelo tudi denarna sredstva, nakazana iz njegove invalidske pokojnine na fiduciarni račun stečajne upraviteljice, pa je tožena stranka ugotovila, da so tudi te tožnikove navedbe zgolj pavšalne in presplošne. Tožnik v ničemer niti ne zatrjuje niti ne izkaže, da bi bilo mogoče v njegovi zadevi od odločitve Vrhovnega sodišča RS pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Podane navedbe v smeri kršitev so namreč zgolj pavšalne, saj tožnik v njih ne poda konkretiziranih navedb v smeri sodne prakse, od katere bi izpodbijana sodba odstopala.

5. V zvezi s tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za revizijo tožena stranka ugotavlja, da je le-ta preuranjena, ter dodaja, da bo, če bo tožnik s predlogom za dopustitev revizije zoper sodbo uspel in bo s sklepom Vrhovnega sodišča RS revizija dopuščena, lahko tožnik podal nov predlog za dodelitev BPP, o katerem bo tožena stranka odločala na podlagi izpolnjevanja pogojev za odobritev BPP v trenutku odločanja o podanem predlogu.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da mu je tožena stranka nerazumno in krivično, brez upoštevanja človekovih pravic, zavrnila prošnjo za dodelitev BPP, s katero je zaprosil za postavitev odvetnika, ki bi zoper nerazumno sodbo I U 2139/2018-6 z dne 11. 12. 2018 vložil predlog za dovolitev revizije. V navedeni sodbi je sodišče med prihodke štelo denarna sredstva, ki spadajo v stečajno maso oz. jih ZPIZ nakazuje na fiduciarni račun stečajne upraviteljice, hkrati pa je sodišče nerazumno zavrnilo njegovo tožbo zoper enako odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Meni, da je tožena stranka s svojo odločitvijo posegla v pristojnost Vrhovnega sodišča RS. O vprašanju, ali med prejemke tožnika spadajo tudi denarna sredstva, ki so predmet stečajne mase, tožena stranka ni navedla nobene odločitve Vrhovnega sodišča RS, zato je tožnik prepričan, da se o tem vprašanju Vrhovno sodišče RS še ni izreklo. S takimi nerazumnimi in pristranskimi odločitvami sodišča se tožnik ne strinja, zato podaja predlog za „delegacijo naslovnega sodišča“ in predlaga, da naj sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj tožniku zagotovi odvetnika, nato zasliši tožnika, zakonito zastopnico ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

7. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije in vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS I U 2139/2019-6 z dne 11. 12. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 304/2018 z dne 18. 9. 2018. V zadevi je sporno, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.

10. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP po vsebinski presoji zavrnila, ker je ugotovila, da z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji upravičenosti prosilca do dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, kot predpisuje 1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP. Navedeni pogoj je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi redne BPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP), izjemne BPP (prvi odstavek 22. člena ZBPP) in tudi nujne BPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Kot pravilno poudari tožena stranka, ni namen ZBPP, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, ki so očitno nerazumne oziroma v katerih prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče še dodaja, da če bi se BPP dodeljevala tudi za takšne zadeve, bi to zaradi omejenosti proračunskih sredstev prej ko slej privedlo do tega, da niti upravičeni prosilci, ki bi sicer imeli izglede za uspeh v zadevi, svoje pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva ne bi mogli uresničiti. Zgolj nestrinjanje prosilca z določeno sodno odločitvijo torej za dodelitev BPP za izpodbijanje te odločitve ne zadošča, ampak mora biti izkazano, da ima prosilec v konkretni zadevi verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom, tako, da je razumno začeti postopek oziroma vložiti pravno sredstvo.

11. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno obrazložila razloge, zaradi katerih opisani pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije zoper sodbo tega sodišča ni izpolnjen: ugotovila je, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dopustitev revizije in da Vrhovno sodišče RS revizije ne bi niti dopustilo. Vrhovno sodišče RS skladno s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče RS dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. Skladno s 371. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Iz navedenih zakonskih določb tako izhaja, da je revizija izredno pravno sredstvo in ni dovoljena zoper vsako v upravnem sporu izdano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, temveč se lahko vloži le v izjemnih primerih in iz tistih razlogov, ki jih določa zakon.

12. Tudi po presoji sodišča iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in njene dopolnitve ne izhaja, da bi tožnikove navedbe dale podlago za oceno, da bi bila revizija lahko dopuščena iz katerega izmed zgoraj naštetih razlogov. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP in njeni dopolnitvi opisuje svoje osebne težave in zgolj posplošeno navaja, da mu sodišče ne zagotovlja enakopravnega obravnavanja. Kot je pravilno opozorila že tožena stranka, po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje. Poleg navedenega tožnik tudi natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja za zagotavljanje pravne varnosti, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, oziroma, da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa. V obravnavanem primeru bi moral torej tožnik zatrjevati in izkazati okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče RS lahko dopustilo revizijo zoper sodbo tega sodišča I U 2139/2018-6. V tem pogledu pa tožnik ostaja pri povsem splošnem zatrjevanju kršitve pravice do sodnega varstva. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP¹, saj v obravnavani zadevi ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

13. Tožnik v tožbi ugovarja, da je sodišče v sodbi I U 2139/2018-6 z dne 11. 12. 2018 napačno štelo med prihodke denarna sredstva, ki spadajo v stečajno maso. Sodišče tožnikovemu ugovoru ne sledi. Po 389. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v stečajno maso sodi tudi pokojnina. Vendar navedena okoliščina po presoji sodišča ne utemeljuje uporabe tretjega odstavka 14. člena ZBPP, kar tožnik v tožbi smiselno zatrjuje. Po 13. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek lahko zmanjša samo za izplačane preživnine in druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov in za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Osebni stečaj se, ob upoštevanju 13. člena ZUPJS, ne more upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema, ki bi opravičevala zmanjšanje dohodka pri uveljavljanju pravice do BPP, zato je po presoji sodišča tožnikov razlog, na podlagi katerega bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo, neutemeljen. Po povedanem to pomeni, da niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP.

14. V zvezi s tožnikovim predlogom za „delegacijo sodišča“, ker mu le-to že dalj časa krati njegove pravice, pa sodišče dodaja, da je delegacija pristojnosti institut, ki predstavlja izjemo glede na splošna pravila in je zato treba razloge za uporabo tega instituta razlagati restriktivno. Izražanje dvoma v korektno postopanje v zadevi in nezadovoljstvo z odločitvami pa ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti.

15. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku. Sodišče je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, tožnik pa ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, niti ni predlagal izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev, oziroma za odločitev bistvene ugotovitve v tožbi niso konkretizirano prerekane (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi zgolj izraža nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke. Prav tako iz upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku tožnik bil pozvan na dopolnitev prošnje za BPP, kar pomeni, da je imel možnost sodelovati v postopku, kar pa tožnik tudi ne oporeka.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS III U 30/2016 z dne 27. 5. 2016, III U 238/2015 z dne 2. 10. 2015 in III U 257/2015 z dne 16. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

01.10.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 109/2014
• sodba IV U 66/2011
• sodba I U 994/2012