UPRS Sodba II U 442/2016-6

Jedro

Gradnjo je potrebno obravnavati kot celoto in ne le njenih posameznih delov, čeprav bi vsak zase lahko pomenil le rekonstrukcijo.

Z izgradnjo dvokapnice se je bistveno spremenila oblika strehe in zunanji izgled hiše, kar pomeni, da je šlo za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor (v nadaljevanju UE Maribor) kot prvostopenjski organ, zavrnila zahtevek tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo manj zahtevnega objekta, rekonstrukcijo strehe in južnega dela gospodarske stavbe, na zemljišču parc. št. 652/1 k.o. .... Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot investitorka dne 6. 5. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo strehe in legalizacijo rekonstrukcije južnega dela gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 652/1 k.o. ... za objekt zgrajen pred letom 1967. Tožnici je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-565/2013/24 (7130) z dne 27. 2. 2014, ki je bilo z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-94/2014/6-00641248 z dne 14. 7. 2014 odpravljeno in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku je tožnici bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-565/2013/43 (7130) z dne 16. 1. 2015, ki je bilo z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št- 35108-48/2015-2 z dne 25. 5. 2015 odpravljeno in zadeva ponovno vrnjena organu v prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložite odločbe izhaja, da, če tudi se sledi stališčem upravnega organa, da gre za rekonstrukcijo ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Območje, v katerem leži obravnavano zemljišče se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Hoče - Slivnica (v nadaljevanju Odlok o PUP), po katerem leži v območju naselja, na površinah za centralne dejavnosti. Na podlagi 6. člena Odloka o PUP so v ureditvenem območju površin za centralne dejavnosti med drugim dopustne novogradnje, nadomestne gradnje, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave za namen centralnih dejavnosti (terciarne in kvartarne dejavnosti - trgovske storitvene dejavnosti, objekti namenjeni potrebam izvajanja vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva in kulture), pod pogojem, da ta dejavnost ne povzroča motenj v okolju in da funkcionalno zemljišče ustreza normativnim pogojem za posamezne dejavnosti.

2. V 22. členu Odloka o PUP je določen odmik novih objektov, ki morajo biti odmaknjeni minimalno 3 m od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša, je lahko razdalja tudi manjša. S priložene projektne dokumentacije načrta arhitekture je mogoče nesporno razbrati, da znaša maksimalna višina obstoječega gospodarskega objekta pred izvedeno rekonstrukcijo strehe 6,07 m. Iz prerezov po izvedeni rekonstrukciji pa je razvidno, da bo višina objekta povišana za 37 cm in bo višina objekta tako 6,46 m. Iz projekta nadalje izhaja, da se zaradi predmetnih gradbenih del odmiki ne spreminjajo, oz. da je obravnavani objekt od sosednjega zemljišča parc. št. 652/2 k.o. ... oddaljen 0,37 m in od sosednjega zemljišča parc. št. 648/5 k.o. ... od 0,15 m do 0,30 m. V obeh primerih je torej precej manj, kot je dopuščeno po Odloku o PUP, kar pa ni dopustno brez soglasij solastnikov sosednjih zemljišč ne glede na to, da so gradbena dela opredeljena kot rekonstrukcija znotraj dopustne 10 % povečave prostornine.

3. A.A. in B.B., C.C. in Č.Č. (pritožniki) so svoj status stranskih udeležencev v tem postopku pridobili zaradi varstva lastninske pravice na nepremičnini, v neposredni bližini gradnje, kar predstavlja njihov pravni interes po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) iz vidika določb 22. člena Odloka o PUP, saj se njihov položaj lastnikov sosednjih zemljišč brez njihovega soglasja ne sme v ničemer poslabšati, prav tako se tudi položaj investitorja v tem smislu ne sme poslabšati.

