UPRS Sodba I U 1586/2016-14

Jedro

Tožničina odsotnost je v neprekinjenjem trajanju trajala dlje kot leto dni, ko je tožnica prostovoljno zapustila RS zaradi odhoda na počitnice k sorodnikom in se niti ni poskušala vrniti. Tožnica torej ni zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč je prostovoljno odšla iz RS.

Tožničin oče je zapustil RS, ker je tako odredil njegov tedanji delodajalec, to je JLA, le ta pa je morala tako ravnati na podlagi odločitve tedanjega Predsedstva SFRJ. JLA avgusta 1991 ni bila pravna oseba iz RS, zato ni podan razlog upravičene odsotnosti za prvih pet let odsotnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). V obrazložitvi odločbe navaja, da je ugotovil, da ni sporno, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 na območju RS prijavljeno stalno prebivališče, da je bila 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, pač pa je sporen naslednji pogoj iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) in sicer, ali je od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živela. Tožnica je na zaslišanju na veleposlaništvu RS med drugim izjavila, da so v kraju A. živeli do 21. 6. 1991, ko je zapustila ozemlje RS zaradi obiska sorodnikov (odhod na počitnice) in da je do konca avgusta 1991 živela v kraju B. v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH). Od konca avgusta 1991 do konca decembra je živela v kraju C., nato pa je od konca decembra 1991 do 17. 1. 1992 živela v kraju B. V kraju Č. je živela od 17. 1. 1992 na več naslovih. Po tem, ko je 21. 6. 1991 odšla iz RS na počitnice, se ni več vrnila v RS zaradi tega, ker je bil njen oče v JLA in je moral zapustiti Slovenijo. V Slovenijo se med 21. 6. 1991 in 21. 6. 1996 ni mogla vrniti, ker je bila izbrisana in ker kot mladoletna ni mogla sama odločati. Njen oče je bila razglašen za okupatorja, njeno mamo pa je bilo strah, da bi se vrnila v Slovenijo. Prav tako se v nadaljnjem petletnem obdobju ni poskušala vrniti, ker je vedela, da se ne more. Njen oče je leta 2002 podal zahtevo za vračilo stanovanjske pravice, kateri pa ni bilo ugodeno. Po letu 1991 je bila v Slovenji dvakrat po dva do tri dni. Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal tožničino mamo A.A., ki je med drugim izpovedala, da je bila od 30. 6. 1991 do avgusta 1991 na dopustu pri sorodnikih v kraju B. v BiH. Od konca avgusta 1991 se ni mogla vrniti v RS, ker za to ni bilo zakonskih možnosti. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal tudi tožničinega očeta B.B., ki je izpovedal, da je njegova družina s tožnico in sinom C.C. odšla v kraj C. januarja leta 1992. Sam pa je RS zapustil 25. 8. 1991, ko se je preselil s svojim polkom na podlagi navodil predsedstva v kraj C.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožničina odsotnost v neprekinjenem trajanju trajala dlje kot leto dni, to je od 21. 6. 1991, ko je tožnica prostovoljno zapustila Slovenijo zaradi odhoda na počitnice k sorodnikom v BiH in se v Slovenijo do 21. 6. 2001 ni niti poskušala vrniti, temveč je v Slovenijo prišla samo dvakrat za dva do tri dni, v tem času pa ni šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so navedeni v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD. Tožnica namreč RS ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak je prostovoljno odšla iz Slovenije 21. 6. 1991.

