UPRS Sodba I U 1783/2018-27

Jedro

Odločitev o razrešitvi notarja ni vezana na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe določa 78. člen KZ-1. V danem primeru je toženka ugotavljala okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da tožnik kot notar na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja notarskega poklica ne bo opravljal strokovno, pošteno in v skladu s predpisi in ne bo varoval ugleda notarskega poklica.

Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je z izpodbijano odločbo ponovno kaznovan s sankcijo za kaznivo dejanje, storjeno pred trinajstimi leti, za katero je bil že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. V predmetni zadevi gre za ugotovitev, da tožnik, ki opravlja notarsko službo, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev, ker je nevreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Gre za razlog iz petega odstavka 8. člena ZN.

Pojmovanje „opravljanja tekočih poslov“ v skladu z Ustavo RS in pristojnostmi ter nalogami ministrstva zajema in se nanaša med drugim na sprejemanje in izdajanje predpisov (tistih ki so že v teku, novih predpisov, predpisov v postopku prilagajanja zakonodaje pravu ES), kakor tudi kadrovska vprašanja. Po mnenju sodišča pri kadrovskih zadevah (imenovanja, razrešitve), pri katerih je kot odločujoča lastnost predpisana strokovnost, delovne izkušnje in ne politična primernost, omejitev na opravljanje „tekočih poslov“ ne bi smela predstavljati ovire za nadaljnje redno opravljanje dela vlade in ministrov s področja urejanja kadrovskih vprašanj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje na podlagi petega odstavka 19. člena in 7. točke prvega odstavka 19. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) razrešilo tožnika, ki je notar, s sedežem notarske pisarne v A., ker ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, zato ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata (točka 1 izreka). Iz točke 2. izreka izhaja, da stroški v tem postopku niso nastali. Tožnik je bil 3. 1. 2006 imenovan za notarja s sedežem v A. Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 106.a člena ZN v okviru svoje nadzorstvene pristojnosti preverjala tudi podatke o morebitni kaznovanosti notarjev, ki izhajajo iz kazenske evidence, v skladu s petim odstavkom 8. člena ZN. Na podlagi pridobljenih izpisov je ugotovila, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 14501/10 z dne 10. 9. 2015 (v nadaljevanju predmetna obsodba za kaznivo dejanje), ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14501/10 z dne 25. 4. 2017, obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (KZ), za storitev katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti predmetne obsodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve predmetne obsodbe za kaznivo dejanje izhaja, da je tožnik pomagal soobtoženemu B.B., s tem, ko je kot notarski pomočnik v notarski pisarni notarke C.C. sestavil pogodbo o prevzemu dolga z dne 4. 1. 2005, posojilno pogodbo z dne 15. 4. 2001 in pogodbo o priznavanju dolga z dne 25. 5. 2005 in jih dal strankam v podpis, pri čemer je vedel, da so pogodbe fiktivne in sklenjene z namenom, da se družbi Č. d.o.o. povzroči veliko premoženjsko škodo. Tožnik je vedel, da so pogodbe fiktivne in da vsebujejo neresnična dejstva, saj jih je antidatiral in vsebino pogodb strankam celo svetoval. Citiranih pogodb tudi ni vpisal v vpisnik notarske pisarne. Slednje je na zaslišanju v kazenskem postopku navedla tudi notarka C.C. Tožnik je bil maja 2005 zaposlen kot notarski pomočnik, vendar pri sestavi navedenih pogodb ni deloval v tem svojstvu. S takšnim ravnanjem je tožnik zavestno, hoteno in z določenim namenom (naklepno) pomagal pri izvršitvi predmetnega kaznivega dejanja, ki ga je izvršil soobtoženi B.B.

2. V upravnem postopku je tožena stranka 16. 1. 2018 tožnika obvestila, da je zoper njega uveden postopek za razrešitev iz razlogov po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZN v zvezi s 6. točko prvega odstavka 8. člena ZN. V zadevi so bili podani razlogi, na podlagi katerih je bilo mogoče utemeljeno sklepati, da zaradi predmetne obsodbe za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti na pogojno osem mesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let, ki še traja in se izteče 25. 4. 2019, tožnik zaradi predhodno opisanega načina in okoliščin izvršitve predmetnega kaznivega dejanja, ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Utemeljeno pa je tudi mogoče sklepati, da zaradi takšnega ravnanja notarskega poklica ne bo opravljal strokovno in pošteno ter tudi ne bo mogel varovati ugleda notarskega poklica. Tožnik je 22. 1. 2018 podal odgovor, v katerem je navajal, da gre za milejšo obliko kaznivega dejanja in da je iz obrazložitve predmetne obsodbe za kaznivo dejanje razvidno, da ni mogoče pričakovati, da bo tožnik kazniva dejanja ponavljal ter, da je bil zavrnjen predlog tožilstva, naj sodišče tožniku izreče varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica. Ugovarjal je tudi, da je podana kršitev načela „ne bis in idem“. Zoper predmetno obsodbo za kaznivo dejanje je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Gre za kaznivo dejanje, storjeno pred trinajstimi leti. Določba 8. člena ZN po mnenju tožnika ne more zajeti tudi predhodno opisanega dogodka. Tožnik je bil v času storitve predmetnega kaznivega dejanja notarski pomočnik in tako ni podanih pogojev za tožnikovo razrešitev. Toženka pa ne more podati utemeljene prognoze, da nevestnemu ravnanju v preteklosti skoraj gotovo sledi tudi nevestno ravnanje v prihodnosti. Gre za arbitrarno presojo toženke ali tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje notariata. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni kriteriji, ki določajo, v katerih primerih posamezniku ni mogoče zaupati izvrševanja funkcije notariata. Na tožnikove ugovore je 1. 6. 2018 tožena stranka odgovorila. Tožnik pa je v postopku nato podal še dodatne ugovore in sicer, da postopek razrešitve notarja ne sodi med tekoče posle vlade. Vlada RS je marca 2018 odstopila. Tožena stranka je bila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje tožnika seznanjena že v prvi polovici leta 2017, zaradi česar bi morala dati predlog za tožnikovo razrešitev bistveno prej. Ugovarja kršitev načela „ne bis in idem“, kar dodatno obrazloži. Meni tudi, da toženka arbitrarno presoja določbo 8. člena ZN in s tem posega v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju se opredeljuje do posameznih (disciplinskih in kazenskih) postopkov, ki tečejo zoper tožnika. Meni, da disciplinskega pregona ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega je potrebno osebo razrešiti s funkcije notarja. Pred pravnomočno odločitvijo v teh postopkih pa tudi sicer ne morejo nastati posledice takšnih postopkov. Tožnik toženki predlaga, da naj predmetni postopek ustavi.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožnik 28. 6. 2018 vložil zahtevo za izločitev tedanjega ministra za pravosodje iz predmetnega postopka, v kateri navaja razloge, zaradi katerih je po mnenju tožnika podan dvom v ministrovo nepristranskost. Vlada RS je s sklepom 17. 7. 2018 to zahtevo zavrgla, pri čemer je upoštevala, da tedanji minister, pristojen za pravosodje ni vodil predmetnega upravnega postopka, temveč ga je vodila uradna oseba, izpodbijano odločbo pa je po pooblastilu z dne 17. 10. 2017 izdal tedanji državni sekretar. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka navaja zakonsko podlago za izpodbijano odločitev: 7. točko prvega odstavka 19. člena, 6. točko prvega odstavka 8. člena in peti odstavek 8. člena ZN. Notar se razreši, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata. Zakonske pogoje za opravljanje notariata pa izpolnjuje zgolj oseba, ki je vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata. Pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN ne izpolnjuje oseba, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da notarskega poklica ne bo opravljala strokovno, pošteno ali, da kot notar ne bo varovala ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, ali je bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše (peti odstavek 8. člena ZN). Notarji so osebe javnega zaupanja. Prihodki notarjev so javni, za potrebe varovanja ugleda notariata kot javne službe in za zagotavljanje zaupanja strank. Izvrševanje notariata je namenjeno varnosti v pravnem prometu. Zaradi navedenega je v skladu z načelom sorazmernosti dovoljeno omejevati ustavno zagotovljeno pravico do dela, v danem primeru pravico do svobodnega opravljanja notarskega poklica (prvi odstavek 49. člena Ustave RS). Pomembne so osebne značajske lastnosti osebe, pomembna je osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995).

