UPRS Sodba I U 131/2017-15

Jedro

Tožnik lahko izkaže takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Srbija zanj ni varna izvorna država. Tega pa tožnik po presoji sodišča le z golimi in neizkazanimi ter dokazno nepodprtimi trditvami, "da je kršitev načela nevračanja podana že zato, ker ima vse svoje socialne vezi v Sloveniji, saj ni bil na Kosovu od svojega 6 leta dalje in da je presplošna presoja organa, da je Srbija varna izvorna država", ni storil.

Tožnikove udeležbe ni treba nujno zagotoviti v postopku pred Upravno enoto Ljubljana zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj v upravnem postopku ne nastopa kot stranka niti ne zatrjuje, da bi zahteval udeležbo, zaradi česar v tem delu niso podani zakonski pogoji za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja po:

- prvi alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi načela nevračanja (1. točka izreka),

- peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom - Upravno enoto Ljubljana zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (2. točka izreka),

- peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom - Centrom za socialno delo in Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi spora v zvezi s pravico do denarnega socialnega nadomestila in pravico do iskanja zaposlitve na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oz. potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje tega dovoljenja (3. točka izreka),

- peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom - Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani zaradi vložene tožbe v zvezi z vpisom v evidenco brezposelnih oseb (4. točka izreka),

in odločil, da z izdajo te odločbe stroški niso nastali (5. točka izreka).

2. V zvezi z odločitvijo iz 1. točke izreka je navedel, da je vračanje tujcev v Srbijo in Kosovo urejeno in to obširno pojasnil. Iz proučenih poročil (predstavljena so na 7. strani izpodbijane odločbe) ni razvidno, da bi bilo tožnikovo življenje ali svoboda v Srbiji ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tudi sicer je tožnik le pavšalno izrazil strah zaradi splošne nestrpnosti v zvezi z Romi in pojasnil, da tam nima nikogar in ničesar. Poleg tega je Srbija varna izvorna država skladno z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav. Glede na navedeno za tožnika načelo nevračanja ne velja.

3. Glede odločitve iz 2. točke izreka je organ navedel, da je iz odgovora Upravne enote Ljubljana v zvezi s tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po 47. členu ZTuj-2 razvidno, da "se mora na zakonska določila ZTuj-2 družinski član tujca v času reševanja prošnje nahajati v matični državi, zato upravna enota ocenjuje, da njegova udeležba pred organom niti ni v skladu z določili ZTuj-2" (8. stran odločbe).

4. Iz obrazložitve odločbe v zvezi s 3. točko izreka je razvidno, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni odgovorilo na vprašanje organa, ali je treba v navedenem postopku zagotoviti nujno tožnikovo udeležbo. Zato je organ ugotovil, da na tej podlagi zadrževanja ne more dovoliti.

5. V zvezi z odločitvijo iz 4. točke izreka je organ navedel, da je pravdni postopek že ustavljen (9. stran odločbe).

6. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

7. Tožnik zoper 1., 2., in 3. točko navedene odločbo vlaga tožbo. Med drugim navaja, da je kršitev načela nevračanja podana že zato, ker ima vse svoje socialne vezi v Sloveniji, saj ni bil na Kosovu od svojega 6 leta dalje. V zvezi s tem (ob sklicevanju na dopis Varuha človekovih pravic) uveljavlja kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in okoliščine svojega bivanja v Sloveniji primerja s tistimi, na katere se nanašata primera Butt proti Norveški in Osman proti Danski, v katerih je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni še, da je presplošna presoja organa, ki temelji tudi na ugotovitvi, da je Srbija varna izvorna država. V zvezi z drugo točko izreka pojasnjuje, da pred Upravno enoto Ljubljana teče postopek zaradi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi pravice do družinskega življenja, ki sta jo vložila njegova partnerka in sin, ter se prav tako sklicuje na kršitev 8. člena EKČP. V tožbi zoper tretjo točko izreka je tožnik navedel, da izpodbijana odločba nima razlogov.

8. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je bila v času tega upravnega spora tožniku priznana dovolitev zadrževanja za obdobje od 4. 1. 2017 do 4. 7. 2017 zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Zato za obravnavano tožbo naj ne bi imel pravnega interesa, saj je dovolitev zadrževanja enovita pravica. Pojasnjuje, da bi tožnik moral zaradi ureditve svojega statusa razloge dolgotrajnega bivanja in združitve družine uveljavljati v drugem postopku pred upravno enoto. Poleg tega poudarja, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločbo upravne enote v zvezi z dovoljenjem za prebivanje, v kateri je bilo ugotovljeno, da načelo nevračanja v tej zadevi ne bi bilo kršeno. Sicer meni, da so iz izpodbijane odločbe razvidni vsi razlogi za ugotovitev razmer v tožnikovi izvorni državi, ki je skladno z odlokom vlade razglašena za varno, in s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe pojasnjuje, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za dovolitev zadrževanja zaradi nujnosti udeležbe v postopkih.

Glede pravnega interesa

9. Iz trditev tožene stranke je razvidno, da je bila tožniku zaradi njegovega zdravstvenega stanja že priznana dovolitev zadrževanja po tretji alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, in sicer za obdobje od 4. 1. 2017 do 4. 7. 2017. Zato za obravnavano tožbo naj ne bi imel pravnega interesa.

10. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

11. Glede na navedeno dejansko izhodišče je dovolitev zadrževanja (po tretji alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2) že prenehala. Že zato je logično, da si lahko tožnik svoj individualni položaj izboljša z vsebinsko presojo obravnavane tožbe, kar pomeni, da zanjo izkazuje pravni interes. S tem povezan ugovor tožene stranke torej ni utemeljen.

Presoja obravnavane zadeve

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dovolitev zadrževanja po prvi in peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14. Zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 73. člena tega zakona), in sicer se zadrževanje med drugim dovoli tujcu, če tujčeva odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona (prepoved odstranitve tujca zaradi načela nevračanja) ni dovoljena (prva alineja drugega odstavka 73. člena ZTuj-2), ali če je potrebno (pravilno: treba) zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije (peta alineja drugega odstavka 73. člena tega zakona).

Glede odločitve o dovolitvi zadrževanja po prvi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2

15. Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa, da je Srbija, kamor bi bil tožnik vrnjen, na podlagi Odloka Vlade Republike Slovenije varna izvorna država. Opredelitev tega pojma pa je izrecno vsebovana v 62. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Glede na navedeno ugotovitev je torej mogoče sklepati, da v Srbiji na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Povedano drugače to pomeni, da v tej državi nasploh ni okoliščin, zaradi katerih bi lahko bilo kršeno načelo nevračanja iz 72. členu ZTuj-2.¹ S tako opredelitvijo pa je določena izpodbojna pravna domneva, zoper katero je mogoč nasproten dokaz, saj lahko tožnik izkaže takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Srbija zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Tega pa tožnik po presoji sodišča le z golimi in neizkazanimi ter dokazno nepodprtimi trditvami, "da je kršitev načela nevračanja podana že zato, ker ima vse svoje socialne vezi v Sloveniji, saj ni bil na Kosovu od svojega 6 leta dalje in da je presplošna presoja organa, da je Srbija varna izvorna država", ni storil.

16. S tožbo je zatrjevana tudi kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Tožnik je smiselno navedel, da odstranitev posega v njegovo pravico do združitve družine. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz procesnega dejanskega stanja zadeve je namreč razvidno, da je tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja iz prve alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 in ne za dovoljenje zaradi združitve družine. V postopku, ko se odloča o dovolitvi zadrževanja iz povsem določnega razloga, pa ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki je vezano na drugo dejansko in pravno podlago. V tem postopku namreč velja načelo dispozitivnosti, torej se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka.² Zato bi v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja tožnik lahko predstavil v okviru postopka iz 47. člena ZTuj-2. Glede na navedeno tožnik zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanašata primera Butt proti Norveški in Osman proti Danski, ki jih povzema iz prošnje za dovolitev zadrževanja, ne utemeljuje, zakaj bi morala država tudi v obravnavanem postopku dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembna z vidika načela nevračanja.

