UPRS Sodba in sklep I U 2540/2018-8

Jedro

Toženka je obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, da je izvorno državo zapustil zato, ker želi, da bi bil operiran v evropski državi, kar pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.

Nedostopnost do zdravstvene oskrbe v izvorni državi (s čimer bi se oseba soočila z realno nevarnostjo podvrženja mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju oz. kazni v izvorni državi) je lahko kršitev 3. člena EKČP, pri čemer pa je bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih. Tožnik pa ni niti zatrjeval (in tudi ne izkazal), da bi mu kdo namerno odtegoval možnost operacije z zamenjavo črpalke v Tuniziji. Z zdravstvenimi izvidi, ki se nahajajo v upravnem spisu, je sicer izkazal, da ima težave s srcem zaradi ožilja, vendar pa ni izkazal, da potrebuje operacijo z zamenjavo črpalke, kakor tudi ne, da bi mu ta operacija ne bi mogla biti nudena v sami Tuniziji (kljub temu, da je brezposeln in da naj ne bi bil zdravstveno zavarovan v Tuniziji), še manj pa, da bi mu kdo namerno onemogočal dostop do te operacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, državljan Tunizije, izvorno državo zapustil zaradi zdravljenja, ki je povezano s slabo ekonomsko situacijo (saj tožnik ni imel zdravstvenega zavarovanja v svoji državi, ker je bil brezposeln).

2. V nadaljevanju odločbe toženka povzema navedbe tožnika pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Njegove zdravstvene težave so se začele 2014 in so edini razlog, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Januarja 2014 je imel na Nizozemskem srčni napad in še istega dne so ga operirali. Zdravnik je takrat ugotovil, da ima težave s srcem, saj ima v desni nogi težave z žilami. Moral je ponovno na operacijo, v kateri so mu vstavili v trebuh napravo za poganjanje krvi ter ga vrnili v Tunizijo. Po približno enajstih mesecih so se znova pojavile težave z žilami, odšel je na operacijo v Tuniziji. Tamkajšnji zdravniki pa po tožnikovem mnenju niso bili uspešni, zato se je tožnik odločil, da odide nekam, kjer ga bodo lahko uspešno operirali. V Tuniziji so mu dejali, da mu morajo vstaviti novo napravo za poganjanje krvi, ki je nimajo, tisto, ki jo je že imel, so zato očistili, kar pa ni bilo dovolj. Nova naprava je draga, v Tuniziji je ni moč dobiti. Sam je vedel, da operacija v Tuniziji ni bila v redu, saj je tako čutil. Dobro se je počutil mesec ali dva, kasneje pa se mu je stanje poslabšalo. Po tistem ni odšel več k zdravniku, saj so mu že takoj po operaciji povedali, da več ne morejo storiti in ne morejo zagotoviti nove naprave, zato se je odločil, da zapusti državo. Avgusta 2015 je tako odšel v Belgijo, kjer so ga operirali in deportirali v Tunizijo, kjer je ostal samo deset dni in legalno odšel v Turčijo, od tam pa v Slovenijo, ki jo je nato zapustil po podaji prošnje za mednarodno zaščito in odšel v Švico, kjer so mu naredili tri operacije. Zadnje, najpomembnejše, pa ne, ker ni ime statusa begunca v Švici, zato je zapustil Švico in odšel znova na Nizozemsko, kjer so ga operirali novembra 2017, naprave mu niso zamenjali. Na Nizozemskem njegovi prošnji za mednarodno zaščito niso ugodili, odšel je v Nemčijo, kjer so po pregledu potrdili, da potrebuje operacijo, vendar je bil predan v Slovenijo. V Tuniziji njegovo življenje ni bilo ogroženo, v Evropo je odšel zato, ker se želi zdraviti. Trideset let je živel izven Tunizije na črno brez dokumentov.

