UPRS Sodba I U 308/2018-12

Jedro

Po presoji sodišča v predmetni zadevi tako ni nesporno ugotovljeno odločilno dejstvo (ki se izkazuje s podatki ZZZS), na kateri zavarovalni podlagi je bila tožnica zavarovana v obravnavanem obdobju.

Utemeljeni so tožničini ugovori, da se skladno s prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije po uradni dolžnosti podlaga istega zavarovanja lahko spreminja zgolj za naprej. Iz tožničinih navedb je namreč mogoče razumeti, da je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi (na zavarovalni podlagi 048), z izpodbijanimi odločbami pa naj bi ji bila za nazaj določena zavarovalna podlaga po 6. točki 15. člena ZZVZZ (na zavarovalni podlagi 048). Izpodbijanih odločitev v zvezi z omenjenimi tožbenimi navedbami ni mogoče preizkusiti, saj so v tem delu bistveno pomanjkljive, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 4250-105-02688/2016 08-241-08, DT 4250-105-02689/2016 08-241-08, DT 4250-105-02690/2016 08-241-08, DT 4250-105-02691/2016 08-241-08, DT 4250-105-02692/2016 08-241-08, DT 4250-105-02693/2016 08-241-08, DT 4250-105-02694/2016 08-241-08, DT 4250-105-02695/2016 08-241-08, DT 4250-105-02696/2016 08-241-08, DT 4250-105-02697/2016 08-241-08, DT 4250-105-02698/2016 08-241-08, DT 4250-105-02699/2016 08-241-08, DT 4250-105-02700/2016 08-241-08, DT 4250-105-02701/2016 08-241-08, DT 4250-105-02702/2016 08-241-08, DT 4250-105-02702/2016 08-241-08, DT 4250-105-02703/2016 08-241-08, DT 4250-105-02704/2016 08-241-08, DT 4250-105-02705/2016 08-241-08, DT 4250-105-02706/2016 08-241-08, DT 4250-105-02707/2016 08-241-08, DT 4250-105-02708/2016 08-241-08, DT 4250-105-02709/2016 08-241-08, vse z dne 3. 10. 2016, se v delu, v katerem se nanašajo na prispevke za zdravstveno zavarovanje zavarovanke, prispevke delodajalca za poškodbe pri delu in poklicni bolezni in prispevke za zdravstveno zavarovanje delodajalca odpravijo in zadeve v tem obsegu vrnejo organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski in tudi davčni organ) odločil, da se tožnici odmeri in naloži v plačilo prispevke za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe (s pripadajočimi obrestmi) za vsak posamezni mesec v obdobju od decembra 2011 do septembra 2012 in v obdobju od decembra 2012 do novembra 2013. Odmerjeni davek mora biti plačan v 30 dneh po vročitvi odločbe. Po preteku 30 dnevnega roka bodo tožnici zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v postopku niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijanih odločb.

2. Z izpodbijanimi odločbami so bili tožnici odmerjeni in v plačilo naloženi prispevki za zdravstveno zavarovanje zavarovanca, prispevki delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni in prispevki za zdravstveno zavarovanje delodajalca. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da se nanašajo tudi na druge prispevke (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovanke, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca, prispevki za zaposlovanje zavarovanke, prispevki za zaposlovanje delodajalca, prispevki za starševsko varstvo zavarovanke in prispevki za starševsko varstvo delodajalca), ki pa niso odmerjeni oziroma so odmerjeni v višini 0,00 EUR.

3. Finančna uprava Republike Slovenije je ob kontroli obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost ugotovila, da tožnica za navedene mesece ni obračunala in plačala prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prvo alineje prvega odstavka 152. člena in tretjo alinejo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu z določbo prvega odstavka 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Davčni organ je za tožnico ugotovil obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za vsak posamezni mesec od zavarovalne osnove, določene v skladu z 209. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), upoštevajoč četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1, po prispevnih stopnjah, določenih v členih od 8 do 14 ZPSV. Ker tožnica obveznosti ni poravnala v zakonsko določenih rokih, se ji v skladu s 95. členom ZDavP-2 obračunajo tudi zamudne obresti.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ s sklepom postopke v pritožbenih zadevah združilo v en postopek in z odločbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Organ druge stopnje uvodoma pojasni, da je davčni organ pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov, kar pomeni, da odloča na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti posreduje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Organ druge stopnje pritrjuje tožničinim pritožbenim navedbam, da so izpodbijane odločbe v obrazložitvah bistveno pomanjkljive, zato drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitve prvostopenjskih odločb. Poleg tega drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ v uvodu odločb napačno navedel, da se odmerjajo prispevki za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe. Zato navaja pravilne razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

