UPRS Sodba I U 51/2018-60

Jedro

Po presoji sodišča ima tožnica prav, ko ugovarja, da odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na postavitev kot skrbnice za posebni primer, zlasti, da odločba ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih njena postavitev ne nasprotuje v 181. členu ZZZDR določenim izključevalnim razlogom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Žalec, št. 582-9/94-272-2 z dne 28. 8. 2015, se v 1., 3., 4., 5. in 6. točki odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je s sklepom uvodoma združil postopek za razrešitev skrbnikov za posebni primer C.C., D.D. E.E. in F.F., postavljenih z odločbo prvostopnega organa z dne 28. 11. 1994, za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem v postopku vrnjenega nacionaliziranega premoženja pok. upravičencu A.A. in postopek za razrešitev skrbnikov za posebni primer G.G. in H.H,, postavljenih z odločbo Upravne enote Žalec z dne 10. 12. 2008, za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem, vrnjenih pok. upravičencu A.A. z odločbo z dne 26. 9. 2008, nato pa z odločbo odločil in razrešil opravljanja dolžnosti skrbnika za posebni primer C.C. D.D., E.E. in F.F. (1. točka izreka), določil kot skrbnico za posebni primer po tam navedenih delnih odločbah B.B. (3. točka izreka), določil njene naloge (4. in 5. točka izreka) in še odločil, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba prvostopnega organa z dne 28. 11. 1994 ter odločba Upravne enote Žalec, št. 362-70/92 z dne 10. 12. 2008 (6. točka izreka). V obširni obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v zadevi za odločanje po drugostopni odločbi z dne 1. 8. 2014, s katero je bila odpravljena prvostopna odločba z dne 25. 2. 2014. Sledeč napotilom drugostopnega organa je prvostopni organ najprej ugotovil, da nobeden od prej postavljenih skrbnikov ni podal skrbniškega poročila o upravljanju s premoženjem, kljub pozivu organa, iz česar sledi, da ni mogoče ugotoviti, ali postavljeni skrbniki korektno opravljajo svoje delo. Organ je zato v skladu s 194. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ponovno zahteval predložitev poročil glede stanja premoženja, vrnjenega z navedenimi odločbami, kot tudi pozval na izjave glede predloga E.E. o možnih drugih skrbnikih. Tožnica po vsebini skrbniškega poročila sicer ni podala, je pa nasprotovala predlogu o postavitvi H.H. ali B.B. kot skrbnika/ce za posebni primer, ostali skrbniki tudi niso podali ustreznih poročil. Organ je tako po uradni dolžnosti uvedel postopek razrešitve postavljenih skrbnikov in opravil več razgovorov s predlagano osebo - H.H., sinom tožnice za postavitev skrbnika, ki je na koncu odklonil prevzem skrbništva. Pisno soglasje za prevzem skrbništva in okvirni načrt za upravljanje z graščino ... pa je podala B.B., ki je tudi podala izjavo o zavezi glede upravljanja s premoženjem. V zvezi z razrešitvijo postavljenih skrbnikov je organ ugotovil, da so vsi štirje skrbniki (navedeni v 1. točki izreka odločbe) stari nad 90 let in zaradi zdravstvenih težav, povezanih s starostjo, nezmožni opravljati skrbniško funkcijo. Organ je pridobil tudi v postopku denacionalizacije izdane odločbe ter izjave do sedaj postavljenih skrbnikov, med drugim tudi tožnice. Iz njenih vlog nedvomno izhaja, da se še vedno počuti sposobna opravljati skrbniško funkcijo, kljub poslanemu dopisu na Okrajno sodišče v Kranju v letu 2008, kjer je navedla, da je slabega zdravstvenega stanja, kar pa je po lastni izjavi navedla zato, da se je zadeva pospešila A.A. je predlagal za skrbnika prvostopni organ, zaradi zdravstvenega stanja F.F. pa od nje ni bilo mogoče dobiti izjave. Ker skrbniki za posebni primer niso ravnali v skladu z 187., 191. in 194. členu ZZZDR, in ker med njimi ni soglasja glede upravljanja s premoženjem, je organ zaključil, da so podani pogoji za njihovo razrešitev. Nadalje je organ ugotovil, da med dediči ni soglasja o potencialnem drugem skrbniku za posebni primer. Kljub nasprotovanju tožnice in C.C. je soglasje k prevzemu te funkcije podala B.B., ki se je tudi zavezala, da bo upravljala z vrnjenim premoženjem v soglasju s potencialnimi dediči vrnjenega premoženja. Organ je ocenil, da niso podani izključevalni razlogi iz 181. člena ZZZDR za določitev B.B. kot skrbnice za posebni primer in jo zato postavil kot skrbnico.

2. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prvostopnega organa, navedel je še, da glede na vložitev pritožbe zoper prvostopno odločbo zgolj s strani (pri)tožnice tudi smiselno izhaja, da se večina potencialnih dedičev strinja z imenovanjem B.B. kot skrbnice za posebni primer.

3. Tožnica je vložila tožbo zoper 1., 3., 4., 5. in 6. točko izreka izpodbijane odločbe iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlagala odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Če bi organ preučil dokumentacijo, kot to navaja, za skrbnico ne bi postavil B.B.. B.B. dejansko nima opravilne sposobnosti in ima hude težave z duševnim zdravjem. Pri njej so podani izključevalni razlogi iz 181. člena ZZZDR. Odločba o tem tudi nima nobenih razlogov in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Če bi organ z njo opravil razgovor, bi mu bilo jasno, da ni vse v redu s tem predlogom E.E. Organ tožnici ni nikoli posredoval v izjavo dopisov in izjav B.B., kot tudi ne zatrjevanega načrta upravljanja z graščino. Tudi to je kršitev postopka, ki terja odpravo odločbe. Formalno B.B. opravilna sposobnost ni bila odvzeta, vendar poslovne sposobnosti nima in ni sposobna oblikovati lastne volje. Njeno duševno stanje nazorno pokaže že njeno pismo z dne 10. 7. 2015, ki ga je tožnica priložila kot dokaz k pritožbi, kjer B.B. opisuje svojo prisilno hospitalizacijo leta 2015. To pismo ni edino, prav tako jo kliče po telefonu in nadleguje. Tožnica je predlagala poizvedbe v Psihiatrični bolnici v Ljubljani, morda tudi na Dunaju, kjer B.B. živi. Odkar ima otroka, živi v Ljubljani, zato tožnica predlaga tudi poizvedbe pri CSD Ljubljana Moste Polje. Tudi drugostopna odločba se ni opredelila do nosilnega argumenta tožnice glede zavračanja postavitve B.B. kot skrbnice za posebni primer - njenega duševnega stanja, Gre za kršitev pravice do izjave. Koristi B.B. so v nasprotju s koristmi drugih dedičev, saj je njen svet oblikoval E.E. Zmotno je tudi ugotovljeno, da naj bi kaj vedela o premoženju, nima osnovnih znanj in veščin za upravljanje z njim. Dejansko živi na Dunaju, šele zdaj začasno v Ljubljani, torej tudi oddaljenost je razlog, da te vloge ne more opravljati. Ni tudi jasno, kaj je z vrnjenim premoženjem po ostalih odločbah, kjer ostajajo isti skrbniki. Pravilna bi bila odločitev, da bi bili skrbniki upravičenčevi trije otroci (F.F. je umrla 16. 8. 2016).

4. Stranka z interesom E.E. je prerekal navedbe tožnice, navedel, da tožbe v njenem imenu vlaga njen sin I.I., da je odločitev organa pravilna. Predlagal je zavrnitev tožbe. Stranka z interesom B.B. je tudi vsebinsko prerekala navedbe tožnice, dodala, da je vloge (tudi načrt upravljanja z graščino), poleg organu, posredovala ostalim dedičem, tudi tožnici, vendar izven tega postopka.

