UPRS Sodba I U 2541/2018-26

Jedro

Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se Priloga Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18) odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Izpodbijani akt je Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18; v nadaljevanju: Odlok/2018). Odlok/2018 ureja selektiven in omejen odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave, obseg in pogoje tega odvzema ter pogoje izjemnega odstrela v obdobju od uveljavitve tega odloka do 30. septembra 2019; določa način določitve odvzema medveda iz narave, podrobnejši način tega odvzema, spremljanje odvzema in vodenje evidenc odvzetih medvedov iz narave (1. člen Odloka/2018). Del odstrela se izvede v predelih gostejše naseljenosti prebivalstva, pri čemer se upošteva pogostost primerov neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja od 1. 1. 2014 do 30. 9. 2017 (drugi odstavek 4. člena Odloka/2018) in ob upoštevanju usmeritev iz 8. člena Odloka/2018. Določilo 8. člena Odloka/2018 pa določa, da se odstrel medvedov v lovsko-upravljavskih območjih (LUO), ki so v celoti ali delno v osrednjem območju življenjskega prostora medveda, prednostno izvede v pasu 1,5 km okoli naselij, prav tako tudi na lokacijah, kjer pogosteje prihaja do škodnih primerov, ali v njihovi neposredni bližini.

2. Skladu s prvim odstavkom 4. člena Odloka/2018 je drugi (sestavni) del Odloka/2018 priloga (v nadaljevanju: Priloga odloka/2018), ki določa število medvedov predvidenih za odvzem iz narave, to je obseg odvzema medvedov, glede na njihovo težo, in tudi razporeditev odvzema medvedov in sicer je v prvem odstavku Priloge odloka/2018 določen odvzem 200 medvedov iz narave, od tega 175 medvedov z odstrelom in 25 zaradi izgub (prevoz in druge oblike smrtnosti). Iz naslova Priloge pod točko I. izhaja, da Priloga ureja obseg, prostorsko razporeditev in težavnostno kategorijo medvedov za odstrel, ki pa je razdeljen na tri točke. Prvo točko predstavlja osrednje območje življenjskega prostora medveda, drugo točko predstavlja robno območje življenjskega prostora medveda, tretjo točko pa območje izjemne prisotnosti medveda in njegovo prehodno območje. Odstrel medveda iz Priloge odloka/2018 je razporejen po lovsko upravljavskih območjih (LUO).Tako je na osrednjem območju življenjskega prostora medveda, to je v točno določenih loviščih Kočevsko-belokranjskega LUO in Novomeškega LUO previden odstrel 65 medvedov, v Notranjskem LUO je predviden odstrel 75 medvedov in v Zahodno visoko-kraškem LUO je predviden odstrel 10 medvedov. Na robnem območju določenih LUO je predviden odstrel 20 medvedov in na območju izjemne prisotnosti medveda je dovoljen odstrel 3 medvedov, na prehodnem območju pa je predviden odstrel 2 medvedov. Pod točko II. Priloge je določeno, da se do 31. 12. 2018 lahko izvede odstrel 140 medvedov po shemi, ki je določena v štirih alinejah.

3. Tožnik je vložil tožbo na odpravo celotnega Odloka/2018 in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlagal je, da Upravno sodišče Odlok/2018 razveljavi in da na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zadrži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela interesu, ki ga tožnik zastopa, težko popravljiva škoda. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je s sklepom z dne 23. 12. 2018 zadržalo izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi.

4. V tožbi tožeča stranka med drugim pravi, da je Upravno sodišče v sodbi št. I U 168/2017-18 z dne 1. 3. 2018 že odpravilo prilogo 2 Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za leto 2017 (Uradni list RS št. 3/2017 z dne 20. 1. 2017), saj tožena stranka v postopku za izdajo izpodbijanega akta ni v celoti oziroma ni pravilno uporabila Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki pomeni pravno podlago za izdajo odloka.

5. Društvo A., sedaj tožeča stranka, je nevladna organizacija s statusom društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je bil društvu podeljen z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 215-14/2012/6-VN z dne 5. 12. 2012, s katerim mu je pristojni organ podelil status društva v javnem interesu na področju za varstvo narave, okolja in zdravja ljudi ter zaščite živali. Iz statuta društva izhaja cilj prizadevanja za pravilen človekov odnos do okolja in narave, etične vrednote ter spoštovanje vsega življenja in odgovornosti zanj, z namenom ozavestiti ljudi glede trajnega pomena varovanja okolja in narave za sedanje in prihodnje rodove. Med nalogami, ki jih društvo opravlja z namenom uresničevanja svojih ciljev, je v 7. členu statuta društva določeno tudi prizadevanje za izboljšanje varstva okolja, vode, živali in ekosistemov. Z izpodbijanjem Odloka/2018 društvo deluje z namenom ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.

6. Interes preprečiti neupravičen odstrel medvedov, strogo varovane živalske vrste, je konkretiziran interes ohranjanja narave. Društvo je podalo pripombe na osnutek Odloka/2018 v postopku javne razprave, vendar na te s strani Ministrstva za okolje in prostor ni bilo odgovorjeno, prav tako tudi niso bile upoštevane pri sprejemu zadevnega Odloka/2018.

7. V skladu s 3. točko 137. člena ZON ima društvo s podeljenim statusom delovanja v javnem interesu pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Pravni interes za vložitev tožbe utemeljujejo na tretjem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker prvi odstavek 7.a člena Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah (Ur. list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 320/08 - odl. US, 102/11, 15/14 in 64/16; v nadaljevanju Uredba/2004) in izpodbijani Odlok/2018 posegata na področje varstva živali, varstva okolja, ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti, tožnik meni, da izkazuje pravni interes.

8. Smisel navedenih zagotovil namreč po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča ni le v tem, da se posamezniku daje pravica do vložitve pravnega sredstva (pred sodiščem), temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje pravice in pravne interese. To predpostavlja tudi učinkovitost pravnega varstva, saj mora imeti stranka tudi na področju upravnega prava, ne glede na specifiko aktov, zagotovljeno možnost dostopa do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev javne oblasti.

9. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) v 12. členu uvršča rjavega medveda med strogo varovane vrste in prepoveduje poseganje v populacijo zavarovanih živalskih vrst. Državam članicam nalaga, da vzpostavijo strog režim varstva, ki med drugim prepoveduje vse oblike namernega ujetja in ubijta teh vrst v naravi ter njihovo namerno vznemirjanje. V 16. členu direktiva določa izjeme, ki dopuščajo poseganje, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje od popolnega zavarovanja ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij.

10. Vlada je na podlagi 81. člena ZON sprejela Uredbo/2004, ki ureja tudi ukrepe za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja tistih živalskih vrst, ki so v interesu Evropske unije (3. odstavek 1. člena), v skladu z Direktivo o habitatih. Izjeme iz 16. člena Direktive o habitatih so prenesene s 7. členom Uredbe/2004 in ena od izjem je možnost selektivnega in omejenega odvzema živali. Odlok/2018 je izdan na podlagi 7.a člena Uredbe/2004, po katerem lahko ukrep odvzema živali iz narave sprejme tudi Vlada RS z odlokom, v primeru 7. alineje prvega odstavka 7. člena, če se ta ukrep izvede na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe/2004 ter ob upoštevanju usmeritev iz morebitne strategije, akcijskega načrta ali drugega programskega dokumenta. Po 7. alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 je, ne glede na prepovedi iz 5. člena Uredbe/2004, možno dovoliti selektiven in omejen odvzem osebkov živalskih vrst iz 5. člena Uredbe/2004, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje od popolnega zavarovanja ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij (prvi odstavek 7. člena Uredbe/2004).

11. Odlok temelji na Strokovnem mnenju Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS 2018) za odvzem velikih zveri iz narave in pisnem stališču Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN).

12. Tožeča stranka pravi, da je bila z Odlokom/2018 seznanjena dne 23. 11. 2018 z njegovo objavo v Uradnem listu. Kljub podanim pripombam na osnutek Odloka/2018 v postopku javne obravnave sprejemanja zadevnega podzakonskega akta, ki jih je poslala Ministrstvu za okolje in prostor 30. 7. 2018 v določenem roku za podajanje pripomb, Ministrstvo za okolje in prostor na te ni odgovorilo in ni utemeljilo, zakaj je ohranilo predviden odvzem 200 medvedov iz narave, od tega 175 medvedov z odstrelom. Pravici tožeče stranke, da sodeluje v postopku sprejemanja pravnega predpisa, ustreza na drugi strani dolžnost organa, ki sprejema predpis, da se s pripombami in predlogi seznani, da jih vsebinsko obravnava ter da se do njih opredelil. Sklicuje se na Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhurška konvencija). To načelo, za katerega je Ustavno sodišče že pojasnilo, da predstavlja vsebino 22. člena Ustave, mora veljati tudi v postopku sprejemanja predpisov, saj brez tega pravice do sodelovanja ni mogoče uresničevati. Tožeča stranka je bila tako kršena pravica do sodelovanja v postopku sprejemanja predpisa.

13. Kot drugi tožbeni ugovor tožeča stranka pravi, da je Odlok/2018 v nasprotju s 5. in 73. členom Ustave Republike Slovenije in 16. členom Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (Direktiva o habitatih). Odlok/2018 predstavlja kršitev določb 5. člena Ustave, ki nalaga državi, da mora skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Zakon o ohranjanju narave (ZON) v tretjem odstavku 4. člena med naravne vrednote prišteva tudi živalske vrste. Divje živali pa so tudi naše naravno bogastvo, kot izhaja iz 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu, ki nalaga upravljanje z divjadjo na način, da se zagotovi zlasti ohranjanje in varstvo divjadi kot naravnega bogastva. Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 17/99; v nadaljevanju: Bernska konvencija) v uvodu izpostavlja, da prosto živeče živalstvo pomeni naravno dediščino. Država mora skladno s 73. členom Ustave skrbeti za ohranjanje naravne dediščine. Po Direktivi o habitatih spada rjavi medved med zaščitene vrste, zaradi česar morajo države članice vzpostaviti strog režim varstva, za odstopanje od tega pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki so bili v pravni red Slovenije preneseni z Uredbo/2004. Evropska Unija je z Direktivo o habitatih regulirala to področje z namenom, da prepreči izgubo biotske raznolikosti in poskusi ublažiti upade v številčnosti populacij zavarovanih živalskih vrst, do katerih je že prišlo. Direktiva o habitatih in Uredba/2004 dopuščata možnosti usmrtitve, vendar morajo izjeme od stroge zaščite varovanih živalskih vrst temeljiti na legitimni utemeljitvi in biti morajo podprte z dokazi, da je usmrtitev edina možna zadovoljiva rešitev. S tem tožeča stranka prehaja na tretji tožbeni ugovor.

14. Zakonska podlaga za izdajo Odloka/2018 je ZON, ki v 1. odstavku 81. člena daje Vladi pooblastilo za sprejem akta o zavarovanju rastlinskih in živalskih vrst ter sprejem posebnega varstvenega režima, s katerim se določijo tudi omejitve in prepovedi ubijanja, lova ali vznemirjanja živali (2. odstavek). Pri določanju vsebine varstvenega režima ima Vlada določeno mero diskrecije, vendar morajo biti vsi sprejeti ukrepi skladni z namenom in obsegom podeljenega pooblastila. Že samo ime (varstveni režim), še toliko bolj pa nadaljnja zakonska usmeritev 81. člena ZON glede ukrepov, ki jih ta režim zajema, kažeta na to, da gre za varovanje vrste oziroma posameznih živali varovane vrste pred človekovimi posegi vanje. Usmrtitev je že po naravi najbolj radikalno poseganje v osebke vrste in je zato ni možno utemeljiti kot ukrep varstva te vrste, še posebno, ker odstrel 200 medvedov predstavlja več kot tretjino od 564 medvedov, kolikor jih po uradni oceni živi v Sloveniji.

15. Poleg tega v 3. odstavku 81. člena ZON piše: »Živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, se ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom«. ZON tako v svojem besedilu vključuje izrecno prepoved lova, tj. ubijanja osebkov varovane vrste z odstrelom ter nikakor ne predvideva kot ukrep varstva narave odstrel osebkov zavarovane vrste niti zakon takšnega odstrela ne omogoča (razen kot skrajni ukrep; glej 92. člen ZON). V skladu s sprejetim Odlokom/2018 pa odstrel izvršijo lovci na način, ki se v ničemer ne razlikuje od lova. Odlok/2018 pomeni dopuščanje lova na de iure zavarovano vrsto, ki je skrito pod imenom odvzem iz narave in živali zavarovane vrste s tem de facto uvršča med lovno divjad. Tožnik meni, da bi za sprejem podzakonskega akta, ki predvideva odstrel osebkov zavarovane živalske vrste, v zakonu moralo obstajati izrecno pooblastilo. Akt je zato protizakonit oziroma protiustaven.

16. Možnost odstrela po sprejetem Odloku/2018, ki predvideva odvzem 200 medvedov, se ne nanaša na posamične akte o izjemnem odstrelu konkretnih osebkov, ki ga v primerih, ko je treba preprečiti resno škodo, ureja Uredba/2004 (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 168/2017-18, 2. točka obrazložitve). Obrazložitev Odloka/2018 navaja, da se za preprečitev resne (oz. ponavljajoče se) škode ali za zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, na podlagi strokovnega mnenja za konkreten primer (posamezno žival) izda posamični akt za izjemni odstrel. Na podlagi 1. odstavka 2. člena Odloka/2018 je izjemni odstrel usmrtitev živali z lovom v skladu s predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo zaradi razlogov iz 1., 2. ali 3. alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004. ZGS ima intervencijsko skupino, ki na terenu, kadar plašenje ali odvzem in preselitev ne zadostujeta, tudi usmrti medvede.

17. Kljub temu, da se ministrstvo v (1. odstavku vsebine Odloka/2018) sklicuje na 7. alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004, pa iz omenjanja konfliktnih in škodnih dogodkov izhaja, da poskuša ukrepe v resnici opravičiti z 2. alinejo istega odstavka. Tako poizkuša zaobiti kavtele izjemnega odstrela, kjer bi se morala pri konkretnem primeru enega osebka, ki povzroča resno škodo oziroma predstavlja nevarnost zdravju in varnosti ljudi, opraviti strokovna presoja in izdati posamični akt za izjemni odstrel. V Odloku/2018 pa se število osebkov predvidenih za odstrel dvigne na 100 in več in ni opravljen test sorazmernosti posega v povezavi z doseganjem cilja ukrepa in morebitnimi (dokazanimi) posledicami ob hkratni presoji blažjih ukrepov.

18. V Prilogi 1 k Odloku/2018 je v načrtovanem obdobju predvidena usmrtitev 200 medvedov, od tega 175 medvedov z odstrelom in 25 zaradi izgub (povoz in druge oblike smrtnosti). Iz naziva ukrepa selektivnega in omejenega odvzema živali izhaja, da gre za odvzem (in nikakor ne odstrel oziroma usmrtitev) selektivnega in omejenega števila osebkov zavarovanih živalskih vrst. Do takšnega sklepa lahko pridemo s preučitvijo stavčne strukture uvodnega naštevanja alternativnih možnosti izjem od prepovedi, kjer je možnost odvzema iz narave navedena ločeno od usmrtitve oziroma se nikakor ne pokriva z njo. Besedilo Uredbe/2004, ki Direktivo o habitatih prenaša v naš pravni red, jasno loči odvzem in usmrtitev živali, odvzem pa je primerljiv z ujetjem in pri urejanju ukrepa selektivnega in omejenega odvzema živali v celotni ureditvi ukrepa ne omenja besede ubiti ali odstreliti. Določilo tretjega odstavka 6. člena Uredbe/2004 določa, da ne glede na določbe prejšnjega člena te uredbe se lahko odvzame iz narave ali ujame žival pod pogojem, da se jo kasneje vrne v naravo živo, zdravo in brez oznake (obroček, značka, radijski oddajnik). Besedilo Direktive o habitatih, ki ureja »odvzem« („taking“) ne more biti tolmačeno enako kot ubiti („killing“). Direktiva o habitatih s 1. odstavkom 14. člena 2., 3., 5. in 7. alinejo drugega odstavka 14. člena, 15. členom in točko (e) prvega odstavka 16. člena prepoveduje ali pa ureja strogi režim samega odvzema velikih zveri iz narave, kaj šele odstrel oziroma ubitje. Direktiva o habitatih v 16. členu ponavlja, da gre pri selektivnem in omejenem odvzemu živali res za izjemo, saj je bistvo Direktive o habitatih popolno zavarovanje zaščitenih živalskih vrst. Odlok/2018 tako v pravnih aktih Evropske unije in Republike Slovenije nima pravne podlage. Pravna klinika za varstvo okolja pri Pravni fakulteti v Ljubljani je leta 2015 ugotovila tudi, da Zakon o ohranjanju narave ne daje pravne podlage za odstrel, Slovenija pa je Direktivo o habitatih nepravilno prenesla v svoj pravni red s 7. členom Uredbe/2004. Odlok/2018 v svojem besedilu govori o ubijanju oziroma odstrelu zavarovane živalske vrste, pri tem pa se sklicuje na 7. alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004, ki govori o odvzemu, ki je v skladu z direktivo, odvzem pa ne zajema usmrtitve ali odstrela.

19. V skladu z Uredbo/2004 mora država za ukrep po prvem odstavku 7. člena Uredbe/2004 dokazati, da sta kumulativno izpolnjena naslednja pogoja: (1) da ni druge zadovoljive možnosti, kot poseg v populacijo zavarovane vrste, in (2) da poseg v populacijo ne bo škodljivo vplival na njeno stanje ohranjenosti. Evropska komisija je za pomoč pri poenotenju izvajanja 12. in 16. člena Direktive o habitatih sprejela Smernice Evropske komisije o strogem varstvu živali v interesu skupnosti, ki med drugim razlagajo, da je treba upoštevati tri pogoje, pod katerimi je možno uveljavljanje izjem po 16. členu Direktive o habitatih: (1) obstoj enega ali več razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 16. člena, (2) da ni drugih zadovoljivih možnosti in (3) da poseg ne bo škodoval vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije, pri čemer je dokazno breme na državi.

20. Upravno sodišče je v sodbi I U 168/2017-18 (točka 24. obrazložitve) poudarilo, da iz Smernic izhaja, da zadevni ukrep smiselno zahteva izpolnitev nadaljnjega pogoja, ki ni izrecno zapisan: »obstoj problema oziroma situacije, zaradi reševanja katerih je treba izjemoma dovoliti odvzem osebkov zavarovane vrste iz narave.« Brez tega pogoja bi razlog za ukrep ostal nesmiseln, saj bi v povezavi s preostalim besedilom prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 omogočal »odvzem zaradi odvzema« oziroma legalizacijo lova na zaščitene vrste. Ker gre za izjemo od strogega varstvenega režima, mora biti obstoj take situacije oziroma problema očitno povezan z izvajanjem tega režima.

21. Dokazno breme za izkazovanje izpolnjenosti pogojev je na državi, pri čemer morajo biti ocene izkazane in dokazane, ne pa da so le pavšalne. MOP se v obrazložitvi Odloka/2018 sklicuje na družbeno sprejemljivost velikih zveri oziroma odnos javnosti do sobivanja z njimi, vendar Uredba/2004 sploh ne predvideva kriterija »družbene sprejemljivosti«; tretja alineja 1. odstavka 7. člena Uredbe/2004 sicer govori o »prevladovanju javne koristi«, ki pa je bistveno drugačen kriterij.

22. MOP se v obrazložitvi Odloka/2018 (str. 7) sklicuje na vire, iz katerih povzema, da je med lokalnimi skupnostmi, rejci in nekaterimi predstavniki kmetijske stroke še vedno veliko nezadovoljstvo glede velikosti populacije velikih zveri. Navedbe v Odloku/2018 po mnenju ministrstva potrjuje anketa javnega mnenja, ki so jo v okviru projekta DinAlp Bear izvedli v Sloveniji leta 2015, vendar ne navaja, v čem anketa podpira trditve glede družbene (ne)sprejemljivosti, kakšen je bil odvzeti vzorec in kako ta vzorec predstavlja javno mnenje v Republiki Sloveniji v povezavi z medvedi. Nadalje navajajo stališča posameznih interesnih skupin, predvsem stališče KGZS, da populacija medvedov ni usklajena s »socialno nosilno kapaciteto okolja«, navajajo tudi apele rejcev in lovcev. Nobene od teh družbenih skupin ni možno same po sebi (npr. zaradi splošno znane številčnosti ali družbenega vpliva), brez navedbe nadaljnjih razlogov, enačiti z javnostjo oziroma njenega odnosa do medvedov enačiti z družbeno sprejemljivostjo, še posebno ker MOP navaja v obrazložitvi, da je odnos splošne javnosti do velikih zveri pozitiven, hkrati pa ne navaja drugih konkretnih razlogov, iz katerih bi izhajal negativen odnos pomembnega dela javnosti do zavarovanih vrst. Da bi se lahko govorilo o družbeni sprejemljivosti odstrela ne zadostuje, da se v podporo navedenim stališčem kot podlago vzame le mnenje dela družbe oziroma ene izmed interesnih skupin v Republiki Sloveniji, ki podpira odstrel (sodba Upravnega sodišča I U 168/2017-18, 26. točka obrazložitve).

23. Iz virov, kot je publikacija „Ukrepi za preprečevanje škod, ki jo na človekovem premoženju povzročajo velike zveri“ (Zavod za gozdove RS, 28. 11. 2016, str. 2-3) izhaja, da lastniki nepremičnin mnogokrat ne izvršujejo dolžnostna ravnanja v zvezi z zaščito pred škodo povzročeno s strani živali.

24. Čeprav je Upravno sodišče v sodbi I U 168/2017-18 ugotovilo, da je bil odlok iz preteklih let v povezavi z odstrelom volkov nezakonit že po določbi prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004, je v točkah 27-29 dodalo, da iz izpodbijanega akta ni bilo mogoče razbrati izpolnjevanje drugega pogoja, to je, da ni druge zadovoljive možnosti, čeprav kot problem ni bila predstavljena številčnost živalske populacije, ampak družbena sprejemljivost.

25. Upravno sodišče je poudarilo, da med metode za izboljševanje družbene sprejemljivosti ni možno šteti izključno metod za zmanjšanje populacije. Povečevanje števila rjavih medvedov v naravnem habitatu v Sloveniji po poročilih in izvedenih analizah ne povečujejo števila konfliktnih incidentov z ljudmi, lahko pa odstrel poveča število konfliktov. Tožeča stranka se sklicuje na stališče projektne skupine Slowolf glede odstrela volkov v Sloveniji. Tudi predvideni ukrep v tem primeru zato ne more dosegati zakonskega namena. Glede neizkazanosti drugih zadovoljivih možnosti se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-342/05 in na previdnostno načelo (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1522/2015, 7. 7. 2016, točki 22, 27).

26. Ugotovitve o utemeljenosti odstrela v predmetnem strokovnem mnenju ZGS se ne razlikujejo bistveno od ugotovitev strokovnih mnenj ZGRS iz preteklih let, ki pa so bile s strani upravnega sodišča že zavrnjene (I U 1522/2015, 7. 7. 2016, tč., 22, 27, 28; I U 168/2017-18, tč, 26-28). Kljub navajanju (s strani ZGS) učinkovitih alternativnih ukrepov za zagotavljanje družbene sprejemljivosti, je tožena stranka vseeno sprejela odstrel. To, da država ne izvaja dovolj intenzivno drugih ukrepov, ki bi izboljšali toleranco interesnih skupin, ne more biti razlog za odreditev odstrela. Nadalje, ZGRS v mnenju, ki je podlaga Odloka/2018, ni nikoli izkazal, da bi odstrel medvedov lahko vplival na zmanjševanje škode in večjo družbeno sprejemljivost.

27. B.B. iz ZGS je letos za časnik Dnevnik izjavil, da v boju proti zverem obstajajo tudi rešitve. Ena so visoke električne mreže. Takšne mreže smo svetovali kmetom kot zaščito pred medvedom. Nameščene jih ima 90 kmetov. Tisti, ki so tako zavarovali čebelnjake, nimajo več škod zaradi medveda. Tudi pri rejcih drobnice kažejo dobre rezultate, je pa res, da jih ni mogoče postaviti povsod. V istem članku omenja, da so v okviru projekta Life DinAlp Bear rejcem drobnice oddali 12 pastirskih psov in da izkušnje prvih lastnikov kažejo, da tudi to predstavlja učinkovit način varovanja drobnice pred zvermi.

28. V obrazložitvi Odloka/2018 so kot najbolj nezadovoljni s številom medvedov izpostavljeni živinorejci, ker jim medvedi povzročajo škodo. MOP ugotavlja, da je pri medvedih nihanje števila škodnih dogodkov povezano s količino obroda v gozdovih, krmljenjem in razpoložljivostjo odpadkov in hrane v bližini naselij, saj medvedi prvenstveno iščejo hrano v naravi. Družbena sprejemljivost, tudi če bi bila to dokazan in dopusten pogoj, ni odvisna od številčnosti, temveč je odvisna primarno od povzročenih škod. Te pa znižujejo predvsem preventivni in varstveni ukrepi, kot so na primer električne ograje, ki so jih rejcem delili brezplačno. Zelo učinkoviti alternativni ukrepi v teh primerih so aktivnosti, da se odpravijo vsi možni dejavniki, ki privabljajo medvede k naseljem, da se ljudi informira o biologiji in ekologiji rjavega medveda; ter pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda od človeka in medveda odvrača od naselij.

29. MOP navaja, da je bilo v zadnjih letih sprejetih več pozitivnih ukrepov, ki so usmerjeni na ohranjanje in izboljševanje sobivanja ljudi z velikimi zvermi (zagotavljanje preventivnih ukrepov za rejce kot so sofinanciranje zaščitnih ograj, uvedba možnosti za plačilo dodatnega dela zaradi zaščitnih ukrepov, urejanje komunalnih odpadkov v naseljih na območju velikih zveri; odškodninski sistem; možnost intervencije v nujnih primerih; preprečevanje nastajanja konfliktov z ozaveščanjem in posebnimi ukrepi), ki so prinesli merljive in vidne rezultate. Samo pri enem rejcu, ki je uporabil podarjeno visoko ograjo z električno napetostjo, je država prihranila 200.000 evrov, ki bi mu jih sicer morala izplačati kot odškodnino za škode v dveh letih (C.C., SloWolf). Nadalje je v Odloku/2018 navedeno, da so vsi ti ukrepi prvenstveno usmerjeni na ohranjanje in izboljševanje sobivanja ljudi z veliki zvermi, nimajo pa bistvenega vpliva na velikost populacije in njeno dinamiko, zato jih MOP ni obravnavala kot možne in zadovoljive možnosti za izboljšanje družbene sprejemljivosti. Takšen sklep je napačen, saj ministrstvo samo trdi, da problem ni številčnost, temveč družbena sprejemljivost.

30. Vidni rezultati so bili zabeleženi že po posameznih razdeljevanjih opreme za zaščito pred medvedi in ozaveščanju v sklopu posameznih državnih projektov (zmanjšanje števila konfliktnih primerov, manjša izplačila odškodnin zaradi škodnih primerov); če bi se ozaveščanje in preventivni ukrepi prenesli na stalno, nadzorovano in vzdrževano državno raven v okviru normativnega okvira, bi bili rezultati še boljši in družbena toleranca do zaščitenih vrst višja.

31. Na prvi strani obrazložitve Odloka/2018 je MOP zapisalo: »Ta ukrep torej ni prvenstveno namenjen zmanjševanju škode, ampak predvsem vzdrževanju družbene sprejemljivosti«. Če so nezadovoljni rejci, ker jim medvedi povzročajo škodo, odstrel pa ni namenjen zmanjševanju škode, bi moralo ministrstvo pojasniti, kako bo ukrep bistveno prispeval k boljši družbeni sprejemljivosti v tej interesni skupini, vendar v obrazložitvi te razlage ne podaja. Glede na to, da odstrel dejansko ni v vzročni zvezi z zmanjševanjem škod, temveč se te zmanjšujejo na podlagi preventivnih ukrepov, ukrepov ozaveščanja, informiranja in pomoči države, tožeča stranka meni, da obstajajo drugi možni ukrepi, ki dosegajo namen. MOP ni izkazalo, da cilja ukrepa (povečanje družbene sprejemljivosti) ni možno doseči z drugimi, blažjimi ukrepi.

32. MOP še vedno meni, da z odstrelom lahko pomiri interesno skupino živinorejcev, ob tem pa navaja, da se je število škod, kljub povečevanju števila osebkov in širjenju področja, v celoti zmanjšalo. Po ugotovitvah pa prihaja do nadaljnjih škod in konfliktnih situacij na območju izvedenih preventivnih in drugih ukrepov predvsem zaradi površnosti rejcev pri vzdrževanju infrastrukture - napajanju električnih ograj, ki morajo biti pod stalno napetostjo, in drugih napak na strani človeka. Tako so živinorejci nezadovoljni zaradi škode in zahtevajo odstrel, država ga odredi, kar ne vpliva na obseg škode, vsakoletno streljanje rjavih medvedov pa ne zmanjša nezadovoljstva. Ukrep tako ni učinkovit v smislu zmanjšanja škode oziroma pomiritve interesne skupine, zato ne dosega namena in ne izpolnjuje pogojev ter je posledično nezakonit.