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo tudi razlogi za utemeljeno sklepanje toženke, da tožnik ni moralno vreden za opravljanje notariata. Iz predmetne obsodbe za kaznivo dejanje glede na naravo in okoliščine storitve tega kaznivega dejanja in glede na dejstvo, da tožnik opravlja javno službo, ki temelji na javnem zaupanju, je po mnenju toženke utemeljena ocena, da je tožnik moralno nevreden za opravljanje notariata. Razrešitev v danem primeru ni pravna posledica, ki bi imela naravo kazenske sankcije. Moralna vrednost za opravljanje notarskega poklica, varovanje ugleda notariata kot javne službe in javnega zaupanja v notarja je pogoj, ki ga mora izpolnjevati vsaka oseba, ki opravlja navedeno javno službo. Gre za vprašanje vrednostne presoje osebnostne primernosti ter vestnosti in poštenja tistega, ki se mu poveri skrb za varnost pravnega prometa. Pogoj, da gre za osebo, ki je vredna zaupanja, mora izpolnjevati tudi oseba, ki se poteguje za funkcijo notarja. Oseba, ki opravlja notarski poklic, mora izpolnjevati zakonsko določene pogoje za opravljanje tega poklica ves čas opravljanja tega poklica. Toženka navaja razloge, zaradi katerih meni, da v predmetni zadevi ni bila kršena prepoved načela „ne bis im idem“. Tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper predmetno obsodbo za kaznivo dejanje je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je končan kazenski postopek, kar pa na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Toženka na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrne tudi tožnikov ugovor, da razrešitev notarja ne sodi med „tekoče oz. nujne posle“ vlade in da je bil tožnik razrešen že po odstopu Vlade RS v letu 2018. V skladu z restriktivno razlago pojma „tekočih poslov“ vlada ne sme opravljati večjih in pomembnejših dejavnosti ter sprejemati novih dokončnih političnih odločitev. Med „tekoče posle“ vlade po mnenju toženke sodi delovanje države in njenih podsistemov, med katere sodijo tudi upravni postopki in njihovo dokončanje, torej tudi razrešitev notarja. Skladno s 112. členom Ustave RS ministre imenuje in razrešuje Državni zbor RS na predlog predsednika Vlade RS. Ministri odločajo o upravnih stvareh, lahko pa tudi s pooblastilom to legitimacijo prenesejo na pooblaščene uradne osebe. Zakonodajalčev namen je zagotoviti nemoteno delo nosilcev izvršilne oblasti, kar izhaja iz 115. člena Ustave RS. Pristojnost predstojnika oz. ministra iz drugega odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja iz njegove vloge kot zakonitega zastopnika stvarno in krajevno pristojnega organa, torej iz položaja oz. funkcije, za katero je imenovan. Po mnenju toženke je neutemeljen tudi ugovor, da je bila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje seznanjena že v prvi polovici leta 2017, kar obrazloži. Sodišče je v kazenskem postopku tožniku res izreklo pogojno obsodilno obsodbo, vendar gre za odločbo, s katero je bil notar pravnomočno obsojen, izrečena mu je bila kazenska sankcija, ki je vpisana v kazenski evidenci in še ni izbrisana, kar vse je bil tudi razlog za uvedbo predmetnega postopka. Dejstvo, da tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj, na odločitev v predmetnem upravnem postopku ne vpliva, saj se v tem postopku ocenjuje in ugotavlja, ali obstaja nevrednost zaupanja tožnika za opravljanje notarskega poklica in ali tožnik izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za opravljanje notarske funkcije. Poleg storitve kaznivega dejanja pa moralna nevrednost za opravljanje notarskega poklica tožnika izhaja tudi iz drugih razlogov oz. dejstev in ravnanj, ki dodatno utemeljujejo, da tožnik notarskega poklica v prihodnje ne bo opravljal strokovno, pošteno in da kot notar ne bo varoval ugleda notarskega poklica ter ne bo nepristranski. Z odločbo disciplinske komisije Notarske zbornice Slovenije je bil tožnik v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega storitve hujše disciplinske kršitve po 4. alineji 2. točke 113.a člena ZN, ter več lažjih disciplinskih kršitev po 7. alineji prve točke 113.a člena ZN. V letu 2016 je toženka prejela tudi prijavo zoper tožnika, ki jo je odstopila pristojnemu Okrožnemu državnemu tožilstvu. Iz navedenih okoliščin dodatno izhaja, da je bil notar v dveh že zaključenih disciplinskih postopkih v minulih letih spoznan za disciplinsko odgovornega. Gre za okoliščine, ki še podkrepljujejo utemeljenost sklepa toženke, da tožnik ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi ugovarja, da je nepravilna in nezakonita, tožbo pa vlaga tudi zoper sklep Vlade RS z dne 17. 7. 2018, s katerim je slednja zavrgla tožnikov predlog za izločitev tedanjega ministra za pravosodje. Uvodoma tožnik obrazloži svoj pravni interes za vložitev tožbe. V nadaljevanju navaja, da ZN predvideva razrešitev notarja, če je obsojen za kaznivo dejanje in mu je izrečena kazenska sankcija za več kot šest mesecev zapora. Toženka pa si razloge za razrešitev notarja razlaga arbitrarno in samovoljno ter širi polje zakonskih razlogov za razrešitev, kot jih določa 19. člen ZN, pri čemer krši 22. člen in 49. člen Ustave RS. Določba 19. člena ZN je jasna in nedvoumna. V primerih kazenskih obsodb notarjev določa, da se notarja razreši le in samo tedaj, ko je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in mu sodišče izreče zaporno kazen šest mesecev ali daljšo zaporno kazen, ali ko mu kazensko sodišče izreče prepoved opravljanja poklica. Kolikor bi zakonodajalec predvidel, da je mogoče razrešiti notarja zaradi obsodbe za katerokoli kaznivo dejanje, bi to navedel. Razrešitev notarja v primeru kazenskih obsodb na milejše kazni pa ZN ne predvideva, kar je tudi skladno z 78. členom KZ-1. Toženka skuša navedeno določbo ZN zaobiti s sklicevanjem na 7. točko prvega odstavka 19. člena ZN, ki določa razrešitev notarja v primerih, ko se ugotovi, da notar ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata. Notar ne more biti razrešen mimo 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZN. Navedena določba ne daje pooblastila toženki, da retroaktivno ponovno presoja izpolnjevanje pogojev posameznika za notarja. Ti pogoji so bili pri tožniku že presojani pred več kot dvanajstimi leti, ko je bil imenovan za notarja. ZN ne predvideva razrešitve notarja vedno, kadar je notar obsojen za kaznivo dejanje, torej tudi, ko je sprejeta pogojna obsodba, kar izhaja tudi iz predloga sprememb ZN, kar tožnik obrazloži. Na podlagi prvega odstavka 10. člena ZN mora v primeru imenovanja notarja minister pridobiti tudi mnenje Notarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju NZS), česar pa toženka v postopku razrešitve tožnika ni storila. Tožnik ugovarja tudi zmotno uporabo 8. člena ZN.

6. V nadaljevanju tožnik v tožbi pojasnjuje vsebino pogoja „javnega zaupanja“, ki ga ne izpolnjuje tisti, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden. Iz zakonskega besedila ZN izhaja, da morata za razrešitev notarja obstajati dva kumulativna pogoja in sicer: pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje ter ocena, da je notar zaradi te obsodilne sodbe nevreden za opravljanje notariata. Toženka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik moralno nevreden. Na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navaja, da moralna nevrednost tožnika izhaja že iz narave in okoliščin, v katerih je bilo storjeno predmetno kaznivo dejanje, vendar to ni dovolj. Narava in okoliščine predmetnega kaznivega dejanja pa so tiste, na podlagi katerih je že kazensko sodišče odločilo, da niso podani pogoji, da bi tožniku izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja notarskega poklica. Dikcija petega odstavka 8. člena ZN je jasna. Za notarja je lahko imenovana tudi oseba, ki je izvršila kaznivo dejanje. Zgolj to dejstvo ne utemeljuje ocene o moralni nevrednosti te osebe. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni obsodbi tožnika za kaznivo dejanje pa jasno izhaja, da tožnik v času izvršitve kaznivega dejanja še ni opravljal poklica notarja in tako ni mogel zlorabiti navedenega poklica. Posledično tudi ni podanega pogoja za izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica notarja. Tožnik je bil spoznan za krivega dejanja, ki ga je storil kot posameznik, kot fizična oseba, ne pa v svojstvu notarja oz. pri opravljanju notarske službe, kar je Okrožno sodišče v Kranju izrecno navedlo. Tožnik ni bil notar, marveč je bil zgolj zaposlen v notarski pisarni notarke Erike Braniselj. Pri sestavi citiranih pogodb ni deloval v svojstvu notarskega pomočnika. Tožnik opozarja tudi na časovno oddaljenost storitve predmetnega kaznivega dejanja. Opozarja na 147. člen in 149. člen ZUP, po katerem upravni organ ne sme ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem, ali razlagati materialnega prava v zvezi z njim. Toženka pa je po mnenju tožnika ugotovila drugačno dejansko stanje, kar predstavlja dodatno kršitev. Toženka je kot razlog za ugotovitev, da tožnik notariata ne bo opravljal strokovno in pošteno in ne bo varoval ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, navedla tudi disciplinske in druge postopke zoper tožnika, ni pa obrazložila ključnih in konkretnih razlogov, ki utemeljujejo izpodbijano odločbo. Pogoja javnega zaupanja ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da kot notar ne bo varoval ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti. Toženka je navedla, da tožnik po predmetni obsodbi za kaznivo dejanje ne bo mogel varovati in zagotavljati potrebnega ugleda in javnega zaupanja, ni pa navedla argumentacije in dokazov, s katerimi bi podkrepila trditev, da je moč utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo varoval ugleda notarskega poklica in nepristranskosti.

7. V zvezi z očitanimi disciplinskimi kršitvami tožnik navaja, da med vrstami disciplinskih ukrepov zakon ločuje odvzem pravice opravljati notariat za dobo do pet let in trajen odvzem pravice opravljati notariat. Disciplinski kršitvi, na kateri se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevala tožena stranka, pa sodita med lažji disciplinski kršitvi, za katere ni mogoče izreči disciplinskega ukrepa trajnega odvzema pravice opravljanja notariata. Tudi ni možno sklicevanje na disciplinski postopek, ki je še v teku. Očitek o domnevnem teku kazenskega postopka na izpodbijano odločitev ne more vplivati. Navedba kazenskega postopka, kot negativnega pogoja za obstoj javnega zaupanja, pa je tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena, o čemer je bil tožnik obveščen z dopisom z dne 25. 7. 2018. Ker se toženka do tožnikovih ugovorov iz vloge z dne 22. 6. 2018 ni opredelila, je izpodbijana odločba neobrazložena, kar predstavlja kršitev določb postopka. Očitke glede domnevno spornega poslovanja tožnika toženka ni podkrepila z dokazi. Gre za diskreditacijo tožnika zaradi posojilne pogodbe med politično stranko kot posojilojemalcem in tujo državljanko, kar pojasni. Tožnik meni, da je vreden in da uživa javno zaupanje ter ga je užival ves čas opravljanja notarskega poklica, ki ga opravlja že več kot dvanajst let. Navedeno izhaja tudi iz statističnih podatkov tožnikovega poslovanja, ki jih prilaga k tožbi.

8. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da je toženka določbo petega odstavka 8. člena ZN napačno interpretira in neupravičeno širila razloge za razrešitev notarja. Opozarja na 78. člen KZ-1, katerega vsebino navaja. Tožniku je bila izrečena pogojna obsodba, kar med strankama ni sporno. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008 in III Ips 450/2007 z dne 6. 4. 2009. Na podlagi četrtega odstavka 78. člena KZ-1 se za storilca sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi kaznivega dejanja. Določbe ZN je potrebno razlagati v skladu z ustaljeno sodno prakso. Z interpretacijo citirane določbe ZN pa toženka nezakonito širi krog pravnih posledic kazenske obsodbe širše, kot jih določa KZ-1. Brez pravne podlage v zakonu ustvarja pravne posledice obsodbe.

