UPRS Sodba I U 1375/2018-8

Jedro

Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, ki je tožnika izbrisala iz registra šol vožnje, ker tožnik ni več izpolnjeval vseh pogojev za opravljanje dejavnosti, in sicer ni zagotavljal strokovnega vodjo šole vožnje, ki je eden od pogojev za opravljanje dejavnosti iz 30. člena ZVoz-1. Sodišče poudarja, da mora šola vožnje po sedmem odstavku 30. člena ZVoz-1 vse predpisane pogoje izpolnjevati ves čas delovanja, ter da v obravnavani zadevi ni dvoma, da jih tožnik ni izpolnjeval ob izdaji izpodbijane odločbe ter vsaj v obdobju od 8. 1. 2018 (ko B. B. po podatkih ZZZS ni bil več zaposlen pri tožeči stranki) do 15. 4. 2018 (dan, na katerega naj bi pričel z delom novi strokovni vodja pri tožniku). Tožena stranka je pravilno štela, da tožnik v navedenem obdobju ni izpolnjeval predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti, kar je težja nepravilnost, zaradi katere lahko tožena stranka pooblaščeno organizacijo izbriše iz registra šol vožnje (druga alineja 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se samostojni podjetnik posameznik A. A. (v nadaljevanju tožnik) izbriše iz registra šol vožnje (točka 1 izreka). V postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški postopka (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ prejel informacijo o daljši odsotnosti strokovnega vodje šole vožnje B. B., zato je tožnika z dopisom z dne 12. 12. 2017 pozval k izjasnitvi glede njegove odsotnosti. Tožnik je odgovoril, da je strokovni vodja šole vožnje na koriščenju letnega dopusta, zaradi česar je prvostopenjski organ pozval tožnika k dodatnemu pojasnilu glede njegovega nadomeščanja ter ga opozoril na možnost izbrisa iz registra šol vožnje na podlagi 2. alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1). Prvostopenjski organ je nato 6. 2. 2018 prejel dopis tožnika, iz katerega je izhajalo, da delo namesto strokovnega vodje šole vožnje opravlja A. A., in da bo nadomeščanje nadaljevala oseba, ki jo bodo zaposlili 1. 3. 2018. Prvostopenjski organ je tožniku z dopisom z dne 7. 2. 2018 pojasnil, da A. A. nima dovoljenja za strokovnega vodjo šole vožnje, in da tožnik trenutno ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZVoz-1, saj iz uradnih evidenc izhaja, da B. B. od 8. 1. 2018 ni več zaposlen pri tožniku. Tožnik je bil opozorjen, da bo zaradi neizpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZVoz-1, začet postopek izbrisa tožnika iz registra šol vožnje. Iz odgovora tožnika, ki ga je prvostopenjski organ prejel 14. 3. 2018, izhaja, da bo novi strokovni vodja pričel z delom 15. 4. 2018. Dopisu je tožnik priložil tudi fotokopijo pogodbe za nedoločen čas. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je ves čas izpolnjeval kadrovske pogoje iz tretjega in sedmega odstavka 30. člena ZVoz-1, zaradi česar ga je izbrisal iz registra šol vožnje.

2. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je kot pritožbeni organ pritožbo zavrnilo. Šola vožnje mora zagotavljati strokovnega vodjo šole vožnje, ki ima veljavno dovoljenje za strokovnega vodjo šole vožnje ter delo opravlja kot samozaposlena oseba ali na podlagi zaposlitve za določen ali nedoločen čas s polnim delovnim časom, in sicer samo v eni šoli vožnje. Šola vožnje mora predpisane pogoje izpolnjevati ves čas delovanja (sedmi odstavek 30. člena ZVoz-1). Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik že 8. 1. 2018 ni imel več zaposlenega B. B. kot strokovnega vodje šole vožnje. Tožnik tudi v času izdaje izpodbijane odločbe še ni imel zaposlenega strokovnega vodjo šole vožnje, je pa s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi nakazal bodoče izpolnjevanje pogojev. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je bilo ob izdaji odločbe (načelo zakonitosti). Pritožbeni organ pa tudi ne more upoštevati navedb pritožnika, da od 15. 4. 2018 dalje izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka (88. in 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)), zmotne in nepravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 79. člena Ustave RS. V tožbi navaja, da je bila odločba drugostopenjskega organa osebno vročena tožniku, čeprav je imel v postopku pooblaščeno odvetnico. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, in sicer 88. člena ZUP, po katerem se v primeru, da ima stranka v postopku pooblaščenca vroča njemu in ne stranki. Nadalje zatrjuje, da je v pritožbenem roku odpravil vse nepravilnosti in da je 15. 4. 2018 izpolnjeval vse pogoje za izvajalca šole vožnje, ter da drugostopenjski organ zavrnitve predloga, da bi prvostopenjski organ sam odločil o pritožbi, ni obrazložil. Zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ob tem se tožnik sklicuje na drugi odstavek 243. člena ZUP, ki nalaga upravnemu organu, da dopolni postopek in izda drugačno odločbo, če mu tako odločbo narekuje novo dejstvo oziroma dokaz. Drugostopenjski organ je bil v času odločanja seznanjen, da bo tožnik 15. 4. 2018 izpolnil manjkajoči pogoj. Nedopustno je, da drugostopenjski organ potrdi odločitev o izbrisu tožnika iz registra, vedoč, da je slednji v času odločanja o pritožbi izpolnjeval vse pogoje. Skladno z načelom zakonitosti bi moral drugostopenjski organ spremeniti prvostopenjsko odločbo, saj v času odločanja o pritožbi ni bilo več pogojev za izbris iz registra šol voženj. Načelo zakonitosti je potrebno upoštevati v vseh fazah upravnega postopka. Pravočasno predlagan dokaz (predložena kopija pogodbe o zaposlitvi, op. sodišča) je potrebno upoštevati v konkretnem postopku in na njegovi podlagi izdati nadomestno odločitev v pritožbenem postopku v skladu z 243. členom ZUP.