33. Glede medvedov so leta 2014 na ZGS pričeli z izvajanjem projekta DinAlp Bear in oktobra 2017 so zaključili raziskavo, s katero so ugotavljali številčnost medvedov v Sloveniji in na Hrvaškem s pomočjo molekularne genetike. Po podatkih se je od leta 2007 do 2015 populacija medvedov v Sloveniji povečala za kar 33 %, vendar pa zato ni bilo večjega števila škod in konfliktov zaradi medvedov. Obenem pa MOP, kljub osemletni nevednosti, da je populacija medveda narasla, ravno podatek o številu medvedov uporablja za utemeljitev odstrela. Postavlja se vprašanje, kako lahko številčnost sama po sebi vpliva na družbeno sprejemljivost, če niti ne vemo, kakšno je število rjavih medvedov v Sloveniji. Če bi številčnost odločilno vplivala na družbeno sprejemljivost, potem bi ministrstvo zaznalo tudi za 33% zmanjšano družbeno sprejemljivost, vendar se to ni zgodilo. MOP ne razpolaga s sistemom spremljanja družbene sprejemljivosti, s katerim bi lahko lahko na podlagi medletnih podatkov ugotovilo, ali imajo ukrepi želeni učinek in so torej smiselni in posledično v skladu z Uredbo/2004 in ZON.

34. Na podlagi raziskav, financiranih s strani MOP, odstrel medveda ne preprečuje škode, ki jo povzročajo zveri (ZGS, Preprečevanje nastajanja škod, ki jih povzročajo zveri, 2018); prav tako pa so v ZDA in Kanadi v 90. letih prejšnjega stoletja v več nacionalnih parkih izvedli študijo o populaciji črnega medveda z namenom, da bi ugotovili dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije med medvedi in ljudmi. Raziskovali so na eni strani vpliv lova in na drugi strani vpliv izobraževanja o načinih mirnega sobivanja. V vseh parkih, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov povečalo; v tistih parkih, kjer so uvedli izobraževanje o načinih sobivanja, pa se je število konfliktov bistveno zmanjšalo. Če torej odstrel medvedov povečuje število konfliktov, je Odlok/2018 v nasprotju s ciljem doseganja družbene sprejemljivosti in torej nesmiseln in v nasprotju z Uredbo/2004. Za uravnavanje populacije določene živalske vrste z odstrelom je potrebno upoštevati znanstvene raziskave v zvezi z lovom. Odstrel živali v nasprotju s splošnim prepričanjem vpliva na živalsko populacijo tako, da ta postaja številčno močnejša. V raziskavah, ki so bile opravljene v rezervatu Watchung v ZDA, je bilo ugotovljeno, da je lov na jelene, ki je bil v tem rezervatu dovoljen le v obdobju od leta 1993 do leta 2001 (pred tem je bil lov prepovedan celo stoletje), povzročil naraščanje populacije. V času, ko je bil lov prepovedan, je število jelenov na območju rezervata konstantno znašalo okrog sto. V času, ko je bil lov dovoljen, so lovci ubili ali ranili skupaj več kot tisoč jelenov, kar pomeni, da je bilo v tem obdobju jelenov bistveno več kot v obdobju prepovedanega lova. Vzrok je v tem, da se vrsta na povečano nevarnost smrti odzove z večjim razmnoževanjem. Enako velja za medveda, saj odstrel povzroči povečano število mladičev. Odrasli medvedji samci so selektorji lastne vrste. Odstrel samcev povzroči tisto, kar naj bi preprečil, to je preveliko številčnost medveda v določenih lokalnih območjih. Iz znanstvenih raziskav in rezultatov odstrela v prejšnjih letih izhaja, da lov povečuje število živali (Revija Lovec, XCIII, letnik 10/2010, str. 493). Odstrel torej ne le, da ne zmanjšuje število konfliktnih situacij z ljudmi, tudi ne pripomore k zmanjšanju številčnosti.

35. Dokazi kažejo, da večanje števila rjavih medvedov ne prinaša povečevanje števila konfliktnih dogodkov in posledično ne vpliva na družbeno sprejemljivost. Torej tudi zmanjšanje populacije ne bo avtomatsko pomenilo zmanjšanja konfliktov; zmanjšanje populacije tako postaja samo sebi namen, kar je v nasprotju z namenom Odloka/2018, ki je posledično nezakonit. MOP niti ne razloži, kako naj bi takšno zmanjšanje števila medvedov, ki niti ne sme škodovati ohranitvi ugodnega stanja populacije, odločilno vplivalo na javno mnenje o medvedih, tj. na problem, ki ga želi rešiti z usmrtitvijo živali. Če je namen ukrepa na podlagi Odloka/2018 zmanjševanje števila medvedov na raven izpred petih let, in je številčnost pri tem ključna, je možno sklepati, da bo družbena sprejemljivost primerljiva kot pred petimi leti, ta pa takrat ni bila nič večja. Četudi se izvrši odstrel velikega števila medvedov, družbena sprejemljivost, kot cilj Odloka/2018, s tem ne bo dosežena iz razloga, da sam pojem družbene sprejemljivosti MOP utemeljuje na interesni skupini, ki dojema ukrep odstrela kot ukrep zmanjševanja škode.

36. Stališče, da uravnavanja populacije živali zaradi urbanega okolja ni možno prepustiti naravnim zakonitostim, ni znanstveno dokazano oziroma ti dokazi niso navedeni. Znanstvene študije strokovnjakov kažejo, da živali regulirajo prirastek glede na količino hrane v okolju in tega ni potrebno regulirati z odstrelom. Dokaz za to so območja v Evropi, kjer je lov prepovedan, kot npr. v razsežnem italijanskem nacionalnem parku Gran Paradiso ali v švicarskem kantonu Ženeva (urbano območje), kjer do sedaj niso ugotovili prekomernega prirasta divjih živali, čeprav je tam lov prepovedan. Medvedi do prihoda ljudi v Evropo niso imeli naravnih sovražnikov in so svoje število uravnavali sami glede na količino hrane in številčnost plena. Nobenega znanstvenega dokaza ni, da so v nekem trenutku spremenili svoje navade do te mere, da to ne drži več.

37. Živali so čuteča bitja, imajo svoje dostojanstvo, zavedajo se same sebe in vsaka ima edinstveno osebnost. Njihova inteligenca, sposobnost komunikacije in zmožnost čustvovanja so na visokem nivoju, kar potrjujejo znanstvene raziskave in česar bi se morali zavedati tudi organi, ki odločajo o posegih v njihove populacije. Pogodba o delovanju EU v 13. členu izrecno določa, da morajo države članice upoštevati zahteve po dobrobiti živali kot čutečih bitij, ki morajo biti zaščitena ne le pred mučenjem, temveč tudi pred nepotrebnim odvzemom življenja. Zakon o zaščiti živali v 4. členu kot mučenje živali izrecno opredeljuje tudi nepotrebno usmrtitev živali. Usmrtitve po Odloku/2018 so nepotrebne, saj niso primerne za doseganje cilja, ki je sam po sebi v neskladju z Uredbo/2004. Zato je Odlok/2018 v nasprotju s Pogodbo o delovanju EU in z ZZZiv. Tožeča stranka pravi, da utemeljeno pričakuje, da se bo pravna znanost v prihodnje razvijala v smeri širše interpretacije zaščite in priznavanja pravic živali, kar so poudarili tudi ustavni sodniki v odločbi št. U-I-140/14 z dne 25. 4. 2018.

38. Živalska vrsta rjavi medved je mednarodnopravno varovana po Bernski konvenciji, po Direktivi o habitatih in zakonodaji Republike Slovenije, na nezakonitost ukrepa odstrela po Odloku/2018 pa opozarja tudi sodna praksa. Projekti, kot so Dinalp Bear, so financirani s strani Republike Slovenije iz državnega proračuna, tj. davkoplačevalskih sredstev in naj bi vodili k večjemu razumevanju zaščitenih živalskih vrst v Sloveniji in predstavljali ukrepe, ki bodo uvajali večje razumevanje in mirnejše sobivanje rjavega medveda s človekom, zmanjševali možnosti škod in povečevali družbeno sprejemljivost. Kljub pomembnim ugotovitvam iz poročil, ki kažejo na to, da ubijanje zaščitenih vrst v Republiki Sloveniji ni potrebno, MOP vsako leto ponovno predlaga odstrel zaščitene živalske vrste ne oziraje se na mnenja in raziskave strokovnjakov na tem področju, dokumente in sodno prakso Evropske Unije, sodno prakso Upravnega sodišča ter javno mnenje.

39. V utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v delu, ki se smiselno nanaša tudi na tožbo, tožeča stranka pravi, da bi z izvršenim odstrelom na zavarovani vrsti naravne rodnosti evropskega in mednarodnega pomena nastala nepovratna škoda, saj odstreljenih medvedov ne bo mogoče nadomestiti, tak poseg pa predstavlja tudi rušenje biotske raznovrstnosti. Izvršitev odstrela osebkov strogo zavarovane živalske vrste pomeni poseg v populacijo, ki bi moral biti le izjemen. Vrsti bi tako nastala nenadomestljiva škoda, saj odstreljenih medvedov ni mogoče več nadomestiti. Na področju varstva okolja in narave velja načelo previdnosti, ki je temeljno načelo evropske okoljske politike in pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi. Uporaba načela previdnosti je opredeljena v Direktivi o habitatih, v tretjem odstavku 6. člena, ki določa: "Pri načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba ustrezno presoditi njegove posledice glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb četrtega odstavka (prevlada druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave) pristojni državni organi soglašajo z načrtom ali s projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja in če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti."

40. V primeru dvoma o neobstoju škodljivih posledic je treba predpostaviti, da le-ti obstajajo, in prevladati mora interes ohranjanja varstvenih ciljev. V slovenski zakonodaji je načelo previdnosti prikazano kot eno izmed temeljnih načel v Zakonu o varstvu okolja, ki navaja, da v primeru obstoja možnosti nepopravljivega uničenja okolja ali ogroženosti njegovih regeneracijskih sposobnosti pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov. Člen 6(3) Direktive o habitatih je v slovensko zakonodajo prenesen v obliki presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki se opravlja v okviru celovite presoje vplivov na okolje in drugih postopkih. Metodologija presoje je določena s Pravilnikom o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki je tudi zelo nedvoumen pri uporabi načela previdnosti. V postopku presoje sprejemljivosti se uporablja načelo previdnosti v vseh stopnjah presoje tako, da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi.

41. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovitvi, v skladu z določbami tega pravilnika. Čeprav se ta pravilnik nanaša le na presojo sprejemljivosti na varovanih območjih, torej na območjih Nature 2000 in zavarovanih območjih, pa ne pomeni, da načelo previdnosti ne velja tudi za naravne vrednote in biotsko raznovrstnost zunaj varovanih območij; narava je del okolja in kot taka zajeta v omenjeni določbi Zakona o varstvu okolja.

42. V primeru, da bi se nadaljevalo z odstrelom po že veljavnem Odloku/2018, bi se s tem še nadalje kršila zakonodaja Republike Slovenije in Evropske unije. Gre za življenja živali, ki so z razlogom zavarovana na mednarodni in nacionalni ravni in uboj vsakega posameznega osebka živali pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo ne samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo.

43. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je deloma relevanten tudi za obravnavo tožbe, tožena stranka pravi, da ima vrsta rjavega medveda v primerjavi z volkom drugačno socialno strukturo, saj rjavi medvedi ne živijo in lovijo v tropih. Podatki rednega spremljanja stanja populacije rjavega medveda ne kažejo nobenih negativnih posledic izvajanega odstrela na populacijo rjavega medveda. Populacija rjavega medveda se v zadnjih letih širi številčno in prostorsko.

44. V zadnjih letih je Vlada Republike Slovenije z upravljanjem rjavega medveda na podlagi sprejete Strategije za upravljanje z rjavim medvedom (sklep Vlade Republike Slovenije št. 322-07/2001-2 z dne 24. 1. 2002) dokazala, da je upravljanje na pravi poti, saj se je populacija rjavega medveda v zadnjih 10 letih zelo povečala. V decembru 2017 so bili objavljeni rezultati ocene številčnosti populacije rjavega medveda v Sloveniji z metodami molekularne genetike. S 95-odstotnim intervalom zaupanja je štela populacija ob koncu leta 2015, ob upoštevanju odvzema rjavega medveda iz narave, med 545 - 655 živali (najmanjša letna številčnost 599 živali), neupoštevajoč nove kohorte (prirastka) rjavih medvedov. Primerjava s podatki genetskega štetja konec leta 2007 (383 - 458 živali; najmanjša letna številčnost 424 živali) kaže 41-odstotno rast populacije, kar pomeni, da je bil letni odvzem okoli 100 osebkov rjavega medveda iz narave v teh letih nekoliko pod ravnijo rodnosti.

45. Ker odvzem rjavega medveda iz narave, ki ga opredeljuje Odlok/2018, vključuje vse oblike smrtnosti, to predstavlja varno mejo, da se s tem odstrelom ne povzroči negativnega vpliva na populacijo rjavega medveda. Po Odloku/2018 je bilo do 20. 12. 2018 odvzetih 44 rjavih medvedov (med njimi sta bila dva preseljena v Francijo), kar je manj kot polovica tega, kar je bilo v predhodnih letih odvzetega na letni ravni, pa je populacija vrste rjavega medveda še vedno zelo hitro naraščala. Odlok/2018 predvideva odvzem 200 rjavih medvedov (175 odstrel + 25 predvidene izgube) iz narave, kar je višina pričakovanega letnega prirasta. Tako ne drži trditev tožnika, da bo ogrožena regeneracijska sposobnost populacije rjavega medveda.

46. Tožena stranka se strinja, da je vsaka žival sama po sebi dragocena, vendar je treba v tem primeru gledati na celotno populacijo, saj prav ustrezno upravljanje s to vrsto na ravni populacije po mnenju tožene stranke zagotavlja strpen odnos slovenske družbe do te živali. Tožena stranka poudarja, da je Slovenija v zadnjih letih zelo veliko naredila na t.i. drugih možnostih za sobivanje z rjavim medvedom: stanje vrste je dobro proučeno v okviru LIFE projekta, sprejeti so strateški dokumenti, redno se izvaja monitoring, zagotovljena so dodatna sredstva za izvajanje.

47. S temi ukrepi se v veliki meri pri ljudeh dosega toleranca in posebno pri kmetih in prebivalcih z območij, kjer se rjavi medved v velikem številu pojavlja, relativno strpnost in občutek varnosti. Z odstrelom se vzdržuje populacija rjavih medvedov na številu, da se z zgoraj navedenimi ukrepi lahko obvladujejo tako škodni dogodki kot tudi interesi zdravja ljudi in javne varnosti.

48. Zaradi zadržanja izvajanja Odloka/2018 bi prišlo do manjšega odstrela, posledično pa do povečanja populacije rjavega medveda v naslednjih letih. Posebno je to kritično v letošnjem letu, ko je bil gozdni obrod zelo obilen in s tem dane ugodne razmere za rjavega medveda. S tem bi se povečala možnost neposrednih konfliktov. Rezultati javnomnenjske raziskave v okviru projekta LIFE DINALBPEAR kažejo, da je strpnost ljudi do rjavega medveda v južnem delu Slovenije visoka, da pa je dosegla zgornjo mejo sprejemljivosti, zato nadaljnje večanje številčnosti medveda na tem območju lahko sproži negativno reakcijo do rjavega medveda. Podrobno poročilo in smernice za uporabo previdnosti so dostopne na internetni spletni strani, ki jo tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo.

49. Ker so bili že ob pripravi Odloka/2018 na razpolago ustrezni podatki, se je načelo previdnosti uporabilo sorazmerno z ukrepom. Predlog ZGS se je nanašal na odvzem 225 (200 odstrel + 25 predvidene izgube) rjavih medvedov iz narave, kar je nad ocenjeno rodnostjo. Med razpravami na strokovni ravni je prevladalo mnenje, da se posega v populacijo postopno, po načelu previdnosti in ob rednem spremljanju stanja, zato je bila sprejeta nižja višina odvzema rjavih medvedov iz narave od prvotno predlagane. Po mnenju tožene stranke je treba pri presoji (utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe) upoštevati tudi potencialno nevarnost ob zadržanju izvajanja Odloka/2018, da bi nastala resna škoda, ne le na premoženju, temveč tudi na zdravju ljudi in javni varnosti, česar ob obstoječem številu osebkov in dokazanem trendu hitrega naraščanja populacije rjavega medveda ni mogoče z gotovostjo zavrniti.

50. V odgovoru na odgovor tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeča stranka med drugim navaja, kar se navezuje tudi na odločanje o tožbi, da Odlok/2018 ne razmejuje med samci in samicami določenimi za odstrel, kar pomeni, da lahko pride do odstrela 175 samic. V zvezi s tem ni študije, ki bi dokazovala, da s tem regeneracijska sposobnost populacije ne bo ogrožena, poleg tega pa predvidena številka 200 odvzemov iz narave ustreza višini pričakovanega letnega prirasta. Poleg tega doseže medved spolno zrelost med 2,5 do 4 leta. Ob tem se tožeča stranka sklicuje na prispevke na dveh internetnih straneh. V pripombah je tožeča stranka opozarjala tudi na vpliv fizične pregrade med Slovenijo in Hrvaško, ki onemogoča prehajanje medvedov iz ene države v drugo. Med drugim se tožeča stranka sklicuje na študijo »Monitoring odvzema rjavega medveda iz narave v Sloveniji na osnovi starosti določene s pomočjo brušenja zob: obdobje 2007-2010« (Ljubljana, 30. 1. 2012). Po tej študiji je zaradi odstrela ali drugih vzrokov (povozi, azil) polovica vseh medvedov umrla do starosti 2,5 let, samo 20 % medvedov pa je dočakalo spolno zrelost. Medvedi, ki živijo v Sloveniji, so le robni del večje populacije, ki živi tudi na Hrvaškem. Več rezultatov te raziskave opozarja, da je demografija dela populacije zaradi njene velike čezmejne odprtosti močno odvisna od stanja preostalega dela populacije, zlasti dela na Hrvaškem. Zato je ključna pri upravljanju rjavega medveda koordinacija med Slovenijo in Hrvaško. Ker se je na Hrvaškem odstrel v zadnjih letih precej povečal, je potrebna dodatna previdnost tudi pri načrtovanju odstrela medvedov v Sloveniji. Nobeno od dveh strokovnih mnenj ne vsebuje problema zoženja teritorija medveda, zato sta študiji nestrokovni. Smernice Evropske komisije opredeljujejo obravnavanje vrst na ravni celotnih populacij in ne zgolj na ravni posamezne države. Treba bi bilo upoštevati, da so medvedi v Sloveniji v neposredni povezavi z medvedi na Hrvaškem in posledično s celotno Dinarsko - Pindsko populacijo. Strokovni mnenji nove situacije zaradi ograje med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2015 ne upoštevata. To pomeni, da testa glede ugodnega stanja populacije izpodbijani akt ne prestane.

51. Prav tako pa po mnenju tožeče stranke izpodbijani akt ne prestane testa glede uporabe drugih zadovoljivih možnosti. Sprejemljivost medveda med ljudmi ni pravni argument in anketa je nestrokovna. ZGS na strani 16 navaja, da je prišlo v letu 2017 do 522 škodnih dogodkov, a da se še ne uporabljajo vsi ukrepi (med čebelarji, med lastniki drobnice), čeprav so zagotovljena evropska sredstva za pastirje. Po poročilu škoda ni nikjer nastala, če je bil v uporabi pastir. Pastir bi moral biti obvezen, denar zanj je zagotovljen. V ta namen se sklicuje na Program o financiranju pastirjev (str. 7), ki vzpostavlja pogoje za varovanje črede s psi in varovanje s pastirjem. Pod točko 11 tožeča stranka omenja interes za odstrel medvedov zaradi trgovanja z mesom in trofejami in se sklicuje na TV oddajo z dne 2. 10. 2018. Tožeča stranka meni, da gre za nek avtomatizem, ko vlada vsako leto z enakim besedilom sprejme istovrstne ukrepe za odstrel divjih zveri.

52. V odgovoru na tožbo z dne 18. 1. 2019 tožena stranka med drugim navaja naslednje:

53. Skladno s prvim odstavkom 30. členom ZUS-1 mora tožba vsebovati naziv toženca, pri čemer pa toženi stranki ni znano, da bi tožeča stranka v tem delu odpravila pomanjkljivost. Ne glede na navedeno pa tožena stranka naslovnemu sodišču iz previdnosti predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

54. Direktiva o habitatih je bila v slovenski pravni red implementirana z Uredbo/2004, pri čemer so izjeme iz 16. člena Direktive o habitatih skoraj dobesedno povzete v 7. členu Uredbe/2004.

55. Glede sodelovanja v postopku sprejemanja Odloka/2018 tožena stranka odgovarja, da Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu: MOP) vključuje javnost pri pripravi vseh resornih predpisov, in sicer skladno s 34. a členom Zakona o varstvu okolja in 8. členom Aarhuške konvencije. Na spletni strani MOP se, skladno z Navodilom o sodelovanju javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, ki ga je izdalo MOP (dostopno tudi na spletu), objavljajo osnutki predpisov in vabila k sodelovanju pri njihovi pripravi. Rok za pripombe in mnenja je naveden v objavi. Javnost ima možnost dajanja mnenj in pripomb na osnutek predpisa najmanj 30 dni, pri čemer se ta rok lahko skrajša na 14 dni, če gre za manj pomembne spremembe predpisov. Stališča do pripomb in mnenj javnosti k posameznemu predpisu, v katerem so navedeni razlogi za njihovo upoštevanje oziroma neupoštevanje pri pripravi predpisa, so prav tako objavljena na spletu in sicer po objavi predpisa v Uradnem listu RS.

56. Upoštevaje navedeno je bil osnutek predpisa objavljen 28. 6. 2018 na spletni strani MOP in na portalu E-demokracija, rok za pripombe je bil 30. 7. 2018. Na navedeni spletni strani je bilo objavljeno tudi stališče do pripomb. Skladno s prakso priprave normativnih dokumentov se v primeru velikega števila pripomb ne odgovarja na posamezne pripombe, pač pa se objavi povzetek bistvenih pripomb in povzetek stališč k pripombam; utemeljene konkretne pripombe k predpisu pa se smiselno upoštevajo pri pripravi predpisa. Tako so bile vse pripombe na osnutek predmetnega predpisa obravnavane tudi na seji Strokovne komisije za upravljanje z velikimi zvermi dne 28. 8. 2018, z njimi so bili seznanjeni tudi člani Delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi (vanjo so vključeni predstavniki ključnih deležnikov in nevladnih organizacij), na seji dne 23. 10. 2018. Kot izhaja iz zaključkov zadnjega sestanka Strokovne komisije, je v Sloveniji vzpostavljen ustrezen monitoringa populacije medveda, ki je v ugodnem ohranitvenem stanju, posledično pa po strokovni plati ni zadržkov za izvedbo predlaganega odvzema.

57. V fazi priprave Odloka/2018 so bile proučene vse prispele pripombe, vendar se za dodaten posvet z njimi ali pripravo posebnega odgovora zanje pripravljavec predpisa ni odločil, ker pripombe niso bile takšne narave, da bi po mnenju pripravljavca predpisa potrebovale dodatne razlage s strani tožeče stranke ali da bi bila dodana kakšna povsem nova dejstva, ki že pred tem niso bila znana ali upoštevana. Tožeča stranka je v svojim pripombah med drugim zatrjevala, da ZGS in ZRSVN namerno zavajata vlado in širšo javnost o ugodnem stanju populacije medveda in volka kot dela širše populacije zunaj Slovenije ter s tem utemeljujeta upravičenost trojnega testa po smernicah EU. V zvezi s tovrstnimi pripombami je bilo ugotovljeno, da cela vrsta dokumentov (ki so navedeni v nadaljevanju odgovora na tožbo), kaže na to, da je slovenski del populacije rjavega medveda v ugodnem stanju najmanj od leta 2013, kar navsezadnje dokazuje tudi poročanje ZRSVN po 17. členu Direktive o habitatih iz leta 2013 tako v alpski kot celinski regiji. Od leta 2013 dalje se je populacija rjavega medveda le še povečevala. Medvedi v Sloveniji sicer predstavljajo robni del Dinarsko - Pindske populacije, zato je pri presoji ugodnega stanja populacije treba upoštevati dejstvo, da so medvedi v Sloveniji v neposredni povezavi z medvedi na Hrvaškem in posledično s celotno Dinarsko - Pindsko populacijo.

58. Kar zadeva pripombe tožeče stranke, ki se nanašajo na fizično ločenost populacij rjavega medveda zaradi žice na meji s Hrvaško ter trditev da ni bila opravljena strokovna analiza vpliva ograje na meji med državama, tožena stranka poudarja, da le to ne drži, saj je bila v septembru 2017 s strani ZGS izdelana Ocena vplivov na okolje ob postavitvi začasnih tehničnih ovir na meji med Slovenijo in Hrvaško ter predvideni omilitveni ukrepi.

59. Tožeča stranka je v svojih pripombah izpostavila tudi sedem let staro anketo (ki naj bi bila vprašljiva tudi zaradi selektivnega anketiranja) za utemeljevanje družbene sprejemljivosti. Ta pripomba je bila upoštevana in je bila v obrazložitev Odloka/2018 vključena tudi anketa iz leta 2015, ki je bila medtem objavljena.

60. Večji sklop pripomb tožeče stranke se je nadalje nanašal na ukrepe povezane s kmetijstvom, pri čemer ukrepi, ki jih je omenjala tožeča stranka, večinoma že obstajajo in jih MOP sprotno razvija v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tovrstni ukrepi so bili že izpostavljeni tudi v strokovnem mnenju ZGS.

61. Tožeča stranka je opozarjala tudi na potrebo po upoštevanju peticije tožeče stranke proti odstrelu iz leta 2016. Pri pripravi Odloka/2018 so bili upoštevani vsi pozivi in peticije, ki so bili dostopni, vključno s predmetno peticijo. Tako je bila med drugim upoštevana tudi Peticija za zmanjšanje števila divjadi in zveri, ki jo je sicer podpisalo 53 društev in zvez, Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije pa jo je poslala Vladi RS, Državnemu zboru RS, Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji.

62. Socialna sprejemljivost za medveda je v Sloveniji na območju medveda izmerjena z znanstvenimi metodami, izvedla pa jo je Univerza v Ljubljani. Ta ugotavlja, da povečanje populacije medvedov na osrednjem območju njihove prisotnosti v Dinaridih nikakor ni zaželena med tamkajšnjimi prebivalci in povečanju nasprotujejo. Hkrati pa z veliko večino podpirajo ohranjanje prisotnosti medvedov v Sloveniji. http://dinalpbear.eulwp-contentluploadslA2-ftnal-report-with-annexes-min.pdf .

63. Kar zadeva pripombe tožeče stranke, da je v Odloku/2018 popolnoma odsoten podatek in predpis, kaj naj se zgodi s poginulimi zvermi ter ali je dovoljeno poginule medvede in volkove uporabiti za prehrano ljudi ter ali se odstrel komurkoli zaračuna, le te niso relevantne za področje, ki ga ureja Odlok/2018, tovrstna problematika pa je sicer že urejena s predpisi s področja lova in veterinarstva. Prav tako ni predmet obravnavanega predpisa problem prehranske osnove v povezavi s povečanim odstrelom jelenjadi, srnjadi in divjih prašičev, na katero je opozarjala tožeča stranka.

64. Glede odsotnosti pravne podlage in nepravilnim enačenjem odvzema in odstrela tožena stranka pravi, da tožnik ugovarja, da Odloka/2018 ni imel podlage v določbah ZON. ZON v prvem odstavku 26. člena in v prvem odstavku 81. člena daje izrecno pooblastilo za sprejem Uredbe/2004. Med ukrepe varstva ogroženih vrst spadajo tudi vsi ukrepi, ki jih je uredba uredila skladno z Direktivo o habitatih. Vendar določba šestega odstavka 14. člena ZON tudi pojasnjuje, da je opravičljiv razlog za sicer prepovedana dejanja to, da gre za dejanje, ki ima koristno posledico in je tudi družbeno sprejemljivo. Nedvomno to predstavlja zadostno pravno podlago za sprejem Odloka/2018.

65. Pravni red Evropske unije v točki (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih in torej posledično tudi pravni red Slovenije, v katerega je bila ta določba implementirana, po prepričanju tožene stranke, nedvomno omogoča ukrep odvzema živali v smislu selektivne usmrtitve večjega števila živali z namenom prevencije. Ta določba je bila, namreč v Direktivo o habitatih vnesena kot rešitev za primere, ko razlogi v primeru situacij iz točk a) do d) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih ne bi zadoščali. V zvezi z načinom uporabe in razlago posameznih določb Direktive o habitatih ter posledično tudi določb Uredbe/2004, je sicer potrebno izhajati tudi iz navedenih Smernic in obstoječe sodne prakse Sodišča EU.

66. Namen pravne ureditve, kot ga zatrjuje tožena stranka, je nedvomno razviden tudi iz Smernic, ki v obrazložitvi posameznih kriterijev, določenih v točki (e) prvega odstavka 16. člena, v točki 28, to izjemo povezuje s kvantitativnimi omejitvami, kadar države članice to izjemo uveljavljajo v kontekstu pravil za izvajanje lova, pri čemer izrecno omenja tudi letno stopnjo smrtnosti in v isti točki tudi omenja primer Finske, ki ima v svojem pravnem redu uveljavljeno podobno ureditev kot Slovenija. Kot primer dobre prakse je predstavljen latvijski načrt upravljanja latvijskega risa. Latvijski načrt pa predvideva strogo omejen način odvzema populacije na način lova, pri čemer je v Smernicah izpostavljeno, da ima populacija latvijskega risa v Latviji status ugodnega stanja vrste. V Smernicah je izrecno navedeno, da način implementacije člena 16 (1) (e) Direktive o habitatih na podlagi načrta, ki predvideva omejen in strogo nadzorovan način odvzema latvijskih risov v prikazanem primeru Latvije, ob tem da ima ta način odvzema pozitivne učinke na populacijo, kakor tudi na družbeno sprejemljivost, v celoti ustreza temu členu direktive.