3. Prvostopenjski organ je upošteval tudi dejstvo, da je tožnica postala polnoletna leta 2000, vendar je tudi odsotnost tožničinih staršev v neprekinjenem trajanju trajala dlje kot eno leto, v tem času pa ni šlo za upravičeno odsotnost tožničinih staršev. Odsotnost tožničine matere je trajala v neprekinjenem obdobju dlje kot eno leto, to je od konca avgusta leta 1991 dalje, ko je tožničina mati prostovoljno zapustila Slovenijo, v Slovenijo pa se je poskušala vrniti leta 2000, ko naj bi izpolnila vprašalnik oziroma decembra 2002, ko je zaprosila za vrnitev stanovanjske pravice. Odsotnost tožničinega očeta je prav tako trajala v neprekinjenem obdobju več kot eno leto, to je od 25. 8. 1991 dalje, ko je kot častnik JLA zaradi navodila predsedstva SFRJ odšel v kraj C., pri čemer prvostopenjski organ pojasnjuje, da je RS postala samostojna in neodvisna država 25. 6. 1991 in da je takratna oblast pozvala pripadnike JLA, da se pridružijo Teritorialni obrambi RS, česar tožničin oče ni upošteval. Tožnica tako ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 1. člena v zvezi s 1č. členom ZUSDDD glede dejanskega življenja v RS od 23. 2. 1990 dalje.

4. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe med drugim natančno pojasnil, da 1č. člen ZUSDDD določa, katere odsotnosti iz RS ne prekinejo dejanskega življenja. V drugem odstavku 1č. člena ZUSDDD je določen čas dopustne odsotnosti, ko je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, čeprav je bila oseba iz RS odsotna. Odsotnost iz RS, ki ni trajala dlje kot 1 leto, dejanskega življenja ne prekine ne glede na razlog odsotnosti. V tretjem odstavku 1č. člena pa ZUSDDD v šestih alinejah določa razloge za upravičeno odsotnost iz RS oziroma upravičene odsotnosti, ki prav tako, kot odsotnost, ki ni daljša od enega leta, ne prekinejo dejanskega življenja v RS. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da se za tujca, ki je bil ob zapustitvi RS otrok oziroma mladoletna oseba, glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS potrebno upoštevati tudi razloge upravičene odsotnosti, zaradi katerih so starši skupaj z otrokom zapustili RS. Tožnica je RS, kot mladoletna, skupaj s staršema in bratom zapustila v mesecu juniju 1991 in od takrat dalje v RS ni več dejansko živela. Prvostopenjski organ je pravilno odločil, da zaradi prerazporeditve očetove enote JLA v kraj C. in kasneje v kraj Č., kateri se je pridružila tudi družina tožnice, niso upravičeni razlogi, kot jih ZUSDDD določa v tretjem odstavku 1.č člena, zaradi katerih bi bila tožničina odsotnost iz Republike Slovenije lahko upravičena in pogoj dejanskega življenja kljub odsotnosti iz Republike Slovenije izpolnjen.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je bila izbrisana kot 9-letni otrok. Dne 22. 6. 1991 je odšla na počitnice in se potem ni mogla vrniti zaradi spopadov v Sloveniji. Do leta 1999 ni bila državljanka nobene države in je imela tako kot drugi družinski člani status begunca. Do leta 2000 je bila mladoletna in brez možnosti, da se vrne domov. Prijava stalnega prebivanja ni prenehala na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pač pa je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 14. 2. 1992 na podlagi domnevnega faksa iz kraja C., poslanega dne 19. 2. 1992 s strani neznanega organa z nečitljivim podpisom in brez overitve s službenim pečatom. Izbris je pomenil grobo kršitev Ustave RS in zakonov RS. Oče, mama, brat in tožnica niso zaprosili za odjavo stalnega prebivališča in niso nikogar pooblastili, da jih odjavi. Tožnica zatrjuje, da je središče njenih življenjskih interesov v RS, saj človek sam odloča o tem, kje je središče njegovih življenjskih interesov. Nadalje podrobneje pojasnjuje, da je njen oče vplival na to, da se spopad v Sloveniji ni spremenil v vojno z nepopravljivimi posledicami. S tem v zvezi navaja, da niso bile zaslišane številne priče, ki jih v nadaljevanju našteva. Nadalje zatrjuje, da JLA na RS leta 1991 ni izvršila agresije in ni bila okupator. Oče in mama nista prostovoljno zapustila Slovenije, kot je navedeno v odločbi. Mama jo je zapustila zaradi strahu za življenje, zaradi takratnega slovenskega javnega mnenja. Nadalje navaja, da je Predsedstvo SFRJ 18. 7. 1991 izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju RS do definitivnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije. Tožničin oče je s svojo enoto le izvrševal ta odlok. Ni bil svoboden človek. Oče je odšel v kraj C., od tod pa je bil premeščen v kraj Č. Po razglasitvi ZR Jugoslavije so vsi v družini tožnice postali begunci v državi, ki ni bila njihova. V Slovenijo se niso mogli vrniti, ker je bil oče tožnice razglašen za sovražnika. Leta 2002 je tožničin oče začel s postopkom za vrnitev družine v Slovenijo. Vložil je prošnjo za povrnitev stanovanja, včlanil se je v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, pooblastil je prijatelja C.C. da vodi postopek ter poslal dokumente, ki potrjujejo pravico do stanovanja na kraju A. Nadalje tožnica pojasnjuje, da ne bi smel tožničinemu očetu nihče odrekati stanovanjske pravice. Družina tožnice je bila nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in prvi korak za odpravo posledic storjene krivice je vpis v register. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

