UPRS Sodba I U 792/2019-16

Jedro

V postopku za uvedbo ponovnega postopka so dopustna navajanja novih dejstev oz. predložitev novih dokazov ne le hkrati z zahtevkom, pač pa tudi vse do dokončanja te faze postopka, tj. do izdaje sklepa toženke o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka.

Tožnik niti navedb, s čim se spopadajo krščanski spreobrnjenci v Iranu, niti o zatrjevani udeležbi prvega tožnika na demonstracijah proti islamskim oblastem in tudi ne predloženih videoposnetkov in fotografij iz demonstracij kot dokaza, da je bil na teh dogodkih posnet, kot tudi dokazil o obiskovanju bogoslužja v rednem postopku ni mogel navesti oz. predložiti saj je bil končan 21. 2. 2018, tožnik pa šele od bivanja v Nemčiji zatrjuje dolgotrajno udeleževanje bogoslužja oz. so nastali po datumu vložitve pritožbe na Vrhovno sodišče v rednem postopku, ko jih tožnik ni mogel več predložiti. Ker sedanji postopek glede uvedbe ponovne prošnje še ni končan, bi jih morala toženka upoštevati kot pravočasne in se do njih opredeliti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-361/2016/78 (1312-02) z dne 5. 4. 2019 v 2. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

II. Toženka mora ob izdaji nove odločbe upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in izhajajo iz obrazložitve te sodbe. V ponovljenem postopku mora upoštevati s strani tožnika navedena nova dejstva v zvezi:

- s kontinuiranim obiskovanjem bogoslužja (v Nemčiji in v Republiki Sloveniji) po končanem rednem postopku mednarodne zaščite,

- z udeležbo prvega tožnika na demonstracijah proti oblastem v Iranu v kraju A, 14. 1. 2018 pred iranskim veleposlaništvom in 12. 2. 2018 pred hotelom ..., kjer je bil posnet,

- s psihičnimi zdravstvenimi težavami druge tožnice,

in predlagane oz. predložene nove dokaze:

- pismo pastorja B.B. iz protestantske krščanske občine C. (barvni skenogram v upravnem spisu in original - priloga A10 s prevodom v slovenski jezik1),

- potrdilo o udeležbi prvega tožnika in druge tožnice v Evangeličanski cerkvi v kraju A (v upravnem spisu2 in prilogi A8 in A9),

- 3 skenograme fotografij o udeležbi vlagatelja na bibličnih urah v že navedeni cerkvi (v upravnem spisu)3,

- zgoščenko z videoposnetki in fotografijami o udeležbi prvega tožnika pri bogoslužju in o udeležbi prvega tožnika na demonstracijah v kraju A (priloga A2),

- zaslišanje prič Č.Č. o tožnikovem obiskovanju bogoslužja in D.D. o psihičnem zdravstvenem stanju druge tožnice,

- internetni viri o uzakonjeni smrtni kazni za spreobrnitev iz muslimanske v drugo vero za odrasle in mladoletne osebe (navedene na 8. in 9. strani tožbe),

kot pravočasne.