4. V ponovnem postopku je bila tožnica z dopisom dne 4. 6. 2015 seznanjena, da mora v postavljenem roku priložiti soglasja solastnikov sosednjih zemljišč. Tožnica je na Ministrstvo za okolje in prostor naslovila dopis z dne 10. 6. 2015, v katerem navaja, da je projektant v Projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) nepravilno vrisal višino temelja stanovanjskega dela hiše in sicer za 38 cm previsoko. Nivo temeljev hiše in gospodarskega poslopja, ki se rekonstruira, sta v naravi na isti višini, zato je nastala v PGD razlika za 37 cm. Z ničemer ni povišana višina objekta. Objekt, ki se rekonstruira, je bil v celoti zgrajen pred 31. 12. 1966, leži na severni strani pritožnikov A.A. in B.B. in zahodni strani pritožnikov C.C. - Č.Č. Njuni nepremičnini sta zgrajeni po letu 1967 v neposredni bližini in precej višji. Razmiki med objekti znašajo 1,30 do 1,60 m in 1,00 m do 1,30 m. Z odmikom slemena obravnavanega objekta sta pritožnika C.C. - Č.Č. v boljšem položaju in sta pridobila na osončenju. Pritožniki, ki so imeli v obravnavanem postopku status stranskih udeležencev izkazujejo pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njihovih neposrednih individualnih interesov. Tožnica navaja, da je v njenem interesu čimprejšnja montaža žlebov. Od leta 2006 do 2015 je želela postaviti dimnik v skrajno severozahodni del gospodarskega poslopja. Ker v ničemer ne spreminja obstoječega objekta zgrajenega pred 31. 12. 1966 meni, da soglasij navedenih pritožnikov upravni organ ne more zahtevati. Pritožnika Č.Č. in D.D. sta soglasje k nameravani rekonstrukciji dala že leta 2006.

5. V predmetni zadevi je upravni organ razpisal in opravil dne 23. 12. 2015 ustno obravnavo. Ustne obravnave se nista udeležila A.A. in B.B. A.A. je v dopisu z dne 7. 12. 2015 navedel, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 25. 5. 2015 nedvoumno navedlo pod kakšnimi pogoji je možna izdaja gradbenega dovoljenja tožnici. Navaja, da se tožnica ni potrudila pridobiti potrebnega soglasja. Brez priloženega soglasja sosedov mejašev v dokumentaciji, pa je nesmiselno, da se postopek za izdajo gradbenega dovoljenja sploh začne. Obravnave se je udeležil C.C., ki je zastopal tudi Č.Č. in navedenega soglasja nista podala oz. sta ga podala pod pogojem (glede položaja dimnika). Pogojno soglasje pa ne pomeni soglasja, ki bi ga lahko upravni organ upošteval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (kot je bilo to obrazloženo že v odločbi tožene stranke št. 35108-94/2014/6-00641248 z dne 14.7.2014).

6. V ponovnem postopku je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da posegov po predloženi projektni dokumentaciji ne more šteti kot rekonstrukcijo. Odstranjena je bila namreč enokapna streha, ki se je nadomestila z dvokapnico, na podstrešju sta bili izvedeni dve steni in južni del stavbe je bil v celoti odstranjen. Namesto tega odstranjenega dela so se izvedle nove stene, stropna plošča ter streha. Dela objekta, ki je bil odstranjen ali porušen, ni mogoče rekonstruirati. Na to pa ne vpliva dejstvo, da je po odstranitvi vzpostavljeno prejšnje stanje. Pri rekonstrukciji se torej lahko posega le v obstoječi objekt. Takšno stališče izhaja iz sodb Upravnega sodišča RS (opr. št. I U 1113/2011 z dne 26. 1. 2015 in št. I U 1431/2009 z dne 15. 4. 2010). S spremembo strehe iz enokapnice v dvokapnico se je spremenil tudi zunanji izgled stavbe. Glede na 22. člen Odloka o PUP bi investitorka v obravnavani gradnji tako morala pridobiti soglasja solastnikov sosednjih zemljišč, kar pa v postavljenem roku in vse do danes ni storila. Iz prvostopenjske določbe nadalje izhaja, da je tožnica v ponovnem postopku sicer priložila dopolnitev projektne dokumentacije, v kateri je navedeno, da je prišlo zaradi napake pri meritvah obstoječega stanja do napake pri podaji višine stavbe obstoječega stanja. V dopolnitvi so prikazani prerezi stavbe pred rekonstrukcijo. Ker je upravni organ v ponovnem postopku zavzel stališče, da obravnavanih posegov glede na zgoraj navedeno ne more šteti kot rekonstrukcijo, se posebej v navedbe o napaki pri merjenju in dopolnitvi PGD ni spuščal.