4. Tožnik meni, da v primeru če avto šola med samim postopkom odločanja odpravi nezakonitosti, je ne more doleteti najhujša sankcija izbrisa iz tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ki je predvidena le za hujše kršitve, ugotovljene pri nadzoru in jih kršitelj ne odpravi med postopkom. Tožnik zaradi objektivnih okoliščin, in sicer nenapovedane odsotnosti, ni mogel takoj zaposliti novega vodjo šole vožnje. Ker je v času pritožbenega roka, in sicer dne 15. 4. 2018, izpolnil začasno manjkajoči kadrovski pogoj, je utemeljen predlog, da bi moral drugostopenjski organ na podlagi 243. člena ZUP sam odločiti o pritožbi. Odločitev drugostopenjskega organa je v nasprotju z 79. členom Ustave RS, kolikor podjetniku ne zagotavlja roka za prilagoditev. Sankcija izbrisa poseže v ustavno zavarovano pravico vsakega državljana do svobodne gospodarske pobude. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da se tožeča stranka ne izbriše iz registra šol voženj ter toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na njene razloge in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v trenutku izdaje izpodbijane odločbe ni zagotavljal strokovnega vodjo šole vožnje, kar je eden od pogojev za opravljanje dejavnosti usposabljanja kandidatov (tretji odstavek 30. člena ZVoz-1). Sporno v tej zadevi ostaja vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 19. 3. 2018 pravilno in zakonito tožnika izbrisala iz registra šol vožnje, saj je tožnik z dnem 15. 4. 2018 zopet izpolnjeval kadrovski pogoj oziroma imel zaposlenega strokovnega vodjo šole vožnje. Tožnik zatrjuje, da je nedopustno, da drugostopenjski organ potrdi odločbo o izbrisu iz registra šol vožnje, vedoč, da tožnik v času odločanja o pritožbi izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti usposabljanja kandidatov. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno.

9. Pravna podlaga za predhodno navedeno ugotovitev je tretji odstavek 30. člena ZVoz-1, ki med drugim določa, da mora šola vožnje za izvajanje dejavnosti usposabljanja kandidatov zagotavljati tudi strokovnega vodjo šole vožnje, ki ima veljavno dovoljenje za strokovnega vodjo šole vožnje ter delo opravlja kot samozaposlena oseba ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas s polnim delovnim časom, in sicer samo v eni šoli vožnje. Sedmi odstavek istega člena ZVoz-1 določa, da mora šola vožnje ves čas delovanja izpolnjevati vse predpisane pogoje. Skladno s 3. točko tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 lahko javna agencija pooblaščeni organizaciji odvzame pooblastila ali izbriše šolo vožnje iz registra šol vožnje, kadar ugotovi, da gre za težje nepravilnosti. Pri tem se za težjo nepravilnost po drugi alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 šteje če subjekt ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti.

10. Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, ki je tožnika izbrisala iz registra šol vožnje, ker tožnik ni več izpolnjeval vseh pogojev za opravljanje dejavnosti, in sicer ni zagotavljal strokovnega vodjo šole vožnje, ki je eden od pogojev za opravljanje dejavnosti iz 30. člena ZVoz-1. Sodišče poudarja, da mora šola vožnje po sedmem odstavku 30. člena ZVoz-1 vse predpisane pogoje izpolnjevati ves čas delovanja, ter da v obravnavani zadevi ni dvoma, da jih tožnik ni izpolnjeval ob izdaji izpodbijane odločbe ter vsaj v obdobju od 8. 1. 2018 (ko B. B. po podatkih ZZZS ni bil več zaposlen pri tožeči stranki) do 15. 4. 2018 (dan, na katerega naj bi pričel z delom novi strokovni vodja pri tožniku). Tožena stranka je pravilno štela, da tožnik v navedenem obdobju ni izpolnjeval predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti, kar je težja nepravilnost, zaradi katere lahko tožena stranka pooblaščeno organizacijo izbriše iz registra šol vožnje (druga alineja 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1). Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da ga tožnik ni seznanil z odhodom vodje šole vožnje, kar pomeni kršitev šestega odstavka 28. člena ZVoz-1, ki nalaga šoli vožnje, vpisani v register šol vožnje, da javno agencijo pisno obvesti o vsaki spremembi, ki je nastala po vpisu v register šol vožnje, vezano na podatke v registru šol vožnje. Upoštevajoč navedeno zakonsko podlago niso utemeljena navajanja tožnika o kršitvah načela zakonitosti, in sicer, da morajo biti izpolnjeni pogoji za izbris tudi v času odločanja o pritožbi. Dejstvo je, da tožnik v trenutku izdaje izpodbijanega akta ni izpolnjeval obveznosti iz tretjega v zvezi s sedmim odstavkom 30. člena ZVoz-1, po katerem mora šola vožnje ves čas delovanja zagotavljati med drugim tudi strokovnega vodjo šole vožnje. Sodišče pa preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta po stanju v času v času izdaje tega upravnega akta.

11. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ od tožnika zahteval več pojasnil glede odsotnosti strokovnega vodje šole B. B. ter ga večkrat opozoril, da ga lahko izbriše iz registra šol vožnje, če šola vožnje ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, vendar tožnik kljub navedenemu ni zagotovil stalne prisotnosti strokovnega vodje šole vožnje. Iz dopisov tožnika prvostopenjskemu organu izhaja, da je tožnik želel prvostopenjski organ prepričati, da je B. B. le na letnem dopustu. Kasneje je navedel, da ga nadomešča A. A., in da načrtujejo zaposlitev novega strokovnega vodja. Vse navedeno po presoji sodišča pomeni, da prvostopenjski organ ni uporabil zakonskih pooblastil iz 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, dokler ni temeljito razčistil dejanskega stanja glede neizpolnjevanja predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti pri tožniku, ter ga večkrat opozoril na možnost izbrisa iz registra šol vožnje.

12. Zatrjevanja tožnika, da izbris iz registra po 3. točki tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 ne velja za obravnavani primer, ko je tožniku prejšnji strokovni vodja šole vožnje nenapovedano odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne držijo, pa tudi sicer niso izkazana. Kot je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, gre v obravnavanem primeru, ne glede na (ne)izkazanost objektivnih okoliščin za nastalo situacijo, za težjo nepravilnost, ki se lahko sankcionira z izbrisom iz registra šol voženj.

13. Glede na navedeno je neutemeljen tudi tožbeni ugovor tožnika, da bi moral že prvostopenjski organ odločiti o pritožbi tožnika, saj to velja le za primere, ko je pritožba utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 242. člena ZUP organ, ki je izdal odločbo, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija, če spozna, da je pritožba utemeljena, in da ni potreben nov ugotovitveni postopek. Prav tako po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi ni pogojev za dopolnitev postopka po 243. členu ZUP, saj izveden postopek upoštevaje navedeno ni bil nepopoln, niti ni tožnik v pritožbi navedel takih dejstev in dokazov, zaradi katerih bi utegnila biti odločitev v zadevi drugačna.

14. Sodišče ugotavlja, da drži tožbeni ugovor tožnika glede nepravilnega vročanja drugostopenjske odločbe pooblaščenki tožnika. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bila drugostopenjska odločba najprej vročena direktno tožniku, četudi je v postopku imel pooblaščeno odvetnico. Šele po pozivu tožnikove pooblaščenke je bila drugostopenjska odločba vročena tudi njegovi pooblaščenki. Prvi odstavek 88. člena ZUP namreč določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Tožnikova pooblaščenka je namreč v zakonsko določenem roku vložila tožbo. Poleg tega ji je bila drugostopenjska odločba (četudi na njen poziv) dejansko vročena. Po presoji sodišča bi v tej zadevi šlo za bistveno kršitev pravil postopka, če bi tožnikova pooblaščenka zaradi nepravilnega vročanja zamudila rok za vložitev tožbe, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.¹ Iz upravnega spisa je še razvidno, da je zaradi nepravilnega vročanja prišlo do prezgodnjega izbrisa tožnika iz registra šol voženj, vendar je bil prezgodnji izbris še istega dne (21. 6. 2018) razveljavljen.

15. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave RS. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo očitanih nepravilnosti, kakor tudi ne nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, torej uporaba materialnega prava, sama dejstva pa med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ glej sodbo Upravnega sodišča RS U 679/2000-12 z dne 5. 10. 2000;

Datum zadnje spremembe:

23.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 142/2018-28
• UPRS Sodba IV U 136/2021-64
• sodba in sklep U 2029/2002