UPRS Sodba II U 157/2017-10

Jedro

Po določbi prvega odstavka 103. člena ZDavP-2 se zavezancu, v primeru da predloži instrument zavarovanja, dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali odlog plačila za največ 24 mesecev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zahtevek tožeče stranke za odlog plačila davčne obveznosti iz naslova dohodnine od nenapovedanih dohodkov po določbi prvega odstavka 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavrgel, ter odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka v preteklosti pri toženi stranki že podala vlogo za odlog oziroma obročno plačilo z zavarovanjem. Tožena stranka je v zadevi dne 11. 8. 2016 izdala odločbo št. 4291-13193/2016-10 s katero je tožeči stranki odobrila obročno plačilo navedene obveznosti v 24 zaporednih mesečnih obrokih. Ker je s tem že odločila o odlogu oz. obročnem plačilu, kar predstavlja ugodnejši način plačila, je v skladu s četrtim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 (v nadaljevanju ZUP), vlogo zavrgla.

2. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ pravilno odločil in vlogo zavrgel, da pa je v obrazložitvi res napačno navedel pravno podlago (četrti odstavek 129. člena ZUP), ki ne obstaja, je pa se iz zapisa vsebine člena razvidno, da gre za pisno napako, saj opisuje 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Pri zakonu naveden Uradni list pa je naveden pravilno, saj je z njim prišlo do spremembe ZUP. Drugostopenjski organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti in ugotovil, da v postopku ni prišlo do kršitev pravil postopka ali materialnega prava.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, v tožbi predlaga odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe ter njeno vrnitev v ponovno odločanje, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi ponavlja ugovore iz pritožbe, da pravna podlaga, ki jo je navedel prvostopenjski organ ni pravilna, saj ne obstaja, za naveden uradni list ob zakonu pa ne najde logične povezave.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitve pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila organa prve in druge stopnje ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Po določbi prvega odstavka 103. člena ZDavP-2 se zavezancu, v primeru da predloži instrument zavarovanja, dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali odlog plačila za največ 24 mesecev.

8. Med strankama ni sporno, da je bilo tožeči stranki z odločbo tožene stranke št. 4291-13193/2016-10 z dne 11. 8. 2016, v skladu s 103. členu ZDavP-2, odobreno plačilo davčne obveznosti v 24. mesečnih obrokih. Tožeča stranka sama navaja, da 15. 9. 2016 zapade v plačilo prvi obrok, ki ga ne more plačati, zato je dne 14. 9. 2016 vložila vlogo za odlog plačila. To vlogo je tožena stranka zavrgla z obrazložitvijo, da je o zadevi že odločeno in da se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila.

9. Četrta točka prvega odstavka ZUP določa, da v primeru ko upravni organ pri preizkusu zadeve ugotovi, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, vlogo s sklepom zavrže, če se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Tožeča stranka pa ne zatrjuje spremembe dejanskega stanja in pravne podlage. Nesporno je, da je tožena stranka z odločbo z dne 11. 8. 2016 odobrila tožeči stranki obročno plačilo davčne obveznosti v 24. mesečnih obrokih.

10. Glede pisnih napak v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, je pravilno obrazložil že drugostopenjski organ, sodišče pa k temu dodaja, da očitne pisne napake v obrazložitvi ne vplivajo na zakonitost odločbe. Da je upravni organ zapisal, da se vloga zavrže na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP namesto 4. točke ne vpliva na njegovo odločitev o pravicah in obveznostih stranke, iz nadaljevanja stavka pa je razvidno, da prvostopenjski organ povzema 4. točke 129. člena ZUP, ki je pravilna pravna podlaga v obravnavani zadevi.

11. Ker je po zgoraj navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2019

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 248/2011
• UPRS sodba I U 760/2014
• UPRS sodba I U 451/2014