7. Po pritožbi tožnice je tožena stranka kot drugostopenjski organ pritožbo zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da se stališčem in odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obravnavanem primeru je že vseskozi sporno, ali gre pri predmetni gradnji za izvedbo rekonstrukcije, ali za novogradnjo. Od tega stališča je odvisen odgovor na vprašanje kakšne minimalne odmike gradnje od sosednjih parcel je investitorica dolžna spoštovati, da bo izpolnila ta pogoj za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja. To smiselno enako velja tako za odločitev v zvezi z rekonstrukcijo ostrešja, ki je izvedena z zamenjavo in izvedbo manjše frčade na zahodni strani, pri čemer se oblika strešne konstrukcije spremeni iz enokapne v dvokapno streho, prav tako pa tudi v delu, ki se nanaša na zid južnega dela obravnavanega objekta - ledenica. Vsa gradbena dela, ki se tičejo rekonstrukcije ostrešja tako, pri čemer se oblika strešne konstrukcije spremeni iz enokapno v dvokapno streho, po mnenju drugostopenjskega organa predstavljajo novogradnjo, saj v posledici navedene gradnje, bistveno spremeni zunanji izgled objekta (spremeni se oblika strehe, spremeni se obodni - kolenčni - zid podstrešno konstrukcijo, dodana je nova strešna oblika, to je frčada). Dejstvo, da ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo (ker se prostornina objekta ne spremeni za več kot 10 %), ni edino merilo za presojo o tem, ali gre za rekonstrukcijo (ali pa za novo gradnjo). Drugostopenjski organ je tako stališče, da bi za rekonstrukcijo šlo le v primeru, da se ohrani obstoječi značilni videz strešne konstrukcije, ki pa bi se lahko spreminjala oz. izboljšala (v tehničnem smislu), ali pa prilagajala spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam, kar pa v tem primeru ni, oz. česar investitor ne zatrjuje.

8. Za južni del obravnavanega objekta pa že tožnica navaja, da je bila primorana sanirati nevarni del objekta - ga odstraniti in na novo pozidati (v tlorisu 104 x 43 m x 5 x 95 m) tako, da je odstranila obodne zidove ter izvedela nove zidove z modularno opeko na obstoječih temeljih, nad rekonstruiranim delom pritličja pa je izvedena plošča - vsa opisana dela pa so nesporno novogradnja, ne glede na to, da so zidovi in plošča nadomestili že prej obstoječe zidove oz. plošče. Ni nujno, da je bil odstranjen celotni objekt, da bi lahko govorili o novogradnji, lahko gre tudi za del objekta (četudi ni funkcionalno zaključena celota), ki se ga poruši in nadomesti (v istih gabaritih in v istih obliki) - ta slednji del objekta predstavlja novo zgrajeni del objekta. Sicer pa ni dvoma, da obravnavani objekt potem, ko je investitor odstranil njegovo dodani južni del, ni bil sposoben funkcionalne uporabe, četudi ni bil odstranjen v celoti (ni imel lastnosti obstoječega funkcionalnega objekta) vse dokler ni bil odstranjen del nadomeščen z novim (ponovno zgrajeni zidovi in plošča). Po nasprotni logiki bi namreč lahko kot rekonstrukcijo izvedli celotno novo gradnjo (npr. po delih) prej obstoječega objekta (isti gabariti, ista oblika). Rekonstruira se lahko le obstoječi objekt ali pa del obstoječega objekta, kar pomeni, da se nosilnih zidov ali plošče (nosilna konstrukcija objekta) ne sme odstraniti in se jih nadomestiti z novimi, če tudi prav takšnimi, pač pa morajo nosilni zidovi ali plošča (nosilna konstrukcija objekta) še obstajati, kar je bistvo rekonstrukcije izboljšanje le-teh (v gradbeno tehničnem smislu ojačitev ipd.) ali pa prilagajanje le-teh (spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam). Glede na nesporno dejstvo, da je obravnavan objekt od sosednjega zemljišča s parc. št. 652/2 k.o. ... (solastnika sta A.A. in B.B.) oddaljen le 0,37 m od sosednjega zemljišča s parc. št. 648/5 k.o. ... (solastnika sta C.C. in Č.Č.) pa je objekt oddaljen le 0,15 do 0,30 m, kar je v obeh primerih precej manj, kot je to dopuščeno po določbah PUP za novogradnjo (22. člen) in glede na dejstvo, da tožnica ni pridobila soglasja, navedenih lastnikov sosednjih zemljišč za predmetno gradnjo (ki jo je, kot je zgoraj obrazloženo, šteti za novogradnjo), kar izhaja iz odločitve drugostopenjskega organa.

9. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, saj ne soglaša z odločitvijo tožene stranke. Tožnica je pred oddajo zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo manj zahtevnega objekta rekonstrukcijo strehe in južnega dela gospodarske stavbe na zemljišču parc. št. 652/1 k.o. ... pridobila kulturno varstveno mnenje s kulturno varstvenimi pogoji z dne 1. 8. 2000, iz katerega izhaja, da se projekt izvede tudi na način z rekonstrukcijo simetrične dvokapnice z naklonom prilagojenim obstoječi strehi. Prav tako je tožnica pridobila lokacijsko informacijo št. 3501-00070/2006 z dne 13. 2. 2016, po kateri je zemljišče s parc. št. 652/1 k.o. ..., na katerem je že zgrajen objekt, gospodarsko poslopje (točka 2 lokacijske informacije) obravnavan v okviru prostorskih aktov. Nepremičnina tožnice je po namenski rabi v ureditvenem območju naselja - stavbno zemljišče. Prostorski ureditveni pogoji izhajajo iz Odloka o PUP.

10. Tožnica navaja, na napadena odločba ne pojasni, da celotni gospodarski objekt tožnice ni bil nikoli porušen, pač pa je bil rekonstruiran le del južne stene objekta oziroma stavbe (ki ni samostojna celota objekta), kar pa izpodbijana odločba ne ugotavlja oziroma ugotavlja zmotno in zavajajoče. Za takšno sklepanje nudi podlago prav PGD 037/2012, kjer je iz načrta arhitekture - tlorisa temeljev pred rekonstrukcijo in po rekonstrukciji izhaja, da spremembe konstrukcijskih elementov temeljev ni bilo, niti se ni povečala površina ali lega temeljev, kar velja za celotni gospodarski objekt velikosti 84 m2, ki ga je potrebno obravnavati kot celoto. Temelji kot konstrukcijski element vsake stavbe, zgradbe tako niso nikoli bili odstranjeni, kar upravni organ zanemari in se do navedenega dejstva ne opredeljuje. Napačno je zato sklepanje, da objekta ni mogoče rekonstruirati. Del južne stene je zaradi dotrajanosti bil potreben izboljšav, vendar se velikost objekta oziroma zunanji izgled zaradi tega ni povečal oziroma spremenil. Dejansko je bilo izvedeno saniranje južne stene gospodarskega objekta, ki spada v nujna investicijska vzdrževalna dela. Gospodarski objekt tako v svojem bistvenem delu je bil vseskozi v funkciji. Kolikor gre za dela, ki se izvajajo na obstoječem objektu, gre za rekonstrukcijo objekta in ne novogradnjo (sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 439/2014 z dne 7. 9. 2015). Kolikor bi se objekt v celoti porušil in bi na njegovem mestu začela novogradnja objekta, pa bi lahko govorili o novogradnji (sodba I U 1431/2009 z dne 15. 4. 2010). Objekt tožnice ni bil nikoli porušen v celoti, prav nasprotno, v bistvenem delu je še vedno v obstoječem stanju, zato tudi gre za rekonstrukcijo. Navedeno dejstvo je bistveno tudi za presojo pojma pridobljenih pravic in morebitnih odmikov objekta od sosednjih zemljišč. Potrebno je namreč upoštevati, da je objekt tožnice bil zgrajen pred 31. 12. 1966, še pred letom 1959, torej preden je bil sprejet katerikoli ZGO-1 ali Odlok o PUP. Zato je po mnenju tožnice mogoče utemeljeno sklepati, da ne gre za prizidavo ali dozidavo že obstoječega objekta, temveč za rekonstrukcijo, to pa je sklepati tudi s pričo predhodno že obstoječih temeljev objekta, pri čemer se obnovljen del temeljev začne šele na nivoju terena, stari temelji so pod navedenim nivojem, kar je razvidno iz slike dela temelja na vzhodni strani južnega dela gospodarskega poslopja. Nadalje tožnica meni, da je soglasje morebitnih stranskih udeležencev potrebno le, kolikor se v škodo stranskih udeležencev spreminja obstoječe stanje. Bistveno je poudariti, da tožnica kot investitorka celotnega objekta nikoli ni porušila, temveč sta oba objekta (stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje) v svojih bistvenih elementih vse skozi ostala nespremenjena in v okviru površin obstoječih objektov). Do navedenih dejstev in navajanj se izpodbijana odločba ne opredeljuje, čeprav so bistvene. Na legalno zgrajenih objektih pa je možna tudi rekonstrukcija objekta (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 194/2013 z dne 7. 3. 2014).