67. Tudi iz sodne prakse Sodišča EU v različnih primerih uporabe točke (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih (npr. sodba Sodišča EU v zadevi Komisija proti Finski, št. C-342/05) izhaja, da sodišče v nobenem primeru ni presodilo, da bi bil navedeni člen direktive npr. napačno uporabljen iz razloga, ker naj po točki (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih sploh ne bi omogočal usmrtitve živali iz zavarovanih živalskih vrst.

68. Upoštevaje navedeno, ni mogoče slediti stališču tožeče stranke, da besedna zveza »ukrep odvzema« v 7. a členu Uredbe/2004 ne daje podlage za usmrtitev zavarovane živalske vrste. Po mnenju tožene stranke je namreč potrebno uporabiti tudi ustrezno pravno argumentacijo po namenu Direktive o habitatih, ki skladno z že pojasnjenim dovoljuje tudi usmrtitev zavarovanih vrst in sicer tako, da se, kot je bilo že navedeno, dokaže a) obstoj enega ali več razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 16. člena Direktive o habitatih oziroma v prvem odstavku 7. člena Uredbe/2004, b) da ni drugih zadovoljivih možnosti in c) da poseg ne bo škodoval ohranitvi ugodnega stanja populacije.

69. Na podoben način kot Slovenija je točko (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih za upravljanje strogo zavarovanih vrst s kvotnim odvzemom, zlasti velikih zveri, razumelo, implementiralo in jo izvaja še več drugih evropskih držav, predvsem tiste, ki imajo ugodno stanje populacij (npr. Finska, Švedska v primeru rjavega medveda). V teh državah takšen način odvzema (na način lova) namreč predstavlja učinkovit instrument za nadzor velikosti populacije, gostote in razpona vrst ter zmanjšanje konfliktov, ki deluje na dolgi rok.

70. Pri tem pa velja pojasniti, da predvideni odvzem zavarovanih vrst v Sloveniji iz narave ne pomeni odvzema na način, kot se izvaja v nekaterih drugih državah, čeprav odvzem živali na podlagi Odloka/2018 izvajajo upravljavci lovišč. Tožeča stranka namreč toženi med drugim očita, da odvzem oziroma odstrel izvajajo lovci na način, ki se v ničemer ne razlikuje od lova. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da se odvzem iz narave v Sloveniji vrši na način, ki predstavlja enega od varstvenih ukrepov, nadzorovano in pod natančno določenimi pogoji in omejitvami, saj so v Odloku/2018, na podlagi strokovnih podlag, natančno določeni kriteriji za selektiven in količinsko omejen odvzem. Izvajanje odvzema (lov, ravnanje v primeru izgub, preselitve) s strani upravljavcev lovišč oziroma lovcev sicer predstavlja izkoriščanje obstoječih sistemov in infrastrukture oziroma način izvajanja teh ukrepov na najbolj učinkovit način. S tem se tudi optimizirajo stroški za izvajanje teh ukrepov na strani države, poleg tega pa so lovci, katerih dejavnost podrobno ureja ustrezna zakonodaja, tudi sicer najbolj usposobljeni za izvajanje odvzema, saj morajo opraviti pripravniško dobo, opraviti lovski izpit (nekateri tudi izpit za lovskega čuvaja), se vpisati v evidenco in pridobiti lovsko izkaznico, nad izvajanjem predpisov, ki se nanašajo na lovce, pa je vzpostavljen tudi inšpekcijski nadzor. Vsak iz narave odvzeti medved je strokovno preverjen tudi s strani pooblaščene osebe iz ZGS, ki potrdi ustrezno težnostno kategorijo medveda opravi biometrične meritve, odvzame DNK vzorec in vzorec zob za določitev starosti.

71. Čeprav za predmetni postopek očitki tožeče stranke v odgovoru na odgovor tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na domnevno trgovanje z odstrelom in trofejami strogo zavarovanih vrst, niso relevantni, pa so tudi sicer neutemeljeni. V zvezi s tem velja pojasniti, da imajo izvajalci odstrela, na podlagi predpisov, ki urejajo lovstvo in Odloka/2018 natančno določeno, kaj sme biti predmet odstrela ter njegov časovni okvir. V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o divjadi in lovstvu opravljajo upravljavci lovišč, pod pogoji javne službe, različne naloge s področja trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in pa tudi z drugimi vrstami ptic in sesalcev. Med temi nalogami je tudi izvajanje ukrepov za izboljšanje življenjskih razmer vseh vrst ptic in sesalcev v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave ter poseganje v populacije prosto živečih vrst ptic in sesalcev v skladu s predpisi s področja varstva zavarovanih vrst in na način lova, ki ga določa ta zakon. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23. člena ZDLov upravljavci lovišč financirajo te naloge iz dohodka od divjadi ter iz dohodka od poslovanja lovišč. Na podlagi navedenega morajo upravljavci lovišč vse prihodke, ki jih pridobijo pri izvajanju nalog s področja trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in pa tudi z drugimi vrstami ptic in sesalcev, vložiti nazaj v lovišče, da lahko nemoteno izvajajo naloge. Prav tako morajo upravljavci lovišč, kot društva, ki so nepridobitne organizacije, pokrivati stroške plačila koncesije za upravljanje z divjadjo in svojega poslovanja s članarinami, s prispevki članov, s prodajo divjačine, s prihodki od izvajanja javnih pooblastil, s prispevki sponzorjev in z drugimi viri. Kot dokaz predlaga listine, ki so navedene na koncu točke 3 odgovora na tožbo.

72. Glede obstoja enega ali več razlogov iz člena 16(1) Direktive o habitatih ter prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 pa tožena stranka odgovarja, da je Upravno sodišče v primerljivi zadevi, ki jo je vodilo pod opr. št. I U 102/2018, presodilo, da navedeni razlog smiselno vsebuje še nadaljnji pogoj, ki sicer ni izrecno zapisan v prej navedenih normativnih besedilih in sicer, da terja dokaz o obstoju problema oziroma situacije, zaradi reševanja katere je treba izjemoma dovoliti odvzem osebkov zavarovane vrste iz narave, ker bi brez tega ta razlog ostal nesmiseln oziroma prazen in bi omogočal »odvzem zaradi odvzema« in da ta kriterij po mnenju sodišča izhaja iz same dikcije direktive, ki terja, da za ukrep »ni druge zadovoljive možnosti«. Na navedeno stališče se v tožbi opira tudi tožeča stranka.

73. Tožena stranka se ne strinja z razlogovanjem tožeče stranke in uporabo analogije pri odločanju sodišča v zadevi I U 102/2018, da bi bilo treba skladno z Uredbo/2004 in Direktivo o habitatih za dokazovanje obstoja razloga iz sedme alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 oziroma razloga iz točke (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih v kontekstu te točke dokazovati še izpolnjevanje kakršnihkoli dodatnih pogojev poleg tistih, ki jih navaja Direktiva o habitatih in Uredba/2004. Direktiva namreč v okviru razlogov za prvi test navaja tudi razlog, da lahko država članica pod strogo nadzorovanimi pogoji dovoli selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo nacionalni organi. Tožena stranka zato meni, da navedena določba Direktive o habitatih že sama po sebi omogoča ukrep odvzema živali v smislu selektivnega, preventivnega, kvotnega odvzema določenega števila živali, zato obstoj dodatnega problema oziroma situacije, zaradi reševanja katere je treba izjemoma dovoliti odvzem osebkov zavarovane vrste iz narave, ni potreben. Omejitve, na katere se sodišče sklicuje v zadevi 1 U 102/2018, da ta odvzem ne bi predstavljal odvzema zaradi odvzema, pa se preverijo v testu 2 (da ni druge zadovoljive možnosti za upravljanje vrste) in v testu 3 (da se ohranja ugodno stanje vrste). V nasprotnem primeru takšna izjema kot ločen razlog sploh ne bi imela nobenega smisla. Čeprav glede tega sodna praksa še ni podala enotnega odgovora, se nekateri pravni teoretiki v primeru doseženega ugodnega statusa populacije, sploh če je ta posledica dobrega upravljanja, kot je to primer v Sloveniji, nagibajo k že podani široki razlagi te izjeme oziroma razloga.

74. Po prepričanju tožeče stranke Direktiva o habitatih ne zahteva izpolnjevanja dodatnih pogojev in iz Smernic izhaja, da je v okviru te izjeme dovoljen celo lov ali preventivni odvzem osebkov zavarovane vrste, če so izpolnjeni kriteriji, določeni v tej točki (selektivnost, nadzor, omejeno število), pri čemer izpodbijani Odlok/2018 tem zahtevam sledi. Dodatnega razlogovanja po navedeni točki Direktiva o habitatih ne predvideva. Smernice so sicer neobvezujoč dokument, na vprašanje, ali izjema po členu 16 (1) (e) Direktive o habitatih sama po sebi predstavlja pravno podlago za določanje kvote zavarovanih živali iz priloge IV, če je doseženo ugodno stanje populacije, pa doslej pristojno sodišče EU še ni dalo odgovora, pri čemer pa v pravni teoriji obstajajo različne interpretacije navedene določbe.

75. Odlok/2018 je predvidel strogo nadzorovan način odvzema rjavega medveda preko upravljavcev lovišč ter ustrezno selektivnost, tako da je na podlagi strokovnih podlag določeno število razdelitev v kategorije po teži in prostorski razporeditvi rjavega medveda. Pri tem je treba pojasniti, da se za posamezno načrtovalsko obdobje določa odvzem glede na podatke o oceni populacije ter rezultatov odvzema prejšnjega obdobja in se na ta način ustrezno uravnava upravljanje s populacijo rjavega medveda. Tako je predvideno število odvzetih osebkov rjavega medveda v izpodbijanem Odloku/2018 v primerjavi s prejšnjim obdobjem večje, saj se je število rjavih medvedov v Sloveniji sorazmerno povečalo, kar je bilo ugotovljeno tudi z metodami na osnovi analize DNK.

76. Ne glede na vse zgoraj navedeno pa tožena stranka podrejeno, za primer, da sodišče ne bi sledilo njeni razlagi določb Uredbe/2004 in Direktive o habitatih, v nadaljevanju izpostavlja razloge oziroma probleme, ki so vodili k odločitvi za izpodbijano ureditev v Odloku/2018. Pri tem je treba po mnenju tožene stranke poleg problema, da je izpodbijani ukrep odvzema živali v smislu selektivnega, preventivnega, kvotnega odvzema določenega števila živali potreben tudi zaradi učinkovitega upravljanja s populacijo, da bi nadzorovali njeno velikost, gostoto in obseg vrste ter dolgoročno zmanjšali konflikte med človekom in medvedom.

77. Tožena stranka se je sicer že v zadevi, ki jo je naslovno sodišče vodilo pod opr. št. I U 102/2018, sklicevala na razlog socialne sprejemljivosti velikih zveri oziroma sobivanja z njimi. Naslovno sodišče je v svoji sodbi v navedeni zadevi pritrdilo, da odnos javnosti do velikih zveri pomeni vprašanje, ki je za uspešno izvajanje varstvenega režima dovolj pomembno, da ga je mogoče brez premislekov šteti za prej omenjeni problem oziroma situacijo, ki je potrebna za obstoj razloga iz sedme alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004. Problem oziroma situacijo v smislu navedene sodbe tako nedvomno predstavlja tudi socialna sprejemljivost velikih zveri oziroma odnos javnosti do sobivanja z njimi, kar tožena stranka izpostavlja tudi v obrazložitvi Osnutka odloka/2018 in pri tem vztraja.

78. Sodišče je v že navedeni zadevi I U 102/2018-17, na podlagi predloženih navedb in dokazov, ocenilo, da ta problem ni bil izkazan in dokazan. Tožena stranka vztraja pri podani argumentaciji glede potrebe po sistematičnem odvzemu osebkov rjavega medveda iz narave. Obenem zavrača navedbe tožeče stranke, ki se sklicuje na peticijo proti odstrelu rjavega medveda, kar naj bi nakazovalo, da je splošna javnost izrazito proti odstrelu zavarovanih živalskih vrst. Kot izhaja iz podatkov povezanih z navedeno peticijo, očitno daleč največji vzorec podpisnikov izhaja iz gosto naseljenih območij, v katerih se populacija rjavega medveda sploh ne pojavlja, prebivalci teh naselij pa se z medvedi ne srečujejo in zato tudi ne more priti do konfliktov. Glede na navedeno, je predmetno peticijo težko šteti kot reprezentativno, na drugi strani pa so, po prepričanju tožene stranke, precej bolj reprezentativni podatki glede družbene sprejemljivosti podatki iz predloženih rezultatov anket v zadevi opr. št. I U 102/2018, ki so ciljali na družbene skupine, ki jih problematika rjavega medveda najbolj zadeva. Socialna sprejemljivost za medveda je v Sloveniji izmerjena z znanstvenimi metodami, izvedla pa jo je Univerza v Ljubljani. Ta ugotavlja, da povečevanje populacije medvedov na osrednjem območju njihove prisotnosti v Dinaridih nikakor ni zaželena med tamkajšnjimi prebivalci in povečanju nasprotujejo. Hkrati pa z veliko večino podpirajo ohranjanje prisotnosti medvedov v Sloveniji (vir je naveden v opombi št. 15 v odgovoru na tožbo). Kljub temu, da so bili vprašalniki ciljano poslani prebivalcem Dinaridov in Alp v Sloveniji ter da raziskava ni bila izvedena na celotnem ozemlju države, so zaradi prisotnosti rjavega medveda na teh območjih prav te skupine prebivalcev tista javnost, pri kateri je družbena sprejemljivost velikih zveri pomemben pokazatelj državnim organom, ali je upravljanje s populacijami velikih zveri pravilno. Glas ljudi, ki prebivajo na območju velikih zveri, mora imeti večjo težo kot glas ostale javnosti, za katere je rjavi medved slika na računalniškem ohranjevalniku zaslona, ne pa zver, katere pot se lahko križa s potjo šolarja na avtobusno postajo.

79. Poleg že omenjenih anket pa je potrebno izpostaviti tudi že omenjeno peticijo Zveze društev ekoloških kmetov za zmanjšanje števila divjadi in zveri, ki jo je podpisalo 53 društev in ki je bila naslovljena na Vlado, Evropski parlament in Komisijo Evropske skupnosti, ki sta peticijo tudi uradno sprejela v obravnavo. Pretežni del Slovenije se sicer uvršča med podeželska območja, zato tožena stranka še enkrat izpostavlja svoje mnenje, da so za utemeljevanje problematike družbene sprejemljivosti bolj kot odzivi prebivalcev večjih urbanih središč, relevantni odzivi (oziroma pozivi) prebivalcev podeželskih območij na območju, kjer se pojavlja rjavi medved, zato ima navedena peticija toliko večjo težo pri presoji socialne sprejemljivosti velikih zveri. Poleg vsega navedenega je treba v kontekstu obravnavane problematike družbene sprejemljivosti omeniti še izredno sejo Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 10. 1. 2019, na kateri je bila obravnavana problematika upravljanja z velikimi zvermi. Na podlagi opravljene razprave je komisija sprejela sklep, naj se s strokovnimi argumenti doseže, da pristojno sodišče Odloka/2018 ne bo razveljavilo. Prav tako je bil s strani Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije dne 7. 1. 2019 na Vlado RS naslovljen poziv k uporabi vseh pravnih sredstev z namenom zaščite podeželja in odgovornega upravljanja z velikimi zvermi.

80. Odprava izpodbijanega Odloka/2018 bi v veliki meri porušila sistem upravljanja, ki je doslej omogočal vzdrževanje socialne sprejemljivosti na tako visoki ravni in njen znaten padec, kar bi lahko v skrajnem primeru privedlo tudi do pojava krivolova in samovoljnega ukrepanja državljanov.

81. Kot je v tožbi že navedla tožeča stranka, MOP na področju ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti med drugim sofinancira tudi projekt LIFE DINALP BEAR, ki se je pričel leta 2014 in bo z aktivnostmi zaključil 30. 6. 2019. Tematika zadevnega projekta je celovito upravljanje in varstvo rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah, pri tem pa združuje 9 partnerjev iz Slovenije, Hrvaške, Italije in Avstrije. Konflikti med človekom in populacijami rjavega medveda v Evropi sicer ostajajo ena glavnih groženj ohranitvenemu statusu rjavega medveda, zato je projekt prepoznal in določil nujno potrebne korake k izboljšanju sobivanja. V okviru projekta so bili med drugim izvedeni ukrepi, ki so javnosti predstavili socialno-ekonomski in okoljski pomen rjavega medveda, znižali smrtnost medvedov v prometu zaradi fragmentacije habitata medveda, ki je rezultat razširjanja prometne infrastrukture in urbanizacije, prav tako pa so bili izvedeni tudi ukrepi ozaveščanja javnosti o primernem vedenju v medvedovem habitatu. Najpomembnejše akcije projekta so se osredotočile na preprečevanje nastanka škodnih primerov z razdeljevanjem visokih elektromrež in pastirskih psov, preprečevanje zahajanja medvedov v naselja z razdeljevanjem medovarnih smetnjakov in kompostnikov (lahko dostopna hrana človeškega izvora je namreč medvedom zelo privlačna), za samo upravljanje s populacijo tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem pa sta najpomembnejša monitoring populacije z intenzivnim genetskim vzorčenjem in obdelavo podatkov z novimi statističnimi metodami ter določitev habitatov ter koridorjev, ki omogočajo prehajanje medvedov (več informacij o projektu: http://dinalpbear.euJsll). Ugotovitve raziskav LIFE DINALP BEAR projekta, ki so dostopne na spletu, so bile prav tako podlaga za utemeljitev Strokovnega mnenja za odvzem velikih zveri ZGS za rjavega medveda. V okviru projekta se nadalje pripravlja tudi prenova Strategije za rjavega medveda, zato so nerazumljive navedbe tožeče stranke, da bo ustavitev odstrela prisila za revidiranje strategije, saj je bila tožeča stranka seznanjena in vključena v proces priprave strategije in tudi vabljena na delavnico, organizirano z namenom njene priprave, ki se je navsezadnje udeležil tudi predstavnik tožeče stranke.

82. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da se populacija medveda v Sloveniji širi številčno; populacija šteje od 800 do 900 osebkov; Slovenija ima največjo znano stopnjo reprodukcije rjavega medveda na svetu, saj naravni prirastek znaša 200 medvedov na leto, kakor tudi teritorialno. Pri tem se rjavi medved širi tudi na območja, kjer ga prej ni bilo (zahodni del, bohinjski, jeseniški in tolminski del), ne pojavlja se le še v Prekmurju, nižinskem delu Gorenjske in na obali. Po podatkih ZGS je rjavi medved tako prisoten že na 45 % površine Slovenije, gostota populacije rjavega medveda pa je v primerjavi z drugimi državami EU pri nas največja, saj ima Slovenija v povprečju 4,8 rjavega medveda na sto kvadratnih kilometrov (v južnem delu celo 40 medvedov na sto kvadratnih kilometrov), v primerjavi s Hrvaško, ki jih ima v povprečju 2,1 na sto kvadratnih kilometrov. Tudi po številu medvedov na prebivalca Slovenija prednjači pred drugimi evropskimi državami. Povečevanje številčnosti in s tem zgoščevanje populacije rjavega medveda je sicer tudi posledica nepravilnega in prekomernega krmljenja rjavega medveda, ki neposredno vpliva na ugodnejše razmere za njegovo razmnoževanje. Nepravilno krmljenje se bo, skladno z načrtovanimi ukrepi, v prihodnosti sicer skušalo odpraviti oziroma se bo krmljenje zmanjšalo, vendar je to zaradi varnosti oziroma odvračanja nevarnosti načrtovano zgolj postopno, saj bi hitro zmanjševanje krmljenja ob nezmanjšanem obsegu populacije lahko sprožilo porast konfliktov z medvedom, saj bi količino doslej razpoložljive hrane iskal izven gozda, v naseljih.

83. ZGS je skladno s 6. točko 8. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 35/10 -uradno prečiščeno besedilo, 15/13 - ZNPPol, 5117 in 68/17) v septembru 2017 izdelal »Oceno vplivov na okolje ob postavitvi začasnih tehničnih ovir na meji med Slovenijo in Republiko Hrvaško ter predvideni omilitveni ukrepi«. Do navedene ocene se je z mnenjem opredelil tudi ZRSVN. Na ta način so bili zagotovljeni prehodni koridorji za živali. Tudi sicer pa upravljavci lovišč redno spremljajo divjad in zavarovane živalske vrste, ki se ujamejo v žičnato ograjo na meji z Republiko Hrvaško, lovske družine pa podatke, ki se prikazujejo kronološko po datumih odvzema, posredujejo preko aplikacije Lisjak. Od leta 2015 tako ni bilo zabeleženega podatka, da bi se na ovirah poškodoval medved, tudi iz podatkov o gibanju posameznih telemetriranih medvedov po koncu leta 2015 (slika 6) pa ne izhaja, da bi tehnične ovire omejevale prehod teh medvedov čez Kolpo.

84. Omenjeni podatki o številčnosti, teritorialnem širjenju populacije rjavega medveda, gostoti populacije in pojavljanju rjavega medveda na območjih, kjer se doslej ni pojavljal (še posebej je problematična bližina naselij), nedvomno kažejo na to, da lahko ob morebitni odpravi podlage za učinkovito upravljanje s populacijo rjavega medveda pričakujemo velike težave, ki se bodo odražale ne samo v zmanjšani družbeni sprejemljivosti, temveč tudi v obliki večje premoženjske škode in večjem številu konfliktov ne samo s kmeti zaradi ogrožanja reje živali in pridelovanja rastlin, s katerimi se prehranjuje tudi rjavi medved, kar bo lahko imelo za posledico opuščanje reje živali in obdelave kmetijskih površin, temveč tudi zaradi konkretnega fizičnega ogrožanja in strahu oziroma konfliktov s prebivalci območij, kjer živi rjavi medved. Pričakovati je tudi večje število konfliktov pri rekreacijski in turistični uporabi gozdnih in drugih površin, na katerih se bo nahajal gosto naseljen rjavi medved (planinske poti, rekreacijske poti v gozdovih), kar bi lahko imelo tudi ustrezne ekonomske posledice, pri čemer je sicer povečan obseg populacije mogoče že sedaj zaznati tudi v večjemu številu srečanj ljudi z medvedom, kar je navsezadnje tudi splošno znano dejstvo.

85. Vse navedene značilnosti in trendi poselitve vplivajo na to, da so človeška naselja ter povečana človekova aktivnost v Sloveniji zelo pogosto blizu gozdov, ki predstavljajo habitat rjavega medveda, zaradi česar je stopnja potencialnih konfliktov v Sloveniji bistveno večja kot v drugih državah z večjo pojavnostjo rjavega medveda, še posebej upoštevajoč tudi samo velikost Slovenije in že predstavljene podatke o gostoti populacije medveda ter trendih povečevanja števila populacije rjavega medveda. Povečevanje populacije medveda nedvomno vpliva na povečanje konfliktov (slika 11 v odgovoru na tožbo).

86. Slovenski medvedi se v povprečju gibljejo na območju velikosti 350 km2, dnevno prehodijo okrog 5-10 km na dan (slika 2). Prehodijo pa lahko več kot 50 km na dan Pri tem so izraziti prehranski oportunisti, tako da si hrano vselej poiščejo tam, kjer jim je najlažje dosegljiva. V letih močnih obrodov plodonosnih dreves (predvsem bukve) večino hrane najdejo v gozdu, kadar pa je drevesni obrod slab, pogosteje zahajajo na negozdne površine, tudi v bližino človekovih bivališč (slika 3 in 4).

87. Medvedi se sicer pojavljajo na približno polovici površine Slovenije, pri čemer je 95 % populacije skoncentrirane na 19 % površine države. Na tej površini gostota medvedov v povprečju znaša 13 osebkov/100 km2, lokalno pa tudi do 40 osebkov/100 km2, kar pomeni, da imamo eno od najvišjih populacijskih gostot medvedov na svetu. Navedene analize sicer izhajajo iz podatkov iz leta 2013, ker pa je medtem številčnost medvedov pri nas vseskozi naraščala, je danes gostota dejansko še bistveno višja.

88. Še posebej jih v bližino ljudi privede hrana antropogenega izvora, največkrat pašne živali, sadno drevje, vrtnine, klavniški odpadki, kompostni kupi in smeti (C.C., 2011, slika 3, 4). Zahajanje medvedov v naselja ali njihovo bližino vzbuja v tamkajšnjih lokalnih prebivalcih precejšnje nelagodje, medvedi pa povzročajo tudi ekonomsko škodo. Kot omenjeno, velja nadalje upoštevati, da so dejavnosti prebivalcev in navsezadnje tudi turističnih gostov, tudi sicer tradicionalno pomembno povezane z rekreativnimi in drugimi dejavnostmi (npr. gobarjenje) v gozdovih in na drugih površinah, kamor zahaja medved. Redko sicer pride tudi do dejanskega fizičnega napada, ko je neposredno ogroženo zdravje oz. življenje človeka. V večini primerov gre za t.i. lažne napade, ko se medvedi ob srečanju z ljudmi agresivno vedejo, ne da bi prišlo do fizičnega kontakta s človekom, kljub temu pa so taki dogodki za udeležence zelo stresni in prožijo strah pred medvedi. Vse navedeno pa ima močan negativen vpliv na toleranco ljudi do medvedov.

89. Strokovnjaki sicer že vse od 80-ih let prejšnjega stoletja ugotavljajo, da je v kulturni krajini toleranca ljudi do velikih zveri ključen pogoj za njihovo uspešno varstvo. V najbolj skrajnih primerih je nizka toleranca do velikih zveri tako vodila celo do lokalnih izumrtij populacij (Č.Č., 2001; D.D.. 2014).

90. V povezavi s toleranco ljudi do velikih zveri se v strokovnem jeziku sicer uporablja tudi pojem socialna nosilna zmogljivost okolja (za določeno živalsko vrsto). Številčnost medvedov je v Sloveniji v zadnjih letih razmeroma hitro naraščala (med letoma 2007 in 2015 je populacija narasla za 41 %; E.E., 2018), kar pomeni, da bomo ob nadaljnjem naraščanju populacije medvedov slej kot prej prišli do točke, ko bo posledično ogroženo njeno varstvo. Naslanjajoč se na načelo previdnosti je zato rast populacije nujno potrebno ustaviti, preden doseže socialno nosilno zmogljivost okolja. Na območju največjih populacijskih gostot medveda pri nas je prek 1200 naselij (vir: GURS, ZGS).

91. Ob vsem navedenem je potrebno pri medvedih nadalje tudi upoštevati, da živijo individualno in niso teritorialni (F.F., 1996), torej nimajo evolucijsko vgrajenega notranjega mehanizma za samo-uravnavanje populacije. Brez zunanjega dejavnika omejevanja rasti populacije bi populacija posledično lahko naraščala, vse dokler ne bi bila dosežena ekološka nosilna zmogljivost okolja, ki jo navadno določa količina razpoložljive hrane. V primeru, da zaradi gostote populacije pride do širjenja medvedov tudi na območja, ki so z vidika njihovega življenjskega prostora manj primerna (npr. območja z večjo poseljenostjo), je treba nujno pristopiti k zmanjšanju številčnosti populacije.

92. Ustaljen in najbolj preverjen ukrep za uravnavanje številčnosti populacije številnih prostoživečih živalskih vrst, vključno z medvedom, je odstrel, pri čemer je le ta, kar zadeva rjavega medveda v Evropi, dokazano učinkovit način uravnavanja številčnosti populacije ob pogoju, da je lovni napor oziroma višina odstrela glede na velikost populacije dovolj visoka. Pri tem odstrel nedvomno zmanjša številčnost medveda in ga ne poveča, kar sicer v tožbi nepravilno zatrjuje tožeča stranka.

93. V povezavi z neobstojem drugih zadovoljivih možnosti tožena stranka pravi, da zmanjševanje vnosa hrane v gozdni prostor posredno vpliva na rodnost, pravilno ravnanje z organskimi odpadki zmanjšuje število konfliktov in s tem tudi potrebe po izrednem odstrelu. Odstrel je samo eden od komplementarnih ukrepov in dopolnjuje, kar ni mogoče doseči z vsemi preostalimi ukrepi (npr. ustrezno zmanjševanje gostote populacije). Z nobenim posameznim ukrepom ni mogoče v celoti odpraviti težav, ki nastajajo zaradi sobivanja z velikimi zvermi, ob tem pa je potrebno tudi presojati, kdaj so določeni ukrepi (npr. preventivna zaščita premoženja) zadovoljivi tudi z vidika gospodarnosti. Kadar je vložek v določen ukrep nesorazmeren z namenom, ga namreč ni mogoče šteti kot zadovoljivo alternativno možnost (npr. električna ograja okoli čebelnjaka je praviloma učinkovita in gospodarna, ni pa nujno, da to velja za 50 ha gorskega pašnika).

94. Poleg odstrela so trenutno na voljo tudi možnost preseljevanja, tehnično gledano pa lahko tudi sterilizacija, kastracija in kontracepcija. Preseljevanje na druga območja (npr. Pireneji, Alpe) je odvisno od interesa oziroma povpraševanja posamezne države, v katero naj bi se posamezne osebke preselilo. Po dosedanjih izkušnjah te možnosti ni bilo mogoče izvesti vsako leto, število preseljenih medvedov pa se gibalo med l do 5. V preteklosti je že bila izvedena preselitev medvedov v Avstrijo, Italijo in Francijo. Preselitev desetih medvedov v področje Province Trento se danes smatra kot ena izmed najuspešnejših ponovnih naselitev te vrste v Evropi. Ne glede na navedeno pa, glede na demografske značilnosti medvedje populacije v Sloveniji, občasno preseljevanje (doniranje) medvedov v druge države, ne predstavlja zadostnega ukrepa, ki bi omogočil opustitev odstrela v Sloveniji, saj z njim ni mogoče zagotoviti zmanjševanja gostote populacije.

