<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 445/2016-16

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:II.U.445.2016.16
Evidenčna številka:UP00019994
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Violeta Tručl (preds.), Vlasta Švagelj Gabrovec (poroč.), Nevenka Đebi
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izvršba - davčna izvršba - akontacija dohodnine - davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve - pobotna terjatev

Jedro

V času izdaje izpodbijanega sklepa rubež s strani banke še ni bil izveden, zato ga prvostopenjski organ ni mogel upoštevati in opraviti pobota.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ, z rubežem na denarna sredstva tožeče stranke, uvedel izvršbo dolgovanih obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe na dan izdaje sklepa znašajo 3.008,46 EUR.

2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka. Iz obrazložitve v uvodu citiranih odločb izhaja, da je davčni organ prve stopnje na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zoper tožečo stranko začel davčno izvršbo, ker ta v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti. V skladu z prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Med drugimi je v skladu z drugim odstavkom istega člena izvršilni naslov tudi obračun davka. Iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se poleg stroškov izpodbijanega sklepa terja dolg tožeče stranke iz naslova akontacije dohodnine od drugih dohodkov na podlagi obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja REK-2 za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013, z datumom izvršljivosti 1. 1. 2014 v znesku 1.919,33 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (zaporedna št. 2) in davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - razlika po obračunu na podlagi obračuna DDPO za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 z datumom izvršljivosti 1. 5. 2014 v znesku 923,92 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (zaporedna št. 3). Skupni znesek glavnice znaša 2.843,25 EUR, zamudne obresti znašajo 140,21 EUR, stroški sklepa pa 25,00 EUR. V okviru preizkusa pritožbenih navedb, da prvostopenjski organ ni upošteval že prejetih plačil, s katerimi so bile zadevne terjatve že delno poravnave in da ni po uradni dolžnosti izvršil pobota davčnega dolga z nasprotno terjatvijo, tožena stranka po pregledu knjigovodske evidence ugotavlja, da so vsa plačila, ki jih je tožeča stranka izkazala v pritožbi, evidentirana in upoštevana v času izdaje izpodbijanega sklepa. Podrobneje pojasnjuje tudi, katere obveznosti in katera plačila so bila poravnana. Ugotavlja tudi, da se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje (11. 5. 2016), zaradi česar prvostopenjski organ rubeža s strani banke ni mogel upoštevati, saj je bil ta izvršen po izdaji sklepa dne 12. 5. 2016.

3. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pobota po uradni dolžnosti ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene. Iz knjigovodske evidence je razvidno, da tožeča stranka na dan vložitve popravka obračuna DDPO za leto 2013 ni poravnala dodatno obračunane akontacije davka za leto 2013 v višini 968,96 EUR in obračunanih obresti, zato ji znesek preveč plačane akontacije, ki je naveden v popravku obračuna, ni bil priznan. Upoštevaje navedeno tako prvostopenjski organ tudi ni mogel upoštevati in pobotati preplačila v znesku 420,63 EUR, za katerega tožeča stranka meni, da je nastalo po oddanih popravkih obračunov za leti 2013 in 2014. Sicer pa tožena stranka ugotavlja, da knjigovodska evidenca prvostopenjskega organa izkazuje dolg pri obeh terjanih obveznostih in se stanje dolga v knjigovodski evidenci ujema s stanjem dolga v izpodbijanem sklepu.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako tudi iz razlogov zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z neupoštevanjem določenih nakazil ter pobotu, ki bi ga morala tožena stranka izvesti po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in izpodbijano upravno odločbo v celoti razveljavi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi tako, da izpodbijano upravno odločbo zavrže kot neutemeljeno in upravnemu organu naloži, da celoten postopek ponovi z upoštevanjem vseh dokaznih predlogov tožnika. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Ponovno podrobno navaja zneske plačil in obveznosti, s katerimi se je pokrival dolg. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se upravni organ sklicuje in jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki je opravljal izvršbo, vezan. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.

8. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na neupoštevanje že prejetih plačil, in pobota davčnega dolga z nasprotno terjatvijo (navedeni tožbeni ugovori so enaki pritožbenim), sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi pritožbene odločbe podrobno pojasnila, katere obveznosti so bile poravnane s konkretnimi plačili. Tožeča stranka zato z navajanjem plačil, za katere je že tožena stranka v obrazložitvi navedla, kako so se upoštevala pri pokrivanju dolgovanih obveznosti in zatrjevanim, da je sklep o davčni izvršbi iz tega razloga neutemeljen, ne more biti uspešna. Prav tako neutemeljeno tožeča stranka ugovarja, da je davčni dolg manjši za znesek v višini 263,65 EUR, ki naj bi predstavljal rubež denarnih sredstev pri dolžnikovi banki. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila, da je navedeno plačilo bilo izvršeno po izdaji izpodbijanega sklepa, zato ga v tem postopku tožena stranka oziroma davčni organ prve stopnje ni mogel upoštevati. Na odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožbeni ugovor, ki je enak pritožbenem glede pobota, ki je nastal zaradi naknadno evidentirane obveznosti po popravku obračuna DDPO za leto 2013. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da ji preplačila v znesku 420,63 EUR, ki ga je prikazala na popravku obračuna DDPO, ni mogla upoštevati in pobotati iz razloga, ker tožeča stranka dodatno obračunane akontacije (po oddanem popravku obračuna DDPO višini 968,96 EUR) ni poravnala, kar v tožbi izrecno niti ne izpodbija. Zato ji ni bilo priznano preplačilo akontacije in posledično tudi niso bili izpolnjeni pogoji za pobot v zatrjevanem znesku.

9. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 97.a, 97.a/1, 97.a/2, 151

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3Mzgx