5. Po podatkih, ki jih je davčnemu organu posredoval ZZZS, je bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovana na zavarovalni podlagi 103. Zavarovanci s podlago zavarovanja 103 so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovani na drugi podlagi (6. točka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ) in iz tega naslova izpolnjujejo le pogoje za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožničine pritožbene navedbe, da v podjetju in zavodu ni bila poslovodna oseba, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Za pridobitev lastnosti zavarovanca lastnika zasebnega podjetja je v skladu s 6. točko 15. člena ZZVZZ kot pogoj določeno le, da je zavarovanec lastnik (družbenik), ne pa tudi, da je hkrati poslovodna oseba. V obravnavanem primeru je bilo za odločitev odločilno le dejstvo, da je bil z vpisom tožnice v poslovni register Republike Slovenije, kot lastnice oziroma družbenice zasebne družbe, izpolnjen dejanski stan iz 6. točke 15. člena ZZVZZ in s tem pogoj za obvezno zavarovanje. V skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila) lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje v skladu z ZZVZZ in Pravili, in jo izgubi z dnem, ko za takšno prijavo ne izpolnjuje pogojev. Tožnica v pritožbi sama navaja, da je bila v obravnavanem obdobju družbenica družbe in soustanoviteljica zavoda, zato dejansko stanje glede tega ni sporno. Višina deleža, ki ga ima posameznik v družbi, pa ne vpliva na zavarovalno podlago.

6. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami, da je obvezne prispevke iz naslova zdravstvenega zavarovanja plačevala kot občanka, drugostopenjski organ navaja, da iz 20. točke 15. člena ZZVZZ, ki ureja to zavarovanje (zavarovalna podlaga 048), izhaja, da so po tej določbi zavarovane osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po eni izmed točk tega člena in si same plačujejo prispevke. Zavarovanje po tej točki traja od dneva prenehanja izpolnjevanja pogojev za zavarovanje po kateri drugi točki 15. člena ZZVZZ, do dneva izpolnitve pogojev za zavarovanje po kateri drugi točki 15. člena ZZVZZ, če ima oseba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker je tožnica v obravnavanem obdobju nesporno izpolnjevala pogoje za zavarovanje na drugi zavarovalni podlagi, in sicer na zavarovalni podlagi 103, je bila v obravnavanem obdobju neupravičeno zavarovana še na zavarovalni podlagi 048 (kot samoplačnica). Tožnica je dolžna plačati prispevke, ki so obračunani na pravilni zavarovalni podlagi. V zvezi s tistimi, ki jih je plačala na napačni zavarovalni podlagi, pa ima na podlagi odmerne odločbe Finančne uprave Republike Slovenije povrnitveni zahtevek do ZZZS. Do pobota obveznosti pa ne more priti, ker se prispevki, obračunani na zavarovalni podlagi 103, plačujejo na račun, ki ga vodi Finančna uprava Republike Slovenije, prispevki, plačani na zavarovalni podlagi 048, pa na račun, ki ga vodi ZZZS.

7. V zvezi z ugovori tožnice, da iz izpodbijanih odločb ni razvidno kako so določene osnove, od katerih so obračunani prispevki, drugostopenjski organ navaja, da se prvostopenjske odločbe sklicujejo na 209. člen ZPIZ-1 v povezavi s četrtim odstavkom 208. člena ZPIZ-1, iz katerega izhaja, da je najnižja osnova za obračun prispevkov, za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, najnižja pokojninska osnova, ki jo objavi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) in je dostopna tudi na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije. Drugostopenjski organ ugotovlja, da je prvostopenjski organ pri obračunu obveznosti za vsak posamezni mesec upošteval pravilne osnove in število dni, ko je bila tožnica v posameznem mesecu zavarovana. V zvezi z navedbami tožnice, da je na ZPIZ vložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca, pa pojasnjuje, da prvostopenjski organ odloča na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ob izdaji odločbe, in da bo, v kolikor bo tožnica dosegla, da bo ZPIZ njeno zavarovalno razmerje uredil drugače, to lahko razlog za obnovo postopka.