95. Kar zadeva sterilizacijo in fizično kontracepcijo, gre za agresivna posega v integriteto živali, ki jih je potrebno najprej ujeti (past ali omamljanje na prosto), nato pa izvesti poseg (kirurški poseg, implantacija ali vnos učinkovine) z usposobljeno ekipo. Najbolj učinkovit je poseg na mladičih, vendar je izvedbeno to izjemno zahtevno in nevarno, saj je v takšnem primeru potrebno ujeti in uspavati medvedko in mladiče. Kemična kontracepcija je nadalje problematična zlasti zato, ker je neselektivna in onemogoča določitev tarčnih osebkov, posledično pa tudi ni mogoče nadzorovati posledic vpliva na populacijo. Ob tem je možen učinek tudi na druge vrste, ki bi se hranile s hrano s kontracepcijskimi sredstvi. Tudi v tem primeru je izvedba izjemno zahtevna, pri uporabi pasti pa tudi zelo stresna za žival (potrebna je tudi uporaba večje doze narkotičnega sredstva). Velika je tudi verjetnost zaporednega ulova iste živali v past, vplivi na socialno strukturo (obnašanje steriliziranih/kastriranih živali, razmerje med steriliziranimi). Na samo rodnost sicer vpliva tudi količina razpoložljive hrane. V kulturni krajini ima medved več možnosti za dostop do hrane kot v divjini, medvedi pa se hranijo tudi na krmiščih za druge živali (npr. divje svinje). Projekt LIFE DINALP BEAR preučuje vplive krmljenja na obnašanje medvedov, pri čemer bodo izsledki osnova za odločitve glede ukrepov za zmanjševanje vnosa dodatne hrane v gozd, pričakovati pa gre, da bodo takšni ukrepi dolgoročno vplivali na rodnost medvedk. V okviru istega projekta se nadalje ureja tudi vprašanje upravljanja z organskimi odpadki na območju velikih zveri. V zvezi z vsemi navedenimi ukrepi pa je potrebno poudariti, da gre za ukrepe postopne narave, ki so preko sprotnega spremljanja stanja povezani z določanjem obsega odstrela. Zato zgolj tovrstni ukrepi, vsaj na kratek rok ne morejo biti zadostni za učinkovito obvladovanje populacije rjavega medveda. Tudi sicer pa ukinitev krmljenja ne bi zaustavila rasti populacije, temveč bi jo kvečjemu upočasnila.

96. Ukrepa ulova in izpustitve v gozdove strokovni organi sicer ne uvrščajo med ukrepe za uravnavanje populacije, se pa večkrat izpostavlja kot ukrep za zmanjševanje konfliktov med človekom in medvedom. Tudi ta ukrep se je v Sloveniji v preteklosti občasno izvajal, pri čemer pa so podatki iz telemetričnih ovratnic pokazali, da so se osebki, ulovljeni v neposredni bližini človekovih bivališč, kljub izpustitvi na območje večjih gozdnih kompleksov (Snežnik), vedno znova vračali k svojemu prvotnemu vzorcu obnašanja, saj so izgubili primarni strah pred človekom.

97. Ostali ukrepi, vključno s tistimi, ki jih navaja tožeča stranka in se nanašajo na zaščito premoženja (električne mreže ipd.), ne vplivajo na zmanjševanje populacije, ki je ob dokazanem prirastu nujna zaradi učinkovitega upravljanja populacije rjavega medveda v Sloveniji. Zaradi že opisanega vzorca poselitve v Sloveniji in obsega objektov oziroma predmetov zavarovanja pa bi ti zaščitni ukrepi tudi s finančnega vidika predstavljali nesorazmeren ukrep za državo, saj bi moralo biti za izvedbo tega ukrepa predvideno sofinanciranje na vseh potencialno ogroženih območjih in za vse zainteresirane državljane. Dosledno izvajanje tovrstnih preventivnih ukrepov na teh zemljiščih bi imelo zaradi omejene prehodnosti vpliv tudi na druge živalske vrste, navsezadnje pa bi tudi negativno vplivalo na rekreacijske in druge aktivnosti prebivalstva in s tem samo kvaliteto bivanja, navsezadnje pa tudi na turistično ponudbo in bi tako posredno imelo tudi določene ekonomske posledice.

98. Tožeča stranka sicer v svoji tožbi med drugim zatrjuje nedokazanost povezave med odstrelom in zmanjšanjem konfliktnih incidentov oziroma na odsotnost korelacije med številčnostjo medvedov in konflikti, s čimer se tožena stranka ne more strinjati. Glede navedenega vprašanja namreč obstaja več znanstvenih raziskav oziroma so na to temo, na način znanstvenih metod dela, zbrani podatki, ki prikazujejo jasno korelacijo med številčnostjo medvedov in konflikti z ljudmi. V zvezi s tovrstnimi tožbenimi navedbami pa sicer velja tudi opozoriti, da tovrstne povezave v preteklosti v Sloveniji zaradi dobrega upravljanja s populacijo rjavega medveda, ki je bila plod izobraževanja, ozaveščanja, uvajanja določenih ukrepov iz programa razvoja podeželja in projektov, navsezadnje pa tudi s selektivnim odstrelom rjavega medveda, niti ni bilo mogoče izkazati. Ob dokazanem trendu povečevanja populacije rjavega medveda, ob opisanem (zgolj) postopnem zmanjševanju krmljenja in v primeru ugoditve tožbi še ob odsotnosti odstrela, bodo ti konflikti zelo verjetno še večji, pri čemer drugi opisani ukrepi, ki so na voljo, bodisi ne bodo zadoščali bodisi iz že pojasnjenih razlogov sploh niso izvedljivi. Edini naravni dejavnik, ki omejuje število medvedov, je hrana. Te pa v smislu krmljenja iz že pojasnjenih razlogov ni varno umikati naenkrat, temveč le postopoma.

99. Prav dobro upravljanje s populacijo rjavega medveda v Sloveniji je prispevalo k povečanju populacije, ki je sedaj predmet omejevanja na podlagi realizacije Odloka/2018.

100. Kar zadeva navedbe tožeče stranka iz odgovora na odgovor na zahtevo za začasno odredbo, da bi morali kmetje imeti v območju pojavljanja velikih zveri obvezno pastirja s psi in da, dokler temu ni tako, ni moč trditi, da so bile izčrpane vse možnosti, posebno še, ker so na voljo za to tudi evropska sredstva, tožena stranka pojasnjuje, da načine varovanja premoženja pred velikimi zvermi sicer predpisuje Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (Uradni list RS, št. 74/05). Kot primeren način varovanja premoženja je priporočena elektro-ograja z več kot eno žico, prilagojena vrsti živali, ki se varuje. Za čebelnjake je priporočena elektro-ograja ali drogovi za preprečevanje izvleke panjev ali dvignjen nivo panjev. Te ograje so se izkazale za učinkovite, če so ustrezno uporabljene in vzdrževane. Šele kot ukrepi za preprečevanje nadaljnje škode pa je predvideno ograjevanje z elektro-ograjo s 5-7 žicami ali farmsko pletivo z ojačitvijo, za odvračanje pa uporaba pastirskih psov. Gre za priporočene načine. Če kmet navedenih priporočil ne izpolnjuje, ni upravičen do povračila škode.

101. Tožena stranka v zvezi z navedenim tudi izpostavlja, da se v okviru Programa razvoja podeželja 2014-2020 (tabela 1) in sicer v okviru kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačil (KOPOP) izvaja tudi operacija „Reja domačih živali na območju pojavljanja velikih zveri“. Ukrepi KOPOP so za kmete prostovoljni in so namenjeni povračilu stroškov, ki jih ima kmet zaradi povečanega obsega dela zaradi varovanja črede pred napadi velikih zveri. Gre za dopolnilne ukrepe, v okviru katerih se kmetom plača dodatno delo s čredo, z namenom spodbujanja kmetov, da se odločijo za ukrep, ki je zanj najbolj ustrezen, pri čemer takšni ukrepi lahko vključujejo tudi pastirske pse, za katere pa je potrebno poudariti, da le ti preidejo v poštev le v primeru ustrezno usposobljenega kmeta, ki z njimi zna ravnati. V okviru projekta SloWolf je bilo tako razdeljenih 10 pastirskih psov, v okviru DINALP BEAR pa še dodatnih 18. Skupaj je v različnih projektih 28 psov prejelo 25 različnih rejcev. Kar zadeva pastirske pse pa je potrebno prav tako poudariti, da je njihovo uvajanje lahko zelo težavno zlasti na območjih, kjer se giblje veliko rekreativcev in turistov, saj so usposobljeni za branjenje črede pred vsakim vsiljivcem, torej lahko tudi pred človekom. Omenjena operacija spodbuja izvajanje naslednjih zaščitnih ukrepov: varovanje črede z visokimi premičnimi varovalnimi elektromrežami; varovanje črede ob prisotnosti pastirja; varovanje črede s pastirskimi psi.

102. MOP preko Agencije RS za okolje nadalje kmetom izplačuje tudi odškodnine za povzročeno škodo ter tistim kmetom, ki so v preteklosti že utrpeli škodo po zvereh, omogoča tudi sofinanciranje izvedbe ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode, ki so jo povzročile velike zveri. V obdobju od leta 2015 do 2018 je bilo tako izvedeno sofinanciranje ukrepov pri 43 upravičencih, kar kaže tudi na zavedanje rejcev in na učinke njihovega ozaveščanja. Navedeno sofinanciranje dopolnjuje tudi že omenjeni ukrep razdelitve ograj rejcem v okviru projekta Life Dinalp Bear. Sofinancira se ukrepe za zaščito pašnih živali, čebelnjakov, sadovnjakov in drugih tipih premoženja. Poleg aktivne promocije omenjenega ukrepa med oškodovanci pa se nadalje zagotavlja tudi nadzor nad izvajanjem ukrepov.

103. Tožena stranka pojasnjuje z grafi, kako narašča število prejemnikov visokih elektro-ograj in elektro-mrež ter število prejemnikov pastirskih psov.

104. Iz vsega navedenega nedvoumno izhaja, da je ob predstavljeni številčnosti populacije rjavega medveda in gostoti njegove poseljenosti v Sloveniji ukrep odstrela za upravljanje s populacijo rjavega medveda in za njeno uravnavanje nujen in edini učinkovit ukrep ter da vsak alternativni ukrep posebej in vsi alternativni ukrepi skupaj, četudi se že izvajajo, ne omogočajo opustitve izvajanja ukrepa odstrela skladno z Odlokom/2018 in iz razloga, ki ga omogoča sedma alineja prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 in točka (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih.

105. V nadaljevanju odgovora tožena stranka utemeljuje, zakaj poseg ne bo škodoval ohranitvi ugodnega stanja populacije. Tožena stranka navaja in utemeljuje, da je areal medveda v Sloveniji stabilen in se širi; po podatkih genetskega štetja (2007, 2015) je številčnost medvedov v porastu (+ 41%); Slovenija dosega največje gostote medvedov v Evropi; naravni habitat je ohranjen in prepleten s kmetijskimi površinami in zaselki v specifično kulturno krajino, pri čemer kulturna krajina omogoča večjo možnost za prehranjevanje medveda, kar je eden od razlogov, da ekološka nosilna kapaciteta habitata ni dosežena; največja ovira za širjenje proti Alpam je avtocesta Ljubljana - Razdrto, tehnične ovire na Kolpi pa, kot izhaja iz monitoringa, ne predstavljajo bistvene ovire pri povezovanje proti jugovzhodu, saj je večji del državne meje - zlasti zunaj naselij in brez ovir. Ob spremljanju stanja ni razlogov za predvidevanje poslabšanja stanja, pri čemer pa je pomembno, da se v bodoče ohranja doseženo stopnjo sobivanja. Ker so torej vsi delni parametri ugodni, pomeni, da je tudi stanje populacije medveda ugodno. Iz podatkov o gibanju posameznih telemetriranih medvedov po koncu leta 2015 (slika 6) ni mogoče zaključiti, da bi tehnične ovire omejevale prehod medvedov čez Kolpo.

106. Da je ohranitveno stanje medvedje populacije na območju Slovenije ugodno, potrjujejo tudi študije ocene številčnosti, populacijske dinamike in efektivne velikosti populacije rjavega medveda. Slovenija ima, zahvaljujoč sredstvom MOP ter pridobljenim projektom, predvsem mednarodnem projektu LIFE DINALP BEAR, enega od najkakovostnejših monitoringov rjavega medveda v Evropi, kar pomeni, da je populacija rjavega medveda na območju Slovenije (in sosednje Hrvaške) ena od najbolje raziskanih na svetu. Slika 7 v odgovoru na tožbo pa prikazuje trend povečevanje odstrela medvedov: v letu 1989 je bilo ustreljenih 50 osebkov, v letu 2010 nekaj manj kot 100, leta 2011 okrog 45, leta 2012 100, leta 2013 okrog 50, leta 2014 več kot 120, leta 2015 malo manj kot 100, leta 2016 najmanj v celotnem obdobju od leta 1989 in sicer malo več kot 30, in leta 2017 je bilo ustreljenih malo manj kot 100 osebkov medveda.

107. Kot že navedeno, populacija rjavega medveda v Sloveniji predstavlja skrajni severozahodni del veliko širše Dinarsko-Pindske populacije rjavega medveda, ki po ocenah strokovnjakov šteje 3.950 osebkov. To je več, kot zadostuje za zagotavljanje viabilne populacije, ki mora glede na raziskave šteti med 2.000 in 5.000 osebki.

108. Predlagan odstrel 175 medvedov ne more ogroziti dolgoročnega obstoja te vrste. Nedavne raziskave so pokazale, da je relativna rodnost populacije rjavega medveda v Sloveniji visoka in znaša 24 % letno. Predlagani poseg v naš del populacije rjavega medveda z odstrelom (in predvidenimi izgubami) bo sicer malenkost višji, kot znaša njen ocenjen letni prirastek (ocena za 2018 je 975 osebkov - 175 odstrel - 25 izgube = 775 osebkov * 1,24 prirastka = 961 osebkov v 2019), kar pomeni, da bi odstrel le zaustavil rast populacije. Populacija se bi po posegu le malenkost znižala, kar pa ne pomeni, da ne bi bila več viabilna.

109. V zvezi z že omenjenimi navedbami tožeče stranke iz odgovora na odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe toženi stranki, iz katerih izhaja, da naj bi se z odstrelom neustrezno posegalo v spolno strukturo populacije rjavega medveda, pa tožena stranka podaja tudi grafično predstavitev (slika 11) spolnega razmerja odstreljenih medvedov, iz katerega izhaja, da temu ni tako. Leva stolpca prikazujeta spolno razmerje med vsemi odstreljenimi medvedi, desna stolpca pa spolno razmerje odstreljenih medvedov v spolni zrelosti (starosti 3 in več let). Poseganje z odstrelom v rodni ženski del populacije je precej manjše kot v moški del, kljub temu, da je na območjih z večjimi populacijskimi gostotami spolno razmerje v populaciji premaknjeno na stran samic. Manjši delež le­-teh v odstrelu je posledica same biologije medveda. Samice v spolni zrelosti večino življenja spremljajo mladiči, zato se odstrel takšnih (vodečih) medvedk praviloma ne izvaja. (Vir: podatkovna baza ZGS).

110. V 22-letnem obdobju, od leta 1995 do 2017 je bilo iz slovenske populacije rjavega medveda sicer odvzetih 1.096 samcev in 794 samic ter 39 medvedov, kjer se spola zaradi razpadlosti najdenih kadavrov živali ali nepopolnih evidenc kasneje ni dalo določiti. Od vseh odvzetih osebkov, ki jim je bilo spol mogoče določiti, je bilo 41 % živali ženskega spola. Spolno razmerje poleženih mladičev je praviloma v razmerju 1: 1, zato dosedanji neuravnotežen odvzem pomeni ohranjanje oz. povečevanje reproduktivnega dela populacije. Tudi na ta način je bilo doseženo ugodno stanje populacije, kar potrjujejo tudi drugi parametri populacije. Obrat populacije je v Sloveniji razmeroma velik, saj veliko večino odvzema predstavljajo mladi medvedi, upoštevajoč dolgoletno povprečje celo ca. 2/3 v pred-reproduktivnih starostnih razredih.

111. Za primer, da bi sodišče menilo, da ni podlage za zavrnitev tožbe po opravljeni seji, pač pa, da je potrebno predhodno za odločitev v upravnem sporu izvesti posamezne dokaze, predlaga, da sodišče, skladno z 51. členom ZUS-1, razpiše glavno obravnavo in izvede posamezne dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo, pri čemer nadalje podrejeno tudi predlaga, da, kolikor bo sodišče menilo, da narava stvari to dopušča, samo določi o stvari tako, da izpodbijani Odlok/2018 spremeni tako, da določi odvzem osebkov rjavega medveda v številu, ki ustreza številu predvidenem za odvzem v letu 2018 (kot to izhaja iz zadeve, ki jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 102/2018).

112. Če pa bi sodišče menilo, da ni podlage za zavrnitev tožbe in bi se mu postavilo vprašanje izkazanosti obstoja problema oziroma situacije v okviru testa 1, sodišču nadalje predlaga, da pristojnemu Sodišču Evropske unije postavi predhodno vprašanje, ali je skladno z Direktivo o habitatih, če se v testu 1 znotraj trojnega testa (izkaz razloga za uporabo odstopanja) pri uporabi razloga iz točke (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih izkaže zgolj to, da je odobren selektiven in omejen odvzem osebkov vrst, navedenih v prilogi IV, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu, kar določi pristojni nacionalni organ in da zato dodatno izpolnjevanje pogojev v okviru testa 1 ni potrebno.

113. Tožena stranka sodišču predlaga tudi prednostno obravnavo predmetne zadeve, saj se sezona za odstrel rjavega medveda konča v mesecu aprilu, ko bo za ukrepanje z namenom uravnavanja števila populacije prepozno; zaradi zadržanja izvajanja izpodbijanega Odloka/2018 nastanejo resne, škodljive posledice tako za Slovenijo kot njene prebivalce, navsezadnje pa posledično tudi za populacijo rjavega medveda.

114. V naslednji pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2019 tožnik odgovarja toženi stranki in podaja zahtevo za podaljšanje roka za odgovor na odgovor tožene stranke za 20 dni, namesto razpoložljivih 8 dni. Zahtevo utemeljuje z izjemnim obsegom odgovora tožene stranke, saj obsega 30 strani zgoščenega teksta in diagrame. Poleg tega obsega kar 51 navedb na posameznih straneh pod črto, ki predstavljajo dodatne stotine strani. Pri tem pa nekatere navedbe niti niso dosegljive na spletnih straneh in jih bi bilo treba poiskati pri avtorjih, za kar pa je potreben dodaten čas. Dodatno k tem navedbam so v tekstu še navedeni dokazi, ki jih je tudi treba vsaj prebrati, da bi lahko stranka ocenila njihovo vrednost pri izpodbijanju tožbe in to tudi sporočila sodišču skupaj z oceno relevantnosti navedb pod črto. Zaradi takega obsega je tožnik dokaj onemogočen prikazati nasprotna dejstva in navedbe in meni, da je v znatnem neenakopravnem položaju. Podredno bo sodišču dostavil kasneje še dodatna mnenja glede na odgovor tožene stranke v upanju in s prošnjo, da jih sodišče upošteva pri razsojanju.

115. Obenem opozarja, da je vrsta navedb v odgovoru tožene stranke v angleškem jeziku, ki vsebuje strokovne izraze v angleščini, kar otežujejo tolmačenje in je možno tudi napačno tolmačenje. Zahteva, da so vse navedbe v slovenskem jeziku. Enako opozarja, da tudi ZGS v strokovnem mnenju navaja nekaj ključnih prispevkov naših avtorjev, ki so samo v angleškem jeziku. Nastali naj bi v sklopu projekta DinAlpBear, kar je posebej nesprejemljivo. Tudi zato smatra, da je Odlok/2018 potrebno razveljaviti, saj so ključne zadeve, kot je na primer model ugotavljanja števila medvedov, v tujem jeziku z vsemi strokovnimi izrazi v angleščini.

116. Nadalje obvešča sodišče, da se je v javnosti pojavila številka, da je do uvedbe zadržanja Odloka/2018 že bilo odstreljenih 43 medvedov, dva pa sta bila izvožena na tuje. Skupaj to pomeni 25 % od predlaganih 175 osebkov iz Odloka. Po dveh mesecih zadržanega Odloka/2018 ni zaslediti nobenih škodljivih posledic zaradi neodstreljenih medvedov. Ocenjuje, da bo tako tudi do konca aprila, ko Odlok/2108 preneha veljati za odstrel. Nasprotno pa nekatere ustanove (na primer Kmetijsko­ gozdarska zbornica) po medijih namerno napihujejo število medvedov, ki je izven uradnih štetij s pomočjo DNK, samo da bi povečali pritisk za odstrel, pri čemer javnost prav zastrašujejo. Ker za tako zastraševanje ni argumentov, nastaja močan vtis, da gre za finančne interese ob odstrelu medveda (cenik odstrela je v prejšnjem odgovoru) in da je zaradi rutinskih vsakoletnih odlokov že verjetno bilo sklenjeno več poslov za odstrel, ki pa so morda padli v vodo zaradi zadržanja Odloka/2018.

117. Vse to dokazuje, kako pomembna v pozitivnem smislu je bila odločitev sodišča za zadržanje izvajanja Odloka/2018. Prvič po več letih rutinskega streljanja medveda so vlada in povezane ustanove prisiljeni dokazovati svoj prav v sodnem postopku, saj so doslej lahkotno zavračali vse pripombe iz javnosti z močjo oblasti, ne pa z močjo argumentov.

118. Kljub nemogočemu kratkemu času za odgovor na tako obsežno gradivo tožnik pravi, da izdvaja nekaj ključnih točk, ki so jih lahko oblikovali prav zaradi zadržanja Odloka/2018.

119. V 5. in 6. točki tožbe podajajo argumente za kršitev Odloka/2018 glede na Uredbo/2004, ki pa sledi Direktivi o habitatih (tožba stran 7, poglavje III). Odvzem z odstrelom iz Odloka/2018, ki zlorablja dikcijo Uredbe/2004 o namenu ohranitve ugodnega stanja teh vrst tako, da z odstrelom zagotavlja namen Uredbe/2004, torej ugodno stanje vrste (medveda). Odstrel ni metoda za zagotavljanje ugodnega stanja vrst. Če bi bila, potem Uredba/2004 ne bi bila potrebna niti Direktiva o habitatih.

120. Uredba/2004 določa tudi ravnanje z mrtvimi sesalci (sem spada medved) in ptiči v 19. členu. Odlok popolnoma izpušča ta del Uredbe/2004, kjer gre za prevzem tudi odstreljenih medvedov. Odlok/2018 v 10. členu omogoča odvzem vzorcev tkiv in organov za raziskave. Ker Odlok/2018 ne sledi Uredbi/2004 v tem delu, ki je izjemno pomemben, saj se tu ustvarja velik denarni tok, je potrebno Odlok/2018 razveljaviti. Odlok/2018 bi moral navesti, kaj se lahko in kaj se ne sme dogajati z poginulim medvedom v celoti (vzorci pomenijo zelo majhen del).

121. Neurejen ostaja postopek in status lastništva poginulega medveda. Ker Odlok/2018 tega ne ureja, ga je potrebno razveljaviti. Gre namreč za finančno pomembno dogajanje, tudi iz davčnega vidika in ekonomije z zaščiteno živaljo. Medved je najprej državna last. Če ga ustreli ZGS v loviščih s posebnim namenom, ki jih tudi ta zavod kot državna ustanova, upravlja, je poginuli medved še vedno državna last. Običajno ZGS proda odstrel zasebniku (javno je bil objavljen cenik) - pogosto tujcu. Obenem je znano, da meso medveda dobi gostilničar, torej zasebnik. Trofejo - kožo z glavo dobi zasebnik - tuj državljan. Odlok/2018 ne navaja nobene tovrstne zakonodaje, ki bi te odnose in trgovanje urejala. Odlok/2018 bi to moral vsebovati, že zaradi Uredbe/2004. G.G. so pa pravne osebe zasebnega prava. Kako lahko državna lastnina - medved (vreden od 6.000 do 11.000 evrov) prehaja v zasebno lastnino? Odlok/2018 tega ne ureja, pa bi moral. Gre za razmeroma velike vsote glede na načrtovani odstrel. Tožena stranka se temu v odgovoru izogne. Tožeča stranka pa je na problem nekontroliranega denarnega prometa opozorila v prejšnjem odgovoru. Odgovor toženke navaja, da tega ni v Odloku/2018 in zato tega ne komentira. Tožbeni zahtevek pa zahteva, da bi Odlok/2018 te odnose moral regulirati ali natančno navesti, po katerih členih katere zakonodaje se obravnava prehod državne lastnine v zasebno. Tudi zato je Odlok/2018 potrebno razveljaviti, saj uvaja nedefiniran trg in nedefinirane davčne obveze ter izvoz trofej ter je lahko predmet zlorab in korupcije.

122. ZGS je v konfliktu interesov. Po četrtem odstavku 8. člena Uredbe/2004 je ZGS organizacija, ki pripravi strokovno mnenje za odstrel/odvzem za velike zveri. Obenem pa je organizacija, v kateri se ustvari denarni tok z odstrelom, saj upravlja z lovišči s posebnim namenom, kjer se odstreli na krmiščih v osrednji coni medveda največ živali. Obenem so nekateri njeni zaposleni tudi lovci.

123. Zaradi zgoraj omenjenega konflikta interesov mnenja ZGS ne gre smatrati za strokovnega, saj zahteva po vedno večjem odstrelu vsebuje finančne interese. Direktiva o habitatih in Uredba/2004 tako nista uveljavljeni na strokovni osnovi. Omenja tudi mnenje H.H. (predsednika, v javnem članku - kar bo tožeča stranka poslala posebej), da bi to mnenje morala izdelati druga inštitucija in ne ZGS.

124. Enako kot v tožbi smatra, da niso izpolnjeni pogoji za odstrel in da bi lahko v vseh dosedanjih letih popolnoma zavarovali drobnico in govedo pred medvedom in volkom. Obstajajo primeri dobre prakse v samem osrednjem območju medveda, kjer že vrsto let nimajo nobenega problema z medvedom niti z volkom pri reji drobnice in govedi. Poleg tega tožena stranka ne pove, zakaj ni pričela z zmanjševanjem krmljenja medveda že na primer pred šestimi leti. Očitno je prevladal finančni vidik odstrela in šele zdaj, še posebej zaradi zadržanja Odloka/2018, izjavljajo, kako bodo zmanjšali rejo medveda in s tem tudi rodnost. Skratka, upravljanje z medvedom je zašlo iz stroke v finančne apetite in zato je nujna razveljavitev Odloka/2018, da se upravljanje postavi znova na strokovne osnove, skupaj z Evropsko unijo.

125. Obenem opozarja na ignoriranje potrebe po nujnih zelenih prehodih za divje zveri proti Avstriji in Italiji, s katerima imamo dogovore o koridorjih. Tako pa smo zgradili avtocesto Ljubljana - Koper brez enega samega zelenega prehoda. Opozarja tudi na gradnjo novih gozdnih cest v osrednjem območju medveda, kar ga žene ven iz tega prostora. Obenem ne preprečujemo divjanja štirikolesnikov in motornih sani pozimi po osrednjem in robnem področju medveda, kar vse prispeva k odganjanju medveda v smeri proti naseljem. Odgovor tožene stranke in ZGS se sploh ne lotevata teh velikih problemov in zato je tudi upravljanje z medvedom skrajno slabo v škodo živali.

