UPRS Sodba II U 534/2017-15

Jedro

Kot listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi, je možno šteti soglasje etažnosti lastnikov; kot sodno odločbo, ki izkazuje pravico graditi, pa sklep sodišča, ki nadomešča soglasje etažnega lastnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-156/2017-3-10652-06 z dne 29. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo z dne 29. 9. 2017 odločilo, da se pritožba tožnika zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Maribor, št. 351-586/2016/22 (7024) z dne 7. 8. 2017, s katerim je bila etažnim lastnikom stavbe ..., dovoljena gradnja plinske kotlovnice na strehi zahtevnega objekta - obstoječe večstanovanjske stavbe (št. 933), zgrajene na zemljišču parc. št. 1005/1 k.o. ..., zavrže.

2. V predmetnem postopku so etažni lastniki ... po pooblaščencu A. d.o.o. dne 17. 6. 2016 vložili zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo plinske kotlovnice. Zahtevi so skladno z drugim odstavkom 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) priložili dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je pod št. proj. 15/11 izdelal B. d.o.o., ter soglasja in pooblastila za zastopanje vseh etažnih lastnikov, pri čemer je bilo tožnikovo soglasje nadomeščeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015. Na podlagi te zahteve je Upravna enota Maribor izdala gradbeno dovoljenje št. 351-586/2016/13 (7024) z dne 31. 5. 2017.

3. Zoper izdano gradbeno dovoljenje se je tožnik pritožil zaradi kršitve procesnih pravic in zmotno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da mu ni bil omogočen vpogled v projektno dokumentacijo in da ni mogoče, da bi se zgoraj citiran sklep sodišča nanašal na dejstva v prihodnosti. Pojasnjuje, da ni mogoče, da bi se s povečanjem bruto površine faktor izrabe zemljišča (v nadaljevanju FIZ) in faktor zazidljivosti (v nadaljevanju FZ) ne povečala, povečanje bruto površine pa ni v skladu z veljavnim prostorskim aktom, zato izvedba kotlovnice z nadzidavo ni dovoljena.

4. Upravni organ je pritožbi ugodil ter postopek dopolnil z razpisom ustne obravnave, na katero sta bila vabljena tožnik in pooblaščenec investitorjev. Tožniku so omogočili pregled dokumentacije in podajo morebitnih pripomb, ki jih je tožnik podal dne 26. 7. 2017. Ob upoštevanju le-teh je bilo nato dne 7. 8. 2017 že izdano gradbeno dovoljenje nadomeščeno z novim, in sicer z gradbenim dovoljenjem št. 351-586/2016/22 (7024).

5. Tožnik se je zoper izdano gradbeno dovoljenje ponovno pritožil. Navaja, da trditve v odločbi, da sama gradnja plinske kotlovnice bruto površine 11,36 m² ne vpliva na FIZ in FZ na obstoječi gradbeni parceli, niso resnične. Nadalje pojasnjuje, da je po pregledu dokumentacije podal ugotovitve o neskladnosti v projektni dokumentaciji. Sprašuje se, zakaj je vrednost investicije v dopolnitvi šestkrat podvrednotena ter trdi, da je FIZ povečan zaradi povečane bruto površine objekta in da zato ni mogoče, da se s povečanjem števca ob nespremenjenosti imenovalca količnik ne bi povečal. Prav tako trdi, da ni izkazana skladnost z normiranimi regulacijskimi elementi. Pojasnjuje, da je v kulturnovarstvenih pogojih dana zahteva po lociranju kotlovnice v notranjosti objekta, in da je bilo kljub neizpolnitvi tega pogoja izdano soglasje. Navaja še, da je na listu 6 Arhitekture prizidek opredeljen kot kotlovna predpostaja, v tekstih pa je govora o kotlovnici, da naklon 5 stopinj ne ustreza definiciji ravne strehe, da je uporabljen material za kritino neskladen s tipologijo objekta in da zahodna fasada ni prikazana, severna pa ni skladna s prerezom. Ugotavlja, da na fasadi obstoječega stanja niso prikazani vsi naknadni posegi ter da se niso celostno upoštevala določila 19. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (v nadaljevanju Odlok PUP). Priglaša bodoči civilno-pravni odškodninski zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja, saj so predvideni posegi v posameznem delu stavbe, ki je v njegovi lasti. Vsled navedenega ocenjuje, da je projektna dokumentacija nepopolna, da so projektne rešitve neustrezne in da na podlagi predloženega izdelka ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Opozarja še, da se upravni organ ni opredelil do njegovih strokovnih pripomb, ki so bistvene za presojo pri izdaji odločbe.

6. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrglo. V odločbi pojasnjuje, da je prvostopni organ upoštevajoč zgoraj citirani sklep sodišča, utemeljeno zaključil, da je za obravnavano gradnjo kotlovnice na strehi objekta dano soglasje vseh etažnih lastnikov objekta, kakršna so v konkretnem primeru potrebna po določbi drugega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Ugotavlja, da se navedbe tožnika o zmanjšanju vrednosti njegove nepremičnine ne nanašajo na v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja pomembna pravna dejstva, pač pa izražajo zgolj osebni interes tožnika, ki se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne varuje. Nadalje ugotavlja, da se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izdajo kulturno varstvenega soglasja in neupoštevanje kulturnovarstvenega pogoja prav tako ne nanašajo na pravno korist pritožnika ampak na javno korist, ki je v omenjenem postopku tožnik ne more varovati. Nazadnje še navaja, da tudi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vsebino projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, tožnik ni izkazal svojega pravnega interesa za vložitev pritožbe. Pojasnjuje, da bi moral tovrstne navedbe uveljavljati že v fazi izdelave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju projekt PGD), v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa je organ dolžan odločiti o gradnji, kot je prikazana v vlogi priloženem projektu PGD ter skladno s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1 preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta. Vsled navedenega pritožbeni organ ugotavlja, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na skladnost projekta s prostorskim aktom in na strokovnost projektnih rešitev, izražajo javno korist, ki je tožnik v tem postopku ne more varovati. Na koncu drugostopni organ še pojasnjuje, da je vložitev pritožbe tudi v nasprotju s citiranim sklepom Višjega sodišča v Mariboru, ki je nadomestil tožnikovo soglasje za izvedbo kotlovnice, ter zaključuje, da tožnik s pritožbenimi navedbami ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje, zato je njegovo pritožbo na podlagi 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel, ker jo je vložila neupravičena oseba.

7. Tožnik je zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor pri predmetnem sodišču vložil tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 25. in 33. člena Ustave RS. Zatrjuje, da so sklepanja drugostopnega organa glede neizkazanosti pravnega interesa za pritožbo nepravilna in delno temelječa na spregledanih dejstvih glede njegovega položaja kot stranke in etažnega lastnika. V zvezi s tem tožnik pojasnjuje, da je na naslovu ... etažni lastnik in je v postopku nastopal kot stranka, da pa je drugostopni organ spregledal, da ni bil hkrati vlagatelj zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, torej oseba, na zahtevo katere je bil začet postopek. Zatrjuje, da pooblastila v omenjenem postopku nikoli ni dal in da je za postopek izvedel šele z izdajo gradbenega dovoljenja. Vlogo in projektno dokumentacijo si je ogledal šele tekom pritožbenega postopka pred Upravno enoto, zato pred tem na njeno vsebino ni mogel dati pripomb, zaradi česar je očitek drugostopnega organa, da bi moral vsebinske pripombe na projekt PGD podati v fazi izdelave, neutemeljen. Ker ni sodeloval pri izdelavi dokumentacije in ker ni bil seznanjen z vsebino zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila izdana brez njegovega soglasja in pooblastil, meni, da je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pomanjkljiva in bi jo moral prvostopni organ obravnavati kot nepopolno vlogo in pooblaščenca pozvati, naj predloži vsa pooblastila etažnih lastnikov.

8. Glede sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015 tožnik meni, da si ga drugostopni organ razlaga napačno. Pojasnjuje, da v izreku sklepa ni navedbe konkretnega projekta, ki je podlaga za izdano gradbeno dovoljenje, posledično pa sklep izraža splošno soglasje k izvedbi izgradnje kotlovnice, ne pa tudi soglasja h konkretni projektni rešitvi, to je PGD št. 15/11 iz septembra 2011 ter dopolnitve št. 15/11 iz novembra 2016. Meni, da se sklepa tudi ne more tolmačiti tako, da mu je z njim odvzeta pravica do ugovora strokovnih napak in preprečitve nestrokovnih in nezakonitih posegov v nepremičnino, ki je tudi v njegovi solastnini. Zatrjuje, da h konkretnemu projektu nikoli ni podal soglasja in da soglasja tudi ne nadomešča citirani sklep Višjega sodišča.