9. Tožnik meni, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Toženka je pri svojem odločanju uporabila diskrecijsko pravico in odločila po prostem preudarku, vendar v nasprotju z namenom določb ZN (petega odstavka 8. člena ZN). Tudi ni opravila testa sorazmernosti in se ni opredelila do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi, kar pojasni na strani 23 tožbe. Izpodbijana odločba nima bistvenih razlogov, ki jih je toženka ugotavljala po prostem preudarku. Razen sklicevanja na opis kaznivega dejanja iz predmetne obsodbe za kaznivo dejanje toženka v obrazložitvi ni navedla nobenega drugega razloga za tožnikovo razrešitev. Toženka ni celovito presojala obstoja pogoja, ali je tožnik zaradi predmetne obsodbe za kaznivo dejanje tudi moralno nevreden za opravljanje notariata, pri čemer pa katerokoli dejanje, ki predstavlja kaznivo dejanje, nima vedno za posledico razrešitve notarja. Toženka bi morala obrazložiti razloge, zaradi katerih so v predmetni zadevi podani pogoji za tožnikovo razrešitev.

10. Tožnik tudi ugovarja, da postopka ni vodila pooblaščena oseba. Na strani 25 in 26 tožbe navaja razloge, zaradi katerih je v predmetni zadevi zahteval izločitev tedanjega ministra za pravosodje. Predlaga zaslišanje D.D., mag. E.E. in tedanjega državnega sekretarja, F.F., o tem, kdo je dejansko vodil predmetni postopek. Kršeno je bilo načelo neposrednosti. Uradna oseba, ki je navedena v izpodbijani odločbi, ni tista, ki naj bi vodila postopek. Tožnik predlaga zaslišanje D.D. o tem, katera uradna dejanja je dejansko opravila v upravnem postopku oz. kdo je dejansko vodil postopek razrešitve tožnika. Predlaga zaslišanje mag. E.E. o tem, da osebno v postopku ni sodeloval v povezavi z vsebino poziva z dne 1. 6. 2018. Predlaga zaslišanje tedanjega državnega sekretarja F.F. glede tega, kdaj je prejel pooblastilo za odločanje v predmetni zadevi glede na vsebino pooblastila št. 1002-31/2017-33 z dne 5. 6. 2017, ki na spletni strani ni navedeno med pooblastili za vodenje in odločanje v upravnih zadevah. Tožnik meni, da je tudi sklep Vlade RS, s katerim je zavrgla tožnikov predlog za izločitev tedanjega ministra za pravosodje, mag. E.E., nezakonit, saj vsebinsko o razrešitvi Vlada RS sploh ni odločala. S tem v zvezi predlaga zaslišanje D.D., mag. E.E. in F.F. Tožnik uveljavlja tudi ničnost izpodbijane odločbe iz razlogov iz 279. člena ZUP in sicer zaradi „drugega nedovoljenega dejanja“. Tožnik je s tožbo uveljavljal nedovoljeno postopanje tedanjega državnega sekretarja F.F. oz. tedanjega ministra za pravosodje. Ko je predsednik Vlade RS odstopil, je Vladi RS prenehal mandat. Razrešitev notarja pa ne predstavlja tekočih poslov vlade. Navaja 115. člen Ustave RS in razloge, zaradi katerih po mnenju tožnika razrešitev notarja ne predstavlja tekočih poslov vlade. Pri opredelitvi pojma „tekočih poslov“ je ta pojem potrebno razlagati ozko. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 280/2009 z dne 1. 6. 2010. Razrešitev notarja ni nujna odločitev, ki bi bila ključnega pomena za nemoteno delovanje države, temveč gre za odločitev, ki tega delovanja v nobenem primeru ne bi ogrožala. Tožnikova razrešitev je bila politično motivirana. Obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne vsebuje razlogov o nujnosti sprejema izpodbijane odločitve in tudi ne vsebuje prepričljive in jasne obrazložitve, zakaj bi takšna odločitev sodila med tekoče posle vlade. Tožniku je bila kršena pravica iz 23. člena, 24. člena in 27. člena Ustave RS. Gre za diskreditacijo tožnika. Tožnik je zoper predmetno obsodbo za kaznivo dejanje vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti in pričakuje ugodno rešitev s strani Vrhovnega sodišča RS. Podana je tudi kršitev načela „ne bis in idem“, saj je tožnik ponovno kaznovan s sankcijo za dejanje pred trinajstimi leti, za katero je bil že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Tožnik se sklicuje na prakso ESČP (v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 2. 10. 2009 ter Šimkus proti Latviji z dne 13. 6. 2017). Razrešitev z mesta notarja je ukrep, ki po svoji naravi in teži predstavlja kazen. Gre za podvajanje kazenskih postopkov glede na kriterije, ki jih je postavilo ESČP v zadevi Sergey Zolotuhkin proti Rusiji. Tožnik je bil tako dvakrat kaznovan: s pogojno kaznijo zapora in z razrešitvijo. Razrešitev notarja je ukrep enak kazenskemu varnostnemu ukrepu prepovedi opravljanja notariata. Razrešitev je bila sprejeta zgolj na podlagi enega historičnega dogodka, na podlagi katerega pa je bil tožnik že pravnomočno obsojen. Sodišču predlaga, da na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) samo odloči v predmetni zadevi. Predlaga pa tudi, da naj sodišče prekine predmetni postopek na podlagi 156. člena Ustave RS in pred Ustavnim sodiščem RS prične postopek za oceno ustavnosti določb ZN, ki so po mnenju tožnika v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS v povezavi z 78. členom in 79. členom KZ-1, kar pojasni na straneh 36 in 37 tožbe. Meni tudi, da so določbe ZN v neskladju s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in predlaga, da sodišče prične postopek za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka 8. člena v zvezi s petim odstavkom 8. člena ZN, ki je v neskladju z ustavno zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS. Sklicuje se na stališče sodnika Matevža Krivica v ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995. ZN je tudi v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS, kar pojasni na strani 38 tožbe. Ugovarja kršitev načel sorazmernosti, pravne varnosti in jasnosti pravnih norm ter varstva zaupanja v pravo. Tožnik sodišču prvenstveno predlaga, da samo odloči v zadevi tako, da ustavi postopek za razrešitev tožnika z mesta notarja, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo izreče za nično, še podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V obširnem odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača vse tožbene ugovore in sicer, da gre za retroaktivno presojanje izpolnjevanja pogojev za notarja, pri čemer se sklicuje na 7. točko prvega odstavka 19. člena, 6. točko prvega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 106.a člena ZN. Na podlagi pridobljenega izpiska iz kazenske evidence je toženka ugotovila, da je bil tožnik s predmetno obsodbo obsojen za kaznivo dejanje. Glede na četrti odstavek 106.a člena ZN ne more biti dvoma o tem, da je o kazenski obsodbi tožnika toženka izvedela na zakonit način pri izvrševanju svoje pristojnosti. Neupravičen je ugovor tožnika, da bi morala pridobiti mnenje NZS. Napačno je tudi sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1704/2006, saj ne gre za enako dejansko stanje in pravno podlago, kar pojasni. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno in celovito obrazložila ter navedla razloge, zaradi katerih meni, da tožnik zaradi predmetne obsodbe za kaznivo dejanje ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata in zaradi česar tudi ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje te funkcije. Gre za objektivne razloge, zaradi katerih je tožnik moralno nevreden za opravljanje notariata. V predmetni zadevi je bil podan razrešitveni razlog iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN. Ne gre za arbitrarno in samovoljno razlago razlogov za razrešitev notarja in za širitev zakonskih razlogov za razrešitev notarja in tudi ne gre za poseganje v 22. člen in 49. člen Ustave RS, niti za kršitev 147. člena in 149. člena ZUP, kot to neutemeljeno ugovarja tožnik. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da tožnik zaradi predmetnega kaznivega dejanja ni moralno vreden za opravljanje funkcije notariata. Vse okoliščine storitve kaznivega dejanja so jasno razvidne iz obrazložitve predmetne obsodbe za kaznivo dejanje, zato toženka ni ugotavljala drugačnega dejanskega stanja, še manj pa ustvariti abstraktni dejanski stan, kot to zmotno ugovarja tožnik. Pogoj javnega zaupanja mora notar izpolnjevati ves čas opravljanja te funkcije. Presoje, da gre za osebo, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja mogoče utemeljeno sklepati, da notarskega poklica ne bo opravljala strokovno, pošteno ali, da kot notar ne bo varovala ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, toženka vse do seznanitve z izpiskom iz kazenske evidence dne 25. 9. 2017 oz. do prejema predmetne obsodbe za kaznivo dejanje 28. 12. 2017 ni mogla opraviti. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala odločitev sprejeti že prej. Toženka se strinja s tožnikovo navedbo, da ob storitvi predmetnega kaznivega dejanja tožnik ni bil notar, marveč je bil zaposlen zgolj kot notarski pomočnik, kar je bil tudi razlog, da kazensko sodišču tožniku ni izreklo varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica. „A contrario“ pa iz navedenega sledi, da kolikor bi bil tožnik že ob storitvi kaznivega dejanja notar, bi mu bil izrečen tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja tega poklica.

12. Toženka v odgovoru na tožbo zavrne tudi tožnikov ugovor, da gre za dogodke pred trinajstimi leti. Toženka se je prvič seznanila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje šele 26. 9. 2017 ter z vpogledom v vsebino navedene obsodbe dne 18. 12. 2017. Pred tem datumom za dogodek ni vedela, zanj pa je nedvomno vedel tožnik. Kljub temu tožnik v postopku imenovanja za notarja toženo stranko o tem dejstvu ni seznanil. V nadaljevanju zavrne tožnikov ugovor, da je glede obstoja vrednosti javnega zaupanja potrebno različno obravnavati kandidate za notarje in že imenovane notarje. Za razrešitev v konkretnem primeru obstoja pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje, podana pa je tudi ocena, da je tožnik zaradi omenjene obsodbe za kaznivo dejanje tudi nevreden za opravljanje notariata. Notar mora pogoje za imenovanje za notarja izpolnjevati ves čas opravljanja te javne službe. Pri presoji ali je nekdo vreden javnega zaupanja ali ne, ni nujno, da negativna posledica kršitve predpisov že nastane in da se samo v primeru nastanka konkretne škode lahko izreče tak ukrep (sodba Upravnega sodišča RS I U 933/2014). V nadaljevanju toženka predstavi vsebino predloga sprememb ZN iz leta 2017, pri čemer pa njegove rešitve na odločitev v konkretnem primeru ne vplivajo. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da bi bilo potrebno v postopku razrešitve pridobiti mnenje NZS, kar pojasni. Pojasni tudi razloge, zaradi katerih meni, da izpodbijana odločitev ne more posegati v tožnikovo pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave RS in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Podan tudi ni poseg v tožnikovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS.

13. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je izpodbijana odločba nična, ker naj bi bila izdana kot „posledica drugega nedovoljenega dejanja“, v konkretnem primeru nedovoljenega postopanja tedanjega državnega sekretarja F.F. oz. tedanjega ministra za pravosodje mag. E.E., po pooblastilu katerega je tedanji državni sekretar izdal izpodbijano odločbo. Po mnenju tožnika razrešitev notarja ne predstavlja „tekočih poslov“ vlade, ki je odstopila. Tožena stranka je bila po seznanitvi s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje zavezana in po zakonu dolžna opraviti presojo s tem povezane moralne nevrednosti tožnika. Tožniku je bil ves čas zagotovljen kontradiktoren postopek, toženka pa je tudi odgovorila na vse tožnikove vloge v predmetnem postopku. Sprejem razrešitvene odločbe po mnenju toženke predstavlja tekoči posel Vlade RS. Toženka je zavezana tudi po odstopu Vlade RS varovati javni interes notariata kot javne službe, ki se izvaja kontinuirano. Za datum odstopa predsednika vlade se šteje 20. 3. 2018, ko se je Državni zbor RS seznanil z odstopom. S tem dnem je prenehal mandat celotni Vladi RS. Od tega datuma dalje opravlja Vlada RS zgolj tekoče posle. Razrešitev notarja pa po mnenju toženke predstavlja tekoči posel Vlade RS, ki je odstopila, kar toženka pojasni. Zavrne tudi ugovor, da izpodbijane odločbe ni izdala pooblaščena uradna oseba. Opredeli se do tožnikovega ugovora glede predloga za izločitev tedanjega ministra za pravosodje. V njem je tožnik navajal zgolj relativne razloge za izločitev, ne pa tudi absolutnih, zaradi katerih bi se moral tedanji minister za pravosodje izločiti že na začetku postopka. Ta predlog je Vlada RS s sklepom z dne 17. 7. 2018 zavrgla. Izpodbijano odločbo ni izdal tedanji minister za pravosodje, marveč v skladu z zakonskimi pooblastili tedanji državni sekretar. Zavrne tudi tožnikov očitek kršitve načela „ne bis in idem“ ter tožnikove navedbe v zvezi s posameznimi odločitvami ESČP, ki jih navaja na straneh 16 in 17 obrazložitve. Zavrne tudi tožnikove ugovore glede spornega poslovanja tožnika ter glede tožnikove seznanjenosti z odločbami disciplinske komisije NZS. Na straneh 19 do 21 odgovora na tožbo zavrne tožnikove ugovore o ustavni neskladnosti ZN. Zavrne pa tudi tožnikov ugovor, da toženka ni opravila testa sorazmernosti in s tem posegla v pravico tožnika do obrazloženosti odločbe. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj sodišče zasliši v tožbi predlagane priče in opravi glavno obravnavo, pa navaja, da slednja ni obligatorna, saj relevantno dejansko stanje ni sporno, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi podrobneje obrazloži svoje tožbene ugovore in sicer, da je bila toženka seznanjena s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje že v prvi polovici leta 2017. Nasprotuje toženkini razlagi 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN, kar pojasni. Meni tudi, da bi morala toženka v predmetnem postopku na podlagi prvega odstavka 10. člena ZN pridobiti tudi mnenje NZS. Navaja vsebino predloga sprememb ZN iz leta 2017. Izpodbijana odločba je neobrazložena glede razlogov, zaradi katerih naj bi bil tožnik moralno nevreden za opravljanje notariata. Takšna obrazložitev izhaja šele iz odgovora na tožbo. Meni, da je zakonodajalec na podlagi tretjega odstavka 19. člena ter 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZN predvidel razrešitev notarjev v primeru obsodb za kazniva dejanja le v teh dveh primerih, saj bi sicer predvidel dolžnost sodišč, da ministrstvo tekoče obveščajo o vseh obsodbah notarjev za kazniva dejanja. Pravnih posledic obsodbe ne gre tolmačiti širše, kot jih določa KZ-1. Določba 8. člena ZN, na podlagi katere je bil tožnik razrešen, pa predstavlja pravno posledico obsodbe, saj pomeni njegova uporaba prenehanje ali izgubo posameznih pravic ali prepoved pridobitve posameznih pravic, kar je definicija pravne posledice obsodbe iz prvega odstavka 78. člena KZ-1. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS I U 344/94 z dne 1. 6. 1995. Na podlagi 78. člena KZ-1 se sme za storilca uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje, ki je podlaga za odločitev o razrešitvi tožnika, naj bi bilo storjeno v maju 2005. Tedaj veljavni ZN pravne posledice obsodbe še ni predpisoval. Sporna določba je bila v ZN vnešena šele z novelo, ki je stopila v veljavo 21. 11. 2005, kar pa je bilo po storitvi predmetnega kaznivega dejanja. V primeru kazenskih obsodb notarja je zakonodajalec jasno podelil pooblastila za odločanje o pogojih za razrešitev notarja sodiščem. Notar bo tako, skladno z ZN, razrešen le v primerih, ko bo v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in mu bo izrečena kazen za več kot šest mesecev, ali pa v primerih, ko bo sodišče izreklo notarju varnostni ukrep prepovedi opravljanja notariata. Pojasnjuje tudi svoje stališče glede ocene moralne nevrednosti. Pojasni ničnostni razlog, ki izhaja iz petega odstavka 279. člena ZUP. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi takšnega „drugega nedovoljenega dejanja“ in je nedvomno nična. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS II U 507/2013 z dne 19. 2. 2014. Navedeni ničnostni razlog pa tudi podrobneje pojasni. Tožnik meni, da razrešitev notarja ne predstavlja „tekočih poslov vlade“, kar pojasni. Ugovarja, da postopka ni vodila pooblaščena oseba. Zavrženje tožnikove zahteve za izločitev tedanjega ministra za pravosodje pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka na podlagi 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je podana kršitev načela „ne bis in idem“ ter se sklicuje na sodbo ESČP Sergej Zolotuhknin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009 in Šimkus proti Latviji z dne 13. 6. 2011. Navaja svoje stališče glede očitkov v zvezi z drugimi disciplinskimi postopki. Podane so bile lažje disciplinske kršitve, ki pa ne morejo predstavljati podlage za razrešitev notarja iz razloga, ker naj bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik notarskega poklica ne bo opravljal strokovno, vestno in pošteno oz. ne bo varoval nepristranskosti poklica in njegovega ugleda. Toženka ignorira okoliščino, da je bila kazenska ovadba, na katero se sklicuje v pripravljalni vlogi, zavržena s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 25. 7. 2018. Dodatno utemeljuje svoje argumente glede na pričakovano odločitev Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti. Meni, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da ni podanih razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik moralno nevreden. Toženka ni opravila testa sorazmernosti in se ni opredelila do vseh tožnikovih ugovorov. Dejansko stanje med strankama je po mnenju tožnika sporno in je potrebno opraviti glavno obravnavo.

15. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da se je seznanila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje, ko je izvrševala pooblastila po četrtem odstavku 106.a člena ZN, po katerem minister za pravosodje preverja podatke o morebitni kaznovanosti notarjev iz kazenske evidence, ki se nanaša na že imenovane notarje. Svoja pooblastila podrobneje pojasni. Med strankama ni sporno, da je podana pogojna obsodilna sodba za predmetno kaznivo dejanje, kar je razvidno iz kazenske evidence in da v času izpodbijane odločbe izrečena kazen tožniku še ni bila izbrisana iz evidence. Toženka je pravočasno izvedla predmetni upravni postopek. Zavrača je tudi očitek tožnika, da naj bi časovna odmaknjenost začetka postopka razrešitve od dneva, ko je Ministrstvo za pravosodje prejelo podatek o obstoju pravnomočne kazenske sodbe zoper tožnika, sama po sebi kazala na nezakonitost postopka razrešitve. Zavrača tožnikove ugovore glede vsebinskih rešitev predlogov sprememb ZN iz leta 2017, ki na konkretno zadevo ne morejo vplivati. Zavrne tudi stališče tožnika, da bi morala pridobiti pred razrešitvijo tudi mnenje NZS. Pojasni razloge, zaradi katerih meni, da ni podana ničnost izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba ni rezultat nedovoljenega postopanja tedanjega državnega sekretarja F.F. oz. tedanjega ministra za pravosodje, E.E. (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), kot to ugovarja tožnik. Zavrača tožnikove ugovore v zvezi z disciplinskimi postopki zoper tožnika. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da toženka tolmači širše pravne posledice obsodbe, kot to določa KZ-1, kar pojasni na straneh 8 do 12 pripravljalne vloge. Glede predloga za izvedbo glavne obravnave pa meni, da dejansko stanje v relevantnem delu, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja, ni sporno in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16. Tožnik v drugi pripravljalni vlogi pojasni svoje ugovore glede obveznosti toženke, da vsakih šest mesecev preverja kaznovanost vseh notarjev. Zavrne ugovor, da je prava vešča stranka, ki bi morala vedeti, kdaj se posamezna sodba izbriše iz kazenske evidence. Obstoja možnost, da bo tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel. Tožnik ni imel namena zavajati sodišče. S tem v zvezi predlaga zaslišanje odvetnika H.H., ki mu je izročil izpisek o nekaznovanosti in s katerim sta govorila o vsebini izpiska in o njegovi predložitvi k tožbi. Navedena priča bi lahko pojasnila, da tožniku ni bilo znano, da predmetni izpisek predstavlja omejen nabor obsodb. V kazenskem postopku velja načelo zakonitosti. Kaznivo dejanje, ki je podlaga za odločitev o razrešitvi tožnika, naj bi bilo storjeno v maju 2005, medtem ko tedaj veljavni ZN te pravne posledice obsodbe še ni predpisoval in je bila vnešena v ZN šele z novelo, ki je stopila v veljavo 21. 11. 2005. Navaja tudi, da ni bilo izdano zakonito pooblastilo tedanjemu državnemu sekretarju F.F. za izdajo izpodbijane odločbe. Skladno s tretjim odstavkom 28. člena ZUP pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred izdajo odločbe. Kolikor bi res držalo, da je bilo pooblastilo tedanjega ministra za pravosodje tedanjemu državnemu sekretarju F.F. ustrezno, bi moral slednji voditi postopek vse do izdaje odločbe. Navaja svoje argumente glede pravočasnosti uvedbe postopka razrešitve. Glede stališč o pravni posledici obsodbe predlaga zaslišanje tožnika in priče G.G., ki je bila podpisana pod zaprosilo tožene stranke Vrhovnemu sodišču RS z dne 15. 2. 2018, s katerim je toženka poizvedovala, kdaj bo Vrhovno sodišče RS predvidoma odločilo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Predlagana priča naj bi pojasnila, zakaj je bilo sploh potrebno pridobiti navedeno informacijo, glede na to, da očitno tožena stranka ni imela nikakršnega namena počakati na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Opozarja tudi na druge kršitve pooblastil s strani toženke. Po mnenju tožnika pa tudi ni podlage, da toženka pridobiva listine iz kazenskega spisa v predmetni zadevi, kar pojasni. Določba tretjega odstavka 19. člena ZN določa le, da lahko pri izvajanju pristojnosti po določbah ZN ugotovi obstoj razrešitvenega razloga. V danem primeru pa ni šlo za izvajanje pristojnosti toženke po ZN.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z njenimi razlogi in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