126. Tožba je delno utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na Prilogo Odloka/2018.

127. Upravno sodišče je že v sklepu z dne 27. 12. 2018 o izdaji začasne odredbe v tem upravnem sporu utemeljilo, zakaj ima tožeča stranka dostop do sodnega varstva v tem konkretnem primeru, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje. Zato sodišče s ponovnim utemeljevanjem aktivne legitimacije tožeče stranke ne bo obremenjevalo te sodbe, ampak se v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 27. 12. 2018. Tožena stranka v tem primeru je Vlada RS, ki je izdala izpodbijani akt. Tožba je glede tega vidika spora nedvoumna. Vlado v postopku zastopa Državno odvetništvo Republike Slovenije. To pomeni, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo tožbe.

a.) Temeljna izhodišča za presojo zakonitosti Odloka/2018:

128. Sodišče mora v uvodnem razdelku obrazložitve najprej poudariti, da predmet tega spora ni možnost, ki jo ima ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, da zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanja varnosti ljudi dovoli usmrtitev ali odvzem iz narave medveda oziroma medvedov pod pogoji iz prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: Uredba/2004).¹ Ta vrsta dovoljenja za usmrtitev ali odvzem medveda iz narave, ko gre za ugotovljeno ogrožanje prebivalstva ali premoženja ni predmet tega upravnega spora, kakor tudi ni bila omenjena vrsta dovoljenja predmet odločanja ob izdaji začasne odredbe z dne 27. 12. 2018.² Tudi Pisno stališče o posegu v populacijo rjavega medveda (Ursus arctos), volka (canis lupus) in risa (lynx lynx) Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju: ZRSVN), ki je ena od dveh strokovnih podlag za odstrel medvedov po izpodbijanem Odloku/2018, poudarja, da je treba ločiti med odstrelom po izpodbijanem aktu, ki je bil predviden za obdobje od 1. 10. 2018 do 30. 4. 2019, in izrednim odstrelom.³ Poleg oziroma mimo predvidenega odstrela 175 medvedov po izpodbijanem Odloku/2018 se namreč preko celega leta lahko izvaja izredni odstrel, ki je namenjen že »habituiranim« medvedom, med tem ko naj bi bil po izpodbijanem Odloku/2018 »redni odstrel namenjen vzdrževanju velikosti populacije in s tem vzdrževanju družbene sprejemljivosti«.⁴

129. Predmet tega upravnega spora in začasne odredbe z dne 27. 12. 2018, ki učinkuje do izdaje in vročitve te sodbe, je torej posebna vrsta ukrepa o upravljanju s populacijo medveda v Sloveniji. V tem upravnem sporu gre namreč za odločanje o t.i. „selektivnem in omejenem odvzemu živali iz narave“ po določilu člena 7a. Uredbe/2004.⁵ Po tem določilu lahko ukrep odvzema živali iz narave sprejme Vlada RS z odlokom v primeru iz sedme alineje prvega odstavka člena 7. Uredbe/2004, če se ta ukrep izvede na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe/2004. Če pa je za „zagotavljanje ugodnega stanja“ živalskih vrst sprejeta tudi strategija, akcijski načrt ali drug programski dokument, potem mora odlok Vlade upoštevati tudi usmeritve iz teh dokumentov.⁶ Tožena stranka v upravnem sporu dodatno pojasnjuje, da gre v predmetni zadevi za ukrep „selektivne usmrtitve večjega števila živali z namenom prevencije“,⁷ pri čemer že v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe in tudi v odgovoru na tožbo poudarja, da s tem ukrepom želi zagotoviti „strpen odnos slovenske družbe do te živali.“⁸

130. Določilo člena 7a. Uredbe/2004 ima podlago med drugim v prvem odstavku 26. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 65/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določbi prvega odstavka 26. člena ZON se ugodno stanje živalskih vrst, ki so varovane „na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb,“ zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena ZON.⁹

131. To pomeni, da iz določila prvega odstavka 26. člena ZON in tudi iz druge točke četrtega odstavka 1. člena ZON izhaja, da z izpodbijanim aktom tožena stranka izvaja pravo Evropske unije (EU) v smislu določila prvega stavka člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah¹⁰. Med strankama ni sporno, da predmetna zakonodaja Republike Slovenije v notranji pravni red prenaša Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih vrst,¹¹ ki v prilogi IV. med živalske vrste, ki jih je treba v interesu skupnosti „strogo varovati“, vključuje tudi medveda (ursus arctos).

132. Direktivo o habitatih in režim zaščitene vrste medveda, ki je del sekundarnega prava EU, pa je potrebno povezati tudi z določbami primarnega prava EU in sicer s členom 3(3) Pogodbe o EU,¹² členom 11 Pogodbe o delovanju EU,¹³ členom 191. Pogodbe o delovanju EU,¹⁴ z določilom o varstvu okolja iz 37. člena Listine EU ter 13. členom Pogodbe o delovanju EU. Po slednjem določilu „morajo države pri oblikovanju in izvajanju politik EU v celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij.“ EU je namreč pogodbenica Konvencije o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija iz leta 1979), ki med strogo zavarovane živalske vrste vključuje tudi medvede.¹⁵

133. Ker je v Prilogi IV. Direktive o habitatih medved vključen med strogo varovane vrste, je pomembno tudi to, da je Sodišče EU četrto in enajsto uvodno izjavo Direktive o habitatih že interpretiralo tako, da so habitati in ogrožene vrste „del naravne dediščine Evropske skupnosti“ in da nevarnosti, ki jim grozijo, velikokrat segajo čez meje, tako da morajo vse države članice EU zaradi skupne odgovornosti sprejeti ohranitvene ukrepe. Posledično je natančnost prenosa pravil EU še posebej pomembna v primeru, ko je državam članicam poverjeno, da vsaka na svojem ozemlju upravlja s „skupno dediščino.“¹⁶ Izpodbijani ukrep je torej treba presojati tudi v luči odgovornosti Slovenije za upravljanje s skupno dediščino EU.

134. Iz navedenega sledi, da mora sodišče pri presoji (ne)utemeljenosti tožbe oziroma (ne)zakonitosti izpodbijanega akta uporabiti metodološki pristop k interpretaciji in uporabi prava, ki velja v EU, in ki ga je v dosedanji sodni praksi razvijalo Sodišče EU in mora s tem metodološkim aparatom uporabiti tudi zakonske in podzakonske določbe, ki pravo EU prenašajo v domači pravni red; ob tem pa mora sodišče v preizkusu zakonitosti izpodbijanega akta upoštevati tudi temeljne standarde glede (ustavnega) načela zakonitosti (legalitete) iz tretjega in četrtega odstavka 153. člena Ustave, to je vezanosti uprave na zakon, kakor ti standardi veljajo v upravno-sodni praksi v Republiki Sloveniji.

135. Iz tega izhodišča posredno izhaja tudi posebno pojasnilo, da ni naloga Upravnega sodišča, da namesto pristojnih strokovnih instituciji oceni in odloči, katero število medvedov je v letu 2019 dopustno odstraniti iz narave z odstrelom, zato da bo zadovoljeno ciljem iz Direktive o habitatih, ZON in podzakonskih aktov, ampak je vloga Upravnega sodišča v tem, da s pravno metodološkim aparatom prava EU v povezavi z ustavnim načelom legalitete ter Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) presodi, ali je izpodbijana odločitev o predvidenem odstrelu 175 medvedov, kar dejansko pomeni odstrel 131 medvedov, ker je bilo 44 medvedov že odstreljenih pred začetkom učinkovanja začasne odredbe, v skladu z zakonom, torej če izpodbijani Odlok/2018 zadosti zahtevam skladnosti izpodbijane odločitve s pravnimi pravili (prvi odstavek 157., tretji in četrti odstavek 153. člena Ustave, drugi odstavek 3. člena in 3.a člena Ustave, 1. člen in prvi odstavek 2. člena ZUS-1) ter standardi sodniške presoje v primerljivih zadevah iz preteklosti.

136. Sodišče bo podalo argumentacijo za odločitev po specifičnem vrstnem redu, deloma tako, kot si sledijo tožbeni ugovori in določbe relevantnih pravnih predpisov, ki jih mora sodišče uporabiti za presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

137. Izpodbijani ukrep po 7a. členu Uredbe/2004 lahko sprejme Vlada, ker je za to pristojna, kar v konkretnem primeru med strankama niti ni sporna okoliščina.

b.) Obravnava tožbenega ugovora v zvezi s pravico do sodelovanja v javni razpravi pri pripravi izpodbijanega akta:

138. Tožnik kot prvi tožbeni ugovor navaja, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku sprejemanja izpodbijanega akta v tem smislu, da bi potem, ko je podal pripombe na Osnutek odloka/2018 v postopku javne razprave, na njih Ministrstvo za okolje in prostor odgovorilo oziroma da bi njegove pripombe upoštevalo pri sprejemu Odloka/2018.

139. Glede tega očitka tožena stranka v odgovoru na tožbo ne oporeka, da je tožeča stranka podala „Pripombe, mnenja, zahteve društva A. na Osnutek odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst medveda in volka iz narave v obdobju od 1. oktobra 2018 do 30. septembra 2019“. Gre za zapis na petih straneh, ki ni brez strokovne ali vsaj navidez argumentativne teže, vključuje pa tudi povezave na določene internetne strani ter študije, kot je študija Zavoda za gozdove RS (v nadaljevanju: ZGS) in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z naslovom „Varovanje drobnice pred velikimi zvermi iz leta 2016“. Med drugim je tožnik uveljavljal, da je število medvedov v strokovnih podlagah oziroma ugotovljeno stanje populacije medveda napačno, ker zajema populacijo v Sloveniji in na Hrvaškem, čeprav med državama obstaja meja z visoko in rezilno ograjo ter da se strokovni mnenji opirata na selektivno anketo, ki je bila narejena že leta 2011 med interesnimi skupinami lovcev in rejcev domačih živali o družbeni sprejemljivosti medveda. Nadalje je tožnik strokovnim mnenjem očital, da ne upoštevata peticije (skoraj 3.000 podpornikov) proti odstrelu medveda in volka iz leta 2016, da ne upoštevata možnosti uporab evropskih sredstev za nastavitev pastirjev in psov iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020.

140. Po 7. členu Zakona o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 62/04, MP št. 17/04; v nadaljevanju: Aarhurška konvencija) mora država pogodbenica zagotoviti ustrezne informacije in sprejeti ukrepe, da zagotovi pregledno in pravilno udeležbo javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem. Pogodbenica pred tem opredeli javnost, ki lahko sodeluje in si primerno prizadeva zagotoviti možnosti za udeležbo javnosti pri pripravi politik, ki se nanašajo na okolje.

141. Tožeča stranka ne pravi, da ni bila primerno (ustrezno, pravočasno in učinkovito) obveščena o načrtu za odstrel medvedov,¹⁷ ali da ni imela dovolj časa za pripravo, posredovanje pripomb na Osnutek odloka/2018 in za sodelovanje pri okoljskem odločanju, ¹⁸ ali da ji ni bila dana možnost udeležbe že na začetku odločanja.¹⁹ Tožeča stranka smiselno uveljavlja, da je bilo kršeno določilo člena 6(8) Aarhuške konvencije, po katerem pogodbenica zagotovi, da se pri odločitvah ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti. Aarhuška konvencija torej ne zahteva, da pristojni organ v odločitvi upošteva konkretne pripombe vsakega udeleženca javne obravnave, ampak da upošteva »izid udeležbe javnosti«. Zato določbe člena 6(8) Aarhurške konvencije ni mogoče v celoti enačiti s pravico do izjave stranke v postopku izdaje posamičnega (upravnega) akta, kot ta pravica izhaja iz splošnega pravnega načela pravice do izjave (obrambe), ki se povezuje z 41. členom Listine EU.²⁰ V odgovoru na tožbo tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je bilo na spletni strani MOP in na portalu E-demokracija objavljeno stališče do pripomb. Skladno s prakso priprave normativnih dokumentov se v primeru velikega števila pripomb ne odgovarja na posamezne pripombe, pač pa se objavi povzetek bistvenih pripomb in povzetek stališč k pripombam. Tako so bile vse pripombe na osnutek predmetnega predpisa obravnavane tudi na seji Strokovne komisije za upravljanje z velikimi zvermi dne 28. 8. 2018, z njimi so bili seznanjeni tudi člani Delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi (vanjo so vključeni predstavniki ključnih deležnikov in nevladnih organizacij) na seji dne 23. 10. 2018. V nadaljnjih vlogah tožeča stranka tem pojasnilom ne oporeka.

142. Na tej podlagi sodišče lahko ugotovi, da bi sicer bilo bolje in bi morebiti lahko pomembno prispevalo k uresničljivosti sistema upravljanja z medvedjo populacijo, če bi se predlagatelj Odloka/2018 vsaj v Osnutku odloka/2018 opredelil do bistvenih pripomb udeležencev javne razprave, ki niso očitno neutemeljene in pripombe tožnika niso bile očitno neutemeljene. Vendar pa ta procesna slabost ni zadostno dejstvo za to, da bi sodišče ugotovilo nezakonitosti akta. Mimo tega, da se je tožena stranka opredelila do tožbenih ugovorov v odgovoru na tožbo, sodišče bolj izpostavlja dejstvo, da tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, katere konkretne in bistvene pripombe pristojni organ ni upošteval v Odloku/2018, tako da bi sodišče lahko presodilo vpliv procesne napake na zakonitost odločanja. Zato zgolj s tega procesnega vidika izpodbijani akt ni nezakonit. Sodišče pa se mora tako ali tako do tožbenih ugovorov, ki se ujemajo s pripombami, danimi v postopku sprejemanja Osnutka odloka/2018, po vsebini opredeliti tudi mimo tega procesnega ugovora.

143. Kar zadeva zgolj procesni vidik sodišče dodaja, da določilo 137. člena ZON, ki ga tožeča stranka tudi omenja v tožbi, tožeči stranki daje procesno pravico v tem smislu, da tožeča stranka lahko zastopa interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih in to možnost tožeča stranka tudi uresničuje v upravnem sporu.

c.) Obravnava tožbenega ugovora o neznanstvenosti mnenj, na katerih temelji izpodbijani akt:

144. Vlada lahko akt, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, sprejme na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe/2014, če pa je za zagotavljanje ugodnega stanja živalske vrste medveda sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski dokument, mora Odlok/2018 upoštevati tudi usmeritve iz teh dokumentov (prvi odstavek 7a. člena Uredbe/2004). V konkretnem primeru tožeča stranka ne zatrjuje, da bi za zagotavljanje ugodnega stanja populacije medveda v Sloveniji obstajal akcijski načrt, strategija ali drug programski dokument, ki ga Odlok/2018 ne upošteva. Vendar pa sodišče iz podatkov v spisu ugotavlja, da iz Osnutka odloka/2018 izhaja, da je za zagotavljanje ugodnega stanja medveda Vlada RS sprejela „Strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji“.²¹ Ker pa tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da izpodbijani Odlok/2018 ne bi bil v skladu z omenjeno strategijo za medveda, mora sodišče v okviru navedenega pogoja preveriti, ali je tožena stranka izpodbijani akt oprla na strokovno mnenje in če to strokovno mnenje izpolnjuje pogoje iz 8. člena Uredbe/2004.

145. Iz odgovora na tožbo in podatkov v spisu izhaja, da se je tožena stranka oprla na dve strokovni mnenji in sicer na „Strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije“ (v nadaljevanju: Strokovno mnenje ZGS) in na Pisno stališče ZRSVN. To izhaja tudi iz Osnutka odloka/2018. Tožeča stranka ne trdi, da strokovni mnenji ne zavzemata stališča do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 8. člena Uredbe/2004 (prva alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004), da ne vsebujeta časovnega obdobja za poseg (tretja alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004), da ne vsebujeta geografskega območja, na katerih se lahko izvede poseg (četrta alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004); da ne vsebujeta potrebnih nujnih ukrepov za izvedbo nadzora nad posegom (šesta alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004), da ne vsebujeta možnih pogojev za izvedbo glede na tveganje za zagotavljanje ugodnega stanja drugih rastlinskih ali živalskih vrst (sedma alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004).

146. V upravnem sporu tožeča stranka smiselno (primarno) uveljavlja ugovor nestrokovnosti (neznanstvenosti) zaradi pristranosti, ker naj bi ZGS imel finančno korist od odstrela medvedov. Vendar med pogoji za strokovnost mnenja, na katerem lahko temelji odlok, ni predpisano, da ne sme biti prav nikakršne finančne povezave med avtorjem strokovnega mnenja, ki podpira odstrel, in samim odstrelom medvedov. V podzakonskem aktu je namreč celo izrecno določeno, da strokovno mnenje iz prvega odstavka 8. člena Uredbe/2004 za velike zveri pripravi ZGS. Poleg tega je za obravnavani primer predpisano, da strokovno mnenje poda tudi ZRSVN (tretji odstavek 8. člena Uredbe/2004). Zato se sodišče ni natančneje, torej mimo tožbenih argumentov, spuščalo v presojo, ali je morebiten finančni vpliv ZGS lahko odločilno vplival na vsebino strokovnega mnenja, na katerega se opira Odlok/2018, tako da le-to nima potrebne nepristranosti. Razlike med obema mnenjema so sicer majhne, četudi zaznavne, a te razlike niso bistvene v tem smislu, da bi bilo treba na podlagi določila četrtega odstavka 8. člena Uredbe/2004 uporabiti tudi šesti in sedmi odstavek 8. člena Uredbe/2004. Upoštevajoč vse to, sodišče ugotavlja, da morebiten finančni interes ZGS za odstrel večjega števila medvedov, četudi tožena stranka te povezave po pripravljalni vlogi tožnika z dne 21. 2. 2019 ne zanika, v tožbi ni utemeljen do te mere, da bi to lahko vplivalo na oceno o (ne)verodostojnosti strokovnega mnenja ZGS.

147. Vendar pa mora sodišče v okviru presoje zakonitosti kljub navedenemu preveriti oziroma preizkusiti, ali strokovno mnenje po temeljnih (osnovnih) pokazateljih ustreza vsaj minimalnim standardom znanstvenosti, kajti „znanstvenost“ metodologije odločanja v tovrstnih primerih je zahtevana na podlagi sodne prakse Sodišča EU ²² in to izhaja tudi iz določil Direktive o habitatih.²³

148. Tožeča stranka glede tega vidika obravnavanega tožbenega ugovora uveljavlja naslednje štiri argumente:

- (prvi argument), da strokovno mnenje ne upošteva (zoženja teritorija) fizične pregrade med Slovenijo in Hrvaško zaradi česar medvedi ne morejo prehajati državne meje in da je treba na populacijo medvedov v Sloveniji gledati kot na robni del večje populacije, ki živi tudi na Hrvaškem;

- (drugi argument), da strokovni mnenji ne vsebujeta dovoljenih sredstev oziroma načinov za poseg (peta alineja drugega odstavka 8. člena Uredbe/2004),

- (tretji argument), da je ugotovljeno stanje populacije medveda v Sloveniji napačno, kar neposredno zadeva pogoj „ugodnega stanja živalske vrste“ iz prvega odstavka 8. člena Uredbe/2004,

- (četrti argument), da se glede sprejemljivosti števila medvedov za ljudi tožena stranka opira na selektivno anketo, kar pa se neposredno nanaša na pogoj, da „ni drugih zadovoljivih možnosti“ iz prvega odstavka 8. člena Uredbe/2004.

149. Glede znanstvenosti metodologije, po kateri sta strokovni instituciji prišli do ugotovitve števila populacije medvedov v Sloveniji, vključno z gostoto medvedov po posameznih področjih, in ocene o ugodnem stanju populacije medvedov v Sloveniji (prvi in tretji ugovor), ki naj bi bila v ugodnem stanju od leta 2013,²⁴ sodišče nima pomislekov, da strokovni mnenji ne bi zadostili vsaj minimalnim standardom znanstvene metodologije. Obe strokovni mnenji sta podatkovno opremljeni, na prvi pogled natančni, celoviti in smiselno strukturirani. Strokovno mnenje ZGS ima seznam 65 virov, ki so bili uporabljeni, kar vključuje strokovne in pravne vire, akademske študije in empirične raziskave na terenu; podatki in številke so prepričljivi tudi o tem, da je populacija medvedov v ugodnem stanju v Sloveniji in da bi bila ohranjena v ugodnem stanju v Sloveniji zaradi njihovega števila in rodnosti tudi v časovni perspektivi in da njihovo število izrazito narašča. Tudi struktura in vsebina Pisnega stališča ZRSVN, ki ravno tako vsebuje seznam uporabljene strokovne literature, z vidika znanstvenosti in prepričljivosti ocene o ugodnem stanju populacije medvedov ne vzbuja pomisleka, da bi bilo mnenje premalo znanstveno. Poleg tega ni dvoma, da sta Strokovno mnenje ZGS v točkah 2.7., 2.8.3. in Pisno stališče ZRSVN v točki 1.1.1. upoštevali širšo populacijo medvedov, ki sega preko meje Slovenije, in sta njihovo število v Sloveniji ocenili oziroma izmerili na 711,²⁵ tako da na tej številki temelji Odlok/2018, med tem ko je tožeča stranka navajala številko od 545-655. Rast populacije medvedov v obdobju 8 let v Sloveniji pa je ocenjena na 41,3%.²⁶ Čeprav izrecno žičnata ali rezilna ograja med Slovenijo in Hrvaško v omenjenih strokovnih mnenjih ni omenjena, sodišče lahko utemeljeno sklepa, da sta obe študiji glede na to, da sta upoštevali umeščenost populacije medvedov v Sloveniji v širši regiji Severnih Dinaridov in v Alpah, glede ugotavljanja števila in ugodnega stanja populacije upoštevali vse relevantne dejavnike.²⁷ Tožeča stranka tega z argumenti v tožbi ni uspela izpodbiti. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi omenja prehode čez državno mejo, ki so namenjeni živalim, kar je bil poseben očitek tožeče stranke. Strokovno mnenje ZGS se namreč med drugim sklicuje tudi na vir iz leta 2018 („Akcijski plan gospodarjenja smeđim medvjedom u Republici Hrvatskoj u 2018 godini,“) in sicer, da je znanstveno dokazano, da del medvedov iz slovenskega in hrvaškega dela populacije redno prehaja državno mejo.²⁸

150. V navedenem okviru tožbenih ugovorov tožeča stranka smiselno izpodbija ugotovitvi obeh mnenj glede vpliva ukrepa na ohranjanje ugodnega stanja populacije. Tožena stranka je Odlok/2018 oprla na strokovno mnenje ZGS o tem, da odvzem 200 medvedov ne bi škodil vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije medvedov, pri čemer Strokovno mnenje ZGS na strani 7 izhaja iz meril za ugodno stanje iz člena 1(i) Direktive o habitatih. Tu ne gre za to, da bi imela tožena stranka široko polje proste presoje. Tega nima zaradi previdnostnega načela v povezavi z dejstvom, da je predviden precejšen odstrel - kar 1/4 populacije - medvedov v Sloveniji in ostalih omejitev, ki so razvidni iz nadaljnjih razdelkov obrazložitve sodbe. Vendar pa je sodna presoja znanstvenosti ugotovljenega ugodnega stanja populacije in vpliva predvidenega odstrela na stanje populacije zadržana, ker gre za strokovno vprašanje in je ta presoja omejena na zgoraj omenjene pretežno zunanje pokazatelje znanstvenosti strokovnih mnenj. Vendar pa, če sodišče na tak način preizkusi in ugotovi, da predvideni odvzem ne bi škodil vzdrževanju ugodnega stanja populacije, to še ni zadosten pogoj za to, da je odstrel zakonit. To je natančneje utemeljeno in presojeno v razdelku g), v odstavku 154 razdelka d) in v zadnjem razdelku obrazložitve te sodbe.

151. Z razliko od prvega in tretjega tožbenega argumenta v zvezi z (ne)znanstvenostjo strokovnih mnenj o številu, ugodnem stanju ohranjenosti in gostoti medvedov po posameznih področjih pa bolj poglobljen preizkus zahtevata omenjena drugi in četrti argument v okviru ugovora o neznanstvenosti strokovnih mnenj. Tožnik namreč zatrjuje, da izpodbijani Odlok/2018 posega v populacijo medvedov prek načina odstrela 175 medvedov, kar brez dvoma ni majhna številka glede na omenjeno celotno populacijo medvedov, saj naj bi bil ustreljen približno vsak četrti medved. Ključno je, da tožnik v zvezi s tem uveljavlja neskladje Odloka/2018 z Ustavo in zakonom (drugi ugovor) ter Direktivo o habitatih v več elementih ter da se akt opira na selektivno in zastarelo anketo in ne upošteva peticij proti odstrelu medvedov, kar pa se nanaša na pogoj iz Direktive o habitatih oziroma iz člena 7a v zvezi s prvim odstavkom člena 7 Uredbe/2004, da „ni drugih zadovoljivih možnosti“ (četrti ugovor).

152. To pa sta argumenta, v okviru katerih ne gre zgolj za očitek neznanstvenosti, ampak ta dva argumenta zadevata bistvo tega, kar mora Upravno sodišče natančno in strogo preizkusiti v tem upravnem sporu. Zato bo sodišče ta dva tožbena argumenta obravnavalo v nadaljevanju obrazložitve in sicer v posebnih razdelkih obrazložitve, ki se nanašajo na ustavno načelo legalitete (vezanosti upravne na zakon) in spoštovanje Direktive o habitatih ter na izpolnjevanje predpisanih pogojev za selektivni in omejeni odvzem živali iz narave.

d.) Obravnava tožbenega ugovora o odsotnosti pravne podlage za prodajo ustreljenih medvedov in za ravnanje z medvedi po odstrelu z vidika prava EU in ustavnega načela vezanosti uprave na zakon (legalitete):²⁹

153. Tožeča stranka nima prav v delu tožbe, kjer odreka pravno podlago za selektivni in omejeni odvzem medvedov z lovom oziroma odstrelom z elementi prodaje oziroma trgovanja z osebki medveda, kolikor tožeča stranka ta ugovor opira na pravo EU. Iz nobene določbe Direktive o habitatih namreč ne izhaja, da se odvzem iz člena 16(1)(e) Direktive o habitatih ne bi mogel oziroma smel izvajati na podlagi nacionalnih predpisov o lovu;³⁰ izjema glede siceršnje prepovedi namernega ujetja ali ubitja osebkov zavarovane vrste iz člena 16(1)(e) Direktive o habitatih zaradi izvajanja selektivnega in omejenega odvzema osebkov zavarovane vrste namreč zajema tudi izjemo glede prepovedi prodaje ali ponujanja za prodajo osebkov, ki so vzeti iz narave (člen 16(1) Direktive o habitatih).³¹ To pomeni, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor v delu, kjer tožeča stranka (v pripravljalnih vlogah po vloženi tožbi) pravi, da je Odlok/2018 nezakonit tudi zato, ker ne ureja nič o tem, kako se ravna z ustreljenimi osebki medvedov, kolikor ta ugovor tožeča stranka opira na pravo EU.

154. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je to v slovenski zakonodaji urejeno s predpisi o lovstvu in če pristojni organi z ustreljenimi medvedi na podlagi selektivnega in omejenega odvzema medvedov iz narave upravljajo tudi v določenem ekonomskem (finančnem) smislu na podlagi predpisov Republike Slovenije o lovstvu, tega pravo EU ne preprečuje. Vendar pa dejstvo, da določenega ekonomskega upravljanja z ustreljenimi medvedi pravo EU ne preprečuje, ne pomeni, da je glede na okoliščine, v katerih Vlada v Sloveniji izvaja oziroma poskuša izvajati selektiven in omejen odvzem medvedov iz narave, legitimen namen teh ukrepov tudi premišljeno ustvarjanje dohodka oziroma finančnega priliva s prodajo odstrela medvedov in da je ekonomski vidik relevanten za uporabo pogoja drugih zadovoljivih možnosti. Določilo člena 16(1)(e) Direktive o habitatih je bilo namreč vneseno v pravo EU v povezavi z Bernsko konvencije iz leta 1979. Slednja ima v členu 16(1)(e) Direktive o habitatih primerljivo določbo v peti alineji člena 9(1) Bernske konvencije s to pomembno razliko, da je ukrep selektivnega in omejenega odvzema določenih prosto živečih živali Bernska konvencija izrecno povezala z „dovolitvijo prisvajanja, zadrževanja ali drugega sprejemljivega izkoriščanja določenih prosto živečih živali /.../ v majhnem številu pod strogo nadzorovanimi pogoji na selektivni podlagi in v omejenem obsegu“. Direktiva o habitatih pa je ta vidik izkoriščanja odvzetih živali izpustila in ga ni vnesla v omenjeni predpis. To pomeni, da pristojni organi v Sloveniji sicer lahko tudi v ekonomskem smislu upravljajo z ustreljenimi medvedi v okviru ukrepa po členu 7.a Uredbe/2004, ne more pa biti ekonomski vidik upravljanja z ustreljenimi medvedi legitimno in samostojno merilo za ugotavljanje bolj ali manj ekonomsko zadovoljivih možnosti iz člena 7.a Uredbe/2004.

155. Tožeča stranka pa tudi z vidika ustavnega načela vezanosti uprave na zakon (legalitete) uveljavlja (v odgovoru na odgovor tožene stranke ter v naslednji pripravljalni vlogi), da bi Odlok/2018 moral predpisati, kaj točno se sme in kako je treba ravnati z ustreljenimi medvedi, da ne bi prihajalo do nereguliranega denarnega toka, komercializacije oziroma privatizacije v zvezi z odstrelom medvedov. Določilo prvega odstavka 81. člena ZON, ki je podlaga za Uredbo/2004 in Odlok/2018, pravi, da vlada z aktom določi ukrepe varstva habitatov zavarovanih vrst in predpiše pravila ravnanja. V ta okvir spadajo dejavnosti po odstrelu medvedov, ki jih omenja tožeča stranka, in Uredba/2004 v zvezi s tem pravi, da mora odlok Vlade določiti način določitve obsega odvzema živali iz narave, podrobnejši način odvzema živali iz narave in spremljanje odvzema in vodenje evidenc o odvzetih živalih (prva, druga in tretja alineja drugega odstavka 7a. člena Uredbe/2004).

