UPRS Sodba in sklep I U 735/2019-6

Jedro

Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-911/2019/6 (1312-14) z dne 17. 4. 2019 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Odredila je tudi, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 15. 4. 2019 od 10.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj izhaja iz policijske depeše. Nadalje navaja, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da je pred enim letom zapustil Afganistan. Povedal je tudi, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, je pa prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Francijo. Nadalje povzema, kaj je povedal glede razlogov za zapustitev izvorne države. Soočen s tem, da iz podatkov EURODAC izhaja, da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in zakaj na odločitev tam ni počakal, je povedal, da so se na Hrvaškem do njega grdo obnašali, razen v bližini kamer ali pa, če so bile prisotne druge osebe. Ob prijetju so ga hrvaški policisti pretepli, na njega so kričali in mu govorili grde besede. Tudi razmere v azilnem domu so bile slabe, saj so bile sobe majhne in umazane. O samem postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem ni bil informiran, imel je le prevajalca za iranski jezik. Povedal je še, da kolikor ga na Hrvaškem ne bi prijela policija, prošnje za mednarodno zaščito tam ne bi podal, v Sloveniji pa bi ostal in počakal na odločitev.

3. Tožena stranka je pristojnim migracijskim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Pri svoji odločitvi o pridržanju se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožnik je že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, vendar na odločitev ni počakal in je Hrvaško zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Iz tega razloga lahko toženka utemeljeno pričakuje, da bo enako storil v Sloveniji in je zato tožnik begosumen. Toženka ne verjame njegovim razlogom, zakaj je Hrvaško zapustil pred zaključkom azilnega postopka, saj ugotavlja, da na Hrvaškem, kot je tožnik tudi sam povedal, za zaščito sploh ne bi zaprosil, če ga policija ne bi prijela. Njegova ciljna država je namreč Francija. Prav tako je prepričana, da je tudi Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in bi jo, tako kot je to storil že na Hrvaškem, zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. Navedena dejstva ustrezajo tudi relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kar je okoliščina za nevarnost pobega iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, to je predajo pristojni državi članici. S pridržanjem na prostore Centra za tujce pa je mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju obrazložitve toženka podrobno pojasnjuje, zakaj milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bil primeren. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega.

4. Tožnik navedeni sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se prvenstveno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, in opozarja, da za pridržanje tožnika, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage, saj objektivna merila za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega tam niso določena, in sicer ne v 31. točki 2. člena kot tudi ne v nadaljnjih členih ZMZ-1. Toženki očita, da pri odločanju ni upoštevala sodne prakse ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji in Keshmiri proti Turčiji ter sodbe SEU v zadevi Al Chodor, ki je bila izdana po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016. Opozarja, da je bilo stališče, ki ga je za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 26/2016, sprejeto še v času veljavnosti ZMZ, izpodbijani sklep pa temelji na ZMZ-1. Toženki očita, da v konkretni zadevi ni natančno obrazložila, kateri pogoji so izpolnjeni za pridržanje tožnika, kar onemogoča preverbo njenih zaključkov in v nadaljevanju podrobneje opisuje, zakaj je pridržanje na Center za tujce odvzem osebne svobode. Po mnenju tožnika gre za odvzem prostosti, ki je primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora. V nadaljevanju tožnik opozarja, da je sklicevanje toženke na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 napačno, ker se očitano nesodelovanje tožnika v postopku nanaša na njegovo nesodelovanje v postopku na Hrvaškem, ne pa v predmetnem postopku, kar ne more biti dovolj, da se prosilca razglasi za izrazito begosumnega. Poudarja, da namen dublinske uredbe ni kriminalizacija prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka ni ne preverila niti se ni opredelila do navedb tožnika v zvezi z razlogi, zakaj na Hrvaškem ni počakal na zaključek postopka za mednarodno zaščito, pač pa zgolj pavšalno zaključila, da je Hrvaško zapustil po lastni volji. Nadalje tožnik tudi meni, da bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom, npr. z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Obrazložitev toženke je tudi v tem delu pomanjkljiva. Pomanjkljivosti v varovanju Azilnega doma ne morejo biti problem tožnika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožnik skupaj s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe in sicer, naj sodišče odloči, da je tožena stranka po prejemu sklepa dolžna prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce v Postojni. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da tožniku že nastaja težko popravljiva škoda, saj se v Centru za tujce ne počuti dobro in mu osebne svobode ne bo mogel povrniti nihče.

6. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo in predlagano začasno odredbo ni podala.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

9. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

10. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

11. Sodišče pritrjuje tožniku, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve)¹ in čeprav je toženka ta ukrep izrekla zaradi tožnikove nevarnosti pobega, sklicujoč se na 28. člen Uredbe Dublin III, 84. člen ZMZ-1 in 68. člen ZTuj-2, pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni. Enako stališče je v primerljivih zadevah naslovno sodišče zavzelo že v sodbi, I U 608/2019 z dne 9. 4. 2019 ter v sodbi in sklepu I U 722/2019 z dne 29. 4. 2019, ki ju sodišče tu povzema in kjer je (med drugim) navedlo:

12. ''Uredba Dublin III določa pogoje za izrek omejitve gibanja po 84. členu ZMZ-1 v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugim naj prisilnih ukrepov.“. Pojem „nevarnost pobega“ je razložen v točki (n) 2. člena navedene uredbe in „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“²

13. Vrhovno sodišče je v zadevi, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, že sprejelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi in ugotovilo, da glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III (12. točka obrazložitve). Navedeno stališče je bilo sprejeto v zvezi s pridržanjem, odrejenim v času veljavnosti ZMZ, ki se je v 59. členu sicer skliceval na že takrat neveljavno Uredbo 343/2003/ES (Uredba Dublin II), česar pa Vrhovno sodišče ni štelo za bistveno.³ Pojasnilo je namreč, da je dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile)⁴, zaradi česar je presodilo, da je ZTuj-2 predpis z upravnopravno sorodnega področja kot ZMZ in kot tak uporabljiv v tovrstnih zadevah.⁵

14. V zadevi, X Ips 1/2019 (sodba in sklep z dne 13. 3. 2019 - op. sod.) ter v zadevi X Ips 11/2019 (sodba in sklep z dne 3. 4. 2019 – op. sod.), pa je bilo pridržanje odrejeno v času veljavnosti ZMZ-1⁶, zato je Vrhovno sodišče, ne glede na njegovo prej omenjeno stališče v zadevi I Up 26/2016, pridržanje presojalo z vidika ZMZ-1 in v tej zadevi navedlo, da je ZMZ-1 opredelil pojem „nevarnosti pobega“, ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). V tem pogledu je navedeni zakon v nasprotju z ZMZ sedes materiae. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je ob upoštevanju te opredelitve jasno, da ustrezna uporaba Uredbe Dublin III s sklicevanjem na določbe 68. člena ZTuj-2 v zvezi z objektivnimi merili za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ni več možna. SEU je razlago pomena točke (n) 2. člena v zvezi z 28. členom Uredbe Dublin III predstavilo v zadevi C-528/15, Al Chodor, kjer je ob upoštevanju ne samo besedila, sobesedila in namena ureditve po Uredbi Dublin III, temveč tudi 6. člena Evropske listine o temeljnih pravicah v povezavi s 5. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in stališča ESČP v zvezi z odvzemom prostosti zaključilo, da je bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva (42. točka), sicer je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, zaradi česar ni mogoče uporabiti drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III (46. točka). Poleg tega tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določeni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.⁷ Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)⁸ in navedenega stališča Ustavnega sodišča je zato po presoji Vrhovnega sodišča nujno, da so objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pa že na podlagi enostavne jezikovne razlage ne more biti zgolj citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Navedeno obenem pomeni, da je obseg uporabljene zgornje premise (in posledično okoliščine presoje) bistveno drugačen kot v zadevi I Up 26/2016, zato stališče Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more pomeniti odstopa od že sprejetega stališča, saj gre zaradi drugačnega zakonskega izhodišča za stališče o nečem drugem (alius). Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec torej moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.⁹ Vrhovno sodišče je zato zaključilo, da za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage.''