Obrazložitev

1. Tožnik je 12. 9. 2018 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.⁴ Toženka je 4. 10. 2018 s sklepom št. 2142-361/2016/55 (1312-02) zavrgla združene zahtevke prvega do četrega tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, po vloženi tožbi je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) 29. 10. 2018 izdalo sodbo I U 2121/2018, s katero je tožbi ugodilo in sklep toženke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Toženka je 20. 12. 2018 v ponovljenem postopku izdala sklep št. 2142-361/2016/64 (1312-02), s katerim je zavrgla združene zahtevke tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v ponovljenem postopku. Tožnik je vložil tožbo na Upravno sodišče, ki je 21. 1. 2019 izdalo sodbo I U 89/2019, s katero je tožbi ugodilo in sklep toženke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je toženka 5. 4. 2019 izdala izpodbijani sklep, s katerim je zavrgla združene zahtevke tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil redni postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno končan 21. 2. 2018. Tožniki so po samovoljni zapustitvi Slovenije 27. 3. 2018 odšli v Zvezno republiko Nemčijo, kjer so bivali vse do njihove vrnitve v Slovenijo (5. 9. 2018). Toženka očita prvemu tožniku, da je kljub 12. 9. 2018 vloženem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka toženki šele 17. 9. 2018 posredoval pismo pastorja B.B. iz protestantske krščanske občine C., ki nosi datum 16. 9. 2018.⁵ V času, ko je bil v presoji na Upravnem sodišču že drugi sklep o zavrženju njihovih zahtev za uvedbo ponovnega postopka, pa je posredoval še potrdilo o udeležbi v Evangeličanski cerkvi v kraju A in skenograme fotografij o udeležbi vlagatelja na bibličnih urah v že navedeni cerkvi. Tožniki uveljavljajo iste razloge, kot so jih že navedli v svojih prošnjah za mednarodno zaščito z dne 8. 2. 2016⁶, in sicer težave zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Drugih razlogov ne uveljavljajo, prav tako nimajo nobenih novih dokazil ali dokumentov. Želijo zaščito, saj so njihova življenja v Iranu ogrožena. Vlagatelj je v zvezi s svojim sinom pavšalno in nekonkretizirano navedel, da se je v letu 2017 dvakrat udeležil protestov pred iranskim veleposlaništvom v kraju A, zaradi česar se boji, da so ga posneli. V povezavi s tem prvi tožnik ni predložil nikakršnih dokazov, prav tako pa ni navedel, kdaj naj bi ti protesti v kraju A potekali, vsekakor pa bi to dejstvo moral uveljavljati že v prvem postopku. Tudi v svojem zahtevku tega ni omenil (pač pa šele v zahtevku sina). Ob tem toženka opozarja na prvi odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1. Toženka je že v prvotnem postopku ugotovila, da zatrjevana sprememba vere tožnikov ni pristna. Zatrjevanje prvega tožnika, da je vsak teden v petek in nedeljo hodil v cerkev ter da je tam molil in bral Biblijo, v povezavi z njegovimi izjavami v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, kjer je bilo ugotovljeno, da so njegove izjave neprepričljive in malo verjetne, ne more predstavljati novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Oseba, ki ji vera pomeni veliko in zaradi katere je pripravljena celo zapustiti izvorno državo, bi sama od sebe pojasnila, kaj ji ta vera pomeni in kako vpliva na njeno življenje, in ne pove tega šele na vprašanje pooblaščenke. Toženka takšno ravnanje tožnikov ocenjuje kot ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer so tožniki spremembo vere kot razlog neuspešno zatrjevali že v predhodnem postopku. Zato navedene izjave prvega tožnika ni mogoče šteti v smislu 64. člena ZMZ-1. Poleg tega je bilo pismo pastorja B.B. posredovano pet dni po vložitvi zahtevkov, v nasprotju s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Iz pisma tudi ne izhajajo dodatna dejstva v povezavi z zatrjevano spremembo vere vlagateljev.⁷ Glede navedb, da naj bi imela druga tožnica v Nemčiji psihične težave, toženka ugotavlja, da navedeno ne predstavlja novih dejstev in okoliščin, ki bi lahko kakorkoli bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Potrdil Župnijskega urada Evangeličanske skupnosti v kraju A (priloga k tožbi z dne 15. 1. 2019) ne more upoštevati kot novih dokazov, saj bi jih tožnik lahko vložil že v predhodno. Glede treh skenogramov fotografij udeležbe ne more ugotoviti, kdaj in kje so nastale, predstavljajo zgolj nadaljevanje ustvarjanja pogojev, na podlagi katerih naj bi bili tožniki upravičeni do mednarodne zaščite. Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, je toženka zahtevek tožnika s sklepom zavrgla.

3. Ker tožnik vlaga tožbo smiselno le v zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da je v 1. točki izreka izpodbijani sklep postal pravnomočen, v nadaljevanju pa je presojalo tožbene navedbe v zvezi z 2. točko izpodbijanega sklepa.

