UPRS Sodba II U 323/2017-8

Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec je potrebno dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem, ki se je izvajalo na ozemlju Slovenije v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Neposredni povod za odločitev za zapustitev območja Slovenije mora biti neposredno nasilje okupatorja nad osebo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Nasilje mora biti dokazano in izvajano neposredno proti staršem oziroma staršu s katerimi otrok živi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranak trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Slovenj Gradec tožeči stranki z izpodbijano odločbo ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja, za obdobje od 31. 1. 1941 do maja 1943. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 3. 1. 2017 podala vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunka (pregnanec) kot hči rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisal, da ni dokazil na podlagi katerih bi bilo izkazano, da bi družini v obravnavanem obdobju grozil kakršenkoli ukrep ali nasilno dejanje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Upravni organ poudarja, da je po ZZVN temeljni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, pobeg pred neposrednim in resnično grozečim vojnim nasiljem. Odhoda očeta kot ekonomskega migranta v letu 1936 in matere, ki mu je sledila pred pričetkom vojne v letu 1939, pa ni mogoče šteti kot pobeg pred nasilnim dejanjem in prisilnimi ukrepi okupatorja, kot to določa ZZVN. Upravni organ še ugotavlja, da tudi ni izkazano, da bi v času rojstva tožeče stranke (31. 1. 1941), nad njenimi starši trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja s strani okupatorja. Zato niso izpolnjeni pogoji po petem odstavku 2. člena ZZVN.

2. Tožeča stranka se je zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pritožila, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je z odločbo št. 13002-1/2017/2 z dne 19. 5. 2017 njeno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi organ druge stopnje navaja, da ZZVN kot pravno pomembno izpostavlja obdobje od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. V obravnavani zadevi pa tožnica uveljavlja obdobje, ko se na ozemlju današnje Republike Slovenije vojna še ni začela. Starši tožeče stranke so živeli v ... že pred pričetkom vojne, tožeča stranka se je tam rodila v času, ko na ozemlju Republike Slovenije vojne še ni bilo. Status in pravice žrtve vojnega nasilja po ZZVN pa je mogoče pridobiti le zaradi v zakonu navedenih nasilnih dejanj in prisilnih ukrepov, izvršenih na okupiranem ozemlju današnje Republike Slovenije, ali ozemlju Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji, Koroške v Republiki Avstriji ali Kraljevine Jugoslavije, v obdobju, ki ga določa zakon in iz v zakonu navedenih razlogov. Organ druge stopnje poudarja, da so starši tožeče stranke Slovenijo zapustili že pred začetkov vojne, prostovoljno, zato ne glede na to kakšnim ukrepom ali nasilju sta bila izpostavljena starša v ... in po rojstvu tudi pritožnica, teh okoliščin ni mogoče presojati po ZZVN, saj temeljni pogoj - pobeg, izselitev ali pregnanstvo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov iz okupiranega ozemlja Republike Slovenije, ni izpolnjen.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se organ druge stopnje do njenih obširnih navedb, zakaj meni, da je upravičena do statusa že od leta 1941 ni opredelil. Da kljub zakonski dikciji, ni ovire, da bi tožnici priznali status žrtve vojnega nasilja za obdobje pred 6. 4. 1941. Družina je v ... živela pod prisilo, saj je oče moral delati v Kruppovih tovarnah, kjer se je izdelovalo orožje za nemško vojsko, najstarejši brat pa je bil staršem odvzet in prisilno poslan na usposabljanje na ..., zato je popolnoma jasno, da se družina nikakor ni mogla vrniti domov. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in ji prizna status žrtve vojnega nasilja za obdobje od 6. 4. 1941 do maja 1943 ter da se ji povrnejo stroški postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah organa prve in druge stopnje. Ob tem ponovno poudarja, da ZZVN kot pravno pomembno izpostavlja povzročitelja ukrepov in nasilnih dejanja vrsto in razloge za njihovo izvršitev ter območje na katerem so se ukrepi in dejanja izvrševala. V obravnavanem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na območju današnje Republike Slovenije ali ozemlju Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji, Koroške v Republiki Avstriji ali Kraljevine Jugoslavije, zoper tožnico ali njene starše povzročil kakšne od v zakonu navedenih prisilnih ukrepov ali nasilnih dejanj. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, v kolikor pa tožeča stranka izpodbija zgolj odločbo organa druge stopnje, pa tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj z drugostopno odločbo v zadevi ni bilo meritorno odločeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali tožeča stranka izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po petem odstavku 2. člena ZZVN, za obdobje od leta 1941 do maja 1943.