9. Pritrjuje, da se Upravna enota v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne spušča v posamezne rešitve in njihovo strokovnost, da pa ne sme dopustiti očitno nepravilne gradnje in gradnje v nasprotju s predpisi, ki to področje urejajo. Navaja, da je Upravna enota v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1 dolžna ugotavljati skladnost projekta s prostorskimi ureditvenimi predpisi, stranke v postopku pa so v zvezi s tem upravičene dajati pripombe in opozarjati na nepravilnosti, kar še posebej velja za stranke, ki bodo s posegom prizadete, kot je to sam. Ker izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje in legalizira neposredni poseg v njegovo lastnino meni, da ima nedvomno interes, da se dovolijo zgolj tisti posegi, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo to področje. Očitek drugostopnega organa, da tožnik pri opozarjanju na neskladja s predpisi izraža javni interes, ki ga tožnik ne more varovati, tako ni utemeljen. Kot stranka v postopku ima tožnik namreč pravico in interes, da upravni organ dejansko stanje izpolnjevanja teh pogojev pravilno ugotovi. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi glavne obravnave odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo pošlje v obravnavo Ministrstvu za okolje in prostor. Hkrati priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet spora v tem postopku je sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla pritožbo tožnika, z obrazložitvijo, da jo je vložila neupravičena oseba. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker je bil s spornim sklepom postopek odločanja končan, je zoper ta sklep upravni spor dovoljen. Navedeno je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je odločilo, da se zaradi zavrženja pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa v upravnem sporu še ne more izpodbijati prvostopenjski akt, saj drugostopenjski organ prvostopenjske odločbe še ni presojal vsebinsko in pritožba tako še ni bila vsebinsko izčrpana. Pritožnik mora zato najprej izpodbijati procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe, ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jih je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu (glej VSRS sklep opr. št. I Up 21/2014 z dne 5. 6. 2014 in sklep I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017).

13. Po določbi prvega odstavka 246. člena ZUP organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ta ni dovoljena, če je prepozna, ali če jo je vložila neupravičena oseba. Tožnikova pritožba je bila vložena zoper gradbeno dovoljenje prvostopnega organa, s katerim je ta dovolil gradnjo plinske kotlovnice na strehi ... Tožnik namreč meni, da je kot etažni lastnik na citiranem naslovu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nastopal kot stranka, da je z njim prizadet oziroma da gradbeno dovoljenje dovoljuje posege v njegovo lastnino in da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano brez njegovega soglasja, zaradi česar ima tudi pravico do pritožbe. Tožena stranka nasprotno meni, da tožnik pravnega interesa za vložitev pritožbe ni izkazal, zato jo je v skladu s prej navedeno odločbo zavrgla.

14. V zadevi ni sporno, da je tožnik etažni lastnik v večstanovanjski stavbi na naslovu ... Prav tako ni sporno, da gradnja po spornem gradbenem dovoljenju posega v skupne dele navedene večstanovanjske stavbe, ta pa je po 18. členu SZ-1 v solastnini etažnih lastnikov, ter da je za to gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje. Med strankama pa je sporno, ali tožnik izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje ter ali je sploh podal soglasje k izdaji gradbenega dovoljenja.

15. Najprej se bo sodišče opredelilo do vprašanja soglasja. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da je izdano gradbeno dovoljenje nezakonito, ker sam h gradnji sploh ni podal soglasja, oziroma, da je soglasje po sklepu Višjega sodišča, ki nadomešča njegovo soglasje, neveljavno.

16. Glede teh trditev sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za stavbo v pretežni dejanski rabi za stanovanjske namene, zato se zanjo na podlagi 1. člena v povezavi z 2. členom SZ-1 uporabljajo določbe SZ-1.

17. Prvi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ureja pravico solastnikov, da skupno upravljajo stvar v solastnini. Peti odstavek tega člena določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov. Ne glede na navedeno določbo pa je SZ-1 kot specialni predpis v prvem odstavku 29. člena določil, da je za takšne posle potrebno soglasje več kot treh četrtin solastnikov glede na njihove solastniške deleže. Za nekatere posle pa je SZ-1 ocenil, da je njihov vpliv na posameznega solastnika še posebej pomemben, zato je ohranil zahtevo po soglasju vseh solastnikov (drugi odstavek 29. člena SZ-1). Med takšne posle je uvrstil tudi vsa gradbena dela in izboljšave, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Enako 14. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb jasno določa, da je za izboljšave in gradbena dela, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, potrebno soglasje vseh solastnikov.

18. Iz navedenega torej izhaja, da je bilo za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo plinske kotlovnice v večstanovanjski stavbi na ... potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov kot solastnikov. Kot eden izmed etažnih lastnikov sodi mednje tudi tožnik. Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik prvotno soglasje h gradnji podal, nato pa ga je umaknil. Zato so ostali etažni lastniki zoper tožnika sprožili postopek nadomestitve soglasja etažnega lastnika. To jim omogoča določba četrtega odstavka 29. člena SZ-1, ki določa, da v kolikor pri odločanju o gradbenih delih in izboljšavah, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ni doseženo soglasje, lahko etažni lastniki, ki imajo več od polovice solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu odloči sodišče v nepravdnem postopku.