4. Tožnik (smiselno) vlaga tožbo zoper 2. točko izpodbijanega sklepa iz vseh razlogov. Sodišče je ugotovilo, da so tožniki z novimi dejstvi in z novimi dokazi že zadostili formalnemu pogoju v smislu 64. člena ZMZ-1, skladno z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev)⁸, s tem so tudi izpolnili pogoje za uvedbo ponovnega postopka, kot ga določa ZMZ-1. Toženka očitno namenoma ne sledi napotilom sodišča v njegovih sodbah I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 in I U 89/2019 z dne 21. 1. 2019.⁹ Dolgotrajno in stalno udeležbo pri verskih aktivnosti tožnikov v Nemčiji in Sloveniji toženka v izpodbijanem sklepu pavšalno ocenjuje kot nadaljevanje ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tožniki nikjer nimajo namena skrivati svoje pripadnosti krščanski veri, vedno in povsod želijo izvajati njeno versko prakso. Iz členov 4(3)d, 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do mednarodne zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (pri tožnikih tega namena v resnici ni). Prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP; enaki pravici pa določata tudi Ustava Slovenije in Listina EU o temeljnih pravicah), bi bila nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva „sur place“ dejanja. Te pavšalne ocene toženka sploh ne obrazloži. Glede na stališče Sodišča EU v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) je pomembno, ali bo prosilec po vrnitvi v izvorno državo verska dejanja (izvajanje verske prakse) dojemal kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere. Oblasti bi za vrnitev tožnika ter njegovo spreobrnitev v krščansko vero takoj izvedele (že ob samem prehodu iranske meje), zaradi česar bi ga prijeli ter nato po hitrem postopku usmrtili, saj je za spreobrnitev v drugo vero v Iranu zagrožena smrtna kazen; če pa se to ne bi zgodilo, bi jih zelo verjetno prijavili oblastem njihovi sorodniki, ki so že leta 2015 ugotovili, da se prvi tožnik vse bolj spreobrača v krščansko vero. Iran je država, v kateri je uzakonjena smrtna kazen za spreobrnitev iz muslimanske v drugo vero, ne le za odrasle, temveč tudi za mladoletnike. Krščanski spreobrnjenci se v Iranu soočajo s fizičnimi napadi, nadlegovanjem, nadzorom, aretacijami, pridržanji, tudi z mučenjem in slabim ravnanjem v priporu. Kristjani, ki so v državi članici EU izvajali in bodo nadaljevali z izvajanjem evangeličanskih dejavnosti, bodo ob vrnitvi v Iran pritegnili pozornost oblasti in bodo izpostavljeni pregonu. Demonstracij proti iranskem režimu v kraju A se ni udeležil nihče od mladoletnih tožnikov (s prevodom je prišlo do napačnega razumevanja), dvakrat se jih je udeležil le prvi tožnik. K dopolnitvi datumov demonstracij bi morala že takoj pozvati toženka, pa tega ni storila. Druga tožnica je v velikem strahu zaradi možne vrnitve njene družine nazaj v Iran, saj ve, da bodo lahko v tem primeru vsi usmrčeni. Že v Nemčiji je bila zato hospitalizirana na psihiatrični kliniki, sedaj pa redno obiskuje psihiatra D.D.. Redno jemlje tudi predpisana zdravila, saj je njeno psihično stanje še vedno slabo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep po opravljeni glavni obravnavi odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v ponovnem postopku odločala v skladu z napotili iz sodbe Upravnega sodišča I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 ter I U 89/2019 z dne 21. 1. 2019. Meni, da odločanje o ne/pristnosti vere ni stvar tega postopka. Ugovarja prekluzijo videoposnetkov in fotografij (iz zgoščenke), saj so ta dokazila nastala po vložitvi zahteve tožnikov za uvedbo ponovnega postopka. Enako velja za barvni skenogram pisma pastorja B.B.. Zatrjevana udeležba prvega tožnika na demonstracijah je tožbena novota, saj pred tem tožnik ni določno navedel datumov demonstracij, ki naj bi bile le pred iransko ambasado (ne pa tudi pred Hotelom ... v kraju A) in še to v letu 2017, dokazi pa naj bi se nanašali na leto 2018, poleg tega je bila zatrjevana udeležba prvega tožnika na demonstracijah (14. 1. in 12. 2. 2018) še pred pravnomočno končanim rednim postopkom (21. 2. 2018), zaradi česar bi tožnik navedeno lahko uveljavljal že prej. Zato naj se videoposnetki in fotografije z demonstracij štejejo kot nedopustne novote. Psihične težave druge tožnice ne morejo biti nova okoliščina, povezana s samim zatrjevanim razlogom iz prošnje za mednarodno zaščito. Toženka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno oz. če meni drugače, naj samo odloči o dopustitvi novega postopka za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite in to izrecno navede v izreku.

6. Tožnik je z vlogo z dne 8. 5. 2019 predložil še originalno pismo nemškega pastorja in potrdili duhovnika Evangeličanske cerkvene občine ... z dne 6. 5. 2019, z vlogo z dne 11. 5. 2019 pa še potrdila psihiatra D.D. o obiskih druge tožnice 4. 9. 2018 in 19. 9. 2018, dodatno pa je pojasnil še razloge za naknadno predložitev pisma nemškega pastorja, potrdil o obiskovanju bogoslužja in kasnejše navedbe ter dokaze v zvezi z udeležbo prvega tožnika na demonstracijah proti iranskim oblastem.