7. Peti odstavek 2. člena ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. Prvi odstavek določa, da je ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 1. člena ZZVN (da je žrtev nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji zoper Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev) žrtev vojnega nasilja po tem zakonu oseba, ki so jo okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Tretji odstavek 2. člena ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja - begunec tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Četrti odstavek pa, da ima isti status tudi oseba, ki je bila v času 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov ali zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti domov.

8. ZZVN torej izrecno določa pogoje za priznanje žrtve vojnega nasilja - begunec. Prvi pogoj je, da je oseba državljan Republike Slovenije, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Nadaljnji pogoj je, da je bila oseba izpostavljena nasilju okupatorjev v času vojne ali vojaške agresije na ozemlju Slovenije, to je (kot določa zakon) od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 in zaradi nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izseljena oziroma je morala pobegniti pred vojnim nasiljem ali prisilno izselitvijo, ki ji je neposredno grozila ali pa je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi neposredno grozečih povračilnih ukrepov ali drugih nasilnih dejanj, zaradi katerih se nato ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

9. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba I Up 838/2000 z dne 16. 1. 2001) izhaja, da je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec potrebno dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem, ki se je izvajalo na ozemlju Slovenije v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Da prostovoljni odhod v tujo državo pred začetkom vojne ali zaradi splošne bojazni pred vojnim nasiljem v smislu določb ZZVN ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1341/2004 z dne 12. 5. 2005 in I Up 214/2002 z dne 24. 10. 2002). Neposredni povod za odločitev za zapustitev območja Slovenije mora biti neposredno nasilje okupatorja nad osebo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 329/2003 z dne 10. 3. 2005). Nasilje mora biti dokazano in po petem odstavku 2. člena ZZVN, izvajano neposredno proti staršem oziroma staršu s katerimi otrok živi (tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 1341/2004 z dne 12. 5. 2005 in I Up 34/2001 z dne 4. 2. 2004).

10. V obravnavanem primeru tožeča stranka navaja, da je oče leta 1936 zapustil ozemlje Slovenije kot ekonomski migrant, ki je v ... iskal delo. Mati je takrat z dvema otrokoma zapustila Slovenijo leta 1939 ne vedoč, da se bo v ... kmalu začela vojna. V teh letih na ozemlju, ki ga zakon omejuje v 2. členu ZZVN na ozemlje današnje Republike Slovenije, ozemlje Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji, Koroške v Republiki Avstriji ali Kraljevine Jugoslavije, še ni bilo začetka vojne, tako da sta oba starša zapustila Slovenijo iz drugih razlogov in nista pobegnila ali bila pregnana zaradi nasilnih dejanj okupatorja v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na območju današnje Republike Slovenije ali ozemlju Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji, Koroške v Republiki Avstriji ali Kraljevine Jugoslavije. To pa pomeni, da ni izpolnjen temeljni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec po ZZVN.

11. Nasilje, za katerega tožeča stranka zgolj navaja (ni pa predloženih dokazil), da se je izvajalo zoper njene starše, s katerimi je živela v ..., ni nasilje, ki ga zajema ZZVN v prvem, drugem, tretjem ali četrtem odstavku 2. člena ZZVN, kot to kot pogoj predpisuje peti odstavek 2. člena, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja status žrtve vojnega nasilja. Za nasilje iz navedenih odstavkov je bistveno, da se je izvajalo zoper slovenskega državljana v času vojne ali vojaške agresije na Republiko Slovenijo, da je bilo izvedeno na okupiranem ozemlju Slovenije, v obdobju med 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ter da je to nasilje bilo razlog, da je oseba zapustila ozemlje oziroma dom tako, da je pobegnila, bila pregnana, izgnana ali prisilno izseljena. Ker ta pogoj, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, se sodišče strinja z odločitvijo upravnih organov, da zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po petem odstavku 2. člena ZZVN niso izpolnjeni.

12. Pri tem sodišče dodaja, da tožeča stranka nedosledno navaja datum, od katerega zahteva priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V postopku pred upravnim organom je naveden datum rojstva tožeče stranke (to je ...) in upravna organa sta odločala glede na ta datum, v obrazložitvi tožbe prav tako utemeljuje zakaj bi se ji status moral priznati od tega datuma, v tožbenem zahtevku pa navaja datum iz ZZVN 6. 4. 1941. Ker je sodišče tožbeni zahtevek, da se odpravita upravna akta prve in druge stopnje zavrnilo, že na podlagi zgoraj obrazloženega, se sodišču do različnih navedb datuma ni treba posebej ukvarjati, saj morajo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN biti vsi zakonski pogoji izpolnjeni komulativno.

13. Na podlagi zgoraj zapisanega, sodišče zaključuje, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

18.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 198/2001
• Sodba I Up 304/2004
• Sodba I Up 408/2004