19. V obravnavani zadevi je med strankama sporna odločitev toženke, s katero je razrešila tožnika, ki je notar s sedežem notarske pisarne v Ljubljani, ker ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata, ker ni vreden javnega zaupanja. Po presoji sodišča relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi med strankama ni sporno in sicer, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 14501/10 z dne 10. 9. 2015 (v nadaljevanju predmetna obsodba za kaznivo dejanje), ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14501/10 z dne 25. 4. 2017, obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ in da mu je bila izrečena pogojna obsodba osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Prav tako med strankama ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe predhodno navedena kazenska sankcija tožnika po zakonu še ni bila izbrisana. Med strankama pa je sporna razlaga materialnega prava in sicer določbe prvega odstavka 19. člena v povezavi z določbo prvega odstavka (točka 6) in petega odstavka 8. člena ZN. Tožnik ugovarja, da toženka razloge za razrešitev notarja razlaga arbitrarno in samovoljno ter širi polje zakonskih razlogov za razrešitev, kot jih določa 19. člen ZN (stran 5 tožbe). Toženka je odločitev o razrešitvi tožnika utemeljila na podlagi 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN v povezavi s 6. točko prvega odstavka 8. člena ZN in sicer, da tožnik ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (peti odstavek 8. člena ZN). Tožnik v tožbi ugovarja, da je toženka tudi določbo petega odstavka 8. člena ZN napačno interpretira in neupravičeno širi razloge za razrešitev notarja.

20. Pogoje za imenovanje notarja določa prvi odstavek 8. člena ZN. Razloge, zaradi katerih je notar lahko razrešen, pa opredeljuje prvi odstavek 19. člena ZN. Med drugim se notar lahko razreši: če je obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šest mesecev ali hujšo kazen (točka 3); če mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja notariata (točka 4); če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata (točka 7). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika razrešila, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata na podlagi točke 7 prvega odstavka 19. člena ZN. Na podlagi četrtega odstavka 19. člena ZN lahko obstoj razrešitvenih razlogov iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN ugotovi tudi ministrstvo pri izvajanju pristojnosti po določbah ZN. Odločbo o razrešitvi notarja izda minister, pristojen za pravosodje. Eden izmed pogojev za imenovanje notarja je v skladu s 6. točko prvega odstavka 8. člena ZN tudi, da gre za osebo, ki je vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata. Pri tem peti odstavek 8. člena ZN določa, da ni vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata oseba, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da notarskega poklica ne bo opravljala strokovno, pošteno ali da kot notar ne bo varovala ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, ali če je bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše. Iz predhodno citiranega zakonskega besedila izhaja, da mora za razrešitev notarja po navedeni pravni podlagi obstojati pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje ter presoja, ali je notar zaradi storitve navedenega kaznivega dejanja moralno nevreden za opravljanje notariata. Glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenskega odgovornost za storjeno kaznivo dejanje pa je upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi (149. člen ZUP).

21. Tožnik v tožbi pravilno navaja, da ZN razrešitve notarja ne predvideva vselej, kadar je notar obsojen za kaznivo dejanje, marveč je potrebno tudi, da je izkazano da oseba, ki opravlja notariat, ni vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata. Na podlagi 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN pogoja vrednosti javnega zaupanja ne izpolnjuje več notar, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše. Slednje je bilo v obravnavani zadevi odločilno za presojo, ali je tožnik pravilno in zakonito razrešen. Vrednota javnega zaupanja je pogoj, ki ga ZN vsebinsko opredeljuje v petem odstavku 8. člena. V predmetni zadevi je toženka presojala ali je tožnik oseba, ki je vredna javnega zaupanja, pri čemer pogoja javnega zaupanja ne izpolnjuje „kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje notariata“. Toženka je po mnenju sodišča pravilno opravila presojo, da ima predmetna pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje za posledico tudi moralno nevrednost tožnika za opravljanje notariata, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da tožnik ne uživa več javnega zaupanja za opravljanje notarske službe in posledično ne izpolnjuje vseh zakonsko predpisanih pogojev za opravljanje te službe. Predmetna obsodba za kaznivo dejanje je tudi po mnenju sodišča objektivna okoliščina, ki utemeljuje ugotovitev toženke, da tožnik ni več vreden zaupanja za opravljanje notarske službe. Gre za objektivno okoliščino, ki glede na okoliščine in način izvršitve predmetnega kaznivega dejanja tudi po presoji sodišča vzbuja dvom v tožnikovo izpolnjevanje pogojev iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Pri tem je tožena stranka pravilno upoštevala, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ, za katerega se lahko izreče do 8 let zapora. Okoliščine storitve predmetnega kaznivega dejanja so razvidne iz predmetne obsodbe za kaznivo dejanje, na katero je bila toženka vezana (149. člen ZUP). Tožnik je zavestno sestavil fiktivne pogodbe (o prevzemu dolga z dne 4. 1. 2005, o posojilu z dne 15. 4. 2001 in o priznanju dolga z dne 25. 5. 2005), z namenom povzročitve velike premoženjske škode družbi, pogodbe je antidatiral in jih ni vpisal v vpisnik citirane notarske pisarne. Pogodbe je dal strankam v podpis, pri čemer je po oceni kazenskega sodišča vedel, da so fiktivne in sklenjene z namenom, da se družbi povzroči velika premoženjska škoda. Kazensko sodišče je ocenilo, da je tožnik zavestno, hoteno, s prav določenim namenom pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki ga je izvršil soobtoženi, ter je tožnika spoznalo za krivega storitve predmetnega kaznivega dejanja. Navedeno pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Na podlagi predmetne obsodbe za kaznivo dejanje, ki ima tudi značaj javne listine, je po mnenju sodišča toženka pravilno upoštevala v kazenskem postopku ugotovljeno dejansko stanje in ni sama ugotavljala dejanskega stanja, kot to napačno meni tožnik. Poleg stopnje družbene nevarnosti, načina storitve in udeležbe pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja, ki ga izraža tudi višina zaporne kazni, so za sprejem izpodbijane odločitve tudi po mnenju sodišča relevantne vrednote in pravne dobrine, ki so bile predmet kazensko-pravnega varstva (gospodarska dejavnost, integriteta gospodarskega in poslovnega okolja, pravni promet), kar vse predstavlja pomemben vrednostni substrat, na kar kaže tudi visoko zagrožena kazen do osem let zapora. Pomembne pa so tudi okoliščine, v katerih je tožnik storil predmetno kaznivo dejanje. Sodišče je pri svoji presoji tudi upoštevalo, da je toženka dolžna skrbeti za ohranjanje in krepitev javnega zaupanja v notariat kot javno službo oz. za krepitev zaupanja v institucije pravne države. V obravnavanem primeru ne gre za storitev „kateregakoli“ kaznivega dejanja, kot to ugovarja tožnik, marveč za storitev kaznivega dejanja „zaradi katerega je tožnik moralno nevreden za opravljanje notariata“. Predhodno navedene objektivne okoliščine tudi po mnenju sodišča izkazujejo moralno nevrednost tožnika in utemeljujejo sklepanje tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Navedene objektivne okoliščine izhajajo tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in je po presoji sodišča tožnikov ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi neutemeljen. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da so bile s storitvijo predmetnega kaznivega dejanja prizadete pravno varovane vrednote in dobrine, kot so gospodarska dejavnost, poslovno okolje, integriteta poslovnega okolja, zaupanje v notariat, torej vrednote, ki jih mora varovati vsak notar pri opravljanju notarske dejavnosti, s spoštovanjem predpisov, ne pa z njihovo kršitvijo. Notariat po ZN izvršujejo notarji kot svoboden poklic in so osebe javnega zaupanja (2. člen ZN). Notar podeljuje listinam in pogodbam, ki so mu predložene v skladu z ZN, avtentičnost, kar je njegova glavna funkcija. Notar ne ravna zgolj v interesu strank, marveč v javnem interesu varnosti pravnega prometa. Zaradi tega je ta dejavnost takšnega pomena, da ji je že Ustava RS pripisala značaj javne službe. V skladu z drugim odstavkom 16. člena ZN notar pred predsednikom višjega sodišča, na območju katerega je imenovan, priseže, da bo spoštoval pravni red RS in notariat opravljal vestno, pošteno in nepristransko. Notar mora svoje delo opravljati pošteno, vestno in v skladu s predpisi (6. člen ZN). Glavno vodilo v predmetnem postopku razrešitve notarja je varovanje interesov strank in javnega interesa, torej varnost pravnega prometa in ohranjanje javnega zaupanja v notariat, kot javne službe, ki ga notar, ki je bil pravnomočno obsojen za predmetno kaznivo dejanje, tudi po presoji sodišča ne more učinkovito zagotavljati. Na tej podlagi je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik, ki opravlja notarsko funkcijo kot oseba javnega zaupanja, zaradi te okoliščine ne bo več varoval ugleda notarskega poklica. Za takšno ugotovitev pa se tudi po presoji sodišča zahteva zgolj verjetnost, torej utemeljeno sklepanje, da notar na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja notarskega poklica ne bo opravljal strokovno, pošteno in v skladu s predpisi in ne bo varoval ugleda notarskega poklica. Po presoji sodišča je tožena stranka argumentirano obrazložila razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je tožnik moralno nevreden za opravljanje notariata. Na eni strani gre za naravo predmetnega kaznivega dejanja, ki ga je storil tožnik, po drugi strani pa za dejstvo, da tožnik opravlja javno službo, ki predvideva javno zaupanje (toženka je pravilno upoštevala tudi osebno naravo notarjevega dela, za katero je bistveni pogoj zaupanje). Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve (razlogov, zaradi katerih toženka meni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja javnega zaupanja oz., da je moralno nevreden za opravljanje notariata), ki bi omogočala preizkus. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, zaradi česar sodišče tožnikove ugovore, ki se s tem ne strinja, zavrača.

