UPRS Sodba II U 63/2019-12

Jedro

V obravnavanem primeru je ocena tožene stranke, da je tožeči stranki postopek znan, ker naj bi ji bil rok za izpolnitev posebnega pogoja že enkrat podaljšan in da ne gre za reševanje pravnih vprašanj ter zato ne potrebuje zagovornika, napačna. Postavitev zagovornika obsojencu, ki ga zaradi gmotnega položaja ne more sam najeti in mu je potrebno zagotoviti enak položaj, kot obsojencu, ki tovrstnih gmotnih težav nima, terja po presoji sodišča že sama okoliščina, da mu je v postopku mogoče izreči zaporno kazen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1606/2018 z dne 3. 1. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku opr. št. II Kr 8864/2013 Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka želela brezplačno pravno pomoč za zastopanje v postopku za preklic pogojne obsodbe, ki je bila tožeči stranki izrečena 1. 7. 2014. Z navedeno sodbo je bila tožeča stranka obsojena storitve kaznivega dejanja goljufije (prvi odstavek 211. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1) in ji je bila določena kazen 10 mesecev zapora, s preizkusno dobo 3 let po pravnomočnosti sodbe ter s posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne tam navedenemu oškodovancu 20.000,00 EUR, sicer bo kazen izrečena.

2. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotovitvi, da je postopek za preklic pogojne obsodbe sodišče enkrat že izvedlo, in da je bil rok za povrnitev oziroma plačilo oškodovancu podaljšan, zato je bil organ za brezplačno pravno pomoč mnenja, da je postopek tožnici znan in da ni odvisen od strokovne pomoči odvetnika, saj se bo v nadaljevanju postopka preklica pogojne obsodbe ugotavljajo predvsem dejanske okoliščine, ki so onemogočile izpolnitev naloženega pogoja in torej ne bo šlo za reševanje pravnih vprašanj. V postopku preklica pogojne obsodbe, ki temelji na določbi 61. člena KZ-1 sodišče namreč ugotavlja razloge in na podlagi teh ugotovitev sankcionira obsojenkino nespoštovanje s pravnomočno sodbo naloženih obveznosti. Ob takem stanju stvari, kot je obravnavana, ko gre za takšen postopek, po mnenju sodišča ne gre za zadevo, ki bi izpolnjevala pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v smislu izpolnjevanja vsebinskega pogoja iz prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1840/2014.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, v kateri smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se odločba razveljavi. Zatrjuje, da so ji bile v obravnavani zadevi kršene številne pravice. Sklicuje se tudi, da ji tožena stranka ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe. Navaja tudi slabo premoženjsko stanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponavlja utemeljitev, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da uspeh tožeče stranke v postopku preklica pogojne obsodbe ni odvisen od strokovne pomoči odvetnika in da v tem postopku gre za to, da bo kazensko sodišče ugotavljalo dejanske okoliščine, ki so tožeči stranki onemogočile izpolnitev naloženega pogoja. Torej ne bo šlo za reševanje pravnih vprašanj. Izpostavlja tudi nekritičnost tožeče stranke glede izpolnitve posebnega pogoja. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da tožeča stranka meni, da se ji lahko na podlagi 61. člena KZ-1 odpusti izpolnitev, kar pa seveda ne drži. Kršitve, ki jih zgolj pavšalno navaja in nepravilnosti po oceni tožene stranke niso utemeljene.

5. Tožba je utemeljena.

6. Cilj zakonodajalca v ZBPP je zagotoviti enak dostop do uresničevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva in dostopa do sodišča za upravičence, ne glede na njihov socialni oziroma gmotni položaj (drugi odstavek 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave RS in 1. členom ZBPP). Gre torej za izraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in socialne države (2. člen Ustave RS). Z brezplačno pravno pomočjo se osebam s šibkejšim gmotnim stanjem zagotavlja enaka možnost za uresničevanje sodnega varstva s pomočjo odvetnika, kot jo imajo osebe, ki jim gmotno stanje dopušča, da odvetnika plačajo sami.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbo 24. člena ZBPP. V skladu s citirano določbo se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP) ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedena pravna ureditev organom za brezplačno pravno pomoč ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena citiranega zakona, organ pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Navedena razlaga pa mora biti skladna z Ustavo ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe (v obravnavani zadevi je to Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP). V kazenskih postopkih pa je pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistveni element pravice do poštenega sojenja. Ob navedeni vsebini te človekove pravice po Ustavi, pa je treba upoštevati tudi točko c tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima vsakdo pravico do brezplačnega zastopanja zagovornika v kazenskem postopku, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Pri tem iz upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero je upravno sodišče vezano (npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 239/2014 z dne 20.4.2016 in X Ips 224/2014 z dne 10.12.2015) izhaja, da je na tej podlagi potrebno utemeljevati pravno pomoč z zagovornikom tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

8. Po presoji sodišča pa razlaga 24. člena ZBPP, ki jo je podala tožena stranka v obravnavani zadevi ni skladna z Ustavo oziroma zahtevami določbe 6. člena EKČP. V obravnavani zadevi gre za postopek preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti, ki je urejen po 506. členu ZKP, materialno podlago pa predstavlja 61. členu KZ-1. Ta določa, da sme sodišče v primeru, ko je bilo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz 57. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. Iz določb 506. člena ZKP pa je razvidno, da sodišče na prvi stopnji izvede postopek na predlog upravičenega tožilca, oškodovanca ali po uradni dolžnosti tako, da sodnik zasliši obsojenca in opravi druge poizvedbe, da ugotovi pravno relevantna dejstva in zbere dokaze (drugi odstavek 506. člena ZKP), nato pa se postopek nadaljuje pred senatom sodišča (tretji odstavek 506. člena ZKP), ki izda sodbo s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali odpravi ta pogoj. Če spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, ustavi s sklepom postopek za preklic pogojne obsodbe. Iz citiranih določb je po presoji sodišča razvidno, da ne gre za enostaven postopek, saj lahko sodišče z različno intenzivnostjo poseže v pravni interes obsojenca, med drugim lahko pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen. V obravnavanem primeru je to kazen 10 mesecev zapora, zato je ocena tožene stranke, da je tožeči stranki postopek znan, ker naj bi ji bil rok za izpolnitev posebnega pogoja že enkrat podaljšan in da ne gre za reševanje pravnih vprašanj ter zato ne potrebuje zagovornika, napačna. Postavitev zagovornika obsojencu, ki ga zaradi gmotnega položaja ne more sam najeti in mu je potrebno zagotoviti enak položaj, kot obsojencu, ki tovrstnih gmotnih težav nima, terja po presoji sodišča že sama okoliščina, da mu je v postopku mogoče izreči zaporno kazen. Da bi lahko navedel vse pravno relevantne okoliščine zato potrebuje strokovno pomoč prava veščega pooblaščenca. Pri čemer je ocena glede možnosti uspeha za postopek nebistvena.

9. Upravno sodišče je sicer v citirani sodbi I U 1840/2014 sprejelo drugačno odločitev, vendar pa v navedeni zadevi sodišče ni presojalo vsebine 24. člena ZBPP z vidika Ustave in EKČP, kot jo je sprejela novejša upravno sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

10. Na teh podlagah je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 40271/2016
• VSL Sodba VII Kp 39296/2015
• VSL Sodba in sklep II Kp 20273/2017