Glede odločitve o dovolitvi zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2

17. Izpodbijani upravni akt je utemeljen tudi v 2. in 3. točki izreka, vendar iz drugih razlogov.

18. Iz procesnega dejanskega stanja je razvidno, da tožnik prošnjo, o kateri je bilo odločeno z 2. točko izreka izpodbijane odločbe, temelji na nujnost udeležbe v postopku po 47. členu ZTuj-2, začetem na zahtevo njegove partnerke in sina (glej tudi tožbene navedbe na 6. strani tožbe pod točko "2. zoper 2. točko izreka"). To po presoji sodišča pomeni, da ne nastopa v vlogi stranke v tem upravnem postopku (42. člen ZUP), pri čemer (ob upoštevanju pogojev iz četrtega odstavka 43. člena ZUP in drugega odstavka 142. člena ZUP) tudi ne zatrjuje (in izkazuje), da bi v navedenem upravnem postopku zahteval udeležbo.

19. Glede na navedeno je očitno, da ni treba nujno zagotoviti tožnikove udeležbe v postopku pred Upravno enoto Ljubljana zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, zaradi česar v tem delu niso podani zakonski pogoji za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ker tožnik ni izkazal, da v tem postopku nastopa v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, mu torej ne bo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (uveljavljena z 9. členom ZUP).

20. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi.³ Zato mora imeti tožnik v obravnavanem primeru možnost opredeliti se tudi do ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred Centrom za socialno delo zaradi pravice do denarnega socialnega nadomestila⁴ (iz tožbe in upravnih spisov je razvidno, da gre za postopek na podlagi njegove vloge z dne 30. 12. 2004).

21. Nujnost zagotovitve tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije je treba presojati ob upoštevanju zgornjih izhodišč in vseh okoliščin primera. Iz teh pa je razvidno le splošno tožnikovo zatrjevanje o (1) napačnem razumevanju navedene določbe ZTuj-2, (2) da "je udeležba tujca v postopku nujna zaradi zagotovitve zakonitosti postopka" (glej tožbene navedbe na 6. strani tožbe pod točko "3. zoper 3. točko izreka" in 8. strani tožbe pod točko "4. zoper 3. točke izreka prvostopne odločbe"), in že omenjeno sklicevanje na 8. člen EKČP, kar pa po presoji sodišča za izkazanost nujnosti udeležbe tujca v postopku ne zadošča. Tožnik s tako skopimi navedbami namreč ni izkazal, zakaj bi bilo zaradi odstranitve onemogočeno njegovo sodelovanje v navedenem postopku oziroma bi bila njegova možnost opredeliti se do ugotovljenega dejanskega stanja zgolj navidezna, pri čemer uresničenje možnosti take opredelitve izhaja že iz njegovih navedb (navaja, da je zoper odločbo CSD vložil pritožbo). Sicer pa, kot je razvidno iz upravnih spisov, s tem povezana procesna dejanja opravlja po pooblaščencu (ki mu je sestavil tožbo),⁵ kar pomeni, da tudi zato niso izkazani zakonski pogoji iz pete alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pravilna, je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izpodbijani upravni akt je utemeljen tudi v 2. in 3. točki izreka, vendar iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi. Zato je bilo treba tožbo zavrniti tudi v tem delu (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

23. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Okoliščine iz 72. člena ZTuj-2 so enake okoliščinam, ki jih v zvezi z opredelitvijo varne izvorne države določa prvi odstavek 61. člena ZMZ-1.
² Skladno s 133. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravni organ vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni.
³ Odločba Ustavnega sodišča Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017 (5. točka obrazložitve).
⁴ Sodišče zgolj pripominja, da tožnik ni izpodbijal odločbe organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na udeležbo v postopku iskanja zaposlitve. V tožbi je ta postopek naveden na začetku 6. strani pod točko c. Gre za "postopek iskanja zaposlitve", v zvezi s katerim naj bi potekal postopek pred Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani pod opr. št. V Ps 2016/2014. O nujnosti udeležbe v tem postopku je tožena stranka odločila s 4. točko izreka izpodbijane odločbe, ki je tožba ne izpodbija.
⁵ Skladno z drugim odstavkom 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1389/2014
• UPRS Sodba I U 451/2016-8
• UPRS Sodba I U 2455/2017-9