11. Streha je konstrukcijski element stavbe objekta. Izpodbijana odločba ne upošteva usmeritev Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor (v nadaljevanju ZVNKD), niti se do njih ne opredeljuje, čeprav je projekt v skladu z navedenim. Prav tako izpodbijana odločba ne upošteva sodbe št. I U 73/2012 z dne 26. 4. 2012, niti se do nje ne opredeljuje in po kateri ni potrebno upoštevati predpisani minimalni odmik za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966, saj je tudi v okviru navedenih starejših objektov nedopustno izvajati gradnjo in zanjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Čeprav morda investitor za stari objekt nima upravnega dovoljenja, pri čemer pa legalnost starega objekta ne more biti vprašljiva v okviru presoje člena 54 ZGO-1. Kolikor obstoječi objekt zgrajen oziroma stoji sedaj v vplivnem območju minimalnega odmika od gradbene meje sosednjih parcel, novega soglasja sosedov (stranskih udeleženec) ni potrebno pridobiti, saj investitorja varujejo že pridobljene pravice, ki izhajajo iz obstoječega objekta, zgrajenega pred letom 1966. Ker se obstoječe stanje v konkretnem primeru ni spremenilo v škodo stranskih udeležencev, tudi novega soglasja stranskih udeležencev po mnenju tožnice ni potrebno, saj kot že navedeno se kubusi objektov, niti odmiki od meje, niti obodne stene objektov niso spremenili. Prav nasprotno iz prvotne enokapnice se je samo del objekta spremenil v dvokapnico ter na ta način stranskemu udeležencu C.C. omogočil bistveno več svetlobe in manjši vpliv zasenčenja oziroma večjo osončenje, pri čemer pa se odmiki objekta v ničemer niso spremenili. Navedeno je razumeti kot izboljšavo v korist stranskega udeleženca, kar nedvomno predstavlja boljšo bivanje in ni mogoč logičen in izkustveni sklep, da bi zaradi takšne izvedbe bil vpliv večji in prekomeren, kar bi bila podlaga za utemeljeno zavrnitev gradbenega dovoljenja oziroma zahtevati soglasje stranskih udeležencev.

12. Tožnica meni, da je stališče v izpodbijani odločbi zmotno in v nasprotju s stališči upravno sodne prakse glede na dejstva, da stanovanjski oziroma gospodarski objekt nikoli ni bil odstranjen, ne v celoti in v bistvenih delih objekta, niti se odmiki obstoječega objekta po rekonstrukciji niso spremenili v škodo lastnikov sosednjih zemljišča in so glede na že pridobljene pravice sprejemljivi, vpliva rekonstrukcije objekta tožnice na sosednja zemljišča pa kljub manjšemu odmiku zaradi že pridobljenih pravic ni prekomeren. Po utemeljenem in obrazloženem mnenju tožnice gre za dovoljeno in z zakonom dopustno rekonstrukcijo. Tožnica predlaga, da sodišče v celoti odpravi izpodbijano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica tudi priglaša stroške postopka.

13. Tožena stranka je predložila upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot investitorka dne 6. 5. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo strehe in legalizacijo rekonstrukcije južnega dela gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 652/1 k.o. ..., za objekt zgrajen pred letom 1967 in zahtevi predložila PGD. Z izpodbijano odločbo je bilo gradbeno dovoljenje zavrnjeno. V zadevi je sporno ali obravnavana gradnja predstavlja rekonstrukcijo ali novogradnjo.

