UPRS Sodba I U 1917/2017-10

Jedro

Tožnica je v upravnem postopku izkazala plačilo DDV-ja s kupoprodajno pogodbo, zato sodišče meni, da je z vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava, št. 4222-168/2017-2 z dne 22. 5. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Upravni organ z izpodbijano odločbo ni ugodil zahtevku tožnice za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let po vselitvi v novo stanovanje, s pripadajočo kletjo in parkirnim mestom. Pri odločanju se je oprl na 59. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in navedel, da je tožnica kupila stanovanje od A. (v nadaljevanju A. d.d.). Organ je pridobil sklep o delni končni razdelitvi St 1412/2010, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, s katerim je sklenilo, da se na ločitvenega upnika A. d.d. prenesejo nepremičnine (...). Glede na navedeno tožnica ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila nadomestila po 59. členu ZSZ/84.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnica z nakupom stanovanja postala drugi lastnik, ker je stanovanje kupila od A. d.d.. A. d.d. ni pravni naslednik investitorja B. d.o.o.. Gradbeno kot uporabno dovoljenje in odločba o odmeri komunalnega prispevka so bili izdani investitorju B. d.o.o. Prodajna pogodba za stanovanje pa je bila sklenjena med tožnico in A. d.d. ... Pri drugi prodaji stanovanja, z vidika davčnih predpisov, ne gre več za novo stanovanje ter ni podlage za oprostitev.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je B. d.o.o. za objekt ... plačal komunalni prispevek. MOL je v preteklosti posameznim vlagateljem že izdal pozitivno odločbo. A. d.d. je pravni naslednik investitorja, ki je stanovanja prodajal kot nova in bremen prosta. Stanovanje je kupila od A. d.d., ki je prevzel vse neporavnane terjatve investitorja. V ceno stanovanja v objektu, zgrajenem leta 2009, so všteti vsi stroški, vključno s komunalnim prispevkom. Pri nakupu nepremičnine je A. d.d. obračunal tudi 22 % davek, ki se obračuna le ob nakupu nove nepremičnine, zato je nerelevantna pripomba drugostopenjskega organa, da naj bi, ker stanovanja ni kupila od investitorja, šlo za drugo prodajo ter z vidika davčnih predpisov ne več za novo stanovanje. Da gre za novo stanovanje, je z vidika davčnih predpisov razvidno že iz kupnine, ki vključuje davek na dodano vrednost (DDV). Ta se plačuje zgolj za nova stanovanja, medtem ko se pri nakupu rabljenih nepremičnin plača davek na promet z nepremičninami (ki je tudi bistveno nižji od DDV). Poleg tega investitor stanovanj ni prodajal A.-ju, temveč je šlo za prenos neporavnanih terjatev iz investitorja na A. d.d.. Zato ni moč govoriti o drugi prodaji stanovanja, temveč je bilo stanovanje prvič prodano. Stanovanje do sedaj tudi še nikoli ni bilo vseljeno. Zakonska podlaga za ugoditev zahtevku je drugi in tretji odstavek 59. člena ZSZ/84. Predlaga odpravo izpodbijane zadeve in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločbe, da je tožnica z nakupom stanovanja postala drugi lastnik, saj je stanovanje kupila od A. d.d.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožnica je pri upravnemu organu vložila zahtevo za oprostitev plačila za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let po vselitvi v kupljeno stanovanje. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 59. člena ZSZ/84 so pogoji za oprostitev podani, če gre za: - 1. nakup "novega stanovanja kot posameznega dela zgradbe ali izgradnja, dozidava ali nadzidava družinske stanovanjske hiše; - 2. če je občan v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah tega zakona; - 3. dejanska vselitev v stanovanje ali v stanovanjsko hišo (glej I U 52/2015 z dne 14. 5. 2015).

7. V obravnavani zadevi je glede na obrazložitev organov sporno, ali je tožnica kupila "novo" stanovanje. Kot bi izhajalo iz obrazložitve drugostopenjskega organa, ta izpeljuje stališče, da stanovanje ni "novo", ker ni kupljeno od investitorja, temveč od pridobitelja v stečajnemu postopku. Posledično se zato tožničin nakup (kot druga prodaja) ne šteje več za novo stanovanje.

8. Sam zakon (ZSZ/84) ne opredeljuje, kdaj je šteti stanovanje (ali hišo) za novo, zato je pri razlagi tega pojma treba izhajati iz drugih predpisov, ki pri naložitvi obveznosti enako razlikujejo med pridobitvijo lastninske pravice na "novem" oziroma "starem" stanovanju. Sodna praksa je v zvezi z opredelitvijo pojma "novega" stanovanja, v zvezi z oprostitvijo po drugem odstavku 59. člena ZSZ/84, skopa (sodba Vrhovnega sodišča U 1502/94 z dne 6. 3. 1997), je pa pri opredelitvi pojma "novo stanovanje" v zvezi z oprostitvijo plačila za nadomestilo stavbnega zemljišča izhajala iz davčnih predpisov. Sodišče meni, da je taka rešitev tudi v smislu danes veljavnih davčnih predpisov pravno sistemsko ustrezna, saj je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili (glej III U 258/2015 z dne 10. 3. 2017).

9. V zvezi z navedeno opredelitvijo, kdaj se stanovanje šteje za "novo" v smislu drugega odstavka 59. člena ZSZ/84, bi torej iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhajalo, da šteje, da tožničino stanovanje ni novo, ker je tožnica druga lastnica po investitorju, zato se stanovanje po davčnih predpisih ne šteje za novo. Razloga sta pomanjkljivo obrazložena, drugi pa tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem v zadevi.

10. Na podlagi točke a) drugega odstavka 6. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) se za dobavo blaga šteje tudi prenos lastninske pravice na blagu. Na podlagi 7. točke 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen, če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve.

11. Tožnica je v upravnem postopku izkazala plačilo DDV-ja s kupoprodajno pogodbo, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen). Drugostopenjski organ zato protispisno (in na podlagi napačne uporabe davčnih predpisov) meni, da se z vidika davčnih predpisov tožničino stanovanje ne šteje za novo. Plačilo DDV kaže, da je na podlagi davčnih predpisov šteti stanovanje za "novo". Namreč tudi po 4. členu Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2) se za prenos nepremičnin po tem zakonu ne šteje prenos lastninske pravice na nepremičninah, od katerega je bil obračunan davek na dodano vrednost, čeprav je, kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZDPN-2 vsak odplačni prenos lastninske pravice podvržen plačilu davka. Sodišče meni, da bi moral organ pri odločanju o prvem pogoju za oprostitev, vprašanju ali gre za novo stanovanje, izhajati iz citiranih davčnih predpisov. Poskus obrazložitve na podlagi stvarnopravnih pravil, da je tožnica postala "drugi lastnik", ter je to dejstvo razlog za neoprostitev, ne vzdrži presoje, saj je bil prvi lastnik že B. d.o.o., tekom gradnje pa bi se lahko zamenjalo tudi več investitorjev. Pri odločanju je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje organ tudi napačno uporabil materialno pravo.

12. Ker je toženka v obravnavani zadevi nepopolno ugotovila dejansko stanje ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1510/2018-14
• Sklep II Ips 522/94
• Sodba II Ips 178/2000