156. Odlok/2018 vse to ima. Način določitve obsega odvzema živali (prva alineja drugega odstavka 7a člena Uredbe/2004) je na primer določen v 3. in 4. členu Odloka/2018 in prioritetno temelji na odstrelu živali v predelih gostejše naseljenosti prebivalstva ter ob upoštevanju pogostosti primerov neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja od 1. 1. 2014 do 30. 9. 2017; natančnejše usmeritve glede določanja obsega odstrela so določene tudi v prvem odstavku 8. člena Odloka/2018 ter 7. členu Odloka/2018. Način odvzema živali je določen na primer v tretji točki 2. člena, v tretjem, četrtem in v petem odstavku 8. člena, v tretjem odstavku 9. člena Odloka/2018 (druga alineja drugega odstavka 7.a člena Uredbe/2004). Spremljanje odvzema in vodenje evidenc (tretja alineja drugega odstavka 7a. člena Uredbe/2004) pa je urejeno na primer v določbah drugega odstavka 9. člena, v 10. in 11. členu Odloka/2018. Ravnanje z mrtvimi sesalci je predpisano tudi v 19. členu Uredbe/2004. Določilo 13. člena ZON nadalje določa, da žival, ki je odvzeta iz narave za namene in pod pogoji, ki jih določa ta zakon, postane last tistega, ki jo odvzame iz narave. Tožena stranka pod točko 3 v zadnjih dveh odstavkih odgovora na tožbo opisuje, za kaj na podlagi določb Zakona o divjadi in lovstvu upravljavci lovišč lahko porabijo denar iz dohodka, ki ga pridobijo od divjadi. V okviru tožbenih navedb in argumentov glede neregulirane komercializacije ali privatizacije odstreljenih medvedov, sodišče tako ni našlo nezakonitosti, pravne praznine, ali okoliščin, ki bi kazale na to, da podzakonski akt nima podlage v zakonu oziroma v Ustavi RS.

e.) Obravnava tožbenega ugovora v zvezi z načelom legalitete - določilo 5. in 73. člena Ustave:

157. Tožnik posebej uveljavlja tudi, da Odlok/2018 ni v skladu z določili 5. in 73. člena Ustave. V zvezi s tem sodišče pripominja, da če je ukrep odstrela strogo zavarovane živali v skladu z (določilom 7a. člena Uredbe/2004 oziroma) določilom člena 16(1)(e) Direktive o habitatih, to ne pomeni, da je tak ukrep nujno v nasprotju z določilom 5. člena Ustave ali 73. člena Ustave³² ali z določilom 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Zakonit ukrep po določilu (7.a člena Uredbe/2004 oziroma) člena 16(1)(e) Direktive o habitatih ni nujno v nasprotju z ohranjanjem naravne dediščine, kajti po teh določilih ni prepovedano iz narave odvzeti ali usmrtiti žival(i), ki je/so sicer strogo zaščitena/e. Ker sta ustavni določili 5. člena in 73. člena zelo splošni, je morebitna neskladnost Odloka/2018 z navedenima ustavnima določbama odvisna od tega, ali je Odlok/2018 v skladu z zakonom, ali ne.

f.) Obravnava tožbenega ugovora v zvezi z načelom legalitete - določilo prvega in tretjega odstavka 81. člena ZON:

158. S prej omenjenim ugovorom se povezuje tudi naslednji tožbeni ugovor, v okviru katerega tožnik pravi, da je nemogoče razumeti, da je odstranitev 200 medvedov in od tega 175 z odstrelom, kar naj bi bila po mnenju tožnika tretjina populacije medvedov v Sloveniji (od skupnega števila 564), mogoče šteti za ukrep varstvenega režima v smislu prvega odstavka 81. člena ZON. Po logiki stvari sodišče sicer lahko temu argumentu do neke mere pritrdi, kajti Vlada v bistvu trdi, da je za zavarovanje živalske vrste medveda v Sloveniji potreben njihov odstrel v višini 175 osebkov te živalske vrste. Vendar pa raba pojmov v zakonu, ki ne ustreza pomenu, ki ga ima določen izraz v običajni rabi, ni zadosten razlog za nezakonitost ukrepa, če je predmetni ukrep v skladu z določilom (7.a člena Uredbe/2004 oziroma) člena 16(1)(e) Direktive o habitatih in če ima ustrezno zakonsko podlago. Omenjena pojmovna neustreznost lahko kaže na slabo kakovost zakonodaje, ni pa to zadosten razlog, da bi sodišče tožbi na tej podlagi ugodilo.

159. Vendar pa je v povezavi s tem bistveno, na kar mora sodišče paziti celo po uradni dolžnosti, da imata Uredba/2004 in na njeni podlagi izdani izpodbijani Odlok/2018, ki sta oba podzakonska akta, jasno zakonsko podlago. Na to pa upravičeno opozarja tudi tožnik v zadnjem odstavku na strani 8 in v prvem odstavku na strani 9 tožbe. Kajti po določilih tretjega in četrtega odstavka 153. člena Ustave morajo podzakonski predpisi in drugi splošni akti biti v skladu z ustavo in zakoni in posamični akti morajo temeljiti na zakonu. Zakonska podlaga za Uredbo/2004 in Odlok/2018 je določba prvega odstavka 26. člena ZON, po kateri se ugodno stanje živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena ZON. Določilo prvega odstavka 81. člena pa določa, da „zaradi dejanske ali možne ogroženosti, ki je ugotovljena na podlagi predpisa iz prejšnjega člena,“ sprejme vlada akt o zavarovanju živalskih vrst, določi ukrepe varstva njihovih habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim.

160. Tožeča stranka ne ugovarja, da predpisa ministra iz 80. člena ZON (oziroma prvega odstavka 81. člena ZON) o tem, da so medvedi ogrožena živalska vrsta, katere obstoj je v nevarnosti, in ki določa ukrepe varstva habitatov ter določa varstveni režim, ni. To je namreč Uredba/2004 in priloga 1 Uredbe/2004 (v zvezi z določilom 1. in prvega odstavka 2. člena Uredbe/2004) ter izpodbijani Odlok/2018. Zato sodišče ugotavlja, da potrebna podzakonska podlaga za selektivni in omenjeni odvzem medvedov iz narave obstaja. Poleg tega pa določilo prvega odstavka 81. člena ZON predstavlja zakonsko podlago za odstrel medvedov ne samo v primeru, če je že podana „dejanska ogroženost“ živalske vrste, ampak tudi če gre za „možno ogroženost“ predmetne živalske vrste, za kar naj bi po mnenju tožene stranke šlo v konkretnem primeru, če se ne bo izboljšala družbena sprejemljivost medvedov s predvidenim odstrelom.

161. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na določilo tretjega odstavka 81. člena ZON in pravi, da je Odlok/2018 s tem določilom v nasprotju. Po tem določilu se „živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom.“ Po tej določbi, ki pomeni zakonsko podlago za ukrep po 7.a členu Uredbe/2004, in po izpodbijanem Odloku/2018, se torej medvedi ne lovijo, saj gre za ogroženo živalsko vrsto iz predpisa iz tretjega odstavka 80. člena ZON, Odlok/2018 pa predvideva odstrel 175 medvedov. Odstrel je po določilu 3. točke 2. člena Odloka/2018 usmrtitev medveda, ki ga izvajajo „upravljavci lovišč na način lova“ na podlagi sedme alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe in „v skladu s predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo“ ter tem odlokom. Da gre v primeru selektivnega in omejenega odvzema osebkov rjavega medveda za lov, izhaja tudi iz 8. člena Odloka/2018. Zato se postavlja vprašanje, ali je Odlok/2018 v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZON, po katerem se živali vrst, ki so zavarovane, ne lovijo.

162. Po presoji sodišča določila tretjega odstavka 81. člena ZON ni mogoče razumeti tako, kot to zagovarja tožeča stranka. Res je sicer, da se določilo 81. člena ZON, ki ureja režim zavarovanih vrst, nanaša tako na „dejanske“ kot tudi na „možne ogroženosti“ živalske vrste in v konkretnem primeru tožena stranka z izpodbijanim aktom in argumenti v upravnem sporu bolj kot „dejansko“ ogroženost utemeljuje, da gre za varstvo pred „možno ogroženostjo“ medvedov, če se ne bo izboljšala družbena sprejemljivost medvedov, kar pomeni, da je tudi določilo 81. člena ZON relevantno v tem primeru. Vendar pa to ne pomeni, da odstranitev medvedov na podlagi 7.a člena Uredbe/2004 z lovom ni dovoljena, ker tretji odstavek 81. člena ZON preprečuje lov zavarovanih živali. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da celo v situaciji po 7. členu Uredbe/2004, ko gre za konkreten primer zagotavljanja varnosti ljudi ali premoženja v specifičnih okoliščinah konflikta med medvedom in ljudmi (druga in tretja alineja prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004), lov medveda, ki ogroža ljudi, ne bi bil dovoljen. To bi bila razlaga zakona, ki bi očitno onemogočala varovanje pravice do varnosti ljudi iz 34. člena Ustave oziroma zavarovanja življenja v skladu z zakonom (17. člen Ustave) in je zato takšna razlaga nesprejemljiva. Takšnih medvedov namreč brez dvoma v določenih okoliščinah ni mogoče drugače odstraniti iz narave kot z lovom. Zato se določba tretjega odstavka 81. člena ZON po logični in sistematični metodi lahko razume, razlaga in uporabi samo za situacije, za katere se ne uporabljata določbi 7. člena ali 7.a člena Uredbe/2004. Tudi s tega vidika torej izpodbijani Odlok/2018 ni nezakonit.

g.) Obravnava tožbenega ugovora v zvezi z načelom legalitete - določilo 92. člena ZON in 26. člena Zakona o zaščiti živali v povezavi z Direktivo o habitatih:

163. Pomemben element v presoji zakonitosti izpodbijanega akta, ki ga omenja tožeča stranka na strani 8 tožbe v opombi št. 7, je tudi pravno vprašanje, ali je določilo 92. člena ZON relevantno v tem upravnem sporu z vidika načela legalitete, ker se veže na določilo 7.a člena Uredbe/2004 in izvajanje določila člena 16(1)(e) Direktive o habitatih, ali pa določilo 92. člena ZON za obravnavani spor ni relevantno.

164. Določilo 92. člena ZON je uvrščeno v podpoglavje o odškodninah oziroma škodi, ki jo povzročijo živali, vendar se to nanaša tudi na škodo, ki jo povzročijo živali „zavarovanih vrst“ in v tem določilu je predviden tudi „ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih vrst.“ Predmetni izpodbijani akt se brez dvoma nanaša tudi na ulov in redčenje zavarovane vrste medveda. Temeljni namen določila 92. člena ZON je brez dvoma preprečevanje škode, ki jo lahko povzročijo osebki živalske vrste, ki je zavarovana, kar je možno tudi z ulovom oziroma redčenjem populacij, poleg tega pa se s tem določilom ureja temeljni princip glede priznavanja odškodninskih zahtevkov. Ta princip je v tem, da mora najprej potencialni oškodovanec poskrbeti, da zavaruje svoje premoženje, če to ni dovolj, se mora dogovoriti s pristojno državno službo za varstvene ukrepe in njihovo financiranje in če tudi to ne pomaga, je dopusten ulov oziroma redčenje.³³ Vendar pa ta princip nima namena zgolj urediti odškodninsko odgovornost in preprečevati škodo, ki jo naredijo živali zavarovane vrste, ampak uresničuje tudi temeljno pravilo, da je zavarovan osebek živalske vrste pred neupravičenim ulovom.

165. Kajti, celo na splošno za vse živali velja, da je „živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati“ (tretji odstavek 14. člena ZON) in je treba upoštevati „zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij“ (13 člen Pogodbe o delovanju EU). Čeprav je bila Direktiva o habitatih objavljena v Uradnem listu EU 17 let pred uveljavitvijo 13. člena Pogodbe o delovanju EU, in je bil temeljni namen Direktive o habitatih varstvo živalskih vrst, biotska raznovrstnost in ohranitev ugodnega stanja populacij (člen 1(1), člen 2(1) in (2) Direktive o habitatih), je bila že takrat postavljena zasnova za varstvo tudi osebkov varovanih živalskih vrst (člen 12(1)(a) in (2)člen 14(2) Direktive o habitatih). Tudi Ustavno sodišče RS v novejši sodni praksi razvija interpretacijo ustavnega določila četrtega odstavka 72. člena Ustave, po kateri normativna opustitev zaščite živali predstavlja kršitev četrtega odstavka 72. člena Ustave.³⁴ Varstvo živali je torej ustavno varovana vrednota,³⁵ pri čemer se Ustavno sodišče ni omejilo na varstvo živalske vrste ali populacije, ampak gre za varstvo posameznih osebkov živalske vrste, četudi živali ne uživajo enakega pravnega varstva kot človeška bitja.³⁶ Ustava torej ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje ali smrt ali da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti.³⁷ Ustavno sodišče to povezuje z družbeno moralo.³⁸

166. Za osebke živali zavarovane (oziroma ogrožene) vrste pa je še posebej in dodatno predpisano, da se jih ne ubija in ne lovi (drugi in tretji odstavek 81. člena ZON; prvi odstavek 5. člena Uredbe/2004; člen 12(1)(a) Direktive o habitatih). Pet vrst ukrepov iz člena 16(1) Direktive o habitatih so sicer izjeme od te prepovedi ubijanja osebkov varovanih živalskih vrst, vendar pa so te izjeme dopustne samo pod strogimi pogoji previdnostnega načela.

167. Zato morajo biti preden se izvede ukrep za preprečitev škode z ulovom oziroma redčenjem izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega in tretjega odstavka 92. člena ZON.

168. Ker se to določilo ne nanaša samo na situacije, ko je škoda že nastala, ampak tudi na preventivne ukrepe, da škoda ne bi nastala, ni mogoče v celoti izključiti določila 92. člena ZON iz interpretacije in uporabe določila 7.a člena v zvezi z 7. členom Uredbe/2004, ko gre sicer za selektivni in omejeni odvzem živali iz narave. Kajti sicer bi ureditev selektivnega in omejenega odvzema živali zavarovane vrste, ki je zgolj del podzakonskega urejanja, lahko nedopustno zaobšla zakonske omejitve poškodovanja ali lova zavarovanih osebkov živalske vrste.

169. V zvezi z razmerjem med členom 7.a Uredbe/2004 in Odlokom/2018 na eni strani in določili ZON (tretjega odstavka 81. člena in tretjega odstavka 92. člena ZON) namreč obstaja specifičen problem v zakonodaji Republike Slovenije, ker na ravni zakona, ki je v hierarhiji pravnih aktov višje kot uredba ali odlok vlade, zakonodajalec ni izrecno uredil niti omenil možnosti uvedbe selektivnega in omejenega odvzema živali zavarovane vrste iz narave zaradi vzdrževanja družbene sprejemljivosti te živalske vrste. Obstaja namreč le zakonsko pooblastilo (prvi odstavek 26. člena in prvi odstavek 81. člena ZON), da vlada uredi varstveni režim za živali zavarovane vrste, pri čemer ta varstveni režim v konkretnem primeru pomeni odstrel 175 medvedov zaradi zatrjevanega vzdrževanja socialne sprejemljivosti medvedov med prebivalstvom glede na gostoto, številnost medveda in teritorialno pojavnost medvedov v Sloveniji.

170. To pomeni, da je z vidika prava EU Slovenija sicer dovolj ustrezno prenesla člen 16(1)(e) Direktive o habitatih v podzakonski predpis (Uredbo/2004), vendar pa mora biti ta prenos, ki je bil storjen preko podzakonskega akta, ne pa preko zakona, tudi z vidika notranjega pravnega reda izveden tako, da ustreza ustavnemu načelu vezanosti uprave na zakon. Uredba/2004 in Odlok/2018 namreč ne smeta biti v nasprotju z zakonom. To je relevanten vidik v presoji zakonitosti izpodbijanega akta, na katerega upravičeno opozarja tožeča stranka z nekoliko drugačnimi argumenti. Vendar pa ta slabost v zakonodaji ne pomeni nezakonitosti Odloka/2018.

171. Upravno sodišče namreč ugotavlja, da določilo 92. člena ZON sicer ni neposredno uporabljivo skupaj s pogoji iz člena 7.a v zvezi s členom 7 Uredbe/2004, kajti med ukrepom po členu 16(1)(e) Direktive o habitatih oziroma 7.a členu Uredbe/2004 (na eni strani) in ukrepoma po členu 16(1)(b) Direktive o habitatih³⁹ (oziroma druge alineje prvega odstavka člena 7 Uredbe/2004) in 16(1)(c) Direktive o habitatih⁴⁰ (oziroma tretje alineje prvega odstavka 7. člen Uredbe/2004), ki se ujemata z določbo 92. člena ZON (na drugi strani) je neka differentia specifica. In ta razlika je ravno v tem, da pri selektivnem in omejenem odvzemu živali iz narave ne gre nujno za neposredno in takojšnjo reakcijo na ogrožanje premoženja ali ljudi s strani zavarovanih živali, ampak gre lahko zgolj za potencialno nevarnost zaradi resnega ogrožanja družbene sprejemljivosti medvedov spričo povečanega števila in pojavnosti teh živali v človekovem okolju, kar pa mora biti na zunaj objektivno zaznavno in ustrezno dokumentirano v strokovnih mnenjih, na katerih temelji Odlok/2018, in v obrazložitvi akta in konkretne številke o odstrelu medvedov morajo biti na te podatke vezane.

172. Kljub temu, da določilo 92. člena ZON ni neposredno uporabljivo poleg pogojev iz člena 7.a v zvezi s členom 7 Uredbe/2004, pa mora pa biti omenjeni princip za odvračanje morebitnih škodnih dogodkov iz 92. člena ZON vsaj v zasnovi spoštovan tudi pri selektivnemu in omejenemu odvzemu iz narave in sicer v okviru strogega spoštovanja pogojev „če ni druge zadovoljive možnosti“, da gre za „selektivni odvzem“, „pod strogo nadzorovanimi pogoji“ in „v omejenem številu“ in upoštevajoč previdnostno načelo. Brez te zveze v osnovnem principu bi namreč našteti pogoji iz podzakonskega predpisa lahko nedopustno zaobšli zakonski princip iz 92. člena ZON, ki pa je že zgolj na načelni ravni pravnih predpisov za odvračanje škode dokaj primerljiv, v praksi pa lahko pri izdaji takšnih odlokov vlade pride do večjega ali manjšega prepletanja obeh legitimnih ciljev: preprečevanja škode in vzdrževanja družbene sprejemljivosti. Kot je razvidno iz zadnjega razdelka obrazložitve te sodbe, je to prepletanje obeh legitimnih ciljev v izpodbijanem Odloku/2018 izrazito zaznavno.

173. Poleg določila 92. člena ZON pa je za zakonit selektiven in omejen odvzem osebkov varovane živalske vrste pravno relevanten tudi Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZiv), ki ga sicer tožeča stranka ne omenja, vendar je enako relevanten z vidika načela legalitete in s tem za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Po določbi 4. člena ZZZiv v okvir pojma mučenja živali, ki ga ZZZiv prepoveduje, spada tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Po ZZZiv pa je usmrtitev živali med drugim dovoljena, če je to „potrebno“ zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje narave (5 alineja prvega odstavka 26. člena ZZZiv), če gre za nevarno žival in nevarnosti „ni mogoče drugače preprečiti“ (7 alineja prvega odstavka 26. člena ZZZiv) ali če gre za žival, ki „povzroča občutno škodo“ in tega „ni mogoče preprečiti.“ To pomeni, da zaradi načela legalitete izpodbijani akt tudi ne sme biti v nasprotju s 26. členom ZZZiv, ki je v hierarhiji višji pravni akt od Uredbe/2004 in Odloka/2018. S tega vidika je pomemben zlasti dokazni standard, da mora biti ukrep selektivnega in omejenega odvzema osebkov varovane živalske vrste „potreben“ tako da škode ni mogoče drugače preprečiti in ni dovolj, če je (kako) drugače (ekonomsko) zaželen, koristen ali priporočljiv. ZZZiv je pomemben tudi zaradi tega, ker potrjuje materialno interpretacijo prava, da je zavarovan osebek varovane živalske vrste in ne zgolj obstoj živalske vrste ali pa biotska raznolikost.

h.) Obravnava tožbenega ugovora glede razlage pogoja „če ni druge zadovoljive možnosti“ iz člena 16(1) Direktive o habitatih oziroma 7.a člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004:

174. Tožena stranka meni, da ni mogoče interpretacije Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 102/2018 prenesti na konkreten primer. Meni, da že določba 16(1) Direktive o habitatih sama po sebi omogoča odvzem živali v smislu preventivnega, kvotnega odvzema določenega števila živali in zato dodatni problem oziroma situacija, zaradi reševanja katere je treba dovoliti odvzem iz narave, ni potreben.⁴¹

175. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 102/2018-17 z dne 6. 9. 2018, ko je šlo za spor zaradi odvzema osebkov zavarovane vrste medveda in volka iz narave za leto 2018 sprejelo stališče, da razlog - selektiven in omejen odvzem živali iz narave pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu - smiselno vsebuje še nadaljnji pogoj, ki sicer ni izrecno zapisan: obstoj problema oziroma situacije, zaradi reševanja katerih je treba izjemoma dovoliti odvzem osebkov zavarovane vrste iz narave. Upravno sodišče v zadevi I U 102/2018-17 pravi, da bi brez tega ta razlog ostal nesmiseln oziroma prazen, saj bi v povezavi s preostalim besedilom prvega odstavka 7. člena Uredbe omogočal “odvzem zaradi odvzema“. Povsem nesmiseln bi v takem primeru ostal tudi drugi od prej navedenih pogojev, da “ni druge zadovoljive možnosti“, ki se očitno nanaša na dosego nekega cilja oziroma rešitev nekega problema. Upravno sodišče je v zadevi I U 102/2018-17 zavzelo tudi stališče, da enako izhaja tudi iz napotkov Evropske komisije (prim. 36. odstavek na 58. strani teh napotkov) in ker gre za izjemo od strogega varstvenega režima, mora biti obstoj take situacije oziroma problema očitno povezan z izvajanjem tega režima.⁴²

176. Upravno sodišče je torej v zadevi I U 102/2018-17 navedeno interpretacijo izpeljalo s pomočjo jezikovne, logične in sistematične razlage, pri čemer je razlago dopolnilo še z neobvezujočim virom, to je priporočilom Komisije EU. Sodba je postala pravnomočna in v tem upravnem sporu sodišče nima kaj dodati navedeni razlagi. Povsem neupravičeno - z vidika načela vladavine prava, delitve oblasti in neodvisnosti sodstva - tožena stranka ni spoštovala omenjene interpretacije Direktive o habitatih s strani Upravnega sodišča. Mutatis mutandis enaka razlaga velja za določbo člena 7.a člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004. Ob tem sodišče zgornji interpretaciji dodaja samo to, da ni nepomembna razlika med določbo 16(1)(e) Direktive o habitatih in določbo člena 7.a člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v tem, da Uredba/2004 izpušča besedo “nekaterih“ osebkov, ki jo sicer vsebuje tudi slovenska različica Direktive o habitatih, kakor tudi francoska („de certains spécimens“), angleška („certain specimens“), italijanska („di taluni essemplari“) in hrvaška različica („određenih primjeraka“). To dejstvo posebej potrjuje razlago, da mora biti ukrep ne samo po številu odvzetih osebkov omejen in določen, selektiven in nadzorovan, ampak da mora biti ukrep primerno določen tudi glede „nekaterih“ osebkov zaščitene vrste, to pomeni osebkov živalske vrste na dovolj konkretiziranem območju v smislu legitimnih ciljev, ki jih ukrep namerava uresničiti. Vendar pa zaradi napačne razlage Uredbe/2004 s strani tožene stranke v odgovoru na tožbo izpodbijani Odlok/2018 ni že iz tega razloga nezakonit, saj gre v tem primeru zgolj za mnenje tožene stranke v upravnem sporu. Bistveno je, ali je koncept izpodbijanega Odloka/2018 tak, da ustreza zgoraj navedeni razlagi 7.a člena Uredbe/2004 in člena 16(1)(e) Direktive o habitatih.

177. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo podrejeno navedla tudi, v primeru da sodišče ne bo sprejelo njene argumentacije glede razumevanja in uporabe določbe člena 16(1)(e) Direktive o habitatih, naj upošteva, da je tisti problem, zaradi katerega ni druge zadovoljive možnosti kot odstrel živali, „socialna sprejemljivost“ oziroma učinkovitost upravljanja s populacijo medvedov, zato da bi nadzorovali njeno velikost, gostoto in obseg ter dolgoročno zmanjšali konflikte med človekom in medvedom.

178. Tožena stranka seveda ne more problema, za katerega ni druge zadovoljive možnosti, kot je odstrel medvedov, opredeliti šele po izdaji Odloka/2018, kajti samo zaradi določenega legitimnega problema (situacije) je lahko Odlok/2018, ki uvaja selektivni in omejeni odvzem živali iz narave, tudi sprejet. Vendar pa je iz Osnutka odloka/2018 dovolj jasno razvidno, da je ta problem (situacija) bil(a) podlaga za sprejem Odloka/2018 in da tega pogoja ni tožena stranka prvič opredelila šele po vloženi tožbi. Že prva stran Osnutka odloka/2018 na več mestih izpostavlja cilj oziroma problem vzdrževanja družbene sprejemljivosti populacije medvedov v Sloveniji glede na njihovo skupno število in možnost povečevanja konfliktov. Tudi v prvem členu Odloka/2018 je kot cilj navedeno zagotavljanje ustrezne ravni sobivanja medvedov s človekom.

179. Upravno sodišče se je že v sporu v zvezi z odstrelom zavarovanih živali v zadevi I U 102/2018-17 izreklo o tem, da je odnos javnosti do velikih zveri vprašanje, ki je pomembno za uspešno izvajanje varstvenega režima in da je to mogoče šteti za „problem“ ali „situacijo“, ki je potrebna za obstoj razloga iz 7.a člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004.⁴³ Enako lahko velja tudi za populacijo medvedov po izpodbijanem Odloku/2018 še posebej, ker je število medvedov v Sloveniji precejšnje. „Družbena sprejemljivost“ je tudi element, ki ga zakonodajalec omenja med pojmi splošnega varstvenega režima. Določilo šestega odstavka 14. člena ZON namreč pravi, da je razlog za ubijanje ali odvzem živali iz narave opravičljiv, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno sprejemljivo.

180. Iz same narave stvari „strogega varstvenega režima“ in koncepta družbene sprejemljivosti pa izhaja seveda tudi, da kakršna koli „družbena (ne)sprejemljivost“ ne more biti zakonita podlaga za selektivni in omejeni odvzem živali iz narave po Uredbi/2004, ampak je odvisno od tega, na čem odnos ljudi v smislu njihovega nezadovoljstva do populacije medvedov temelji, kakšen je bil vzorec oziroma na katerih merilih je temeljila izbira vzorca za pridobitev mnenja o (ne)sprejemljivosti, kajti ljudje ne morejo zgolj s kakršnim koli glasovanjem v anketi odpraviti določil o strogem režimu varovanja osebkov določene živalske vrste. Javno mnenje o sprejemljivosti medvedov v okolju je lahko pomemben dopolnili argument v podporo objektivni analizi stanja.⁴⁴ Subjektivno mnenje lokalnega prebivalstva na območjih, kjer sta izkazana pojavnost medveda in stiki z ljudmi, ima lahko pri tem poseben pomen, ne more pa samo po sebi „izjeme“ od strogega režima varovanja živali spremeniti v „pravilo“ oziroma v redni standard.

181. V tem smislu bi bil bolj primeren izraz od „družbene sprejemljivosti“, ki je lahko preveč subjektivno pogojen interes, izraz, ki ga tožena stranka uporablja v odgovoru na tožbo v zvezi z opombo št. 35; gre za pojem „socialne nosilne zmogljivosti okolja“. Vendar je to že vidik spora, ki zadeva vsebinsko presojo izpolnjevanja pogojev iz Uredbe/2004. Za ta razdelek obrazložitve sodbe pa je bistveno, da izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo poskušala zagovarjati razlago določila člena 16(1)(e) Direktive o habitatih oziroma 7.a člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v nasprotju z interpretacijo sodišča v pravnomočni sodbi, češ da ni treba, da bi obstajal problem ali situacija v zvezi z zavarovano živalsko vrsto, za razrešitev katere ni druge možnosti kot odstrel. Ali so vsebinski pogoji iz navedenih členov izpolnjeni v konkretnem primeru pa bo sodišče utemeljilo v zadnjem razdelku obrazložitve te sodbe.

i.) Razlaga preostalih delov določila sedme alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi s 7.a členom Uredbe/2004 in člena 16(1)(e) Direktive o habitatih v povezavi s prakso Sodišča EU in dosedanjo upravno-sodno prakso selektivnega in omejenega odvzema osebkov zavarovanih živalskih vrst iz narave

182. Že dne 20. 10. 2005 je Sodišče EU odločilo, da je treba določbo 16. člena Direktive o habitatih “razlagati ozko“.⁴⁵ Za zavarovane živalske vrste na podlagi 12. in 13. člena Direktive o habitatih mora biti namreč zagotovljeno „strogo varstvo.“⁴⁶ Previdnostno načelo iz člena 6(3) Direktive o habitatih zahteva ugotavljanje verjetnosti oziroma tveganja, ali bo ukrep bistveno vplival na zadevno zavarovano dobrino in takšno tveganje obstaja, če na podlagi „objektivnih“ elementov „ni mogoče izključiti,“ da bo navedeni projekt pomembno vplival na zavarovane dobrine.⁴⁷ Tudi že pred uveljavitvijo previdnostnega načela v Direktivi o habitatih, je Sodišče EU v zvezi z zavarovanjem živalskih vrst zahtevalo utemeljitev razlogov, ki so „objektivno“ nujni za legitimen namen odvzema živali iz narave.⁴⁸ Ta poudarek na objektivnosti nujnosti je pomemben za obravnavano zadevo, ker se predmetni selektivni in omejeni odvzem osebkov zavarovane vrste medveda v bistvenem delu opira na ankete določenih skupin prebivalstva o družbeni sprejemljivosti zdajšnjega števila, gostote in teritorialne pojavnosti medveda v Sloveniji.