16. Rekonstrukcija objekta je po 7.2. točki 2. člena ZGO-1 opredeljena kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spremenijo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 % .

17. ZGO-1 v 7.1. točki 2. člena določa, da je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi novi objekt oz. se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled.

18. Nesporno je dejstvo, da je zemljišče z obravnavano gradnjo po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Maribor za obdobje 1986 do 2000 in družbenega plana mesta Maribor za obdobje 1986 do 1990 za območje Občine Hoče - Slivnica, opredeljeno kot stavbno zemljišče in se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Hoče - Slivnica (Odlok o PUP).

19. Iz upravnega spisa, vodilne mape predloženega PGD št. 037/2012 izhaja, da je južni vogal gospodarskega objekta zaradi vlage dotrajal, zato je bil investitor (tožnica) primoran sanirati nevarni del objekta - ga odstraniti in na novo pozidati (v tlorisu 4 x 43 m x 5,95 m) tako, da je odstranil obodne zidove ter izvedel nove zidove z modularno opeko na obstoječih temeljih nad rekonstruiranim delom pritličja pa je izvedena plošča. Ta del se tiče legalizacije rekonstrukcije obstoječega stanja, sicer pa je predmet posega rekonstrukcija ostrešja, ki ga bo investitor zamenjal in izvedel manjšo frčado (strešna oblika) na zahodni strani. Odstranjeno je bilo ostrešje preostalega dela stavbe (ter izveden kolenčni zid), streho enokapnico je nadomestila streha dvokapnica. Izris tlorisa podstrešja in prereza B-B pred in po rekonstrukciji je razvidno, da je na podstrešju ob stopnicah na vsaki strani le-teh izvedena stena, vmesni prostor s stopnicami loči severni in južni del podstrešja.

20. Upravni organ je zavzel stališče, da posegov po preloženi PGD ne more šteti kot rekonstrukcijo, temveč novogradnjo. V posledici navedene gradnje, se je bistveno spremenil zunanji izgled objekta (spremenila se je oblika strehe iz enokapnice v dvokapnico, spremenil se je obodni-kolenčni-zid).

21. Iz stališč upravno sodne pravne prakse, na katere se sklicujeta upravni organ in tožnica, izhaja, da lahko investitor pri rekonstrukciji posega le v obstoječi objekt, ki se zaradi posegov in izboljšav ne sme bistveno spremeniti in mora ohraniti svoje bistvene elemente, kot tudi, da je gradnjo potrebno obravnavati kot celoto in ne le njenih posameznih delov, čeprav bi vsak zase lahko pomenil rekonstrukcijo.¹

22. Tožnica navaja, da je za gradnjo manj zahtevnega objekta rekonstrukcijo strehe in južnega dela gospodarske stavbe na zemljišču parc. št. 652/1 k.o. ... pridobila od ZVNKD Maribor, kulturno varstveno mnenje s kulturno varstvenimi pogoji z dne 1. 8. 2000, iz katerega izhaja, da se na delu brez strehe rekonstruira simetrična dvokapnica z naklonom prilagojenim obstoječi strehi. Iz navedenega mnenja pa tudi izhaja, da je na idejni in izvedbeni projekt potrebno pridobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (napačno Maribor, v nadaljevanju ZVKD). Slednji je na idejno zasnovo v zvezi z legalizacijo gradnje podal mnenje in ugotovitev, da so bila pri zadevni gradnji vsa pripravljalna in zemeljska dela že opravljena brez vednosti ZVKD Slovenije in arheološkega nadzora, s čemer so eventualne arheološke plasti, podatki in najdbe uničeni. Na osnovi navedenega stališča je arheološka zadeva brezpredmetna. Zato je tudi sklicevanje tožnice na kulturno varstveno mnenje brezpredmetno oziroma nima vpliva na odločitev ali je bila izvedena rekonstrukcija ali novogradnja.

23. Nadalje se tožnica v tožbi sklicuje na odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 73/2012, v zvezi z minimalnim odmikom od sosednjih zemljišč.