7. Toženka je v vlogi z dne 13. 5. 2019 še navedla, da druge tožnice ni nikjer na zgoščenki (priloga A2), zato je potrdilo škofa Č.Č. z dne 6. 5. 2019 glede njenega rednega obiskovanja bogoslužja neutemeljeno. Tudi sicer prvega tožnika zaradi slabe kakovosti predloženih fotografij ni mogoče prepoznati.

8. Tožnik je v vlogi z dne 14. 5. 2019 predlagal zaslišanje priče Č.Č. glede udeležbe druge tožnice na bogoslužju. Meni, da je potrdilo navedenega duhovnika z dne 6. 5. 2019 o tem utemeljeno, čeprav druge tožnice ni na fotografijah in videoposnetkih na zgoščenki (kar je toženka lahko razbrala, čeprav zatrjuje slabo kakovost medijev na predloženi zgoščenki).

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep, s katerim je bil zavržen zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

11. ZMZ-1 v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1; da morajo biti nova dejstva oz. novi dokazi predloženi že navedenemu zahtevku, govori tudi prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde.

12. Postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite po ZMZ-1 je določen v skladu s Procesno direktivo II. Iz prvega odstavka njenega 40. člena je razvidno, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici, poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje.

13. Sodišče sicer sledi toženki, da so za postopke v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v veljavi posebne določbe ZMZ-1, ki dokazne standarde zaostrujejo oziroma dokazno breme za uvedbo takšnega postopka prenašajo na vlagatelja. Drugače je sicer v drugih upravnih postopkih, kjer je skladno z drugim odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uradna oseba dolžna pozvati stranko, naj predloži dokaze, če sama tega ni storila (če pa jih ne predloži niti v določenem roku, organ skladno s tretjim odstavkom 140. člena ZUP samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve, temveč mora postopek nadaljevati).

14. Zato je v postopku v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Med strankama pa je sporno, ali lahko tožnik navaja nova dejstva oz. predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, le ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1 oz. prvi odstavek 65. člena ZMZ-1) ali lahko to stori kasneje v postopku, vse do odločitve toženke o zahtevku.

15. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ima 40. člen Procesne direktive II neposredni učinek, saj je brezpogojen, dovolj jasen in določen ter podeljuje pravice posameznikom.

16. Glede na navedeno je treba ugotoviti, ali sta prvi odstavek 64. oz. prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v nasprotju s prvim odstavkom 40. člena Procesne direktive II. ZMZ-1 se namreč ne sme uporabiti le tedaj, če je njegova določba v nasprotju z neposredno učinkujočimi določbami Procesne direktive II.

17. Po presoji sodišča navedeni določbi ZMZ-1 vsebinsko ustrezata razlogom Procesne direktive II, kolikor določata navedbo novih dejstev in predložitev novih dokazov v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Neskladje med obravnavanima določbama ZMZ-1 in Procesne direktive II pa je v tem, ali je to treba storiti v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ali kasneje, dokler organ ne izda s tem povezane odločbe. V nasprotju s spornima določbama ZMZ-1, skladno s katerima se lahko navede nova dejstva oz. predloži nove dokaze le ob vložitvi zahtevka, Procesna direktiva II v 40. členu prosilcu ne onemogoča naknadne navedbe dejstev oz. predložitev dokazov, vse dokler organ o tem ne odloči (tj. do izdaje sklepa o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka). Zato navedeni določbi ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II nedopustno pomenita nerazumno breme za posameznika, saj določata stranki manjši obseg pravic, kot to dopušča citirani člen Procesne direktive II. Prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 je tako treba razlagati v smislu prvega odstavka 40. člena Procesne direktive II, tj. da so tudi v postopku za uvedbo ponovnega postopka dopustna navajanja novih dejstev oz. predložitev novih dokazov ne le hkrati z zahtevkom, pač pa tudi vse do dokončanja te faze postopka, tj. do izdaje sklepa toženke o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka, kar tudi smiselno ustreza načelu materialne resnice iz 8. člena ZUP.