3. Toženka ugotavlja, da je tožnikova izvorna država z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade RS (v nadaljevanju Odlok Vlade RS) določena kot varna izvorna država, tožnikove navedbe pa ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1, saj je iz njegovih navedb očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, temveč gre izključno za razloge v povezavi z zdravljenjem, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Toženka izpostavlja, da je tožnik celo izrecno poudaril, da v Tuniziji njegovo življenje ni bilo ogroženo. Tožnikovih navedb pa v zvezi z zdravljenjem v Tuniziji ter operacijo ni bilo v ničemer mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi, odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek oziroma podredno, da se tožniku še prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite. Tožnik nujno potrebuje zamenjavo naprave za poganjanje krvi (črpalke), kar so potrdili na vseh zdravniških pregledih (tako v Evropi, kot tudi v Tuniziji). V Tuniziji mu potrebovane operacije ne morejo nuditi, prav tako za plačilo le-te nima sredstev, saj nima zdravstvenega zavarovanja, ker je brezposeln. Zaradi svojega zdravstvenega stanja pa tudi ne more dobiti zaposlitve, ki je pogoj za zdravstveno zavarovanje v Tuniziji, zato toženka ni upoštevala tožnikovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more živeti. Doma mu ne morejo nuditi primerne zdravstvene oskrbe, zato se je izselil iz države. Tožnik ima zaradi vsega navedenega tudi psihične težave, strah ga je za svoje življenje, saj zaradi zdravstvenih težav in nujno potrebne operacije ne more normalno živeti. V primeru vrnitve v Tunizijo bo tožnik utrpel resno škodo – zaradi svojega zdravstvenega stanja se tam ne more zaposliti, kar je pogoj za zdravstveno zavarovanje ter mu tako ne morejo nuditi primerne operacije, ki jo nujno potrebuje. Nepravilen je zaključek toženke, da te okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko tudi za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka bi morala tožnika seznaniti tudi z uporabo koncepta varne izvorne države. Toženka ni preverila tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo predvsem možnosti zdravstvene oskrbe nezaposlenih in nezavarovanih posameznikov v Tuniziji. Toženka bi morala upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil.

5. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko odstrani iz Slovenije in vrne v Tunizijo, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, s čemer bi mu nastala nepopravljiva škoda, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja pa ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel.

6. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika, navaja, da je imel tožnik možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe. Pri uporabi koncepta varne izvorne države gre za uporabo materialnega prava in tudi s tega vidika prosilca za mednarodno zaščito z uporabo tega koncepta ni treba soočiti. Opozarja še na razlikovanje med konceptom varne izvorne države in varne tretje države. Tožnik v primeru vrnitve v Tunizijo ne bi utrpel resne škode, saj so ga v primeru, če bi nujno potreboval zdravniško pomoč, tudi ustrezno obravnavali in mu nudili ustrezno pomoč, kot so to tudi storili v preteklosti. Tožnik ni izkazal, da ne bi bil v Tuniziji deležen ustrezne medicinske pomoči, ne glede na to, da takrat ni bil zaposlen in tudi ne zdravstveno zavarovan, saj je tako pomoč vedno, ko je zanjo zaprosil, tudi dobil, čeprav nezaposlen in ne zdravstveno zavarovan. Glede navajanj tožnikovih psihičnih težav predlaga, da naj jih sodišče zavrne kot nedopustno tožbeno novoto.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. ZMZ-1 izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

9. Toženka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Prošnja prosilca za mednarodno zaščito se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

11. Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navajal okoliščino, da bi bil operiran v eni od evropskih držav, posebej pa je poudaril, da v Tuniziji ni bil nikoli ogrožen ter da kljub temu, da tudi v preteklosti ni bil v Tuniziji zaposlen in s tem ne zdravstveno zavarovan, mu je bila v Tuniziji nudena zdravstvena oskrba, je tam bil operiran.

12. Status begunca se na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganje, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člena tega zakona in če ne obstaja izključitveni razlog iz 31. člena. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih konfliktih.