6. Toženka v odgovoru na tožbo izrecno vztraja pri navedbah v svoji obrazložitvi, da jih v odgovoru na tožbo ne ponavlja. Predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Sodišče ugotavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedene zakonske določbe in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Po mnenju sodišča sta namreč oba organa pravilno ugotovila, da v primeru tožnice ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD in da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, ker tožnica tu nima središča življenjskih interesov. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom obeh odločb, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da je šla tožnica 22. 6. 1991 na poletne počitnice in se potem ni mogla vrniti zaradi spopadov v Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je tožnica na zaslišanju na veleposlaništvu RS na vprašanje, ali drži, da je na dan 25. 6. 1991 dejansko živela v RS odgovorila: „Odšla sem na počitnice 21. 6. 1991, vendar se nisem več vrnila v RS, zaradi tega ker je bil moj oče v JLA in je moral zapustiti RS, zato se tudi ostali člani družine nismo več vrnili v RS.“ Iz tega, kar je navedla na zaslišanju na veleposlaništvu, ne izhaja, da bi ji vojna v Sloveniji preprečila, da bi se vrnila nazaj v Slovenijo, saj je dejala, da so odšli dne 21. 6. 1991 na počitnice in se niso vrnili, ker so z materjo in bratom sledili očetu, ki je moral zapustiti RS. Zapisnik o zaslišanju na veleposlaništvu je javna listina, za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Tožnica na zapisnik ni imela pripomb.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da do leta 1999 ni bila državljanka nobene države, pa sodišče pojasnjuje, da je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD relevantno državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, glede takratnega državljanstva pa sodišče meni, da ni dvoma, da je imela tožnica državljanstvo SFRJ in BiH, kar izhaja iz izpiska iz rojstne matične knjige. Res je sicer, kot navaja tožnica v tožbi, da dokler je bila mladoletna, ni imela možnosti, da se vrne v Slovenijo, prav zaradi tega razloga pa se izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD do njene polnoletnosti presoja glede na to, ali so pogoje izpolnjevali njegovi starši.

13. Glede tožbene navedbe, da je bil tožnica izbrisana na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, poslanega dne 19. 2. 1992, ter da je bila izbrisana dne 14. 2. 1992 in ne na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa sicer res izhaja, da je prišla iz Mostarja depeša o odjavi z dne 14. 2. 1992, vendar pa jo je tedanji pristojni upravni organ (Mestni sekretariat za notranje zadeve) dejansko odjavil iz stalnega prebivališča 27. 2. 1992, kar izhaja iz dopisa navedenega organa št. 21101/60-62/92 z dne 27. 2. 1992. Ne glede na to, kaj je bila podlaga za izbris iz registra stalnega prebivalstva, pa sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica nezakonito izbrisna iz registra stalnega prebivalstva, saj je to prvostopenjski organ izrecno navedel v odločbi. Sodišče se tudi strinja s tem, da je treba v primeru tistih, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva sanirati nezakonito stanje in že sam ZUSDDD je namenjen temu. Vendar pa morajo kljub temu tisti, ki želijo na podlagi tega zakona pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa ta zakon in torej dovoljenja za stalno prebivanje ne morejo dobiti zgolj na podlagi dejstva, da so bili nezakonito izbrisani. Če bi se komurkoli izdalo dovoljenje za stalno prebivanje zgolj na podlagi tega dejstva, bi bili tisti, pri katerih se je ugotavljalo izpolnjevanje tudi ostalih pogojev, ki jih določa ta zakon, v neenakem položaju.