24. V skladu z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2), je občina nosilec urejanja prostora na lokalni ravni (18. točka 3. člena ZUreP-2). Občina je na področju urejanja prostora med drugim pristojna za pripravo prostorskih aktov na občinski in medobčinski ravni, načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju s prostorskimi akti (drugi odstavek 5. člena ZUreP-2). Prav tako je navedeno smiselno določal Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki je veljal v času sprejetja Odloka o PUP za območje občine Hoče - Slivnica (občina je pristojna za določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja občine, načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena, 3. točka drugega odstavka 11. člena ZPNačrt).

25. Zakon ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, tako da določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter postopke za njihovo pripravo in sprejem, ki se nanašajo na določeno občino. Tako zadeva (odločba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 73/2012) na katero se sklicuje tožnica, ne izhaja iz enakih izhodišč in pogojev, saj kot obrazloženo vsaka občina z odlokom ureja prostorsko ureditev na lokalni ravni. Iz navedene odločbe ni mogoče razbrati, da bi se nanašala na Odlok o PUP za območje občine Hoče - Slivnica.

26. Odlok o PUP občine Hoče - Slivnica v 6. členu določa, da se v ureditvenem območju površin za centralne dejavnosti med drugim dopustne novogradnje, nadomestne gradnje, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave za namen centralnih dejavnosti, pod pogojem, da ta dejavnost ne povzroča motenj v okolju in da funkcionalno zemljišče ustreza normativnim pogojem za posamezne dejavnosti. Medsebojni odmik prosto stoječih objektov ter odmik od meje gradbene parcelne se določi glede na terenske in krajinske razmere ter v skladu s sanitarno tehničnimi, požarno varstvenimi in obrambnimi predpisi ob upoštevanju funkcionalnih, estetskih in likovnih kvalitet morfologije naselja. Nadalje mora novi objekt (tudi enostaven objekt, razen ograje) biti odmaknjen minimalno 3 m od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša, je lahko razdalja tudi manjša, kot to določa 22. člen Odloka o PUP.

27. Upravni organ je z dopisom dne 4. 6. 2015 zahteval, da tožnica predloži soglasje solastnikov sosednjih zemljišč zaradi odmika od sosednjih zemljišč, v nasprotnem primeru gradnje, ki je prikazana v podatkih PGD ne bo mogoče dopustiti. Tožnica soglasij v postopku ni predložila. Ker tožnica navedenega ni spoštovala, ni izpolnila pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Nesporno dejstvo namreč je, da je obravnavani objekt od sosednjega zemljišča s parc. št. 652/2 k.o. ... (solastnika sta A.A. in B.B.) oddaljen le 0,37 m od sosednjega zemljišča s parc. št. 648/5 k.o. ... (solastnika sta C.C. in Č.Č.) pa je objekt oddaljen le o,015 m do 3,00 m, kar je v obeh primerih manj, kot je to dopuščeno po 22. členu Odloka o PUP občine Hoče - Slivnica, za novogradnje. Celota izvedenih del pa, kot je pravilno ugotovila in ustrezno obrazložila že tožena stranka, v obravnavani zadevi tudi po mnenju sodišča vsekakor pomeni novogradnjo v skladu s 7.1. točko 2. člena ZGO-1, saj se se je z izvedbo dvokapnice bistveno spremenila oblika strehe in zunanji izgled hiše. Prav tako je južni vogal gospodarskega objekta zazidan na novo, kar tožnica ne zanika. Sodišče zato zavrača tožničine ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morajo vplivati.

28. Izpodbijana odločba je sprejeta na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka upravnega organa, ki temelji na pravilni uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

29. V postopku pred upravnim organom so sodelovali tudi sosedi mejaši (prvi odstavek 43. člena ZUP), ki so vstopili v postopek zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Brez dvoma sodišče šteje, da je upravni organ napravil pravilno in zakonito dokazno oceno o tem, da je obravnavana gradnja novogradnja in ne rekonstrukcija objekta. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo.

30. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče ne da bi zaslišalo tožnico, odločilo v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, brez glavne obravnave.

32. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

---------------------

¹ sodbi Upravnega sodišča RS opr. št I U 1431/2009 in opr. št. I U 2020/2010

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 549/2018-17
• UPRS Sodba I U 858/2021-25
• UPRS Sodba I U 1335/2016-12