13. Toženka se je pri presoji obstoja razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 po mnenju sodišča utemeljeno uprla na tožnikove navedbe v postopku - tožnik je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Zato je bila pravilna odločitev toženke, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odloči v pospešenem postopku, saj je temeljila na tožnikovih navedbah, da mu ne morejo nuditi operacije z zamenjavo črpalke v Tuniziji, tega ravnanja pa tožnik ni utemeljil na podlagi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik niti ni izkazal, da mu te operacije ne morejo nuditi. Tožnik je sam sicer zatrjeval, da bi nujno potreboval zamenjavo črpalke, česar mu v Tuniziji ne morejo narediti, vendar njegove (sicer neizkazane) informacije temeljijo na domnevnih podatkih iz leta 2015, ko je bil po prvi operaciji na Nizozemskem deportiran nazaj v Tunizijo, kjer je bil ponovno operiran. Tožnik ni niti zatrdil, da bi bilo zatrjevano stanje v Tuniziji nespremenjeno tudi v letu 2018. Po letu 2015 naj bi bil tožnik operiran še trikrat v Švici, v Belgiji in zopet na Nizozemskem, vendar pa mu tudi v nobenih od teh držav niso zamenjali črpalke (čeprav naj bi bila po njegovih navedbah zamenjava črpalke nujna, a tega ni z ničemer izkazal, niti s predložitvijo zdravstvenih izvidov, ki se nahajajo v upravnem spisu toženke). Tožnik sicer zatrjuje, da mu zaradi svojega zdravstvenega stanja ni omogočena zaposlitev, kot brezposelna oseba pa nima zdravstvenega zavarovanja v Tuniziji in da mu taka operacija ne bi bila nudena, vendar je navedeno demantiral že z lastno izpovedbo, ko je bil v letu 2015 nazadnje operiran v Tuniziji, ko mu je bila prav tako, četudi ni bil v Tuniziji zaposlen¹ in s tem po svojih navedbah ne zdravstveno zavarovan, nudena nujna zdravstvena pomoč, tj. operacija, tožnik pa tudi ni izkazal, da mu kljub njegovemu brezposelnemu statusu ta operacija ne bi bila nudena tudi sedaj. Toženka je tako obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, da je izvorno državo zapustil zato, ker želi, da bi bil operiran v evropski državi, kar pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.

14. Tožnik se sicer v tožbi sklicuje tudi na psihične težave, da ga je zaradi negotovosti situacije strah za svoje življenje, saj zaradi zdravstvenih težav in nujno potrebne operacije ne more normalno živeti. V zvezi z navedenim je toženka ugovarjala ugovor prekluzije, ki mu sodišče sledi, saj zatrjevano predstavljajo dejstva, ki niso nastala po izdaji izpodbijane odločbe (tega tožnik tudi ni zatrdil), tožnik pa tudi ni navajal dejstev, zaradi katerih brez svoje krivde navedenega ne bi mogel navesti pred izdajo odločbe, zato sodišče teh dejstev ni upoštevalo, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1.

15. Sodišče pritrjuje toženki tudi glede ugotovitve, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni utemeljena tudi zato, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja 52. člena ZMZ-1) ter se pridružuje njeni obrazložitvi. Kot že razlogovano, je toženka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, da je izvorno državo zapustil zato, ker želi, da bi bil operiran v evropski državi, kar pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita. Trditev tožnika, da toženka ni preverila minimumov, varovanih s 3. členom EKČP glede razmer v njegovi izvorni državi predvsem glede možnosti zdravstvene oskrbe nezaposlenih in nezavarovanih posameznikov v Tuniziji, zato ni upravičena. Tožnikova izvorna država je z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ne ob vložitvi prošnje ne v osebnem razgovoru ni navedel in ne izkazal nobene individualne okoliščine, ki bi kakorkoli dopuščala odstop od koncepta varne države, kar bi terjalo tudi angažiranost toženke pri soočanju tožnika z uporabo koncepta varne države in pri pridobivanju dodatnih informacij o stanju v zvezi z zdravstveno oskrbo v Tuniziji.