5. Tožnica je prerekala navedbe strank z interesom, vztrajala pri svojih dokaznih predlogih in še predlagala zaslišanje tam navedenih prič, ki naj bi izpovedali glede duševnega stanja B.B.

6. Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na vlogo tožnice, opisane v prejšnji točki, še dodala, da je od predlaganih prič tri od teh videla natanko trikrat v svojem življenju, povedala pa še, da jo je 4. 3. 2018 zjutraj poklicala tožnica, da teče v graščini voda in naj ona kot skrbnica to uredi, kar je tudi storila. Zato dejansko dvomi, da tožnica nasprotuje njenemu imenovanju.

7. Tožnica in stranki z interesom E.E. in B.B. so vztrajali pri povedanem.

8. Stranke z interesom C.C., G.G. in H.H. odgovora na tožbo niso podali.

9. Stranka z interesom F.F. je umrla 16. 8. 2016, po podatkih smrtovnice, ki jo je sodišče pridobilo, pa so njeni dediči tožnica ter stranki z interesom E.E. in C.C., ki sodelujejo oziroma so seznanjeni s postopkom.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o razrešitvi skrbnikov za posebni primer, med drugim tožnice, za začasno upravljanje s premoženjem, vrnjenim po tam navedenih delnih odločbah pok. denacionalizacijskemu upravičencu A.A., postavitev B.B. kot skrbnice za posebni primer za upravljanje tega istega premoženja, določitev njenih nalog in prenehanje veljave prejšnjih odločb o postavitvi skrbnikov za posebni primer s pravnomočnostjo izdane odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu.

12. Organ je svojo odločitev utemeljil z naslednjimi ugotovitvami: - da postavljeni skrbniki C.C., tožnica, E.E. in F.F. niso podali skrbniškega poročila v skladu s 194. členom ZZZDR, zaradi česar organ ni mogel ugotoviti dejanskega stanja premoženja, na kakšen način skrbniki upravljajo s premoženjem oziroma ali sploh opravljajo delo skrbnikov za posebni primer, - da med njimi ni soglasja za upravljanje, kot tudi, da svojih nalog ne opravljajo (kar kažejo ne samo izjava same tožnice, kot tudi poziv Gozdarske inšpekcije), - da je kljub nasprotovanju potencialnih dedičev (tožnice in C.C.) privolitev k prevzemu skrbništva podala B.B., ki se je tudi zavezala, da bo upravljala z vrnjenim premoženjem v soglasju s potencialnimi dediči tega premoženja, - in da je slednja, za katero organ ocenjuje, da niso podani izključevalni razlogi po 181. členu ZZZDR, dolžna skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu dedičev in da zanjo veljajo vsa pravila ZZZDR v zvezi s skrbništvom.

13. Pri svoji odločitvi se je organ oprl na določbe ZZZDR (6. poglavje), ki predpisujejo način in pogoje za postavitev skrbnika (med drugim tudi za skrbnika) za posebni primer, kot npr.: 194., 197., 198., 187. člen ZZZDR, kot tudi na 181. člen tega zakona. Po zadnje navedeni določbi skrbnik ne more biti: - oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica, - oseba, ki nima poslovne sposobnosti, - oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca, - oseba, od katere glede na njene osebnostne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti. V ZZZDR je predpisan tudi postopek za postavitev pod skrbništvo in za postavitev skrbnika (216. člen in nadaljnji), pri čemer je v prvem odstavku 219. člena predpisano, da pri odločanju o postavitvi pod skrbništvo, pri imenovanju ali razrešitvi skrbnika, pri odločanju o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca, postopa center za socialno delo po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno. Predpisana je torej uporaba pravil, določenih v ZUP.