19. Sodišče na podlagi podatkov v upravnem spisu ugotavlja, da so etažni lastniki zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Mariboru sprožili nepravdni postopek za nadomestitev soglasja, ki se je vodil pod opr. št. N 135/2013. Pravnomočno je o zadevi odločilo Višje sodišče v Mariboru, ko je v pritožbenem postopku s sklepom opr. št. I Cp 747/2015 odločilo, da tožnik soglaša z izvedbo del kotlovnice.

20. Po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1 mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi. Kot dokazilo o pravici graditi je možno poleg zemljiškoknjižnega izpiska o stvarni ali obligacijski pravici, ki omogoča gradnjo, in poleg notarsko overjene pogodbe z dokazilom o vložitvi predloga za vpis šteti še drugo listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi in pravnomočno sodno ali upravno odločbo, ki izkazuje to pravico (prvi odstavek 56. člena ZGO-1). Kot listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi, je možno šteti soglasje etažnih lastnikov, kot sodno odločbo, ki izkazuje pravico graditi, pa sklep sodišča, ki nadomešča soglasje etažnega lastnika.

21. Glede na vse obrazloženo sodišče zato ugotavlja, da je bilo z izrekom navedene odločbe tožnikovo soglasje za omenjena gradbena dela veljavno nadomeščeno in da se sklep o nadomestitvi soglasja šteje za veljavno listino, ki dokazuje pravico graditi, kot sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopni in drugostopni organ. Vse navedbe tožnika glede neveljavnosti soglasja sodišče zavrača kot neutemeljene.

22. Potem ko se je sodišče opredelilo do vprašanja soglasja, se bo v nadaljevanju osredotočilo na osrednje vprašanje predmetnega spora, in sicer ali je tožnik v pritožbi izkazal pravni interes.

23. Najprej sodišče pojasnjuje, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP). Pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Zakon osebo, ki izkaže pravni interes, imenuje stranski udeleženec, vendar jo dejansko izenačuje s stranko, saj določa, da imata v postopku enake pravice in dolžnosti (tretji odstavek 43. člena ZUP).

24. Sodišče pritrjuje tožniku, da se v predmetnem upravnem postopku samo zaradi tega, ker je bilo njegovo soglasje za gradbena dela nadomeščeno z zgoraj citiranim sklepom Višjega sodišča v Mariboru, ne more šteti za vlagatelja zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma za investitorja in torej ne za aktivno stranko postopka. Vlagatelji so bili ostali etažni lastniki na vhodu ..., kot izhaja iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 17. 6. 2016, ki so zahtevi priložili svoja soglasja in nadomeščeno soglasje tožnika.

25. Nedvomno pa ima tožnik v predmetnem upravnem postopku status stranskega udeleženca, saj v njem varuje svoje pravne koristi, in sicer svojo (so)lastninsko pravico, kot bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju, nenazadnje pa ga je upravni organ kot takega vseskozi tudi obravnaval, ko mu je dovolil udeležbo v postopku, na njegovo zahtevo razpisal ustno obravnavo ter mu tudi vročal vse odločbe, vključno s končnim gradbenim dovoljenjem.

26. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena). Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ter pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis (tako Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

27. Tožnik lahko torej v postopku izdaje gradbenega dovoljenja uveljavlja svoj pravni interes le toliko, kolikor ta izvira iz njegovih neposrednih interesov, ki jih ima kot etažni lastnik in s tem solastnik skupnih delov obravnavane večstanovanjske stavbe, v katero je poseženo s spornim gradbenim dovoljenjem, ter kolikor temelji na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. 1288/2015 z dne 2. 6. 2016).

28. Sodišče pritrjuje tožniku, da je v pritožbi izkazal svoj pravni interes, ker je etažni lastnik in solastnik skupnih delov večstanovanjske stavbe, za katero je izdano gradbeno dovoljenje. Zato ima po mnenju sodišča v tem postopku tudi pravico varovati svoje pravice in pravne koristi. S svojimi pripombami glede konkretne izvedbe projekta, ki jih podaja v pritožbi, ko navaja neupoštevanje kulturnovarstvenih pogojev, napake v vsebini projekta, neskladnost projekta s prostorskim aktom ter nestrokovnost projektnih rešitev, poskuša varovati svojo (so)lastninsko pravico kot etažni lastnik, s tem pa poskuša varovati svoje pravne koristi, in ne javnih koristi, kot to zmotno navaja drugostopni organ v svoji odločbi, zato bi jih moral presojati po vsebini. Drugostopni organ je tako nepravilno presodil, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe.

29. Iz tega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev in vsebinsko odločiti o tožnikovih pritožbenih razlogih.

30. Sodišče na koncu še dodaja, da ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

32. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 860/2017
• Sodba in sklep I Up 698/2001
• Sodba I Up 916/2001