16. Tožnik pa sicer uveljavlja tudi kršitev 3. člena EKČP – da gre lahko v primerih, ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, kamor sodi tudi zdravstvena oskrba, za kršitev 3. člena EKČP, posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. V zvezi s tem pa se tožnik sklicuje tudi na to, da bi mu toženka morala predočiti uporabo koncepta varne izvorne države, hkrati pa ni preverjala, ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, pri čemer bi morala še posebej upoštevati ranljivost prosilcev za azil.

17. Sodišče sicer sledi, da je lahko nedostopnost prosilca do zdravstvene oskrbe v izvorni državi (s čimer bi se taka oseba soočila z realno nevarnostjo podvrženja mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju oz. kazni v izvorni državi) lahko kršitev 3. člena EKČP, pri čemer pa iz prakse tako Sodišča evropske unije (SEU)² kot Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)³ in Upravnega sodišča RS⁴ izhaja, da je z vidika 15. b. Kvalifikacijske direktive, ki ustreza drugi alineji 28. člena ZMZ-1⁵, bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija⁶ namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih. Tožnik pa ni niti zatrjeval (in tudi ne izkazal), da bi mu kdo namerno odtegoval možnost operacije z zamenjavo črpalke v Tuniziji. Tožnik je sicer resda z zdravstvenimi izvidi, ki se nahajajo v upravnem spisu, izkazal, da ima težave s srcem zaradi ožilja (ima arterosklerozo arterij v okončinah), vendar pa ni izkazal, da potrebuje operacijo z zamenjavo črpalke, kakor tudi ne, da bi mu ta operacija ne bi mogla biti nudena v sami Tuniziji (kljub temu, da je brezposeln in da naj ne bi bil zdravstveno zavarovan v Tuniziji), še manj pa, da bi mu kdo namerno onemogočal dostop do te operacije. Nenazadnje je bila podobna operacija izvršena v letu 2015, ko prav tako ni bil zdravstveno zavarovan in zaposlen v Tuniziji, pri čemer se je po izvršeni operaciji v Tuniziji sam odločil, da bo šel po nadaljnje zdravljenje v tujino (in se ni vrnil niti po zdravniški nasvet oz. vsaj ponovni pregled v Tunizijo), prav tako ni izkazal, da po treh letih, odkar naj bi mu bilo zagotovljeno, da v Tuniziji ni črpalke za zamenjavo (česar sicer ni izkazal), še vedno velja enako stanje.

18. Koncept varne izvorne države je izpodbojen, tožnik lahko navaja dejstva in podaja dokaze, s katerimi izkazuje, da je država, ki je po odloku Vlade RS varna izvorna država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Vendar česa takega tožnik ni zatrjeval - ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi mu grozila drugačna škoda kot zatrjevana škoda zaradi zdravstvenih težav, pri čemer pa, kot že razlogovano, tožnik ni izkazal, da bi mu v Tuniziji takšno operacijo načrtno preprečevali (tudi ne, da bi mu je sploh ne mogli nuditi). Zato toženka ni bila dolžna preverjati minimalnega standarda, varovanega s 3. členom EKČP s pridobitvijo poročil o tožnikovi izvorni državi glede možnosti zdravstvene oskrbe nezaposlenih in nezavarovanih posameznikov v Tuniziji, saj je predhodno že sam tožnik navajal, da je kot taka oseba predhodno, v letu 2015, dobil zdravstveno oskrbo, pri čemer je tudi sam izjavil, da potem, ko je sam menil, da se mu je zdravstveno stanje po izvedeni operaciji poslabšalo, ni šel nazaj k tunizijskim zdravnikom in ni pridobil nobenega zdravstvenega mnenja več, temveč se je sam odločil, da ponovno zapusti Tunizijo in gre na zdravljenje v tujino. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi mu bila zdravstvena pomoč odklonjena zaradi pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju. Tako dejansko stanje med strankama tudi ni sporno.