183. V zadevi, ko je šlo za selektivni in omejeni odstrel volkov na Finskem je Sodišče EU odločilo, da je treba režim odstopanja od člena 12 Direktive o habitatih razlagati „strogo“ in breme dokazovanja obstoja zahtevanih pogojev za vsako odstopanje je naloženo organu, ki sprejme tako odločitev, pri čemer morajo države članice zagotoviti, da je vsak poseg, ki zadeva zaščito vrste, dovoljen le na podlagi odločitev, ki so „natančno in ustrezno obrazložene ter v katerih so navedeni razlogi, pogoji in zahteve, določeni v členu 16(1) Direktive o habitatih.“⁴⁹

184. Ta zadeva je sicer drugačna od obravnavanega upravnega spora, ne samo zaradi drugačnega dejanskega stanja populacije volkov na Finskem od populacije medvedov v Sloveniji,⁵⁰ ampak ker je šlo v finskem primeru za drugo vrsto izjeme in sicer iz člena 16(1)(b) člena Direktive o habitatih⁵¹ in predvsem tudi zato, ker je Sodišče EU podalo interpretacijo člena 16(1)(b) Direktive o habitatih v postopku, v katerem je Komisija EU tožila Finsko zaradi prakse vsakoletnega streljanja volkov in v takih sporih mora biti upravna praksa v določeni meri „ustaljena in splošna“, da bi Sodišče EU ugotovilo neizpolnitev obveznosti po pravu EU v smislu 226 člena takratnih temeljnih pogodb.⁵² Sodišče EU je med drugim zavzelo stališče, da člen 16(1)(b) Direktive o habitatih „ne zahteva, da mora pred sprejetjem ukrepov odstopanja nastati resna škoda“⁵³ in če so določbe o dovolitvi dovoljenj za lov vezane na regionalno zgornjo omejitev za odstrel živali v vsakem lovišču, to ni mogoče šteti za neskladno s členom 16(1) Direktive o habitatih.⁵⁴ V tej zadevi je Sodišče EU ugotovilo, da Finska ni izpolnila svojih obveznosti iz 12(1) in 16(1)(b) Direktive o habitatih, ker je dovolila „preventivni lov, ne da bi se ugotovilo, da se z lovom lahko prepreči resno škodo“;⁵⁵ Sodišče EU pa je tudi ugotovilo, da so bile odločitve sprejete brez ocene staja ohranjenosti vrste, predložitve natančne in ustrezne obrazložitve o neobstoju drugih zadovoljivih možnosti ali natančne opredelitve volkov, ki povzročajo resno škodo in so lahko predmet odstrela.⁵⁶

185. V tej smeri je šla tudi dosedanja upravno-sodna praksa v Sloveniji. Upravno sodišče je že razvilo interpretacijo, da iz Direktive o habitatih nedvomno izhaja, da gre pri ukrepu odstrela zavarovanih živali iz člena 16(1)(e) za izjemo glede na splošno pravilo o „strogem varstvu“ živalskih vrst iz priloge IV(a) in glede na prepoved vseh oblik namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi (člen 12(1)(a) Direktive o habitatih). Izjeme od splošnega pravila je treba razlagati „ozko“ oziroma restriktivno in dokazno breme je na državi.⁵⁷

186. V zadevi I U 1522/2015 z dne 7. 7. 2016 je Upravno sodišče odpravilo prilogo pravilnika o odvzemu osebkov vrst medveda in volka (Uradni list RS, št. 28/09 do 78/2015) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pri čemer je upoštevalo tudi „družbeni vidik okolja, ki določa toleranco ljudi do volka.“⁵⁸ V navedeni zadevi je pravilnik temeljil na strokovnem mnenju ZGS, ki se je opiral na vidik socialne sprejemljivosti s strani nekaterih interesnih skupin, češ da bi odstrel povečal njihovo toleranco. Upravno sodišče je prilogo pravilnika odpravilo iz razloga, ker so bile ugotovitve v strokovnem mnenju ZGS pavšalne in neizkazane do te mere, da jih ni bilo mogoče preizkusiti,⁵⁹ kajti ni bilo navedeno, za katere interesne skupine gre niti ni mnenje temeljilo na konkretnih podatkih, ki bi navedeno dokazovali.⁶⁰ Ni bilo izkazano, da bi na področju, kamor se je naselil volk, prihajalo do konfliktov med volkovi in prebivalci tudi v smislu škode.⁶¹ Če bi do tega prihajalo, bi po mnenju sodišča v zadevi I U 1522/2015 prišel v poštev ukrep po določilu člena 16(1)(b) in ne ukrep po določilu člena 16(1)(e) Direktive o habitatih.⁶² Poleg tega je sodišče ugotovilo, da javnomnenjske raziskave, na katere se je oprla tožena stranka, izkazujejo sorazmerno pozitiven odnos ljudi do volkov, da zgolj prepočasno izvajanje ukrepov s strani države ne more biti legitimen razlog za odstrel zavarovanih živali in da tožena stranka ni izkazala, da ni drugih zadovoljivih možnosti za uravnavanje populacije volkov z okoljem.

187. Slednji vidik je pomembna razlika glede na sedaj veljavno Uredbo/2004, kajti sprememba Uredbe/2004 v letu 2016 je namreč odpravila del besedila iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004, po kateri je bil selektiven in omejen odvzem živali iz narave predpisan zaradi „uravnavanja velikosti populacije“.⁶³ Zdaj veljavna Uredba/2004 je torej v obravnavnem določilu širša v tem smislu, da se izrecno ne omejuje na selektiven in omejen odvzem „zaradi uravnavanja velikosti populacije“ medveda, čeprav je brez dvoma izpodbijani Odlok/2018 izdan ravno zaradi uravnavanja velikosti populacije v povezavi z zagotavljanje družbene sprejemljivosti številnosti medveda v Sloveniji.

188. Tudi v naslednjem primeru je Upravno sodišče odpravilo odlok o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017 (Uradni list RS, št. 3/2017). Gre za sodbo v zadevi I U 168/2017-18 z dne 1. 3. 2018, ki pa je za obravnavano zadevo pomembna zaradi naslednjega stališča. Upravno sodišče je namreč v zadevi I U 168/2017-18 ugotovilo in na to tudi oprlo svoje nosilno stališče, da se tožena stranka sklicuje na „raziskavo javnega mnenja in več drugih virov, iz katerih povzema, da je odnos splošne javnosti in lovcev do velikih zveri, konkretno volkov, pretežno pozitiven, deloma negativen pa naj bi bil odnos rejcev, ki izražajo veliko nezadovoljstvo, in dela kmetijske stroke. Vendar pa po presoji sodišča nobene od teh kategorij ni mogoče same po sebi (npr. zaradi splošno znane številčnosti ali družbenega vpliva), brez navedbe nadaljnjih razlogov, enačiti z javnostjo oziroma njenega odnosa do volkov enačiti z njihovo družbeno sprejemljivostjo, posebno ker toženka sama navaja, da je odnos splošne javnosti do velikih zveri pozitiven. Drugih konkretnih razlogov, iz katerih bi izhajal negativen odnos pomembnega dela javnosti do volkov oziroma drug problem njihove družbene sprejemljivosti, toženka ne navaja“.⁶⁴ Poleg tega je bil samostojen razlog za odpravo akta tudi ugotovitev sodišča, da ni izkazan pogoj, da ni druge zadovoljive možnosti.⁶⁵ Pomembna razlika med zadevo I U 168/2017-18 in obravnavano zadevo pa je v tem, da v zadevi I U 168/2017-18 tožena stranka sploh ni trdila, da je volkov v Sloveniji preveč.⁶⁶

189. Tudi v naslednji zadevi z dne 6. 9. 2018 - tretji po vrsti - je Upravno sodišče ponovno odpravilo prilogo odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za obdobje do 30. 9. 2019 (Uradni list RS, št. 72/2017) in sicer na podlagi bistveno enake obrazložitve in razlogov kot v zadevi I U 168/2017-18.⁶⁷

190. Iz navedenih treh predhodnih upravnih sporov očitno izhaja, da ne samo glede volka, ampak tudi glede medveda ne gre za izjemne ukrepe v okviru strogega varstvenega režima, ampak gre pravzaprav vsako leto za neke vrste redni letni odstrel medvedov, ki ga tožena stranka umesti v določilo člena 7.a Uredbe/2004. Tudi iz slike št. 7 odgovora na tožbo, kjer so navedene številke odstrela medvedov od leta 1998 naprej, je razvidno, da odstrel medveda v nemajhnih številkah poteka vsako leto v naslednjem obsegu: leta 2010 je bilo ustreljenih nekaj manj kot 100 medvedov, leta 2011 približno 45, leta 2012 100 medvedov, leta 2013 približno 46 medvedov, leta 2014 malo več kot 120 medvedov, leta 2015 malo manj kot 100 medvedov, leta 2016 nekaj več kot 30 in leta 2017 malo manj kot 100 medvedov. V letu 2018 je na podlagi izpodbijanega Odloka/2018, to je od dne 24. 11. 2018 do vročitve začasne odredbe konec meseca decembra, bilo ustreljenih 44 medvedov.⁶⁸ Trend odstrela medvedov po sliki št. 7 iz odgovora na tožbo je v naraščanju, torej nikakor ne gre za izjeme od splošnega pravila, da se medvedov kot živali zavarovane vrste ne lovi oziroma ne strelja, kot je to zasnovano v Direktivi o habitatih.

191. Vendar pa to dejstvo, da glede na te številčne podatke o odstrelu v Sloveniji, očitno ne gre za izjeme od splošnega pravila, še ne more biti zadosten razlog za nezakonitost Odloka/2018. Bistveno je vprašanje, če kljub temu, da v Sloveniji odvzem medvedov iz narave z odstrelom poteka redno in vsako leto v zadnjih 9 letih (od 2010 dalje) v povprečju okrog 86 medvedov, ali izpodbijani Odlok/2018 izpolnjuje vse pogoje iz člena 7.a Uredbe/2004, kar mora biti razvidno iz besedila Odloka/2018, Osnutka odloka/2018 in obeh strokovnih mnenj na katerih temelji Odlok/2018 v povezavi z dodatnimi pojasnili tožene stranke v odgovoru na tožbo in če so ti pogoji v konkretnem primeru tudi skladni z zakonom in Direktivo o habitatih. Dejstvo, da dejansko ne gre za izjemo od splošnega pravila strogega varstva, in da je predviden odstrel velikega števila medvedov (več kot za 100 % večji odstrel kot znaša povprečje ustreljenih medvedov vsako leto), ima vpliv na presojo v tem smislu, da mora biti sodišče še posebej natančno pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta.

192. Test sodniške presoje zakonitosti izpodbijanega akta v tem smislu, ali je bila izjema iz člena 16(1)(e) Direktive o habitatih glede na siceršnjo obveznost strogega varovanja medvedov dovolj restriktivno uporabljena, je potrebno prilagoditi tudi dejstvu, da so po Direktivi o habitatih štiri stopnje varovanja živalskih vrst od „prizadetih“, „ranljivih“, „redkih“ do „endemičnih“ v navedenem vrstnem redu in medvedi so uvrščeni v najbolj zaščiteno „prizadeto“ živalsko vrsto, ki je vključena v prilogo II. in IV. Direktive o habitatih (člen 1(g) Direktive o habitatih). Gre za prednostno vrsto, za katero ohranitev je Skupnost „še posebej odgovorna“ (člen 1(h) Direktive o habitatih).

j.) Presoja izpolnjevanja pogojev za selektivni in omejeni odvzem medvedov iz narave v konkretnem primeru:

193. Temeljni problem oziroma situacija, zaradi katere tožena stranka ni našla druge zadovoljive možnosti, kot je predviden odstrel 175 medvedov, je po njenem zatrjevanju vzdrževanje družbene sprejemljivost medvedov v Sloveniji. V Osnutku odloka/2018 je izrecno navedeno, da Odlok/2018 »ni prvenstveno namenjen zmanjševanju škode, ampak predvsem vzdrževanju družbene sprejemljivosti in dopolnjuje vse ostale ukrepe«.⁶⁹ Vendar pa iz obeh strokovnih mnenj, ki sta bili podlagi za izdajo Odloka/2018, izhaja, da cilj oziroma namen izpodbijanega ukrepa nikakor ni omejen zgolj na zagotavljanje družbene sprejemljivosti medvedov v Sloveniji. Pisno stališče ZRSVN namreč kot cilj ukrepa odvzema medvedov na več mestih navaja tudi zmanjševanje škod ter zdravje in varnost ljudi.⁷⁰ Strokovno mnenje ZGS se na strani 16 sklicuje na preglednico (št. 4) o pogostosti škodnih primerov in ocenjeni vrednosti škod za vsako leto od leta 2000 do leta 2017; istovrstna preglednica škode za leto 2017 pa je narejena tudi za 11 lovsko-upravljavskih območij. Škoda v 11 lovsko-upravljavskih loviščih je bila v letu 2017 ocenjena na vrednost 222,121,06 EUR.⁷¹

194. Odlok/2018 temu cilju sledi s tem, ko v drugem odstavku 4. člena in prvem odstavku 8. člena odreja odstrel tako, da se upošteva pogostost neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja od 1. 1. 2014 do 30. 9. 2017.⁷² Ker tudi sam Odlok/2018, upoštevajoč drugi odstavek 4. člena in prvi odstavek 8. člena Odloka/2018, brez dvoma meri na preprečevanje škode, pomeni, da je v toliko večji meri pri uporabi Odloka/2018 treba upoštevati tudi temeljni princip iz že obravnavanega 92. člena ZON.

195. Kombinacija teh dveh legitimnih ciljev vzdrževanja družbene sprejemljivosti medvedov in upravljanje s škodo, ki jo povzročajo medvedi, je pomembna zaradi tega, ker morajo ukrepi odstrela zadovoljiti oba omenjena cilja ob spoštovanju posebnih pogojev oziroma kriterijev iz Uredbe/2004 in morajo biti v skladu z metodami razlage določila 16(1)(e) Direktive o habitatih po pravu EU in skladno z ZON in ZZZiv. Ti pogoji in kriteriji pa so:

a) odvzem ne sme škodovati vzdrževanju ugodnega stanja populacije medvedov v Sloveniji,

b) odvzem mora biti selektiven,

c) odvzem mora biti strogo nadzorovan,

d) odvzeto mora biti omejeno število osebkov medveda,

e) odvzem mora biti omejen za (»nekatere«) medvede na dovolj konkretiziranih področjih,

f) ni drugih zadovoljivih možnosti za odpravo problemov z družbeno sprejemljivostjo in škodo oziroma nevarnostjo, ki jo povzročajo medvedi.

196. Metode za razlago določila 16(1)(e) Direktive o habitatih pa so, da mora iti za „izjemen“ ukrep, ki ga je treba razlagati „ozko“ in da gre za izjemo od „strogega“ režima varovanja osebkov živalske vrste. Ker medvedi spadajo med „prednostne“ vrste po Direktivi o habitatih, je Slovenija še „posebej odgovorna“ za ravnanje s to „skupno dediščino“ EU in mora biti zato ukrep objektivno utemeljen in v skladu s previdnostnim načelom. Z vidika zakonsko skladne metode razlage Odloka/2018 in Uredbe/2004 pa sta pomembna že omenjena 92. člen ZON in 5. alineja prvega odstavka 26. člena ZZZiv.

197. Šele izpolnjevanje vseh zgoraj navedenih pogojev oziroma kriterijev skupaj (kumulativno) in upoštevajoč omenjene metode razlage člena 16(1)(e) Direktive o habitatih in zakonsko skladne razlage podzakonskih aktov odgovarja pravilnemu razumevanju in izvajanju izjeme iz člena 7.a Uredbe/2004 (oziroma iz člena 16(1)(e) Direktive o habitatih).

198. Upravno sodišče je že v razdelku c) obrazložitve sodbe utemeljilo, zakaj meni, da je tožena stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena glede pogoja oziroma kriterija, da odvzem 200 medvedov dovolj verjetno ne bi škodoval vzdrževanju ugodnega stanja populacije medvedov v Sloveniji. Ukrep odvzema medvedov je v Odloku/2018 tudi selektiven, saj je Upravno sodišče že v razdelku d) ugotovilo, da je odstrel v Odloku/2018 prioritetno predviden v predelih gostejše naseljenosti prebivalstva, pri čemer se upošteva pogostost primerov neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja od 1. 1. 2014 do 30. 9. 2017 in da se prednostno izvede v pasu 1,5 km okoli naselij in na lokacijah, kjer pogosteje prihaja do škodnih primerov (drugi odstavek 4. člena, prvi odstavek 8. člena Uredbe/2004); tudi v Prilogi odloka/2018 je selektivnost razvidna iz določitve števila medvedov po posameznih lovsko ureditvenih območjih v Sloveniji (osrednje območje, robno območje, območje izjemne in prehodne prisotnosti), predvidenih za odstrel ter glede na težo medvedov.

199. Upravno sodišče je v razdelku d) tudi že obravnavalo ugovor nadzora nad izvajanjem ukrepa in je ugotovilo, da je z vidika tožbenih ugovorov le-ta v Odloku/2018, v povezavi z Uredbo/20104 in ZON, strogi nadzor nad odvzemom v zadostni meri izkazan. Očitno je izkazan tudi pogoj oziroma kriterij omejenega števila medvedov, ki so predvideni za odvzem. Številka je omejena na 200 medvedov.

200. Tisto, o čemer se Upravno sodišče še ni opredelilo do tega mesta, pa sta zadnja dva pogoja oziroma kriterija, to sta, da mora biti odvzem omejen ne samo po številu, ampak tudi na (»nekatere«) medvede na dovolj konkretiziranih področjih in da v zvezi s situacijami na teh področjih ni drugih zadovoljivih možnosti za odpravo problemov z družbeno sprejemljivostjo in škodo oziroma nevarnostjo, ki jo povzročajo medvedi.

201. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega Odloka/2018 z vidika teh dveh pogojev oziroma kriterijev pa je Upravno sodišče našlo takšne napake v izpodbijanem aktu, ki so posledica nepravilne uporabe materialnega prava, da je moralo tožbi delno ugoditi in sicer v delu tožbe, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018.

202. Kar zadeva legitimen cilj vzdrževanja družbene sprejemljivosti medvedov v Sloveniji mnenje tožene stranke v bistvu pomeni, da če ne bo prišlo do odstrela 175 medvedov do konca aprila 2019 v skladu z Odlokom/2018, ni mogoče izključiti oziroma na podlagi objektivnih elementov obstaja tveganje, da bodo številčnost medvedov, njihova gostota in teritorialna porazdelitev v prihodnosti ogrozila ugodno stanje populacije medvedov v Sloveniji. Ob upoštevanju objektivnih indikatorjev številčnosti medvedov, njihove gostote na prebivalca, porazdeljenosti po posameznih področjih ter trenda naraščanja in trenutno ugodnega stanja populacije, se je tožena stranka glede ogroženosti družbene sprejemljivosti v bistvenem delu odločitve oprla na mnenje določenih interesnih skupin, kar je relevanten vidik komponente družbene sprejemljivosti in glede katere se je sodišče že opredelilo (v razdelku h. obrazložitve te sodbe), da lahko, četudi gre za mnenje interesnih skupin, to dejstvo v celoviti oceni podpira druge, bolj objektivne indikatorje družbene sprejemljivosti.

203. Tožena stranka se sklicuje predvsem na družbeno sprejemljivost s strani ljudi, ki živijo na območju velikih zveri⁷³ in v okviru tega navaja, da je med »lokalnimi skupnostmi, rejci in nekaterimi predstavniki kmetijske stroke še vedno nezadovoljstvo glede velikosti populacije velikih zveri“.⁷⁴ Pisno stališče ZRSVN navaja, da je Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri Državnem zboru v letu 2018 pozival Vlado RS, da naj upravljanje z zvermi temelji na rezultatih posvetovanj o sobivanju ljudi in divjadi in da se pri ukrepih upoštevajo lokalne specifike, organizacije in institucije.⁷⁵ Splošno stališče Kmetijsko gozdarske zbornice (KGZS) je, da populacija medvedov ni usklajena s socialno (nosilno) kapaciteto okolja. Na posvetu, ki sta ga organizirala KGZS in Državni svet, je KGZS izrazila stališče, da je izredni odstrel zaradi dolgega postopka neučinkovit in eden od zaključkov posveta (točka 4) je bil, da se začne z intenzivnejšimi posegi v populacijo medveda z namenom preprečitve nadaljnjega večanja in širjenja populacije oziroma njenega bistvenega zmanjšanja; po točki 5 teh zaključkov je treba rejcem, ki živijo na območju pojavljanja zveri, v celoti zagotoviti vso nadstandardno zaščito za ljudi, živali in drugo premoženje.⁷⁶

204. To so sicer relevantne in legitimne podlage, ki so lahko sestavni del celovitejšega in tudi bolj objektivnega ugotavljanje dejanskega stanja in razlogov za selektivni in omejeni odvzem medveda iz narave z odstrelom, vendar samo pod pogojem, da je ugotovljeno (javno) mnenje interesnih skupin o tem, da je edina možna rešitev odstrel medvedov, v Prilogi odloka/2018 verodostojno izkazano za določena področja predvidenega odstrela in da se številke za predvideni odstrel za posamezna področja pojavljanja medveda ujemajo z mnenjem interesnih skupin na teh področjih ter da je z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazano, da ne gre za to, da bi bil selektivni in omejeni odvzem živali iz narave sprejet z namenom, da bi upravljanje s populacijo medvedov popolnoma zaobšlo določbo 92. člena ZON, katere namen je upravljanje s škodo in z nevarnostjo, da bi do škode prišlo za prebivalce in rejce na območju, kjer se lahko pojavlja medved. Kot že rečeno, je nedvomno namen po upravljanju s škodami izrazito prisoten tudi v izrecnih določbah Odloka/2018 (drugi odstavek 4. člena, prvi odstavek 8. člena Uredbe/2004; glej tudi tč. 2.4. na straneh 16-19 Strokovnega mnenja ZGS).

205. Četudi so v prejšnjih odstavkih omenjene dejanske podlage v zvezi z mnenjem interesnih skupin legitimne znotraj sicer celovitejšega in objektivnejšega ugotavljanja družbene sprejemljivosti oziroma socialne (nosilne) zmogljivosti okolja, pa zgolj navedena stališča predstavnikov interesnih skupin ne morejo biti zadostne dejanske podlage za izdajo ukrepov po 7.a členu Uredbe/2004. To je Upravno sodišče že razsodilo v predhodnih upravnih sporih, ko je odločilo, da „odnosa rejcev in dela kmetijske stroke“ glede nezadovoljstva z zvermi, brez navedbe nadaljnjih razlogov „ni mogoče enačiti z javnostjo“ oziroma z družbeno sprejemljivostjo.⁷⁷ Osnutek odloka/2018 omenja tudi »odzive v medijih, opozorila županov iz nekaterih občin osrednjega območja rjavega medveda in različne peticije«, češ da le-te kažejo, da je meja družbene sprejemljivosti rjavega medveda dosežena.⁷⁸ V odgovoru na tožbo tožena stranka v točki 4 na strani 10 omenja tudi peticijo Zveze društev ekoloških kmetov za zmanjšanje števila divjadi in zveri, ki jo je podpisalo 53 društev, in ker se pretežni del Slovenije uvršča med podeželska območja, in je to po mnenju tožene stranke bolj relevantno kot peticija proti odstrelu medveda, na katero se sklicuje tožeča stranka, in ki so jo podpisali večinoma podpisniki iz gosto naseljenih območij, kjer se medved ne pojavlja.

206. Upravno sodišče poudarja, da so strogo varovane živalske vrste „skupna dediščina“ v Evropski uniji, in da ni zavarovana dobrina zgolj ugodno stanje ohranitve populacije in biotska raznovrstnost, ampak je zavarovana dobrina tudi prepoved nepotrebnega ubijanja osebkov varovanih živalskih vrst (5. alineja prvega odstavka 26. člena ZZZiv; tretji odstavek 14. člena ZON). Mnenje interesnih skupin ima lahko določeno težo, ki je drugačno od splošnega mnenja prebivalstva, ki nima nikakršnega stika z medvedi. Vendar tudi znotraj interesnih skupin obstajajo pomembne razlike v mnenjih prebivalcev - med tistimi, ki se, in tistimi, ki se ne ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, kajti slednji imajo zagotovljeno zaščito pred škodo na podlagi 92. člena ZON. Ukrep selektivnega in omejenega odvzema, kadar temelji tudi na preprečevanju oziroma upravljanju s škodo, namreč ne sme popolnoma zaobiti osnovnega principa iz 92. člena ZON.

207. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je pomembno, da je vsa zgoraj našteta dejanska podlaga glede odnosa interesnih skupin do (ne)sprejemljivosti medvedov podprta zgolj z eno znanstveno, empirično študijo oziroma anketo „javnega“ mnenja med lokalnimi prebivalci, ki bivajo na območju, kjer se pojavljajo medvedi. Gre za anketo v okviru projekta »DinAlpBear«, ki je bila izvedena leta 2015 v Sloveniji in je bila objavljena v publikaciji v letu 2016.⁷⁹ Tožena stranka pravi, da je ugovor tožeče stranke o zastareli anketi iz leta 2011 iz njenih pripomb na Osnutek odloka/2018 upoštevala in se je zato oprla na omenjeno anketo iz leta 2015.

208. Vendar pa v Osnutku odloka/2018 oziroma v nobenem strokovnem mnenju, na katerem temelji Odlok/2018, ni pojasnjeno konkretno, kakšni so bili rezultati ankete iz leta 2015 in zakaj bi bili ti rezultati, kljub že izraženemu stališču Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 102/2018-17, po katerem zgolj mnenje zgolj določenih interesnih skupin ne more zadoščati za izkazano družbeno nesprejemljivost, v konkretnem primeru lahko odločilni. Pisno stališče ZRSVN, ki se sklicuje na omenjeno anketo v okviru projekta »DinAlpBear«, ob tem navaja zgolj, da je anketa pokazala, da »večina lokalnega prebivalstva v Dinarskem delu območja meni, da je številčnost medveda previsoka.“

209. To ni zadosti dokumentirano mnenje relevantne javnosti, da bi lahko v zaznavni meri podprlo druge objektivnejše indikatorje družbene sprejemljivosti oziroma (socialne) nosilne zmogljivosti okolja v prid selektivnemu in omejenemu odstrelu 175 medvedov v kratkem obdobju od 23. 11. 2018 do 30. 4. 2019, poleg izrednega odstrela medvedov, ki se lahko vrši mimo Odloka/2018.

210. Priloga odloka/2018 in tudi nobeno od obeh strokovnih mnenj, na katerih temelji Odlok/2018, ne vzpostavlja zveze med celovitimi (sumarnimi) zaključki ankete v okviru raziskave DinAlpBear iz leta 2015 na selektivnem vzorcu ter mejo družbene sprejemljivosti na splošno v Sloveniji, oziroma, da bi bila ta meja dosežena. Tudi tožena stranka se v odgovoru na tožbo očitno pavšalno sklicuje na to raziskavo, čeprav bi morala Priloga odloka/2018 oziroma število odrejenih medvedov za odstrel po posameznih štirih območjih pojavnosti medveda izkazano temeljiti na zaključni analizi podatkov iz ankete na primer o tem, kolikšen del vprašanih je menil tako, kot povzema Pisno stališče ZRSVN, in kolikšen del ni menil tako; kolikšen del vprašanih je bil nevtralen v svojih odgovorih; na kako velikem vzorcu je bila narejena anketa, kateri so bili razlogi za specifično določitev relevantnega vzorca vprašanih; kako je bila družbena sprejemljivost medvedov opredeljena v anketi; če je določen delež vprašanih menil, da je bila dosežena meja družbene sprejemljivosti, kolikšen del od teh, je menil, da je odstrel medvedov zaradi navedenega problema sprejemljiv; ali bi bilo mogoče po mnenju vprašanih zmanjšati število medvedov z drugimi sredstvi, ki ne pomenijo ubijanja medvedov; katere konkretne interesne skupine so bile vprašane; v kolikšni meri gre za interesne skupine, ki so premoženjsko ali varnostno prizadete zaradi pojavnosti medveda; kolikšen delež tistih rejcev ali čebelarjev, ki so odgovarjali, so imeli postavljene zaščitne naprave, pse ali pastirje; kakšni so bili odgovori vprašanih iz osrednjega življenjskega območja medveda, kakšni so bili odgovori iz robnega življenjskega območja in kakšni iz območja izjemne prisotnosti medvedov ter iz prehodnega območja. Šele tako zbrana dejstva in zaključna analiza vseh podatkov na podlagi bolj ali manj subjektivnih mnenj (ne)posredno prizadetih bi bila lahko dopolnilna in pravno relevantna podpora za določitev konkretnih številk za odstrel medvedov po Prilogi odloka/2018 zaradi vzdrževanja socialne (nosilne) zmogljivosti okolja.

211. Čeprav spori v zvezi s tovrstnimi ukrepi v Sloveniji potekajo že dalj časa in redno,⁸⁰ se tožena stranka iz nepojasnjenih razlogov ni (še) poslužila takšnega spremljanja in ugotavljanja družbene sprejemljivosti pojavnosti medveda v Sloveniji ter vpliva odstrela na družbeno sprejemljivost, da bi priloga k tovrstnim odlokom, ki določa število medvedov za odstrel, na tako pridobljenih podatkih tudi temeljila. Sklicevanje na strokovne članke, bodisi teoretične, bodisi empirične narave, ki se nanašajo na druge države, v zadevah, ko gre za vidik percepcije javnosti, če morebiti ti članki zagovarjajo tezo, da odstrel divjih zveri pozitivno vpliva na družbeno sprejemljivost, ne more biti relevantno za slovenske razmere, ki so lahko lokalno (specifično) drugače pogojene. Tožena stranka ima podatke za odvzem velikih zveri za več kot 20-letno obdobje. Podatke o odstrelu medveda v Sloveniji ima za zadnjih 20 let.⁸¹ Klub temu ni pridobivala podatkov o tem, ali odstrel medveda vsako leto kakor koli vpliva na družbeno sprejemljivost bodisi med interesnimi skupinami ljudi ali na splošno.

