UPRS Sodba II U 402/2016-7

Jedro

Objekt bo dopolnjeval obstoječo avtokleparsko dejavnost, gradnja objekta tako ne predstavlja dopolnitve osnovne namenske rabe stanovanjskega območja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke kot investitorja, za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže za nadomestna vozila na zemljiščih parc. št. 2760/1 in št. 2760/2, obe k.o. ... Odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da predviden poseg ni skladen s prostorskim aktom. Zemljišči predlagane gradnje se namreč nahajata v enoti urejanja SO 97 z oznako podrobnejše namenske rabe SS, ki je po 49. členu Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Murska Sobota (v nadaljevanju OPN) stanovanjska površina, namenjena bivanju s spremljajočimi dejavnostmi. Ugotovil je, da je po načrtovanih rešitvah PGD predvideni objekt opredeljen kot poslovni objekt oz. poslovna stavba - garaža za izdajanje in posojanje vozil, s klasifikacijo objekta garažna stavba CC - SI 12420. Poleg parkiranja je objekt namenjen tudi pripravi in čiščenju notranjosti vozil za izdajanje in posojanje. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopni organ zaključil, da gre za objekt, ki bo dopolnjeval investitorjevo obstoječo dejavnost avtokleparske delavnice in ki po klasifikaciji vrst objektov spada med industrijske stavbe. Dopustne nestanovanjske stavbe, med njimi stavbe za promet in stavbe za izvajanje komunikacij, naštete v 2. točki prvega odstavka citiranega določila, je tako treba po mnenju upravnega organa prve stopnje razumeti in šteti v smislu same namenske rabe območij, ki jih pokriva 49. člen OPN kot tiste, ki dopolnjujejo osnovno namensko rabo območja, to je stanovanjsko. Po presoji prvostopnega organa predvidena gradnja garaže za nadomestna vozila, ki bi služila poslovni dejavnosti izdajanju nadomestnih vozil in širitvi obstoječe dejavnosti avtokleparske delavnice na predmetnih parcelah, ni dopustna.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Soglaša z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je v območju s stanovanjsko namembnostjo gradnja garažnega objekta dopustna, če se navezuje na osnovno tam predvideno namembnost, torej stanovanjsko. Glede na opredelitev območij urejanja OPN iz 36. člena so površine z oznako SS stanovanjske površine, ki so namenjene bivanju bodisi brez, bodisi s spremljajočimi dejavnostmi in je torej osnovna dejavnost bivalna, stanovanjska. Enota urejanja prostora v konkretnem primeru je poleg bivanja namenjena tudi spremljajočim dejavnostim, kar pomeni, da bi bil objekt, namenjen določeni dejavnosti, v navedenem območju dopusten le, če je osnovni bivalni namembnosti spremljajoč. Da bi za tak objekt šlo, tožeča stranka niti ne zatrjuje, temveč se sklicuje, da gre za stavbo za promet oz. stavbo za izvajanje komunikacij, ki jo določba 49. člena OPN izrecno dovoljuje. Vendar pa je objekt po vrsti, kot ga dovoljuje citirana določba OPN, glede na osnovno namembnost območja, dopusten le, če je na bivanje neposredno vezan oz. bivanju neposredno spremljajoč, to pa je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega primera zase. V danem primeru te niso izpolnjene, objekt je namreč spremljajoč dejavnosti, ki v območju urejanja ni osnovna dejavnost, glede česar nenazadnje niti ni spora in to izhaja tudi iz načrtovanih rešitev PGD. Kot neutemeljen je tožena stranka zavrnila tudi pritožbeni ugovor, da je ugotavljanje skladnosti predlagane gradnje s prostorskim aktom presoja projektiranja oz. projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter njegove strokovne rešitve in v posledici glede na upravnosodno prakso nedopustna. Določba 1. točke 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) nalaga presojo skladnosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, v pritožbi pa se nanaša na strokovno tehnične rešitve, za katere odgovarjajo projektanti in soglasodajalci, kot je med drugim stabilnost in varnost ter pravilnost izračunov.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa, to je določb OPN. Ugovarja pomanjkljivi obrazložitvi na pritožbene argumente tožeče stranke, ki ni odgovorila na vprašanje glede klasifikacije objekta, ki ga je pripravil projektant. Prav tako je v zvezi z skladnostjo nameravanega posega z OPN predložila pravno mnenje profesorja pravne fakultete dr. A.A., iz katerega izhaja, da naj bi bil nameravani poseg skladen s prostorskim aktom. Četudi je tožeča stranka v pritožbenem postopku opozorila na sodno prakso Upravnega sodišča, v skladu s katero naj bi odvračali upravne organe od poseganja v tehnične rešitve in odločitve pooblaščenih projektantov, tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe na te pritožbene ugovore ni odgovorila. V konkretnem primeru je namreč upravni organ posegel v strokovno področje odgovornega projektanta, pri tem pa izbrano vsebino povsem iztrgal iz konteksta celotnega projekta. Nasprotuje tudi napačno odmerjeni upravni taksi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZGO-1, veljaven v času odločanja pri organu prve stopnje, je v 1. točki prvega odstavka 66. člena določal, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve preden izda gradbeno dovoljenje preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Med strankama ni sporno, da se predmetni zemljišči nameravanega posega v prostor po OPN nahajata v enoti urejanja SO 97 z oznako podrobnejše namenske rabe SS, ki je po 49. členu OPN stanovanjska površina namenjena bivanju in spremljajočim dejavnostim in kjer je dopustna izvedba gradbenih in drugih del, ki obsegajo gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev, spremembo namembnosti in vzdrževanje teh objektov. Citirano določilo poleg gradnje stanovanjskih stavb dovoljuje tudi gradnjo nestanovanjskih stavb in med njimi tudi gostinske stavbe (prva alineja), poslovne in upravne stavbe (druga alineja), trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti (tretja alineja), stavbe za promet in stavbe za izvajanje komunikacij četrta alineja) in druge nestanovanjske stavbe (kulturni spomeniki, zaklonišča, drugo - peta alineja). V obravnavanem primeru je sporno ali je v območju namenske rabe SS dopustna gradnja garažnega objekta kot nestanovanjske stavbe in sicer kot stavbe za promet in stavbe za izvajanje komunikacij v skladu s četrto alinejo 2. točke prvega odstavka citiranega 49. člena OPN.