14. Glede na to, da ni sporno, da je bila tožnica nezakonito izbrisana, lahko sodišče pritrjuje tožničini tožbi v tistem delu, ko pojasnjuje, da člani njene družine niso zaprosili za odjavo. Ne glede na to pa bi morala tožnica izpolnjevati tudi pogoj dejanskega prebivanja, kot ga določa ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena.

15. Sodišče pa se ne more strinjati s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožnica navaja, da vsak sam odloča, kje je središče njegovih življenjskih interesov. Skladno s prvim odstavkom 1č. členom ZUSDDD se središče življenjskih interesov presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Torej se mora središče življenjskih interesov kazati tudi navzven, z določenimi ravnanji in zato ne zadostuje zgolj to, kje si posameznik želi, da je središče njegovih življenjskih interesov.

16. Glede tožbenih navedb, da oče in mama nista prostovoljno zapustila Slovenije, pač pa je predsedstvo SFRJ izdalo Odlok o prenehanju stacioniranja poveljstev, ustanov in enot JLA na ozemlju Slovenije in da je oče tožnice le izvrševal ta odlok ter da ni bil svoboden človek, sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 1č. člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let in to so, na kratko povzeto, naslednji razlogi: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah. Tožnica navaja, da je njen oče zapustil RS, ker je tako odredil njegov tedanji delodajalec, to je JLA, le ta pa je morala tako ravnati na podlagi odločitve tedanjega Predsedstva SFRJ. Vendar pa 1č. člen ZUSDDD tega razloga ne določa kot razlog upravičene odsotnosti za prvih pet let odsotnosti. Upravičen razlog za prvo petletno odsotnost bi bil, če bi posameznika poslala izven RS pravna oseba iz RS (2. alineja tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD), kar pa JLA v avgustu leta 1991 ni bila. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 111/2016 z dne 26. 10. 2016. Tako zapustitev tožničinega očeta ne ustreza nobenemu izmed razlogov upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje, kot jih določa ZUSDDD.

17. Tožnica tudi navaja, da niso bile zaslišane razne priče. Vendar pa po mnenju sodišča opustitev tega dokaza ne more spremeniti dejstva, da je tožničin oče zapustil RS, ker se je JLA umaknila iz Slovenije, tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zakonodajalec ni navedel med razloge upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD.

18. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je oče tožnice leta 2002 poskušal dobiti nazaj stanovanje, ki ga je zapustil v RS, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo to šele leta 2002. Ker tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz RS za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožničinega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. To izhaja iz določil 1č. člena ZUSDDD, ki najprej v tretjem odstavku navaja, kdaj se šteje, da je odsotnost upravičena, če je trajala več kot eno leto. Nadalje iz četrtega odstavka citiranega člena izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanje osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS. Iz navedenega torej izhaja, da so ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD. Stanovanjsko pravico pa naj bi se poskušalo urejati šele leta 2002, to pa je več kot deset let po zapustitvi RS, zaradi česar glede na določilo 1č. člena ZUSDDD to ne more biti upoštevno. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v primerljivi zadevi opr. št. I U 1621/2014. Iz navedenega razloga poskus pridobitve stanovanjske pravice leta 2002 ne more predstavljati takega dejanja, zaradi katerega bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS.

19. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 226/2016-9
• UPRS sodba I U 1621/2014
• UPRS sodba I U 1140/2015