UPRS Sodba I U 288/2017-15

Jedro

Poziv z dne 9. 11. 2016 ni bil vročen tožniku, saj ni bil vročen enemu izmed njegovih pooblaščencev, ampak Centru Ž.. Zaradi neveljavno opravljene vročitve pa enomesečni rok za predložitev zahtevanih dokazil ni začel teči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-795/2016/35 (1312-15) z dne 16. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ustavil postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za (v izreku) navedena družinska člana begunca.

2. Navedel je, da je tožnik dne 8. 9. 2016 vložil prošnjo po 47. b členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinske člane osebe s statusom subsidiarne zaščite, ki pa jo je 26. 10. 2016 umaknil, saj mu je bil 5. 10. 2016 priznan status begunca. Zato je vložil novo prošnjo po 47. a členu ZTuj-2 in dne 25. 10. 2016 navedel, naj se v tem postopku upošteva dokumentacija, ki jo je priložil prejšnji prošnji (navedena je v prvem odstavku prve strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Pristojni organ je navedene listine sicer upošteval, vendar je z dopisom z dne 9. 11. 2016 tožnika po pooblaščencu (Center Ž.) pozval, naj v 1 mesecu predloži tudi manjkajoče listine (navedene so v drugem odstavku druge strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Hkrati ga je opozoril, da bo štel njegovo prošnjo za umaknjeno, če je ne bo dopolnil v določenem roku, razen če bo iz utemeljenih razlogov zaprosil za njegovo podaljšanje. Pooblaščencu je bil navedeni dopis vročen 10. 11. 2016, tožnik pa do izteka roka (dne 10. 12. 2016), katerega podaljšanja ni predlagal, ni ravnal skladno z njegovo vsebino. Zato je pristojni organ skladno s tretjim odstavkom 90. člena ZTuj-2 njegovo prošnjo štel za umaknjeno in postopek skladno s 135. in 136. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavil.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri je navedel, da je poziv na predložitev dokazil prejel po Centru Ž.. To naj ne bi bilo pravilno, saj bi moral biti vročen svetovalki za begunce A.A., ki ga je zastopala. Zato je pri obveščanju o vsebini dopisa prišlo do zamude. Pojasnjuje, da so svetovalci za begunce dolžni le zastopati stranke pred sodišči, kar pomeni, da jih niso dolžni obveščati o odločitvah pristojnih organov. Zato bi morale biti odločbe in ostala pisanja strankam vročene neposredno. Priznava, da je bil z dopisom seznanjen 18. 11. 2016, vendar pa njegove vsebine ni razumel, saj ne zna slovensko, njegova pooblaščenka pa ne zna arabskega jezika. Zato je prišlo do nadaljnje zamude. Ko je tožnik razumel vsebino navedenega dopisa, je moral pridobiti listine z območja, kjer veljajo izredne razmere, nato pa jih je moral še prevesti. Glede na navedeno je v dopisu določen rok neživljenjski. Določen bi moral biti vsaj trimesečni rok.

4. V pripravljalni vlogi pojasnjuje še, da je bil poziv na predložitev listin poslan na naslov pravne osebe, s katero pooblaščenci res sodelujejo, skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZUP pa bi moral biti vročen enemu izmed njih. Tudi sicer je prošnjo v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane vložila A.A., kar pomeni, da bi ji tožena stranka morala vročiti s tem povezan poziv. Priglaša stroške.

5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je tožnik predstavnike Centra Ž. pooblastil za zastopanje v vseh upravnih in sodnih postopkih v zvezi z mednarodno zaščito, vključno s postopkom združevanja družine. Iz pooblastila naj bi bilo razvidno, da so poleg A.A. pooblaščeni tudi drugi predstavniki Centra Ž., kar pomeni, da je bila vročitev pravilna. Ne strinja se tožbenim ugovorom, da svetovalci za begunce tožnikov niso dolžni obveščati o odločitvah pristojnih organov in sodišč, in meni, da je to po ZUP glavna naloga pooblaščencev. Pojasnjuje, da ZTuj-2 v petem odstavku 47a. člena določa pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja le pri preverjanju družinskih vezi, zaradi česar se za prevod ostalih sodnih pisanj uporabljajo določbe ZUP. Meni še, da bi moral tožnik predlagati podaljšanje roka, če je menil, da ne bo mogel pravočasno predložiti listin iz poziva, in da so tožbi priložene listine nedopustne tožbene novote.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno vročen poziv na predložitev dokazov z dne 9. 11. 2016 (glej upravni spis z naslovom "Združevanje družine N.") in od kdaj naprej je na tej podlagi začel teči enomesečni rok. Iz tožbenih navedb je namreč razvidno, da Center Ž. ni bil tožnikov poooblaščenec, zaradi česar vročitev navedenemu zavodu ni pravno veljavna.

8. Skladno z določbami 54. člena ZUP je pooblaščenec lahko vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben (prvi odstavek navedenega člena). Za zastopanje se lahko pooblasti fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka (tretji odstavek navedenega člena). Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP), vročitev pa se opravi tako, kot je predpisano v členih 83. do 87. ZUP. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči enemu izmed njih (drugi stavek tretjega odstavka 88. člena ZUP). Šteje se, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP).

9. Tožnik je v upravnem postopku dne 23. 8. 2016 dal pooblastilo za zastopanje, iz katerega je razvidno, da je za zastopanje v postopku združevanja družine na podlagi ZTuj-2 pooblastil več pooblaščencev, in sicer "A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M. predstavnike v Centru Ž.".

10. To po presoji sodišča pomeni, da je tožnik za zastopanje v obravnavanem upravnem postopku pooblastil več fizičnih oseb, ki so obenem predstavniki navedenega zavoda, in ne izrecno tudi te pravne osebe. Prav tako ni izrecno navedeno, da kot pooblaščenec poleg omenjenih nastopa zakoniti zastopnik zavoda, kar bi lahko kazalo na to, da je pooblaščenka (tudi) ta pravna oseba. Pravne osebe same namreč niso poslovno in tako procesno sposobne, zato opravljajo dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oziroma splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom (48. člen ZUP).

11. Glede na navedeno je treba šteti, da poziv z dne 9. 11. 2016 ni bil vročen tožniku, saj ni bil vročen enemu izmed njegovih pooblaščencev (četrti odstavek 88. člena ZUP), ampak Centru Ž.. Zaradi neveljavno opravljene vročitve pa enomesečni rok ni začel teči.

12. To pomeni, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve. Zato je sodišče ugodilo tožbi in vrnilo zadevo v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v katerem bo tožena stranka morala upoštevati zgoraj navedena stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je glede na obrazloženo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je ob vložitvi tožbe zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo s tem povezani stroški v višini 285,00 EUR, za pripravljalno vlogo pa mu v skladu s 4. členom Pravilnika pripadajo še stroški v višini 10 % od 285,00 EUR (28,50 EUR), skupaj torej 313,50 EUR. Tožeča stranka je sicer uveljavljala stroške po Odvetniški tarifi, vendar pa ZUS-1 določa drugačen način obračunavanja stroškov.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Ip 770/2008
• VDSS sodba Pdp 900/2015
• Sodba U 1723/2001