7. Kot izhaja iz PGD, je objekt opredeljen kot garaža za nadomestna vozila za stranke avtokleparske delavnice, kjer bodo ta vozila parkirana, ob enem pa se bodo v garaži izvajala čiščenja notranjosti avtomobilov. Sodišče zato soglaša s presojo tožene stranke, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na objekt, ki bo dopolnjeval obstoječo avtokleparsko dejavnost in torej gradnja objekta ne predstavlja dopolnitve osnovne namenske rabe območja, ki je stanovanjska. Zato ga ni mogoče šteti med dopustne nestanovanjske stavbe v smislu 49. člena OPN. Prav tako za pravilno uporabo 49. člena OPN tudi ni pravno pomembna klasifikacija objekta (CC-SI 12420 kot garažna stavba) v skladu z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (po kateri med stavbe za promet in stavbe za izvajanje komunikacij sodijo tudi garažne stavbe). S to uredbo se ureja klasifikacija vrst objektov (CC-SI), ki se kot kot obvezna uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju podatkov o gradnjah in objektih, za statistične in evidenčne namene ter za potrebe uradnih in drugih administrativnih podatkovnih zbirk (prvi odstavek 1. člena). Uredba tudi določa, katere stavbe in gradbeni inženirski objekti so objekti državnega pomena (drugi odstavek 1. člena).

8. Sicer pa tožeča stranka niti v postopku pri toženi stranki niti sedaj v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi upravnega organa, da gre za objekt, ki je spremljajoč avtokleparski dejavnosti, torej poslovni dejavnosti. Zato je odločitev tožene stranke, ki je izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila, pravilna in v skladu s citiranimi določbami OPN. Kot je bilo že navedeno, je bil, po določbi takrat veljavnega prvega odstavka 66. člena ZGO-1, pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan preveriti tudi ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, da obstoječa sodna praksa določa, da upravni organ v projektiranje in projektno dokumentacijo, zaradi odgovornosti projektanta za strokovne rešitve, ne more posegati. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, temu pa pritrjuje tudi sodišče, da se sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, nanaša na strokovno tehnične rešitve, za katere odgovarjajo projektanti in soglasodajalci, kot npr. stabilnost in varnost ter pravilnost izračunov, da pa je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 naloga upravnega organa, da presoja skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom, kar je upravni organ v obravnavani zadevi, na podlagi citiranega pooblastila, tudi storil.

9. V zvezi z tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno odmero upravne takse pa sodišče pripominja, da je v zvezi s tem vprašanjem tekel pri upravnem organu poseben postopek in da je bilo tožeči stranki s sklepom št. 351-236/2016-20 (0305) z dne 18. 10. 2016 pojasnjeno, kako ji je bila upravna taksa obračunana in zakaj je bila zahteva za vračilo preveč plačane takse v znesku 119,09 EUR zavrnjena.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2019

Podobni dokumenti:

• sodba U 995/2005
• UPRS Sodba III U 87/2018-10
• UPRS Sodba I U 2064/2018-105