8. Tožnica se z izpodbijanimi odločbami ne strinja. V tožbi navaja, da je bila v obdobju, za katerega so izdane izpodbijane prvostopenjske odločbe, ves čas zavarovana na drugi zavarovalni podlagi, in sicer na podlagi 20. točke 15. člena ZZVZZ. V tem obdobju ni bila poslovodna oseba družbe ali zavoda. Obrazložitev drugostopenjskega organa, ki vsebuje drugačne razloge za izpodbijane odločitve, pomeni za tožnico odločbo presenečenja. Vse tožbene navedbe so pravočasne, saj jih tožnica (glede na spremenjene razloge) do sedaj ni mogla uveljavljati. Izpodbijane prvostopenjske odločbe v večjem obsegu niso obrazložene. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dejstev in razlogov je prvostopenjski organ sprejel svoje odločitve. Prvostopenjski organ je zmotno uporabil materialno pravo glede odmere, obračuna in plačila tožničinih prispevkov. Poleg tega tožnica meni, da je obrazložitev drugostopenjske odločbe materialnopravno napačna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišče Republike Slovenije VIII Ips 10/2015, iz katere izhaja, da se enostransko lahko posega v status zavarovanca le za naprej, saj bi sicer šlo za protiustavno retroaktivno veljavnost odločitev, zaradi spreminjanja statusa zavarovanca in posega v njegove pravice in obveznosti za nazaj, v primeru obveznega zdravstvenega zavarovanja zgolj v njegove obveznosti oziroma obveznosti tretjih. V tožbi tožnica tudi ugovarja, da je bila v celotnem spornem obdobju zavarovana na podlagi 20. točke 15. člena ZZVZZ. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj z dne 2. 2. 2018, ki ga je ZZZS izdal na prošnjo tožnice, pa izhaja, da je bila v obravnavanem obdobju zavarovana na zavarovalni podlagi 103. Poleg navedenega ZZVZZ in Pravila ne določajo, da se lahko z upravnim aktom za več let za nazaj spreminja status zavarovanca, ki je dejansko bil zavarovan. Navaja, da gre za "prednostno zavarovanje", s katerim prvostopenjski organ želi tožnici za nazaj naložiti plačilo prispevkov, ki so bili dejansko že plačani. S spremembo pravnega statusa zavarovanja za nazaj je bilo po mnenju tožnice nedopustno poseženo v njene pridobljene pravice in njen dokončen pravni status. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se enostransko lahko posega v status zavarovanca le za naprej. Sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe odpravi oziroma podredno, da jih razveljavi, v obeh primerih pa tožnica zahteva povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V zvezi s tožbenimi navedbami, da izpodbijane prvostopenjske odločbe ne vsebujejo vseh z zakonom predpisanih sestavin, tožena stranka navaja, da je drugostopenjski organ to pomanjkljivost odpravil tako, da je dopolnil obrazložitev izpodbijanih prvostopenjskih odločb. Tožena stranka prav tako zavrača tožbene navedbe, da odločba organa druge stopnje temelji na drugi pravni podlagi. Tožena stranka poudarja, da je na podlagi podatkov, ki jih je davčnemu organu posredoval ZZZS, v obravnavanem obdobju tožnica bila zavarovana na zavarovalni podlagi 103. Za presojo je bilo v konkretnem primeru odločilno le dejstvo, da je bil z vpisom tožnice v poslovni register Republike Slovenije kot lastnice zasebne družbe izpolnjen dejanski stan iz 6. točke 15. člena ZZVZZ in s tem pogoj za obvezno zavarovanje. Izpodbijane odločbe so utemeljene z določbami, ki so veljale v obdobju na katero se odmera nanaša. Iz odgovora na tožbo še izhaja, da izpodbijane odločbe niso v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka ni spreminjala statusa tožnice kot zavarovanke za nazaj, temveč je z izpodbijanimi odločbami le odmerila prispevke za socialno varnost na podlagi zavarovalnega razmerja, ki ga ugotavlja pristojni zavod. Ugovore glede poseganja oziroma spreminjanja zavarovalne podlage ali zavarovalnega razmerja, bi tožnica morala uveljavljati v postopkih oziroma zoper odločbe, ki jih je v zvezi s tem izdal pristojni zavod. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. Z izpodbijanimi odločbami so bili tožnici za vsak posamezni mesec v obravnavanem obdobju odmerjeni in naloženi v plačilo prispevki za zdravstveno zavarovanje zavarovanke, prispevki delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni in prispevki za zdravstveno zavarovanje delodajalca.

12. Pritrditi gre tožničinim ugovorom, da izpodbijane odločbe nimajo ustrezne obrazložitve, ki bi omogočala preizkus njihove zakonitosti. V skladu z določbami 210. člena ZUP mora pisna odločba vsebovati vse sestavine, ki so v navedenem členu določene (zlasti uvod, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu). Pri tem mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP). Vendar pa lahko razloge prvostopenjske odločitve skladno s pooblastilom iz 248. člena ZUP organ druge stopnje dopolni, kar je tudi storil v obravnavani zadevi. Vendar pa po presoji sodišča tudi na podlagi obrazložitve drugostopenjskega organa ni mogoče v predmetni zadevi zaključiti, da za izpodbijane odločitve res nesporno obstoja pravna podlaga, na katero so oprte.

13. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da so pri navedenih odločitvah upoštevani podatki, posredovani s strani ZZZS in sicer, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovana na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ. Navedena določba je v relevantnem obdobju določala, da so zavarovanci po ZZVZZ osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Po podatkih ZZZS naj bi bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovana z zavarovalno podlago 103, kot lastnica zasebnega podjetja, ki ni zavarovana na drugi podlagi. Drugostopenjski organ kot odločilno dejstvo navaja, da je bil z vpisom tožnice v poslovni register Republike Slovenije, kot lastnice oz. družbenice zasebne družbe, izpolnjen dejanski stan po 6. točki 15. člena ZZVZZ, ki je v relevantnem obdobju kot pogoj za obvezno zdravstveno zavarovanje določal le, da je zavarovanec lastnik (družbenik), ne pa tudi, da je hkrati poslovodna oseba.

14. V zadevi ni spora o tem, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju družbenica oziroma ustanoviteljica zavoda. Vendar pa je tožnica že v pritožbenem postopku navajala, da je bila v obravnavanem obdobju zavarovana kot samoplačnica, na kar se sklicuje tudi v tožbi. Drugostopenjski organ v zvezi z navedenimi tožničinimi navedbami ni ugotovil ali so resnične (o čemer bi moral pridobiti potrebne podatke s strani ZZZS) in jih tudi ni zavrnil kot neresnične, saj je navedel, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju neupravičeno zavarovana še na tej podlagi, torej kot samoplačnica (zavarovalna podlaga 048).

15. Po presoji sodišča v predmetni zadevi tako ni nesporno ugotovljeno odločilno dejstvo (ki se izkazuje s podatki ZZZS), na kateri zavarovalni podlagi je bila tožnica zavarovana v obravnavanem obdobju. Res je, da se v upravnem sporu lahko presoja le pravilnost in zakonitost odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, ki so izdane na podlagi podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS. Vendar pa v konkretnem primeru po presoji sodišča s strani ZZZS vsi podatki, ki se nanašajo na zavarovalno podlago tožnice v obravnavanem obdobju niso bili pridobljeni. Ni namreč mogoče spregledati navedb tožnice, da je bila v obravnavanem obdobju zavarovana na drugi zavarovalni podlagi in navedbe drugostopenjskega organa, da naj bi bila na tej drugi zavarovalni podlagi tožnica zavarovana neupravičeno.

16. Zato po presoji sodišča v predmetni zadevi ni mogoče nesporno pritrditi zaključku davčnega organa, na katerem temeljijo izpodbijane odločitve, to je, da naj bi bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovana na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ (na zavarovalni podlagi 103, kot lastnica zasebne družbe in zavoda), zaradi česar so ji bili posledično odmerjeni in naloženi v plačilo obravnavani prispevki za socialno varnost. V obravnavani zadevi namreč ni nesporno ugotovljen tožničin status zavarovanke in tožničina zavarovalna podlaga. Utemeljeni so tožničini ugovori, da se skladno s prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije po uradni dolžnosti podlaga istega zavarovanja lahko spreminja zgolj za naprej.¹ Iz tožničinih navedb je namreč mogoče razumeti, da je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi (na zavarovalni podlagi 048), z izpodbijanimi odločbami pa naj bi ji bila za nazaj določena zavarovalna podlaga po 6. točki 15. člena ZZVZZ (na zavarovalni podlagi 048). Izpodbijanih odločitev v zvezi z omenjenimi tožbenimi navedbami ni mogoče preizkusiti, saj so v tem delu bistveno pomanjkljive, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

17. V obravnavani zadevi ni nesporno ugotovljena bistvena okoliščina, to je vprašanje na kateri pravni podlagi je bila tožnica zavarovana v obravnavanem obdobju. Navedena okoliščina v dejanskem in pravnem pogledu v zadevi ni nesporno ugotovljena.

18. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijane odločbe na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo v delih, ki se nanašajo na prispevke za zdravstveno zavarovanje zavarovanke, prispevke delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni in prispevke za zdravstveno zavarovanje delodajalca ter zadeve v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je sicer predlagala, da se izpodbijane odločbe odpravijo v celoti, vendar iz vsebine tožbe izhaja, da izpodbija zgolj odločitve, ki se nanašajo na obravnavane prispevke za socialno varnost, drugi prispevki pa tožnici z izpodbijanimi odločbami niti niso bili odmerjeni oziroma so bili odmerjeni v višini 0,00 EUR.

19. V ponovljenem postopku bo davčni organ moral pridobiti podatke, iz katerih bo nesporno razvidno na kateri pravni podlagi je bila tožnica zavarovana v obravnavanem obdobju in nato v zadevi ponovno odločiti ter odločitev ustrezno obrazložiti.

20. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče ji je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravne akte odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 10/2015 z dne 21. 4. 2015.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2617/2017-17
• UPRS Sodba I U 1733/2017-10
• VDSS sodba Pdp 569/2014