22. Po predhodno povedanem je po presoji sodišča napačno stališče tožnika, da so lahko notarji, ki so pridobili pravico do opravljanja notarske službe, razrešeni le v primeru, če so obsojeni za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šest mesecev ali hujšo kazen, ali če jim je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja notariata, kot to navaja tožnik v tožbi.

23. Po presoji sodišča tudi ne more biti sporno, da mora notar pogoje, ki jih ZN predpisuje za imenovanje, izpolnjevati ves čas opravljanja notarske službe. Zato za presojo ali v določenem trenutku notar še izpolnjuje pogoje za imenovanje za notarja, ni relevantno njegovo delo in obnašanje v času imenovanja za notarja, marveč v trenutku, ko se pojavijo okoliščine, ki kažejo na to, da teh pogojev notar več ne izpolnjuje. Po presoji sodišča v predmetni zadevi tako ne gre za to, da bi toženka retroaktivno in za nazaj presojala tožnikovo izpolnjevanje pogojev za imenovanje za notarja, ko to napačno ugovarja tožnik (stran 6 tožbe).

24. Ugovori tožnika o napačni uporabi prvega odstavka 19. člena ZN (razrešitveni razlogi za notarja) v povezavi z določbo 78. člena KZ-1 (nastanek pravnih posledic obsodbe), so neutemeljeni. Na podlagi prvega odstavka 78. člena KZ-1 imajo lahko obsodbe za posamezna kazniva dejanja ali posamezne kazni za pravno posledico prenehanje oz. izgubo posameznih pravic ali prepoved pridobitve posameznih pravic. Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena (drugi odstavek). Za storilca se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi kaznivega dejanja (četrti odstavek). Odločitev o razrešitvi notarja, sprejeta z izpodbijano odločbo, ni vezana na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe določa 78. člen KZ-1 (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 260/2016 z dne 16. 2. 2017). V danem primeru je toženka v predmetnem postopku ugotavljala okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da tožnik kot notar na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja notarskega poklica ne bo opravljal strokovno, pošteno in v skladu s predpisi in ne bo varoval ugleda notarskega poklica. Po povedanem gre za presojo okoliščin ali je oseba, ki opravlja notarsko službo, vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata (točka 6 prvega odstavka 8. člena ZN) in ne za presojo ali so v zadevi podani razlogi za razrešitev notarja, ki jih določa ZN v točki 3 in 4 prvega odstavka 19. člena. Med strankama pa v predmetni zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na pravni podlagi točke 7 prvega odstavka 19. člena ZN. V predmetni zadevi namreč gre za razrešitev notarja iz zakonsko predpisanih razlogov po ZN (prvi odstavek 19. člena ZN).

25. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da je bilo predmetno kaznivo dejanje, ki je podlaga za odločitev o razrešitvi tožnika, storjeno v maju 2005, medtem ko tedaj veljavni ZN pravne posledice obsodbe še ni predpisoval, marveč je bila v ZN vnešena šele z novelo, ki je stopila v veljavo 21. 11. 2005, kar pa je bilo po storjenem predmetnem kaznivem dejanju. Po presoji sodišča je tožena stranka v predmetni zadevi pravilno uporabila relevantno materialno pravo. V obravnavani zadevi toženka ni ugotavlja obstoja pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje zoper tožnika, v zvezi s katerim bi bilo potrebno uporabiti pravo, ki je veljalo v času storitve kaznivega dejanja, pač pa je po presoji sodišča v predmetni zadevi relevantno pravo (ZN), ki je veljalo v času odločanja tožene stranke, torej v času, ko je tožena stranka presojala, ali tožnik izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje za opravljanje notarske službe po prvem odstavku 8. člena ZN (izpodbijana odločba je bila izdana 20. 7. 2018).

26. Tožnik ugovarja tudi kršitev določb postopka, ker toženka pred odločitvijo o razrešitvi tožnika ni pridobila mnenja NZS. Na podlagi prvega odstavka 10. člena ZN notarja imenuje minister, pristojen za pravosodje. Pred imenovanjem notarja pridobi mnenje NZS o prijavljenih kandidatih, ki pa zanj ni zavezujoče. Pogoje in postopek razrešitve notarja pa ureja 19. člen ZN, ki pa ne predpisuje, da mora minister, pristojen za pravosodje, pred izdajo odločbe o razrešitvi notarja pridobiti mnenje NZS. V predmetni zadevi je bil tožnik razrešen na podlagi točke 7 prvega odstavka 19. člena ZN. Na podlagi 6. alineje drugega odstavka 19. člena razlog iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN nastopi z dnem, ko to ugotovi NZS ali ministrstvo. Na podlagi četrtega odstavka 19. člena obstoj razrešitvenih razlogov iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN lahko ugotovi tudi ministrstvo pri izvajanju pristojnosti po določbah tega zakona. V danem primeru je obstoj razrešitvenega razloga ugotovilo ministrstvo, pristojno za pravosodje, v okviru svoje pristojnosti, v skladu z določbo 109. člena ZN. Navedeno ministrstvo je v okviru nadzorne funkcije ugotovilo obstoj razloga za razrešitev tožnika kot notarja in pravilno ter zakonito sprejelo izpodbijano odločbo. Po presoji sodišča ni kršilo ZN s tem, ko pred odločitvijo o razrešitvi notarja ni pridobilo mnenja NZS, saj tega veljavni ZN ne predpisuje.

27. Po presoji sodišča tožnikove navedbe glede rešitev, ki jih je vseboval predlog sprememb ZN iz leta 2017 na pravilnost sprejete odločitve ne more imeti vplivati, saj ta temelji na veljavni zakonodaji (točki 7 prvega odstavka 19. člena ZN).

28. Tožnikov ugovor, da se toženka ni opredelila do vseh tožnikovih ugovorov iz odgovora z dne 22. 6. 2018 (ki ga je toženka prejela 26. 6. 2018) je pavšalen in v nasprotju z listinami upravnega spisa. Opredelitve toženke do tožnikovih navedb iz odgovora z dne 22. 6. 2018 pa so tudi razvidne na stani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa po mnenju sodišča tudi izhajajo razlogi, zaradi katerih toženka ocenjuje, da tožnik ne bo varoval uglede notariata in nepristranskosti.

29. Neutemeljen je po presoji sodišča tožbeni ugovor, da gre za kršitev načela „ne bis in idem“ in da je z izpodbijano odločbo (razrešitev notarja) tožnik kaznovan za dejanje, za katero je bil kaznovan že s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje (s pogojno obsodbo osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja). Tožnik po mnenju sodišča neutemeljeno ugovarja, da je z izpodbijano odločbo ponovno kaznovan s sankcijo za kaznivo dejanje, storjeno pred trinajstimi leti, za katero je bil že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Že v upravnem postopku in sicer na straneh 3 in 4 odgovora toženke na tožnikovo vlogo (1. 6. 2018), kakor tudi v odgovoru na tožbo, je tožniku toženka pravilno pojasnila, da gre v predmetni zadevi za ugotovitev, da tožnik, ki opravlja notarsko službo, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev, ker je nevreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Gre za razlog iz petega odstavka 8. člena ZN in sicer, da je zaradi obsodbe za storjeno kaznivo dejanje moralno nevreden za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše. Predmetni postopek in kazenski postopek sta dva različna postopka. Namen kazenskega postopka je kaznovalni, namen ZN pa je varstvo javnega interesa. V predmetni zadevi ne gre za pravno posledico, ki bi imela naravo kazenske sankcije, marveč za presojo organa, ali oseba, ki opravlja javno službo notariata, izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje. Ne gre za kaznovanje za storjeno kaznivo dejanje. Gre za presojo osebnostne primernosti, vestnosti in poštenosti osebe, ki opravlja notarsko službo.

30. Sodišče tudi meni, da razrešitev notarja ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih tožnik navaja v tožbi. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 pojasnilo, da je zakonodajalec upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje, tako objektivne kot subjektivne narave. Med te sodijo tudi osebne značajske lastnosti, osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank. Prevlada namreč narava javne službe notarja, ki je taka, da ne trpi moralne nevrednosti oz. izgube javnega zaupanja. Zakonska ureditev razrešitve notarja, s tem pa tudi izpodbijana odločba o tožnikovi razrešitvi, sta tako po presoji sodišča v skladu z Ustavo RS. Sodišče ne vidi razlogov za podajo predloga za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka in petega odstavka 8. člena ZN, kot to predlaga tožnik v tožbi. Tožena stranka pa je tudi po mnenju sodišča pravilno uporabila test legitimnosti, nujnosti in sorazmernosti. Sodišče ni našlo kršitev načel sorazmernosti, pravne varnosti in jasnosti pravnih norm ter varstva zaupanja v pravo, kot jih ugovarja tožnik v tožbi.

31. Ugovor tožnika, da je zoper predmetno obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja na Vrhovno sodišče RS vložil izredno pravno sredstvo (zahtevo za varstvo zakonitosti), o kateri pa še ni bilo odločeno ter, da tožnik pričakuje pozitivno odločitev, je po presoji sodišča neupošteven. V zadevi je relevantno, da je predmetna obsodba za kaznivo dejanje pravnomočna, kar pomeni, da pravno učinkuje kot pravilna in zakonita. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je bilo ravnanje toženke diskrecijsko. Tožena stranka je v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso v zadevi presojala tiste okoliščine, ki so bile za odločitev o tožnikovi razrešitvi relevantne.