18. V obravnavani zadevi torej ni mogoče uporabiti določb prvega odstavka 64. člena in prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 tako, da bi prosilec moral navesti nova dejstva oz. predložiti nove dokaze le hkrati z zahtevkom, saj bi to bilo v nasprotju s Procesno direktivo II in pristojnim organom v skladu z 8. členom ZUP ne bi omogočilo temeljitega obravnavanja zahtevkov za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

19. Med strankama ni sporno, da je prvi tožnik ob vložitvi zahtevka podal izjavo, v kateri je navedel tako ime pastorja kot naslov cerkve v Nemčiji, kjer so vsi tožniki prakticirali evangeličansko vero v daljšem časovnem obdobju, odkar so zapustili Slovenijo. Sporno ni niti to, da je povedal, da so v cerkev hodili vsak teden ob petkih in nedeljah in da so tam redno molili ter brali Biblijo. To svojo izjavo je tožnik naknadno, vendar še pred izdajo prvotnega sklepa glede ponovne prošnje za mednarodno zaščito, dopolnil s pisno izjavo pastorja protestantske krščanske občine C., B.B. z dne 16. 9. 2018 (s skenogramom v elektronskem pismu; v sedanjem postopku je predložil še izvirnik tega pisma – priloga A10, pri čemer sodišče ne verjame toženki, da ni bil predložen tudi njegov prevod v slovenski jezik, saj je ravno nasprotno trdila v tretjem odstavku 5. strani izpodbijanega sklepa). Ta pisni dokaz potrjuje navedbe tožnika, da je s celotno družino sodeloval pri aktivnostih in v programih župnije, redno obiskoval bogoslužje in se udeleževal življenja v župniji.¹⁰ Priložil je tudi tri barvne skenograme fotografij o obiskovanju bogoslužja (ki so v upravnem spisu). Tožnik je že z opisano podajo dejstev o izvrševanju bogoslužja (kar je treba šteti za navedbo novih dejstev) in predložitvijo izjave nemškega pastorja ter treh skenogramov fotografij (kar je treba šteti za nov dokaz, v primeru izjave pastorja tako skenogram kot sedaj tudi izvirnik A10), skladno s prvim odstavkom 40. člena Procesne direktive II, zadostil formalnemu pogoju, ki ga za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka določa ZMZ-1 (tj. predložitev novih dokazov), zato je brez podlage stališče toženke, da dokaza, predloženega po vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, sploh ne more upoštevati (kar je Upravno sodišče že ugotovilo v zadevah I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 ter I U 89/2019 z dne 21. 1. 2019). V izpodbijani odločbi toženka namreč ugotavlja, da tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov oz. so ti prepozno vloženi, saj jih ni vložil hkrati s prošnjo. Ta ugotovitev je napačna in je v očitnem neskladju tako s pravnomočnima odločbama Upravnega sodišča I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 ter I U 89/2019 z dne 21. 1. 2019 kot s Procesno direktivo II in s tem v nasprotju z načelom materialne resnice (8. člen ZUP).

Glede kraja in časa nastanka barvnih skenogramov treh fotografij sodišče pripominja, da je naloga toženke, da tožnika pozove na dopolnitev dejstev v zvezi s predloženimi dokazi skladno z 8. členom ZUP, prvim odstavkom 138. člena ZUP in smiselno prvim odstavkom 67. člena ZUP.¹¹

20. Toženka bi morala upoštevati tudi naknadno predložena potrdila župnijskega urada Evangeličanske cerkvene občine ... za prvega tožnika in drugo tožnico z dne 10. 1. 2019¹² in 6. 5. 2019 (prilogi A8 in A9 z dne 6. 5. 2019)¹³, saj jih predhodno tožnik ni mogel predložiti (sodišče ugotavlja, da zato ni utemeljen ugovor toženke o tem, da navedena potrdila predstavljajo nedovoljene tožbene novote). Skladno z odločbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, je namreč treba v postopkih mednarodne zaščite upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa. Zato sodišče navedene dokaze šteje za pravočasne, saj so nastali po izdaji (vsakega) izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem je tožnik predlagal tudi dokaz z zaslišanjem duhovnika Č.Č. o navedenem, ki je iz enakih razlogov pravočasen.

21. Toženka se je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa sicer pavšalno opredelila do pisma nemškega pastorja, češ, da ne povečuje bistveno verjetnosti za mednarodno zaščito, saj je že Vrhovno sodišče RS v rednem postopku glede mednarodne zaščite tožnikov potrdilo stališče toženke, da tožniki niso pristno spremenili svoje vere. Vendar pa bi s tem v zvezi morala upoštevati tudi navedena nova dejstva in predložene dokaze in se do njih opredeliti, česar pa ni storila (ali pa le zgolj pavšalno).¹⁴