15. Sodišče sodi, da sta zadnje citirani odločbi Vrhovnega sodišča nedvomno toženki znani, saj ju je prejela 26. 3. 2019 oz. 11. 4. 2019¹⁰, kljub temu pa je 17. 4. 2019 izdala izpodbijani sklep (pred tem pa tudi že sklep, 2142-720/2019/4 (1312-20) z dne 29. 3. 2019, odpravljen s sodbo I U 608/2019), v katerem se je poleg 84. člena ZMZ-1 in 28. člena Uredbe Dublin III sklicevala na peto alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kot materialno podlago za pridržanje zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec - tožnik pobegnil, da bo s tem omogočena predaja tožnika odgovorni državi članici, skladno z Uredbo Dublin III. S tem je brez pravne podlage izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v tožbi izrecno opozoril na citirano odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019. Toženka na tožbo ni odgovorila, niti ni na podlagi tožbe sama odpravila izpodbijanega sklepa, za kar bi imela podlago v 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo toženki v ponovni postopek, saj (kot že povedano) za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni pravne podlage.

17. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-1¹¹ razvidno, da je smoter navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. Ker pa je v konkretnem primeru treba nemudoma odpraviti ukrep pridržanja tožnika, bi sodišče z razpisanim narokom zaradi zaslišanja tožnika po nepotrebnem podaljšalo čas njegovega pridržanja. Hkrati pa bi izvedba naroka kršila načelo ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj bi sodišče moralo zagotoviti tožnikovo prisotnost na naroku iz Centra za tujce v Postojni, mu postaviti tolmača in na narok povabiti njegovo svetovalko, s tem pa bi nastali nepotrebni stroški. S opisanim postopanjem sodišča pa tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bila toženki vročena tožba, v kateri se je tožnik skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu, X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, s čimer je sodišče toženki omogočilo, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin ter do citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, vendar ta odgovora na tožbo (kot že navedeno) ni podala.

K točki II izreka:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.
² Odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 in X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019.
³ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 26/2016 sprejelo stališče, da uporaba ZMZ v delih, v katerih se je skliceval na Uredbo Dublin II, ni bila onemogočena. Iz 48. člena Uredbe Dublin III je namreč razvidno, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo ali člene štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (glej 9. opombo pri 14. točki obrazložitve).
⁴ SEU je v zvezi z direktivami kot sekundarnim pravnim virom EU že večkrat sprejelo stališče, da mora nacionalno sodišče ob razlagi določb nacionalnega prava storiti vse, kar je glede na samo besedilo in namen direktive mogoče, da je rezultat v skladu s ciljem direktive (glej na primer zadevo C-465/07, Elgafaji, 42. točka), To je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi v zadevi I Up 26/2016, ko je presodilo, da je tudi ZMZ treba razlagati tako, da se omogoči izvajanje ukrepa pridržanja v državi članici skladno z Uredbo Dublin III ter Recepcijsko direktivo II (19. točka obrazložitve).
⁵ Glej opombo št. 4.
⁶ Veljati je začel 24. 4. 2016 (128. člen ZMZ-1).
⁷ Odločba Ustavnega sodišča U-1-155/11 z dne 18. 12. 2013 (28. točka).
⁸ Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve).
⁹ Glej opombo št. 4.
¹⁰ Kot razvidno iz vročilnice toženke v zadevi Upravnega sodišča RS I U 2368/2018, v zvezi s katere odločbo z dne 27. 11. 2018 je bila izdana odločba Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 in iz vročilnice toženke v zadevi Upravnega sodišča RS I U 2240/2018, v zvezi s katere odločbo z dne 7. 11. 2018 je bila izdana odločba Vrhovnega sodišča X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019.
¹¹ Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu, glej http://imss.dz-rs.si/imis/c347f9d3b1417ff8825e.pdf.

Datum zadnje spremembe:

01.10.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 608/2019-5
• UPRS Sodba in sklep I U 722/2019-6
• UPRS Sodba in sklep I U 1745/2021-14