14. Tudi po presoji sodišča ima tožnica prav, ko ugovarja, da odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na postavitev B.B. kot skrbnice za posebni primer, zlasti, da odločba ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih njena postavitev ne nasprotuje v 181. členu ZZZDR določenim izključevalnim razlogom. Zgolj navedba organa, da (organ za B.B. - op. sod.) ocenjuje, da niso podani izključevalni razlogi po 181. členu ZZZDR, namreč ne zadošča za preizkus njene zakonitosti in pravilnosti. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe vsebovati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb prepisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Take obrazložitve, ki bi zadostila standardu obrazložitve, predpisane v citirani določbi ZUP, pa izpodbijana odločitev organa ne vsebuje.

15. Ne prvostopni, kot tudi ne drugostopni organ se nista namreč opredelila glede ugovora tožnice, podanega že v postopku in bolj konkretno v pritožbi (in ki ga tožnica ponavlja tudi v tožbi), da je za B.B. podan izključevalni razlog po drugi alineji 181. člena ZZZDR (tožnica sicer na eni strani zatrjuje, da B.B. dejansko nima opravilne sposobnosti (in podrobno opiše okoliščine, zaradi katerih meni, da je temu tako), na drugi strani pa navaja, da B.B. opravilna sposobnost formalno ni bila odvzeta, kar bi kazalo na zmotno tolmačenje tega pogoja s strani tožnice), prav tako pa iz obrazložitve odločbe ni razvidna obvezna opredelitev organa (še) do ostalih izključevalnih razlogov iz 181. člena ZZZDR, ki jih je treba presoditi pri postavitvi skrbnika. Pri tem sodišče zlasti opozarja na navedbo tožnice, da so koristi B.B. v nasprotju s koristmi drugih potencialnih dedičev, razen E.E., s čimer tožnica ugovarja (tudi) neizpolnjevanju tretje alineje 181. člena ZZZDR. Glede na povedano je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki posledično zaradi nezakonitosti odločbe v tem delu terja njeno odpravo.

16. Iz obrazložitve odločbe še nadalje izhaja, da se je organ pri svoji odločitvi oprl (tudi) na izjave B.B., hkrati z okvirnim načrtom upravljanja z graščino ..., ki tožnici (kar ta tudi ugovarja) ni bilo posredovano pred izdajo odločbe. Iz odgovora B.B. na tožbo sicer izhaja, da naj bi bil ta načrt tožnici posredovan izven tega postopka, saj tudi ni bil pripravljen za potrebe tega spisa, kar pa za presojo pravilnosti postopanja organa v tem upravnem sporu ni relevantno. Po 9. oziroma 146. členu ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Ker tej določbi organ v obravnavanem primeru ni sledil, je podana še nadaljnja kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo, zaradi vsebinske povezanosti odločbo v vseh izpodbijanih točkah izreka (tj. 1., 3., 4., 5. in 6. točki izreka) zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v tem obsegu v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

18. Sodišče še dodaja, da se je z odpravo prvostopnega akta obravnavana zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljen akt izdan (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se ipso lege šteje za odpravljeno tudi drugostopna odločba v tem postopku (Upravno procesno pravo, Komentar ZUP in ZUS-1, Kerševan, Androjna, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 592).

19. Sodišče se glede na razlog odprave izpodbijanega akta (bistvena kršitev določb postopka, predvsem nemožnost preizkusa odločitve organa) ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, ki se tičejo pravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se bo moral pa do njih opredeliti prvostopni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi. Iz enakega razloga sodišče tudi ni sledilo tožnici in izvedlo predlaganih dokazov, se bo moral pa do njih opredeliti organ in jih, če bo presodil, da je to potrebno za izdajo pravilne in zakonite odločbe, tudi izvesti.

20. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 54321/2022
• VSL sodba in sklep II Cpg 198/2010
• VSRS Sodba I G 1/2013