32. Tožnikovi ugovori glede časovne oddaljenosti dogodka - storitve predmetnega kaznivega dejanja (pred več kot trinajstimi leti), na pravilnost izpodbijane odločitve prav tako ne vplivajo. Tožnik je bil v času storitve predmetnega kaznivega dejanja zaposlen pri notarki C.C. kot notarski pomočnik oz. notarski kandidat, vendar pri sestavi navedenih pogodb ni opravljal notarske dejavnosti, marveč zgolj pomoč pri sestavi posojilnih pogodb, kar med strankama ni sporno. Ker tožnik ni bil notar, tudi ni mogel zlorabiti notarskega poklica in mu tako tudi ni mogel biti izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica (62. člen KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 67. člena KZ). Res gre v predmetni zadevi za kaznivo dejanje, storjeno pred več kot trinajstimi leti, vendar je postala predmetna obsodba za kaznivo dejanje pravnomočna šele 25. 4. 2017. Toženka se je seznanila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje 26. 9. 2017, z njeno vsebino pa se je seznanila 28. 12. 2017, ko je slednjo pridobila in je šele tedaj razpolagala s potrebnimi podatki za presojo ali je tožnik oseba, ki je vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata oz. moralno vredna za opravljanje notarske službe. Tožnikovi ugovori glede časovne oddaljenosti dogodka na pravilnost izpodbijane odločitve po mnenju sodišča nimajo vpliva. Tožnik neupravičeno toženki očita, da je bila s predmetno obsodbo za kaznivo dejanje tožnika seznanjena že v prvi polovici leta 2017, zaradi česar bi morala dati predlog za tožnikovo razrešitev bistveno prej. Sodišče v zvezi s citiranim očitkom tožnika ni našlo kršitve določb postopka.

33. Tožnikovi ugovori glede očitkov v zvezi z disciplinskimi postopki so neutemeljeni. Po presoji sodišča gre za navedbo dodatnih okoliščin, ki zgolj podkrepijo utemeljenost sklepanja toženke, da tožnik, ki je opravljal notarsko službo, na podlagi vseh pojasnjenih razlogov ne izpolnjuje več zakonsko predpisanih pogojev glede strokovnosti, poštenosti in varovanja ugleda za opravljanje notariata. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik v dveh že zaključenih disciplinskih postopkih v minulih letih spoznan za disciplinsko odgovornega, kar je v nasprotju z zatrjevanjem tožnika, da od storitve predmetnega kaznivega dejanja do danes ni storil nikakršnega ravnanja, zaradi katerega bi bilo lahko okrnjeno zaupanje v tožnikovo nepristranskost. Z odločbo disciplinske komisije NZS je bil tožnik v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega storitve hujše disciplinske kršitve po 4. alineji 2. točke 113.a člena ZN, ter več lažjih disciplinskih kršitev po 7. alineji prve točke 113.a člena ZN. Izdana je bila disciplinska odločba z disciplinskim ukrepom. Kot že navedeno, pa gre zgolj za okoliščine, s katerimi je tožena stranka zgolj podkrepila pravilnost odločbe o tožnikovi razrešitvi. V predmetni zadevi gre namreč za postopek razrešitve, za katerega ZN jasno predpisuje pogoje in postopek. V razmerju disciplinskega do kazenskega postopka pa gre za dva povsem različna postopka, z različnima pravnima podlagama in odločitvijo. Tako so po mnenju sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori v zvezi z disciplinski postopki zoper tožnika.

34. Po presoji sodišča izpodbijana odloča tudi ni nična na podlagi 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP (zaradi „drugega nedovoljenega dejanja“), kot zatrjuje tožnik. V skladu s točko 5 prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba „ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja“. Izpodbijana odločba po presoji sodišča ni bila izdana kot rezultat „drugega nedovoljenega ravnanja“, kot to ugovarja tožnik, temveč na podlagi ugotovitev tožene stranke v zakonitem postopku, da tožnik kot notar ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notarske službe in da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje notarske službe.

35. Kot „nedovoljeno ravnanje druge osebe“ (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) tožnik navaja postopanje tedanjega državnega sekretarja F.F. oz. tedanjega ministra za pravosodje, saj po mnenju tožnika razrešitev notarja ne sodi med „tekoče posle“ Vlade RS, ki je odstopila 20. 3. 2018, torej v času teka predmetnega postopka, saj ne gre za odločitev, ki bi lahko bila ključnega pomena za nemoteno delovanje države (115. člen Ustave RS). Tožnik meni, da je tedanjemu državnemu sekretarju F.F. in tedanjemu ministru za pravosodje, mag. E.E., prenehala funkcija z dnem odstopa tedanjega predsednika Vlade RS torej 20. 3. 2018 in tako ni podane pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Za datum odstopa tedanjega predsednika Vlade RS se šteje 20. 3. 2018, ko se je Državni zbor RS seznanil z odstopom. S tem dnem je prenehal mandat celotni Vladi RS. Od tega datuma dalje opravlja Vlada RS in vsi ministri zgolj „tekoče posle“. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko preneha funkcija predsedniku vlade ali posameznemu ministru, med drugim tudi zaradi odstopa, dokler ni imenovan nov predsednik vlade ali minister, je v takem položaju pristojnost in dolžnost slednjega, da do izvolitve novega predsednika vlade oz. do imenovanja novega ministra „opravlja tekoče posle“, kot to je določa 115. člen Ustave RS. Kot to pravilno navaja tožnik je pojem „tekočih poslov“ nedoločen ustavnopravni pojem (115. člen Ustave RS). Po mnenju sodišča v primeru, ko gre za tolmačenje ustavne določbe, njenega pravnega pomena in okvirov, Ustava RS in pravni red nudi oporo za opredelitev vsebine nedoločenega pojma „ opravljanje tekočih poslov“ iz 115. člena Ustave RS. Pri tem pa je potrebno tudi po mnenju sodišča v vsakem konkretnem primeru oceniti ali konkretna zadeva sodi v okvir „tekočih poslov“. Pojmovanje „opravljanja tekočih poslov“ v skladu z Ustavo RS in pristojnostmi ter nalogami ministrstva zajema in se nanaša med drugim na sprejemanje in izdajanje predpisov (tistih ki so že v teku, novih predpisov, predpisov v postopku prilagajanja zakonodaje pravu ES), kakor tudi kadrovska vprašanja. Iz sodne prakse izhaja, da gre za sprejemanje samo nujnih odločitev, ne za začenjanje večjih in pomembnejših dejavnosti na novo, ne za sprejemanje dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebne za delovanje države (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 280/2009 z dne 1. 6. 2010). Po mnenju sodišča pri kadrovskih zadevah (imenovanja, razrešitve), pri katerih je kot odločujoča lastnost predpisana strokovnost, delovne izkušnje in ne politična primernost, omejitev na opravljanje „tekočih poslov“ ne bi smela predstavljati ovire za nadaljnje redno opravljanje dela vlade in ministrov s področja urejanja kadrovskih vprašanj. Poleg navedenega je pristojnost ministrstva tudi nemoteno in kontinuirano delovanje področja, za katero je odgovorno ministrstvo. Po presoji sodišča morajo ministri v primeru odstopa predsednika vlada opravljati naloge za nemoteno delovanje ministrstva kot so: vodenje upravnih postopkov in izvajanje zakonov, ki so vezani na rok, itd. Tudi po mnenju sodišča gre v predmetni zadevi za dokončanje upravnega postopka razrešitve notarja, ki je bil že v teku in za izdajo izpodbijane odločbe o razrešitvi notarja kot zaključek tega postopka, kar tudi po presoji sodišča predstavlja „tekoče posle“ ministrstva. Toženka je po mnenju sodišča tudi po odstopu predsednika Vlade RS bila dolžna varovati javni interes notariata kot javne službe, ki se izvaja kontinuirano, kot je to tožniku pravilno pojasnila tudi že toženka. Neutemeljen je tako ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba zaradi predhodno navedenih razlogov nezakonita in da gre za nedovoljeno postopanje tedanjega ministra za pravosodje oz. tedanjega državnega sekretarja, kar naj bi bila tudi ena od okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost tedanjega ministra mag. E.E., zaradi katerih je tožnik tudi zahteval njegovo izločitev iz predmetnega postopka.

36. Tožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na sklep Vlade RS 02104-2/2018/3 z dne 17. 7. 2018, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva z dne 26. 6. 2018 za izločitev tedanjega ministra za pravosodje, mag. E.E. iz predmetnega postopka. Tožnik je kot okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost tedanjega ministra za pravosodje v predlogu za izločitev tedanjega ministra za pravosodje navedel, da razrešitev tožnika ne predstavlja tekočih poslov ministra v času, ko je predsednik Vlade RS odstopil, da gre za politično motiviran postopek, da je zoper tožnika uvedenih več disciplinskih postopkov na podlagi identičnega dejanskega stanja in da gre za vodenje postopka zoper tožnika na podlagi neustavnega ZN. V predlogu za razrešitev je tožnik tudi navedel, da ima žena mag. E.E., odvetnica I.I., do tožnika dolg, kar vse vzbuja dvom v nepristranskost tedanjega ministra za pravosodje. S citiranim sklepom je Vlada RS tožnikovo zahtevo zavrgla na podlagi 2. člena ZUP in o njej tako vsebinsko ni odločala (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017). Tedanji minister za pravosodje, katerega izločitev iz predmetne zadeve je zahteval tožnik v svojem predlogu za izločitev, ni vodil predmetnega upravnega postopka in v predmetnem upravnem postopku tudi ni odločal, kar nesporno izhaja iz listin upravnega spisa. Glede na povedano tako ugovori o njegovi nepristranskosti v predmetnem postopku niso relevantni. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da Vlada RS nezakonito o tožnikovi zahtevi vsebinsko ni odločala. Kot že povedano, iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da predmetnega postopka ni vodil in tudi ni izdal izpodbijane odločbe tedanji minister, mag. E.E., katerega izločitev iz predmetnega postopka je zahteval tožnik. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je predmetni postopek na podlagi pooblastila 1002-31/2017/120 z dne 17. 10. 2017 vodila pooblaščena uradna oseba D.D., odločal pa je na podlagi pooblastila z dne 5. 6. 2017 tedanji državni sekretar, F.F. Tožnikov predlog za izločitev tedanjega ministra, mag. E.E., zaradi dvoma v njegovo nepristranskost v predmetnem postopku je tako po presoji sodišča za predmetni postopek nerelevanten. Po povedanem je po presoji sodišča s tem v zvezi nepotrebno tudi zaslišanje D.D., mag. E.E. in F.F., katera uradna oseba je vodila predmetni upravni postopek, saj navedeno izhaja iz listin upravnega spisa. Predlagano zaslišanje prič o tem dejstvu pa po povedanem tudi na pravilnost odločitve ne more vplivati. Po presoji sodišča je po povedanem neutemeljena tožba tudi v delu, ki se nanaša na sklep Vlade RS 02104-2/2018/3 z dne 17. 7. 2018.