22. Tožnik niti navedb, s čim se spopadajo krščanski spreobrnjenci v Iranu, niti o zatrjevani udeležbi prvega tožnika na demonstracijah proti islamskim oblastem in tudi ne predloženih videoposnetkov in fotografij iz demonstracij (na zgoščenki A2) kot dokaza, da je bil na teh dogodkih posnet, kot tudi dokazil o obiskovanju bogoslužja (potrdil cerkve A8, A9 (iz postopka I U 89/19 prilogi A3 in A4), 3 barvnih skenogramov fotografij iz upravnega spisa, pisma pastorja A10 ter fotografij in videoposnetkov o obiskovanju bogoslužja na zgoščenki A2), v rednem postopku ni mogel navesti oz. predložiti (saj je bil končan 21. 2. 2018, tožnik pa šele od bivanja v Nemčiji zatrjuje dolgotrajno udeleževanje bogoslužja oz. so nastali po datumu vložitve pritožbe na Vrhovno sodišče v rednem postopku, ko jih tožnik ni mogel več predložiti, zato ni utemeljen ugovor toženke o tem, da navedena dokazila predstavljajo nedovoljene tožbene novote). Ker sedanji postopek glede uvedbe ponovne prošnje še ni končan, bi jih morala toženka upoštevati kot pravočasne in se skladno s prvim odstavkom 40. člena Procesne direktive II in 8. členom ZUP do njih opredeliti.

23. Toženka očita prvemu tožniku, da ni natančneje navedel, kdaj naj bi ti protesti v kraju A potekali, kar je sedaj po presoji sodišča odpravil z natančno določitvijo datuma. Toženka vidi v njegovi opredelitvi časa in lokacije demonstracij nasprotja. Vendar njena vloga v postopku ni pasivna, prvega tožnika bi morala v takem primeru spodbuditi k navedbi dodatnih dejstev, skladno z 8. členom ZUP, prvim odstavkom 138. člena ZUP in smiselno prvim odstavkom 67. člena ZUP.

24. Sodišče ugotavlja, da so pravočasne tudi navedbe druge tožnice glede njenega psihičnega stanja, kot tudi predložena dokazila o tem: A6 (z dne 19. 10. 2018), A7 (z dne 4. 4. 2019), A12 (z dne 4. 9. 2018) ter A13 (z dne 19. 9. 2018) v zvezi z obiski slednje pri psihiatru D.D.. Tudi navedenih dejstev in dokazil druga tožnica prej v rednem postopku ni mogla predložiti (saj je bil slednji končan 21. 2. 2018, slabše psihično stanje pa se je po trditvah tožnika začelo pojavljati v Nemčiji, kamor je druga tožnica odšla po končanem rednem postopku), sedanji postopek glede uvedbe ponovne prošnje pa še ni končan, zato jih mora toženka upoštevati skladno s prvim odstavkom 40. člena Procesne direktive II v zvezi z 8. členom ZUP (sodišče ugotavlja, da zato ni utemeljen ugovor toženke o tem, da navedena dokazila predstavljajo nedovoljene tožbene novote), zaradi česar je pravočasen tudi dokaz z zaslišanjem psihiatra D.D. o navedenem. Do psihičnega stanja druge tožnice se toženka sicer ni opredelila (razen, da je dejstva o tem zavrnila kot nepomembna).

Sodišče v zvezi z navedenim dejstvom še pripominja, da nikakor ni treba, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovne prošnje navaja dejstva, povezana z razlogom, podanim že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito (kot to sledi iz navedb toženke, češ, da psihične težave druge tožnice ne morejo biti nova okoliščina, povezana s samim zatrjevanim razlogom iz prošnje za mednarodno zaščito). Iz sodne prakse izhaja, da lahko tožnik v postopku uvedbe ponovnega postopka navaja nova dejstva v zvezi ne samo z istim razlogom kot v prošnji za mednarodno zaščito, pač pa tudi v zvezi z drugačnimi razlogi, ki jih predhodno ni podal (če to seveda pravočasno uveljavlja).¹⁵

25. Toženka se bo morala v ponovljenem postopku opredeliti do navedb tožnikov o preganjanju spreobrnjencev v izvorni državi v povezavi z njihovimi trditvami in dokazi o daljšem prakticiranju evangeličanske vere tako v Sloveniji kot v Nemčiji in s tem o njihovi ne/pristni spremembi vere (upoštevajoč tudi pisno izjavo nemškega pastorja, vsa potrdila župnijskega urada Evangeličanske cerkvene skupnosti v kraju A, vse slike in videoposnetke na zgoščenki A2, 3 barvne skenograme fotografij v upravnem spisu, pregled internetnih virov o uzakonjeni smrtni kazni za spreobrnitev iz muslimanske v drugo vero za odrasle in mladoletne osebe (navedene na 8. in 9. strani tožbe) in zaslišanje priče Č.Č.). Toženka bo v ponovnem postopku morala oceniti tudi listinske dokaze župnijskega urada Evangeličanske cerkvene skupnosti v kraju A s potrdilom nemškega pastorja.¹⁶ Prav tako se bo morala opredeliti do navedb druge tožnice o njenem poslabšanju psihičnega zdravja po končanem rednem postopku in vplivu morebitne vrnitve v izvorno državo na njeno psihično stanje, oceniti izvide D.D. o tem in ga zaslišati.