212. Nadalje za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni nepomembno, da iz Pisnega stališča ZRSVN izhaja, da je ZGS v postopku zagovarjal odvzem 225 medvedov in ne 200 medvedov, vendar je v končni različici Priloge odloka/2018 predviden odvzem 200 in ne 225 medvedov. Glede na to, da je predviden odvzem medvedov iz drugih razlogov, kot je odstrel, standarden (povozi, najdeni poginuli osebki ipd.), iz nobenega od predloženih dokumentov ni razvidno, zakaj je bil v končni različici predviden odstrel zmanjšan za 25 medvedov.⁸² Ob upoštevanju dejstva, da v preteklem načrtovanem obdobju redni odstrel medvedov ni bil realiziran, ker je bilo ustreljenih 16 medvedov manj, kot je bilo načrtovano, pa je kljub temu prišlo iz nepojasnjenega razloga za zmanjšanje predvidenega odvzema iz 225 na 200 medvedov, navedeno potrjuje ugotovitev sodišča, da se tožena stranka očitno ni držala omejitev, da je ukrep odstrela lahko samo izjema, ki jo je treba razlagati ozko, da je varstveni režim za medveda strog, da so lahko odvzeti iz narave le »nekateri« medvedi, to pomeni medvedi na dovolj konkretiziranih območjih v povezavi z družbeno sprejemljivostjo in pojavnostjo nevarnosti oziroma škod in samo, če je to potrebno iz objektivnih razlogov.

213. Sodišče še posebej izpostavlja, da iz Priloge odloka/2018 ni razvidno, da predvideni odstrel 20 medvedov na robnem območju življenjskega prostora medveda ter odstrel dodatnih 5 medvedov na območju izjemne prisotnosti medveda ter na prehodnem območju ustreza pridobljenim rezultatom glede družbene (ne)sprejemljivosti in pozitivnega odnosa vprašanih do odstrela medvedov v omenjeni anketi iz leta 2015. Ali se odstreli 175 medvedov, ali pa 150 medvedov, ni vseeno z vidika previdnostnega načela in upoštevajoč, da gre za izjemen ukrep in za strogo varovane osebke živalske vrste. Strokovno mnenje ZGS, na katerem temelji Odlok/2018, namreč zmotno navaja, da je „ključen pogoj za izjemno poseganje v populacijo ugodno stanje ohranjenosti.“⁸³ Ni samo to ključno, kajti ni v skladu s strogim režimom varstva medvedov, da se ustreli toliko medvedov, kolikor je še sprejemljivo z vidika ugodnega stanja ohranjenosti populacije, saj je temeljno pravilo, da osebkov strogo varovane živalske vrste ni dovoljeno ubijati, ker tudi na sploh živali, če ni potrebno na podlagi ZON, ni dovoljeno ubijati (5. alineja prvega odstavka 26. člena ZZZiv, tretji odstavek 14. člena ZON).

214. Če Upravno sodišče opisani površnosti glede ugotavljanja družbene (ne)sprejemljivosti in zveze s predvidenim številom odstrela osebkov medvedov po posameznih področjih doda še vidik nujne zveze med ciljem upravljanja z dejansko ali pretečo škodo ter predvidenim odstrelom (nekaterih) medvedov na konkretno opredeljenih območjih, potem mora sodišče ugotoviti, da je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na Prilogo, nezakonit in je bilo zato treba Prilogo odloka/2018 odpraviti.

215. Strokovno mnenje ZGS navaja, da so bili upoštevani analiza in trend ugotovljenih škod po velikih zvereh ter trend konfliktnih dogodkov z medvedi, ki jih beleži intervencijska skupina.⁸⁴ V Strokovnem mnenju ZGS so zelo natančno navedeni število škodnih dogodkov, ocenjena vrednost škode za vsa leta od 2000 do 2017 in število škodnih dogodkov ter ocenjena vrednost škode po 11 lovsko-upravljavskih loviščih.⁸⁵ To so zelo koristni podatki, vendar če ima tožena stranka podatke o navedenem, potem bi morala za selektivni in omejeni odvzem medvedov iz narave pridobiti in uporabiti tudi podatke o tem, v kolikih primerih in kje je prihajalo do škodnih dogodkov kljub temu, da so se rejci, kmetje ali drugi prizadeti predhodno (samo)zavarovali oziroma je pristojni organ zagotavljal zaščito, kot jo predpisuje 92. člen ZON, preden bi izrekla ukrep odstrela medvedov na teh konkretiziranih območjih. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da je bilo v obdobju od 2015 do 2018 izvedeno sofinanciranje ukrepov v zvezi z 92. členom ZON za 43 upravičencev. V okviru projekta LifeDinalpBear pa se razdeljuje tudi ograje rejcem.⁸⁶ V letu 2018 je bilo razdeljenih približno 120 elektro-ograj in elektro-mrež ter približno 27 pastirskih psov.⁸⁷ Strokovno mnenje ZGS pa navaja, da se je za sofinanciranje varovalnih ukrepov v letu 2015 odločilo 5 potencialnih oškodovancev, 3 leta 2016 in 14 v letu 2017.⁸⁸ Strokovno mnenje vsebuje tudi podatke za vsako leto od leta 2006 do 2017 in za posamezna področja, koliko kompletov ograj je bilo podeljenih, največ v letu 2016 (18), v letu 2017 pa je bilo razdeljenih 17 ograj.⁸⁹ Strokovno mnenje ZGS navaja, da ukrepi varovanja čred z nočnimi ograjami z visokimi električnimi mrežami in varovanje čred s pastirskimi psi „na dolgi rok bistveno olajšajo sobivanje z velikimi zvermi“.⁹⁰ Tožena stranka in nobeno od dveh strokovnih mnenj ne navajajo nič o tem, ali se tudi rejcem, ki so izkoristili ugodnosti iz 92. člena ZON in projekta LifeDinalpBear,⁹¹ zdijo ti ukrepi neučinkoviti in je po njihovem mnenju edina zadovoljiva možnost odstrel približno 1/4 populacije medvedov. Ta okoliščina bi bila pomembna za izpolnjevanje pogoja, da ni drugih zadovoljivih možnosti za preprečevanje škode v zvezi s členom 7.a Uredbe/2004, 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv na osrednjem območju ter robnem območju življenjskega prostora medveda in iz Priloge odloka/2018 bi morala biti razvidna zveza med omenjenimi podatki in številom medvedov, predvidenih za odstrel na konkretiziranih območjih. Ta zveza pa v Prilogi odloka/2018 ni vzpostavljena ali izkazana.

216. To pomeni, da določitev števila medvedov za odstrel (ne samo na območju izjemne prisotnosti ter na prehodnem območju) nima potrebne zveze tako z vidika družbene sprejemljivosti ugotovljene prek (subjektivnih) mnenj prizadetih interesnih skupin, kot tudi z vidika upravljanja s škodami, ki jih povzročajo medvedi in zato ni izpolnjen pogoj, da ni druge zadovoljive možnosti za odpravo omenjenih dveh problemov ter da mora biti odvzem omejen na (nekatere) medvede na dovolj konkretiziranih področjih in ob upoštevanju omenjenih metod razlage določila člena 16(1)(e) Direktive o habitatih.

217. Sodišče je v to prepričano tudi spričo dejstva, da ne samo to, da Strokovno mnenje ZGS poudarjeno zajema podatke o škodnih dogodkih in višini škode, ampak tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da je treba „presojati tudi, kdaj so določeni ukrepi (npr. preventivna zaščita premoženja) zadovoljivi tudi z vidika gospodarnosti. Kadar je vložek v določen ukrep nesorazmeren z namenom, ga namreč ni mogoče šteti kot zadovoljivo alternativno možnost“ /.../ .⁹² Tožena stranka dodaja, da bi „zaščitni ukrepi tudi s finančnega vidika predstavljali nesorazmeren ukrep za državo, saj bi moralo biti za izvedbo tega ukrepa predvideno sofinanciranje na vseh potencialno ogroženih območjih in za vse zainteresirane državljane.“Dosledno izvajanje tovrstnih preventivnih ukrepov bi imelo po mnenju tožene stranke negativen vpliv na rekreacijske in druge aktivnosti prebivalstva ter turistično ponudbo in bi imelo določene ekonomske posledice.⁹³ Pod točko 2.8. na strani 23 Strokovnega mnenja ZGS je v tem istem smislu navedeno tudi, da gre za „gospodarsko pomembno škodo predvsem s stališča posameznega oškodovanca“ in da je mogoče pripomoči k zmanjšanju konfliktov z medvedi tudi z odstrelom problematičnih medvedov zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi.⁹⁴

218. Brez dvoma drži, da je treba zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi problematične medvede na ustrezen način odstraniti, vendar pa to ne pomeni, da je lahko ukrep selektivnega in omejenega odvzema tako velikega števila medvedov utemeljen v ekonomski racionalnosti. Sistem povrnitve škode za tiste, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, in jim medvedi povzročajo škodo, kakor je določen v 92. členu ZON, se mora izvajati in mora biti učinkovit. Če ni učinkovit, ga je treba izboljšati, ne pa da se namesto potrebnih aktivnosti za izboljšanja sistema varovanja pred škodo in povračila odškodnin vsako leto predpiše selektivni in omejeni odstrel z razlago, da drugi - prej omejeni ukrepi - niso toliko ekonomsko upravičeni, kot je selektivni in omejeni odstrel tako pomembnega dela populacije osebkov strogo varovane živalske vrste. Takšno tehtanje obstoja drugih zadovoljivih možnosti v zvezi z osebki živalske vrste, ki je varovana pod strogim režimom, ni zakonito.

219. Z vidika neobstoja drugih zadovoljivih možnosti za reševanje problema družbene (ne)sprejemljivosti je pomembno tudi stališče ZRSVN, da se v Sloveniji »intenzivno krmi medvede, kar verjetno vpliva na visoko rodnost in visoke populacijske gostote.«⁹⁵ To mnenje temelji na strokovnem članku, ki je bil objavljen s strani slovenskih raziskovalcev v reviji European Journal of Wildlife Research že leta 2013. Iz tega izhaja, da bi pristojni organi že več let morali vedeti, da intenzivno krmljenje medvedov na podlagi znanstvenih dognanj vpliva na njihovo številčnost, a tožena stranka ne zatrjuje, da bi bilo to krmljenje v zadnjih letih kakor koli zmanjšano. Tudi to ne kaže, da tožena stranka jemlje selektivni in omejeni odvzem medvedov iz narave po Odloku/2018 kot izjemo od strogega varstvenega režima, katerega cilj pa, kot že rečeno, ni samo varovanje ugodnega stanja živalske vrste medveda, ampak tudi prepoved nepotrebnega ubijanja osebkov zavarovane živalske vrste. Pisno stališče ZRSVN zato priporoča, da se zmanjša število krmišč in da se razmisli o omejitvah krmljena medvedov.⁹⁶ Tudi tožena stranka sama v odgovoru na tožbo pravi, da sta povečevanje številčnosti medveda in zgoščevanje populacije posledica nepravilnega in prekomernega krmljenja rjavega medveda, ker to neposredno vpliva na ugodnejše razmere za njegovo razmnoževanje.⁹⁷

220. Iz Priloge Odloka/2018 tudi ni razvidno, da bi se določitev območij, kjer je predviden odstrel medvedov, v celoti ujemala s tistimi območju, kjer so prebivalci po podatku iz Strokovnega mnenja ZGS v letu 2017 v 255 primerih pozvali k posredovanju intervencijske skupine.⁹⁸ Preglednica št. 7 namreč kaže, da je bilo teh klicev v letu 2017 133 v Notranjsko/Obalno kraški regiji in 121 v Kočevsko/Dolenjski regiji. Tako ni izkazana potrebna zveza med vznemirjanjem ljudi na območjih Triglavskega LUO, Zasavskega LUO, Posavskega LUO, Gorenjskega LUO in Kamniško-savinskega LUO ter predvidenim odstrelov medvedov na teh območjih.

221. V povezavi s tem, kar je uveljavljala tudi tožeča stranka glede smiselnega razlikovanja med predvidenim odstrelom samcev in samic, in opozorilom Kmetijsko gozdarske zbornice z dne 19. 7. 2018, da se je v preteklosti odvzemalo več samcev kot samic (v razmerju 60:40), pri samicah pa je šlo za neproduktivni del,⁹⁹ je sicer tožena stranka podala odgovor na strani 29 in v sliki št. 10 odgovora na tožbo. Tožena stranka priznava, da je bilo poseganje v rodni ženski del populacije precej manjše kot v moški del, kljub temu da je na območjih z večjimi populacijskimi gostotami spolno razmerje premaknjeno v korist samic. Ali bi bilo možno s konkretno predvidenim odstrelom medvedov glede na spol v prilogi zmanjšati število odstrelov, a hkrati na dolgi rok v večji meri zmanjšati število vseh medvedov, bo lahko tožena stranka utemeljila v morebitnem novem postopku sprejemanja potrebnih aktov za selektivni in omejeni odvzem medvedom, skupaj s preostalimi nujnimi dopolnitvami in popravami postopka, ki so potrebni in izhajajo iz te sodbe.

222. Sodišče torej ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

223. Tožeča stranka ni predlagala sojenja na podlagi glavne obravnave, tožena stranka pa je sodišče pozivala, če lahko o zadevi odloči prednostno in čim prej, zato je sodišče odločilo na seji senata. V predmetni zadevi tudi niso bili izpolnjeni drugi kriteriji za sojenje na glavni obravnavi. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“¹⁰⁰Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.¹⁰¹ Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, da bi z izvajanjem katerega koli konkretnega dokaza sodišče lahko prišlo tudi do odločitve, da odpravi celoten Odlok/2018, saj je v Odlok/2018 (brez priloge) sodišče obravnavalo izključno z vidika materialno-pravnih vprašanj, z izjemo pravice do sodelovanja tožeče stranke pri pripravi izpodbijanega akta (razdelek b) obrazložitve te sodbe). Sodišče je pri tem upoštevalo tudi, da je tožena stranka predlagala izvedbo glavne obravnave v primeru, da bi sodišče menilo, da je potrebna izvedba določenih dokazov. Glede na obrazložitev v razdelku j.) te sodbe, izvajanje dokazov ni bilo potrebno, ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Podrejeno je tožena stranka predlagala glavno obravnavo, da bi sodišče samo odločilo o stvari tako, da bi določilo odstrel medvedov v istem številu, kot je bil predviden za leto 2018 in kot to izhaja iz zadeve I U 102/2018. Narava stvari za odločanje v sporu polne jurisdikcije ne dopušča, da bi Upravno sodišče določilo, katero število medvedov po posameznih področjih Slovenije glede na pokazatelje socialne (nosilne) zmogljivosti okolja, je še sprejemljivo za odstrel, ker Upravno sodišče zlasti v takih primerih, kjer zakonitost odločanja temelji tudi na strokovnih in zelo specifičnih, objektivnih, znanstveno utemeljenih in subjektivnih pokazateljih (javno mnenje in mnenje interesnih skupin), ne more določati števila medvedov, ki so lahko predvideni za odstrel.

224. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede pravice do sojenja na glavni obravnavi, ki pripada tožečim strankam, in po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,¹⁰² razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.¹⁰³ Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.¹⁰⁴ Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na pravna vprašanja, procesne pravice in (zadržani) preizkus dejanskega stanja,¹⁰⁵ ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP. Enako velja tudi za pravico do poštenega postopka na podlagi 47. člena Listine EU (člen 6(3) Pogodbe EU, člen 52(3) Listine EU). Zato je o zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Druga in tretja alineja prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004.
² Potek upravnih postopkov in številke ustreljenih medvedov na podlagi „izrednega odstrela“ za leto 2017 so razvidni iz Strokovnega mnenja za odvzem velikih zveri in narave v obdobju 1.10. 2018 - 30. 9. 2019 (v nadaljevanju: Strokovno mnenje ZGS), ki je bila strokovna podlaga za izdajo izpodbijanega Odloka/2018 (Strokovno mnenje ZGS, str. 15-16).
³ V obrazložitvi Odloka o ukrepu odvzema osebkov rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave v obdobju od 1. oktobra 2018 do 30. septembra 2019 - Osnutek, št. 007-188/2018, 28. 6. 2018 (v nadaljevanju: Osnutek odloka/2018) je v zvezi s tem pojasnjeno, da v Sloveniji deluje Skupina za hitro ukrepanje v primeru ogrožanja življenja ljudi in premoženja po velikih zvereh (intervencijska skupina), ki se odziva na intervencijsko številko Operativno komunikacijskega centra in policije, pogosto pa tudi na podlagi neposrednega klica občanov (Osnutek odloka/2018, str. 8). V letu 2017 se je intervencijska skupina odzvala na 255 klicev prebivalcev Slovenije, ki so prosili za posredovanje ob težavah s prisotnostjo rjavega medveda. V letu 2017 so bili zabeleženi trije napadi medveda na človeka, dva na lovca in eden na lovskega čuvaja (Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.5., str. 19 in tč. 2.4., str. 18).
⁴ Pisno stališče ZRSVN, točka 1.3., str. 7 (v nadaljevanju: Pisno stališče ZRSVN).
⁵ Po podatku iz odgovora na tožbo je bilo pred izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu na podlagi izpodbijanega akta 44 medvedov že odstranjenih iz narave z odstrelom.
⁶ Prvi odstavek 7a. člena Uredbe/2004.
⁷ Glej četrti odstavek na strani 6 odgovora na tožbo.
⁸ Glej: predzadnji odstavek na strani 2, prvi in drugi odstavek na strani 3 odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe in stran 6 odgovora na tožbo.
⁹ Po določilu 81. člena ZON zaradi dejanske ali možne ogroženosti, ki je ugotovljena na podlagi predpisa iz 80. člena ZON, sprejme vlada akt o zavarovanju rastlinskih ali živalskih vrst, določi ukrepe varstva njihovih habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim.
¹⁰ Uradni list EU, 2010/C, 83/02, 30. 3. 2010 (v nadaljevanju: Listina EU). Po določilu 37. člena Listine EU je treba v politike Unije vključiti visoko raven varstva in izboljšanja kakovosti okolja, ki je zagotovljena v skladu z načelom trajnostnega razvoja.
¹¹ Uradni list EU, L 206, 22. 7. 1992; v nadaljevanju: Direktiva o habitatih.
¹² Po tem določilu si Unija prizadeva za visoko raven varstva in izboljševanja okolja.
¹³ Po tem določilu je treba zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.
¹⁴ Po tej določbi okoljska politika Unije med drugim prispeva k uresničevanju cilja ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja, varovanju človekovega zdravja; cilj okoljske politike Unije je doseči visoko raven varstva, „pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.“ Politika temelji na previdnostnem načelu.
¹⁵ Sklep Sveta z dne 3. decembra 1981 o sklenitvi Konvencije o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Uradni list EU 1982, L 38, 3; glej prilogo II). Bernsko konvencijo je sicer ratificirala tudi Republika Slovenija (Uradni list RS, št. 17/99 - MP, Uradni list 55/99).
¹⁶ Glej osmi odstavek preambule Direktive o habitatih in sodbe Sodišča EU (mutatis mutandis) v zadevah: C-98/03, Komisija Evropskih skupnosti proti ZRN, 10. 1. 2006, odst. 59; C-6/04, Komisija proti Združenemu kraljestvu, 20. 10. 2005, odst. 25; C-507/04, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, 12. 7. 2007, odst. 92.
¹⁷ Člen 6(2) Aarhurške konvencije.
¹⁸ Člen 6(3) in 6(7) Aarhuške konvencije.
¹⁹ Člen 6(4) Aarhuške konvencije.
²⁰ Gre za pravico do dobrega upravljanja v povezavi s sodbami Sodišča EU v zadevah: C-277/11, M.M., odst. 82-83; C-166/13, Mukarubega, odst. 41-49; C-249/13, Boudjlida, odst. 29-39.
²¹ Sklep Vlade RS št. 322-07/2001-2 z dne 24. 1. 2002.
²² Glede zahteve za „znanstvenost“ podatkov oziroma dokazov o varovanju „ugodnega stanja ohranjenosti populacij“ glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-98/03, Komisija Evropskih skupnosti proti ZRN, 10. 1. 2006, odst. 51; C-383/09, Evropska komisija proti Francoski republiki, C-383/09, 9. 6. 2011, odst. 28; C-507/04, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, 12. 7. 2007, odst. 168, 170, 199, 225.
²³ Glej na primer 21. odstavek preambule, člen 5 in člen 16(3)(a) Direktive o habitatih.
²⁴ Odgovor tožene stranke na tožbo, str. 4.
²⁵ Pisno stališče ZRSVN, tč. 1.1.1., str. 5.
²⁶ Ibid. tč. 1.1.1., str. 5.
²⁷ Glej na primer Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.8.3., str. 25.
²⁸ Ibid. tč. 2.7., str. 21.
²⁹ Načelo legalitete pomeni, da mora biti podzakonski predpis v skladu z ustavo in zakoni ter da morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (tretji in četrti odstavek 153. člena Ustave).
³⁰ Glej na primer: člen 16(3) Direktive o habitatih.
³¹ Po členu 16(1) Direktive o habitatih države članice lahko odstopijo od določbe 12. člena Direktive o habitatih pod pogoji iz člena 16 Direktive o habitatih, in določba člena 12(2) Direktive o habitatih med drugim določa, da za vse vrste države članice prepovejo prodajo osebkov, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo (glej tudi 6 alinejo drugega odstavka 14. člena Direktive o habitatih).
³² Po teh določilih država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva oziroma naravne dediščine.
³³ Prvi odstavek tega določila določa dolžnost fizične in pravne osebe, ki ji žival zavarovane vrste iz 81. člena ZON „lahko“ povzroči škodo na premoženju, da mora na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred škodo. Če to ni možno, določilo drugega odstavka daje pravico oškodovancu, da od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Po tretjem odstavku tega člena so ukrepi iz prejšnjega odstavka odvračanje, postavljanje ograj, „redčenje populacij“ zavarovanih vrst in tudi „ulov posameznih osebkov.“ Šele pod temi pogoji je redčenje populacij in ulov posameznih osebkov rjavega medveda upravičen in gre za zakonsko izjemo glede na tretji odstavek 81. člena ZON, ki lov zavarovanih živalskih vrst na splošno prepoveduje.
³⁴ Po tem določilu varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.
³⁵ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-140/14-21, 25. 4. 2018, odst. 26.
³⁶ Ibid.odst. 26.
³⁷ Ibid. odst. 26.
³⁸ Ibid. odst. 27.
³⁹ Gre za varstvo pred resno škodo na premoženju.
⁴⁰ Gre za varstvo zdravja ljudi in javne varnosti.
⁴¹ Po določilu člena 16(1)(e) Direktive o habitatih, „če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b), da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v prilogi IV v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi.“
⁴² Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 102/2018-17, 6. 9. 2018, odst. 24; glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 168/2017-18, 1. 3. 2018, odst. 24. To izhaja tudi iz člena 16(3)(a) Direktive o habitatih, po kateri mora država članica Komisiji EU poročati o razlogih za odstopanje od strogega režima.
⁴³ I U 102/2018-17, 6. 9. 2018, odst. 25.
⁴⁴ Da mnenje javnosti ni nepomembno v kontekstu Direktive o habitatih, izhaja iz določbe člena 6(3) Direktive o habitatih, čeprav javno mnenje ni izrecno omenjeno v okviru določila 16(1) člena Direktive o habitatih.
⁴⁵ C-6/04, Komisija Evropskih skupnosti proti Združenemu kraljestvu, odst. 111.
⁴⁶ C-183/05, Komisija Evropskih skupnosti prit Irski, 11. 1. 2007, odst. 37, 51; C-98/03, Komisija Evropskih skupnosti proti ZRN, 10. 1. 2006, odst. 66, 75, 78.
⁴⁷ C-6/04, Komisija Evropskih skupnosti proti Združenemu kraljestvu, odst. 54; C-98/03, Komisija Evropskih skupnosti proti ZRN, 10. 1. 2006, odst. 40.
⁴⁸ C-10/96, Ligue Royale pur la Protection des Oiseaux ASBL, 12. 12. 1996, odst. odst. 26-27 v zvezi z odst. 17.
⁴⁹ C-342/05, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Finski, 14. 6. 2007, odst. 25.
⁵⁰ Sodišče je v postopku ugotovilo, da se je stanje populacije kljub lovu volkov na Finskem v obdobju med predhodnim postopkom in pomembnim delom postopka pred vložitvijo tožbe občutno in stalno izboljševalo (ibid. odst. 38).
⁵¹ Gre za izjemo, da se prepreči resna škoda, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja.
⁵² C-342/05, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Finski, 14. 6. 2007, odst. 33.
⁵³ Ibid. odst. 40
⁵⁴ Ibid. odst. 45.
⁵⁵ Ibid. prva točka izreka sodbe, odst. 49
⁵⁶ Ibid. odst. 30.
⁵⁷ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1522/2015 z dne 7. 7. 2016 (odst.12 in 16). V tej zadevi je šlo za odlok o selektivnem in omejenem odvzemu osebkov zavarovanih vrst volka in medveda. Da gre za izjemo od strogega varstvenega režima, je Upravno sodišče odločilo tudi v kasnejši zadevi I U 168/2017-18 z dne 1. 3. 2018 (odst. 24).
⁵⁸ Ibid. odst. 19.
⁵⁹ Ibid. odst. 20-21.
⁶⁰ Ibid, odst. 22.
⁶¹ Ibid. odst. 23.
⁶² Ibid. odst. 24. Sodišče je tudi ugotovilo, da ne more preizkusiti izpodbijanega akta z vidika pogoja, da ne bo škode za ugodno stanje populacije (ibid. odst. 28-29).
⁶³ Glej 2. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84/2005) in 2. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 64/2016).
⁶⁴ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 168/2017-18, 1. 3. 2018, odst. 26.
⁶⁵ Ibid. odst. 27.
⁶⁶ Ibid. odst. 28.
⁶⁷ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 102/2018-17, 6. 9. 2018.
⁶⁸ Do 30. aprila 2018 je bil z odlokom načrtovani odvzem medvedov (107 osebkov z odstrelom) realiziran v višini 91 živali (Strokovno mnenje ZGS, str. 13, toč. 2.3.) Gre za približne številke, ker se številka za leto 2018 lahko deloma prekriva s številko za leto 2017 glede na različne vrste virov za ta podatek.
⁶⁹ Osnutek odloka/2018, str. 2
⁷⁰ Pisno stališče ZRSVN, točka B, str. 3, točka 1.2.2.1., str. 7.
⁷¹ Strokovno mnenje ZGS, str. 17.
⁷² Enako je predlagano tudi v Pisnem stališču ZRSVN, toč. 1.4., str. 8.
⁷³ Osnutek odloka/2018, str. 2
⁷⁴ Ibid. str. 5
⁷⁵ Ibid. str. 5
⁷⁶ Ibid. str. 5
⁷⁷ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 102/2018-17, 6. 9. 2018, odst. 26.
⁷⁸ Osnutek odloka/2018, str. 7.
⁷⁹ Ibid. str. 7. Gre za publikaicjo: Majić, Skrbinšek., A. et al. Public Attitudes, Perceptions and Beliefs about Bears and Bear Management, Final report of the action A2, University of Ljubljana, str. 262.
⁸⁰ Ustavno sodišče je o pobudi za presojo ustavnosti Priloge 2 Pravilnika o spremembah Pravilnika o odvzemu vrst osebkov rjavega medveda in volka iz narave (Uradni list RS, št. 71/14) odločalo že v letu 2014 (glej: U-I-217/14, 17. 12. 2014).
⁸¹ Osnutek odloka/2018, str. 4; odgovor na tožbo, str. 26.
⁸² Strokovno mnenje ZGS je namreč predlagalo za 24 medvedov večji odstrel v osrednjem območju in za enega medveda večji odstrel v robnem območju kot je predvideno v končni različici odloka/2018 (Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.9., str. 27-28).
⁸³ Strokovno mnenje ZGS, str. 7.
⁸⁴ Ibid. str. 7
⁸⁵ Ibid. str. 16-17
⁸⁶ Odgovor na tožbo, str. 21
⁸⁷ Ibid. str. 22.
⁸⁸ Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.4., str. 18.
⁸⁹ Ibid.
⁹⁰ Ibid. tč. 2.8., str. 24.
⁹¹ V okviru projekta LifeDinalpBear je bilo razdeljenih 10 pastirskih psov.
⁹² Odgovor na tožbo, tč. 4, str. 18.
⁹³ Ibid. str. 19.
⁹⁴ Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.8., str. 23.
⁹⁵ Pisno stališče ZRSVN, tč. 1.2.2.1., str. 7.
⁹⁶ Ibid. tč. 1.2.2.1., str. 7
⁹⁷ Odgovor na tožbo tč. 4, str. 12.
⁹⁸ Strokovno mnenje ZGS, toč. 2.5., str. 19.
⁹⁹ Stališča Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije na Osnutek odloka/2018, št. 340-15/2012-6, 19. 7. 2018, prvi odstavek. Po preglednici št. 3 iz Strokovnega mnenja ZGS so bila ta razmerja v letu 2017 59: 40, v letu 2016 29:16, v letu 2015 67:45 (Strokovno mnenje ZGS, tč. 2.3., str. 14.
¹⁰⁰ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10.
¹⁰¹ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.
¹⁰² Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995
¹⁰³ Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993.
¹⁰⁴ Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42
¹⁰⁵ Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 102/2018-17
• UPRS Sodba I U 168/2017-18
• UPRS Sklep IV U 44/2021-7