37. Tožnik toženki očita kršitev določb postopka, ker predmetnega upravnega postopka naj ne bi vodila pooblaščena oseba. Uradna oseba v upravnem postopku je v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUP oseba, ki je pooblaščena za odločanje v upravni zadevi ali za opravljanje posameznih dejanj. Predstojnik organa (v danem primeru minister za pravosodje) lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev (drugi odstavek 28. člena ZUP) oz. za vodenje posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe (prvi odstavek 30. člena ZUP). Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (tretji odstavek 28. člena ZUP). Iz listin upravnega postopka in iz pooblastila 1002-31/2017/120 z dne 17. 10. 2017 nesporno izhaja, da je uradna oseba D.D. pooblaščena za vodenje postopkov pred izdajo odločbe na prvi stopnji na celotnem delovnem področju Ministrstva za pravosodje, torej tudi za vodenje predmetnega upravnega postopka. Postopek je potekal pisno. Tožnik je podal 22. 1. 2018 odgovor na obvestilo o uvedbi predmetnega postopka in 26. 6. 2018 odgovor na navedbe toženke, s čimer je tožnik izkoristil pravico, da se v postopku izjavi. Iz izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da je predmetni upravni postopek vodila D.D. (podpis na levi strani izpodbijane odločbe) in da je izpodbijano odločbo izdal tedanji državni sekretar, (podpis na desni strani izpodbijane odločbe) na podlagi pooblastila ministra 1002-31/2017-33 z dne 5. 6. 2017 (kar izhaja tudi iz uvodnih navedb pravne podlage za izdajo predmetne odločbe). Iz predhodno navedenih vlog tožnika v predmetnem postopku izhaja, da je imel tožnik vse možnosti, da se v predmetnem postopku izjavi, kar je tudi storil in je tako po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da v obravnavanem postopku ni bila zagotovljena kontradiktornost postopka. Na podlagi petega odstavka 19. člena ZN odločbo o razrešitvi notarja izda minister, pristojen za pravosodje. Glede na predhodno navedeno zakonsko pooblastilo pa minister, pristojen za pravosodje, to pooblastilo lahko tudi prenese na drugo osebo, v skladu z določbo 17. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU). Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tedanji minister za pravosodje, mag. E.E. ni vodil konkretnega upravnega postopka in tudi ni odločal v predmetnem postopku, marveč je v skladu s 17. členom ZDU pooblastil tedanjega državnega sekretarja, F.F. (pooblastilo ministra 1002-31/2017-33 z dne 5. 6. 2017), da v njegovi odsotnosti izvaja druge naloge in pooblastila ministra, v skladu z veljavnimi predpisi (generalno pooblastilo), torej tudi odločanje v predmetnem upravnem postopku. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja generalno pooblastilo tedanjega ministra za pravosodje tedanjemu državnemu sekretarju, kot tudi dokazilo o odsotnosti tedanjega ministra za pravosodje. Po povedanem je po presoji sodišča predmetni postopek razrešitve tožnika vodila pooblaščena uradna oseba in je izpodbijano odločbo izdal tedanji državni sekretar v okviru pooblastil tedanjega ministra za pravosodje, v skladu s predhodno navedenimi določbami ZUP in ZN. Po presoji sodišča v predmetni zadevi ni prišlo do očitanih kršitev določb postopka (ZUP in ZN). Ker predhodno navedeno nesporno izkazujejo listine upravnega spisa, je predlagani dokazni predlog tožnika za zaslišanje mag. E.E., F.F. in D.D., po presoji sodišča nepotreben in tudi neprimeren, saj je pooblastilo pisna listina, vsebina oz. obseg pooblastila pa je jasno razvidna iz listine. Predlagano zaslišanje navedenih prič s tem v zvezi po povedanem po presoji sodišča na pravilnost sprejete odločitve ne more vplivati.

38. Po povedanem po presoji sodišča v predmetnem postopku ni podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP. Tožnik je imel vse možnosti, da se v postopku izjavi. Tožnikov ugovor, da mu ni bila zagotovljena pravica do izjave, je pavšalen in v nasprotju z listinami upravnega spisa (točka 3 drugega odstavka 237. člena ZUP). Prav tako ni izkazano, da bi pri odločanju v predmetni zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (točka 6 drugega odstavka 237. člena ZUP).

39. Tožnika je tožena stranka razrešila na podlagi točke 7 prvega odstavka 19. člena ZN, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje notariata. Na podlagi šeste alineje drugega odstavka 19. člena ZN razrešitveni razlog iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN nastopi z dnem, ko to ugotovi NZS ali ministrstvo. V predmetni zadevi je razrešitveni razlog ugotovilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Na podlagi petega odstavka 19. člena ZN odločbo o razrešitvi izda minister, pristojen za pravosodje. Zoper to odločbo ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Izpodbijana odločba je tako v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZUP dokončna.

40. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako tudi ni podanih očitanih kršitev določb postopka ter ustavnih pravic tožnika, tožbeni ugovori so neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

41. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj opravi glavno obravnavo, saj dejansko stanje v relevantnem delu, ki se nanaša na obstoj predmetne obsodbe za kaznivo dejanje, ni sporno. Med strankama tako ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 14501/10 z dne 10. 9. 2015, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14501/10 z dne 25. 4. 2017, obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ, za storitev katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti predmetne obsodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pravnomočna kazenska obsodba pa je uradni podatek, ki se vodi v uradni evidenci in predlagano zaslišanje tožnika in predlaganih prič s tem v zvezi ne more vplivati na dejstvo obsodbe za kaznivo dejanje in posledično na odločitev toženke. Prav tako med strankama ni sporno, da izrečena kazen za predmetno kaznivo dejanje še ni bila izbrisana iz kazenske evidence. Pravnomočna kazenska obsodba je javna listina, na katero je upravni organ vezan. V predmetni zadevi je toženka tudi presojala in obširno argumentirala objektivne in subjektivne okoliščine, zaradi katerih tožnik ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (točka 6 prvega odstavka 8. člena v zvezi s točko 7 prvega odstavka 19. člena ZN). Zaradi vrste in načina storitve kaznivega dejanja (točka 21 obrazložitve sodbe) je tožena stranka ocenila, da tožnik ni moralno vreden za opravljanje notariata (peti odstavek 8. člena ZN). Toženka je vezana na nesporno dejstvo obstoja pravnomočnega izreka obsodilne kazenske sodbe in tudi na del o tožnikovi krivdi za storjeno kaznivo dejanje. V zadevi je relevantno le, da je predmetna obsodba za kaznivo dejanje pravnomočna, kar pomeni, da pravno učinkuje kot pravilna in zakonita. Zato se je nanjo tudi mogoče opreti in jo upoštevati kot dejansko stanje. Sodišče je odločalo v predmetni zadevi brez glavne obravnave, ker je med strankama sporna razlaga prava (prvi odstavek 19. člena v zvezi z točko 6 prvega odstavka in peti odstavek 8. člena ZN), relevantno dejansko stanje pa po mnenju sodišča med strankama ni sporno. Relevantni dokazi so bili tudi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (prvi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

42. Tožnik predlaga svoje zaslišanje glede stališč o pravnih posledicah obsodbe za kaznivo dejanje v pravni teoriji. Sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo, saj gre za poznavanje prava in njegovo razlago, kar pa je pristojnost sodišča. Prav tako sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje priče mag. G.G., ki je bila podpisana pod poizvedbo tožene stranke na Vrhovno sodišč RS z dne 15. 2. 2018 (pravilno - dopis, datiran z dne 1. 2. 2018, op. sod.) o tem, kdaj bo predvidoma odločilo o tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper predmetno obsodbo za kaznivo dejanje, ki je bila podlaga za uvedbo postopka razrešitve. Predlagana priča naj bi pojasnila, zakaj je bilo sploh potrebno pridobiti navedeno informacijo, glede na to, da očitno tožena stranka ni imela nikakršnega namena počakati na odločitev Vrhovnega sodišča RS, kot bi to bilo sicer smotrno. Po presoji sodišča odločitev Vrhovnega sodišča RS o vloženem izrednem pravnem sredstvu tožnika zoper predmetno obsodbo za kaznivo dejanje oz. dejstvo, o katerem naj bi bila predlagana priča zaslišana, na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva, zato je po presoji sodišča zaslišanje predlagane priče nepotrebno.

43. Glede očitka toženke, da je tožnik zavajal sodišče z izpiskom iz kazenske evidence, ki ga je predložil prvi tožbi, ki jo je Upravno sodišče RS zavrglo (sklep Upravnega sodišča RS I U 1644/2018 z dne 1. 8. 2018, op. sod.) tožnik predlaga zaslišanje odvetnika H.H., ki mu je izročil izpisek o njegovi nekaznovanosti, s katerim sta govorila o vsebini izpiska in ki bi lahko pojasnil, da tožniku ni bilo znano, da predmetni izpisek predstavlja omejen nabor obsodb. Tožnikovemu predlogu sodišče ni sledilo, saj se navedena dejstva nanašajo na drug, že zaključen upravni spor pred tem sodiščem, ki na pravilnost odločitve v predmetni zadevi nima vpliva. Sodišče v predmetni zadevi preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in je tako po presoji sodišča predlagano zaslišanje odvetnika H.H. nepotrebno.

44. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

45. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 56/2019
• VDS sodba Pdp 1753/98
• VSRS Sodba X Ips 260/2016