19. Glede na navedeno, sodišče potrjuje pravilnost ugotovitve toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja 52. člena ZMZ-1) in da tožnik prihaja iz (zanj) varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1), saj tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni navedel nobenega dogodka ali konkretne okoliščine niti kakršnekoli podrobnosti, ki bi utegnile kazati na njegovo ogroženost iz kateregakoli izmed razlogov po določilih prve do pete alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 in bi lahko predstavljale kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva ali prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, kakor tudi ne resne škode po 28. členu ZMZ-1 v zvezi s 3. členom EKČP. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

20. Sodišče še pripominja, da sicer tožnikove navedbe lahko prestavljajo dejstva v zvezi z načelom nevračanja v izvorno državo („non refoulment“) po 21. členu Kvalifikacijske direktive. Sodišče ugotavlja, da pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito toženka ni dolžna poleg odločitve o pogojih za status begunca oz. status subsidiarne zaščite odločati še o varstvu načela nevračanja, kadar zdravstvene stanje tožnika in razmere v zdravstvenem varstvu v izvorni državi nimajo nobene povezave z institutom mednarodne zaščite (kot v konkretnem primeru). V takih primerih je načelo nevračanja zavarovano po Zakonu o tujcih.⁷ Tožnik tudi sicer ni podal zahtevka v zvezi s prepovedjo njegove vrnitve v izvorno državo zaradi zdravstvene oskrbe v izvorni državi (sodišče pripominja, da sicer tudi izpodbijani akt toženke tožniku ne nalaga zapustitve RS).

K II. točki izreka:

21. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred Upravnim sodiščem mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama dejansko stanje ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa le, ali opisano zdravstveno stanje tožnika ob predpostavki vrnitve v izvorno državo predstavlja kršitev 3. člena EKČP v zvezi z 28. čl. ZMZ-1, kar pa predstavlja uporabo prava – zato tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika.⁸

-------------------------------
¹ Iz navedb tožnika je razvidno, da je zadnjih 30 let bival na črno v tujini in torej ne v Tuniziji (razen kratek čas ob vsakični deportaciji, ko se je zopet napotil v Evropo).
² Glej sodbi v zadevah M'Bodj proti Belgiji (C-542/13) z dne 18. 12. 2014 ter Abdida proti Belgiji (C-562/13) z dne 18. 12. 2014.
³ Glej sodbo v zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016.
⁴ Glej sodbo v zadevah I U 178/2016 z dne 6. 4. 2016 ter I U 2383/2017 z dne 10. 11. 2017.
⁵ Tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe le-temu, ni zajeto s členom 15(a) Kvalifikacijske direktive (ta ustreza 1. alineji 28. člena ZMZ) ali s členom 15(c) Kvalifikacijske direktive II (ta ustreza določilu 3. alineje 28. člena ZMZ), „saj škoda opredeljena v teh določbah, vključuje smrtno kazen ali usmrtitev oziroma resno škodo in individualno grožnjo za življenje ali osebno celovitost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada“ - glej M'Bodj proti Belgiji (C-542/13) z dne 18. 12. 2014 in sodbo Upravnega sodišča I U 178/2016 z dne 6. 4. 2016.
⁶ Kamor sodi tudi nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo kot posledico neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi.
⁷ Tako sodba Upravnega sodišča I U 178/2016 z dne 6. 4. 2016.
⁸ Sodišče še pripominja, da stranka v postopku ne more namesto trditev o dejstvih predlagati dokazov (konkretno zaslišanja tožnika), pač pa mora najprej zatrditi (pravnorelevantna) dejstva in jih specificirati, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze; ker tožnik ni navedel, da bi mu bila namerno onemogočana operacija v Tuniziji, sodišče tega dokaza kot nepotrebnega tudi ni izvedlo.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 501/2018-6
• UPRS Sodba I U 125/2020-9
• UPRS Sodba I U 241/2020-7