26. Tako so ugotovitve toženke, da tožniki ob vložitvi zahtevka niso predložili nobenih novih dokazov oz. navedli novih dejstev, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti, saj se ni (ali pa le pavšalno) opredelila do novih dejstev in novih dokazov tožnika. Navedeno predstavlja bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po tretjem odstavku istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

27. V zvezi s predlogom obeh strank, naj samo odloči o dopustitvi novega postopka za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite, sodišče še pripominja, da je utemeljenost zahtevka za uvedbo ponovnega postopka procesna predpostavka za ponoven postopek, o čemer pa toženka še ni (pravilno) odločila, saj se ni opredelila do navedenih novih dejstev in novih dokazov. S tem je storila absolutno kršitev pravil postopka po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1, teh kršitev pa sodišče ni samo odpravilo, ker bi se sicer postavilo v vlogo toženke. Sodišče je zato tožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in v tem obsegu vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek.

28. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

29. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 941/2017 z dne 17. 4. 2019 sprejelo stališče, da je stvar vsakokratne presoje Upravnega sodišča, kako določeno je glede na naravo spora in pomen sprejetih stališč treba v izreku opredeliti način izvršitve sprejete sodbe v ponovljenem postopku upravnega organa, saj lahko zadošča tudi splošna navedba, ki ustreza vsebini četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, da je v ponovnem postopku toženka ob izdaji odločbe vezana na stališča glede uporabe materialnega prava in pravil postopka, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe. V presoji sodišča v upravnem sporu pa ostaja, kdaj je treba z natančnejšo opredelitvijo vsebine obveznosti zagotoviti jasno razumevanje vsebine načela zakonitosti, ki zavezuje pristojni organ v ponovnem postopku po odpravi akta.¹⁷

30. Glede na navedeno mora toženka upoštevati stališča iz II. točke izreka te sodbe, kar pomeni, da o tem ni ponovne presoje.

31. Tožnik je predlagal, naj sodišče opravi glavno obravnavo (in zasliši tožnike ter priči Č.Č. in D.D., pregleda predloženo zgoščenko z videoposnetki in fotografijami ter predlagane internetne vire o stanju v zvezi s krščanskimi spreobrnjenci v Iranu). Vendar pa je v obravnavani zadevi očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 S katerim toženka že razpolaga, kot navaja v tretjem odstavku 5. strani izpodbijanega sklepa.
2 Vloženi iz spisa Upravnega sodišča I U 89/2019 kot prilogi A3 in A4.
3 Vložene iz spisa Upravnega sodišča I U 89/2019 kot priloga vloge tožnika z dne 16. 1. 2019.

⁴ Pred tem je v rednem postopku mednarodne zaščite toženka 27. 3. 2017 izdala odločbo št. 2142-361/2016/16 (1312-02), s katero je prošnje tožnikov za mednarodno zaščito zavrnila kot neutemeljene, saj je ugotovila, da so izjave polnoletnih vlagateljev neprepričljive in malo verjetne, mestoma celo neverjetne in da zatrjevana sprememba vere, ki jo je uveljavljal tožnik, ni pristna. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa so vlagatelji vložili tožbo na Upravno sodišče, ki je 21. 6. 2017 izdalo sodbo I U 850/2017-10, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo pristojnega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Toženka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je 23. 8. 2017 s sodbo I Up 187/2017 pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku 8. 11. 2017 izdalo sodbo I U 2264/2017, s katero je tožbo zavrnilo. Vlagatelji so nato vložili pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je 21. 2. 2018 izdalo sodbo I Up 264/2017, s katero je njihovo pritožbo zavrnilo.
⁵ Iz njegove vsebine je mogoče razbrati, da so tožniki sodelovali v številnih aktivnostih in programih župnije. Redno naj bi obiskovali bogoslužje in se udeleževali življenja v župniji. Njihova udeležba v duhovnem življenju njihove cerkvene občine in tudi njihovo celotno ravnanje naj bi kazalo na verodostojnost njihovega spreobrnjenja v krščansko vero.
⁶ Kar prvi tožnik in druga tožnica izrecno navedeta 12. 9. 2018 ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, kot razvidno iz zapisnikov z dne 12. 9. 2018 v upravnem spisu.
⁷ Toženka opozarja na to, da iz pisma izhaja, v nasprotju z zatrjevanji tožnikov, da sta se prvi tožnik in druga tožnica krstila 28. 6. 2016.
⁸ UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu Procesna direktiva II.
⁹ Upravno sodišče je v 12. točki sodbe I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 prvotnega postopka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite ter v 9. točki sodbe I U 89/2018 z dne 21. 1. 2019 ponovljenega postopka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite ugotovilo, da je tožnik s sklicevanjem na izjavo pastorja in z njeno predložitvijo, kar je očitno mogoče šteti za navedbo novih dejstev oziroma za nov dokaz, zadostil formalnemu pogoju, ki ga za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka določa zakon.
¹⁰ Pri čemer je iz primerjave že vloženih dokazil v upravni spis glede krsta prvih dveh tožnikov, potrdil Župnijskega urada A3 in A4 iz spisa I U 89/2019, pa tudi glede novih potrdil Župnijskega urada A8 in A9 jasno, da sta bila prva dva tožnika krščena v kraju A 28. 2. 2016 in ne 28. 6. 2016, kot je očitno pomotoma navedeno na potrdilu nemškega pastorja; jasno pa je tudi to, da tožnik s predložitvijo potrdil A8 in A9 ni prekludiran, kot to sicer zatrjuje toženka, saj tožnik ne želi s tema potrdiloma prvič v spis vložiti dokaza o opravljenem krstu v letu 2016 (ta dokazila so bila vložena že v prvotnem postopku mednarodne zaščite z vlogo z dne 7. 3. 2016, kot razvidno iz upravnega spisa), temveč o izvrševanju bogoslužja od krsta do datuma izdanih potrdil. Glede na to, da nosita prilogi A8 in A9 datum 6. 5. 2019, pa jih očitno tožnik brez svoje krivde predhodno ni mogel predložiti, zato jih sodišče šteje za pravočasne, skladno z odločbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, o tem več v nadaljevanju obrazložitve.
¹¹ V postopkih po ZMZ-1 se uporablja ZUP (33. člen ZMZ-1).
¹² Navedeni urad potrjuje, da slednja od 28. 2. 2016, odkar sta postala člana njihove verske skupnosti, redno obiskujeta obrede in sobotne biblične ure, izvedene za skupino iranskih vernikov ter se aktivno vključujeta v njihovo skupnost (ti potrdili sta bili vloženi v postopku I U 89/2019 kot prilogi A3 in A4 in se nahajata v upravnem spisu).
¹³ Po vsebini enako kot v prejšnji točki opomb, pri čemer je še dodano s strani podpisnika, da o omenjenih srečanjih skupine iranskih vernikov obstajajo tudi posnetki in fotografije, ki so jih prisotni večkrat posneli in so pristne.
¹⁴ Toženka je ugotovila, da naj bi oseba, ki ji vera pomeni veliko in zaradi katere je pripravljena celo zapustiti izvorno državo, sama od sebe pojasnila, kaj ji ta vera pomeni in kako vpliva na njeno življenje, ne pa, da to pove šele na vprašanje pooblaščenke. Sodišče pripominja, da je bila izpovedba prvega tožnika ves čas enaka, tj. da je spremenil vero, zato toženka ne more njegovih navedb v zvezi z vero, ki jih je povedal na vprašanje svojega pooblaščenca, že zaradi tega šteti za manj verodostojne od tistih, ki jih je navedel sam. Naloga tožnikovega pooblaščenca je, da stranki postavlja vprašanja, da ta lahko kot laična oseba izpove še tisto, česar prej morda sama ni.
¹⁵ Tako npr. sodba Upravnega sodišča I U 1348/2018 z dne 20. 6. 2018.
¹⁶ In sicer v zvezi s trditvijo toženke, da tožniki v času bivanja v Nemčiji nikakor niso mogli biti aktivni člani Evangeličanske cerkvene skupnosti v kraju A in se udeleževati njenih obredov.
¹⁷ O tem Vrhovno sodišče RS tudi v sodbi X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015, 11. točka obrazložitve in naslednje.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 826/2022-6
• UPRS Sodba I U 327/2020-21
• UPRS Sodba I U 2264/2017-20