UPRS Sodba in sklep I U 2578/2018-13

Jedro

Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji. Njegove izpovedbe na glavni obravnavi so enake tistim, ki jih je že navajal, to je da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in zato ker ni želel služiti vojaškega roka. Take navedbe ob sicer nespornem dejanskem stanju pomenijo najmanj logično sprejemljivo in človeško razumljivo alternativo oceni toženke, da iz tožnikovega ravnanja izhaja njegovo nesodelovanje v postopku oziroma razlog za sklepanje na begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. Toženka bi morala za ustrezno obrazložitev izpolnjevanja kriterija drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 obrazložiti vsaj to, zakaj šteje navedene tožnikove navedbe za neprepričljive v taki meri, da utemeljujejo odreditev omejitve gibanja, ki pomeni poseg v osebno svobodo.

Na tožnikovo znatno begosumnost ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, sodišče pripominja še, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, tožnica ne navaja, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2663/2018/6 (1312-14) z dne 14. 12. 2018 se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), ter da se ga pridrži od ustne naznanitve dne 13. 12. 2018 od 15.15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljen najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana), ki je ugotovila, da je tožnik dne 2. 12. 2018 stopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Tožnik je sam dne 4. 12. 2018 prišel do Azilnega doma v Ljubljani, od koder je bila poklicana policija. Na policijski postaji je bilo ugotovljeno, da tožnik pri sebi nima osebnih dokumentov in da je mejo med Hrvaško in Slovenijo prečkal ilegalno. Povedal je, da je Alžirijo zapustil oktobra 2017 in je legalno odšel v Turčijo, nato pa ilegalno vstopil v Grčijo, kjer je ostal devet mesecev. Tam so ga prijeli policisti in ga registrirali. Po devetih mesecih je odšel v Albanijo, nato preko Kosova v Srbijo in naprej v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH). Od tam je pot nadaljeval v Slovenijo. Alžirijo je zapustil zaradi družinskih težav, ker je brezposeln in želi pomagati družini. Kot ciljno državo je navedel Španijo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 13. 12. 2018 je tožnik ponovil svojo pot iz Alžirije. Povedal je, da je iz BiH, kjer je ostal mesec in pol, do Slovenije preko Hrvaške potreboval štiri dni. Na Hrvaškem ga policija ni obravnavala. Tako osebno izkaznico kot potni list ima v Alžiriji, slednjega je sicer imel pri sebi, ko je prišel v Turčijo, vendar ga je nato poslal v Alžirijo, ker se je bal, da bi ga grška policija vrnila v Alžirijo, če bi pri njemu našla potni list. Kot ciljno državo je ponovno navedel Španijo. Alžirijo je zapustil, ker ni želel služiti vojaškega roka, na katerega je bil nazadnje vabljen pred letom in pol. V vojsko ni želel, ker je delal, drugih razlogov, zakaj je zapustil državo ni imel.

3. Tožniku je bil po podani prošnji za mednarodno zaščito ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujca, zaradi namena predaje odgovorni državi članici, po Dublinski uredbi, zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo že obravnavan kot tujec na Hrvaškem, in sicer 27. 11. 2018. Tožnika je toženka z navedeno informacijo seznanila in ga vprašala, zakaj jim tega ni povedal, saj je izjavil, da ga policija na Hrvaškem ni prijela. Tožnik je povedal, da je bil prijet enkrat prej in takrat so mu bili odvzeti prstni odtisi. Pri tem je prejel tudi papir, na katerem so bili njegovi osebni podatki in njegova slika. Iz Hrvaške se je prvič vrnil v BiH, saj se je želel spočiti, ker ima tam prijatelje in tudi nakazilo denarja je dobil v BiH. Na Hrvaškem je sicer želel zaprositi za mednarodno zaščito, dokument, ki ga je prejel s strani hrvaške policije je strgal, ker se je bal, da ga bo slovenska policija, če bi ta dokument našla, vrnila na Hrvaško. Na Hrvaško se ne želi vrniti, ker ni članica Evropske unije. Ko mu je bilo pojasnjeno, da je Hrvaška članica Evropske unije, je tožnik povedal, da se tja ne želi vrniti, ker se boji hrvaških policistov. Policisti na Hrvaškem mu sicer niso naredili nič slabega. Ko je dobil dokument, so ga odpeljali do hrvaško bosanske meje in mu rekli, da se vrne v BiH.

4. Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Toženka je pristojnim migracijskim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe je toženka omenjeno državo zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi toženka ocenjuje, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Toženka navaja, da je tožnik sprva trdil, da ni bil obravnavan s strani policistov na Hrvaškem, je pa nedvomno, da ga je policija na Hrvaškem dne 27. 11. 2018 obravnavala, kar je razvidno iz EURODAC izpisa z dne 13. 12. 2018. Tožnik sicer na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, vendar je toženka prepričana, da tega ni storil zgolj zato, ker je bil prepričan, da Hrvaška ni članica Evropske unije in ker si je želel v Španijo. Tožnik je sam povedal, da policija na Hrvaškem njemu ni naredila nič slabega. Toženka je zato utemeljeno prepričana, da je bil prosilec vrnjen v BiH, ker je na Hrvaško vstopil brez potrebnih dokumentov, pri prijetju s strani policije pa ni izrazil namena podati prošnjo za mednarodno zaščito. Izdan mu je bil plačilni nalog (dokument, ki ga prosilec navaja, da je vseboval njegove osebne podatke in sliko) ter nato vrnjen v državo, iz katere je prišel, to je BiH. Toženka zato tožniku ne verjame, da je želel zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tožnik je tudi sprva povedal, da je državo Alžirijo zapustil zaradi družinskih težav in ker je brezposeln, pri podaji prošnje pa je razloge popolnoma spremenil in trdil, da je državo zapustil, ker ni želel služiti vojaškega roka. S spreminjanjem razlogov zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito je po mnenju toženke tožnik želel zgolj zavajati uradno osebo, kar ustreza relevantnim okoliščin in navajanje lažnih podatkov (5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2). Res je sicer, da je tožnik sam prišel v Azilni dom v Ljubljani, vendar je toženka prepričana, da je to storil zgolj zato, ker je bil utrujen in lačen, ko pa bi si spočil, bi pot nadaljeval v Španijo, ki je njegova ciljna država in kjer želi delati. Tožnikov odhod iz Slovenije še pred zaključkom njegovega postopka je še toliko bolj verjeten, ker tožnik ve, da je v postopku vračanja na Hrvaško, kamor se ne želi vrniti.

5. S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini (poleg 5. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena Ztuj-2, kar ustreza objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega (tudi) po Dublinski uredbi. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici. Zato je na mestu, da se ga pridrži na podlagi Dublinske uredbe pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce, saj se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje Azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da za uporabo tega - milejšega ukrepa (namestitev tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Dublinsko uredbo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Toženki očita, da bi morala tožniku predstaviti razloge (in ga predvsem soočiti z dejstvi), ki utemeljujejo domnevno znatno nevarnost njegovega pobega že pri ustni naznanitvi ukrepa odvzema prostosti. Na ta način je bila kršena pravica iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) - načelo zaslišanja stranke, pri čemer se tožnik sklicuje na ustaljeno sodno prakso, zlasti na sodbo I U 1709/2016 z dne 7. 12. 2016. Nadalje se tožnik v povezavi s sodbo sodišča EU v zadevi C-528/15 z dne 15. 3. 2017 (Al Chodor in ostali) sklicuje na sodbo in sklep sodišča I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016, kjer je sodišče presodilo, da sta nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo (1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) in da tujec v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja (3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) nezakoniti pravni podlagi v smislu možnega objektivnega kriterija za opredelitev znatne begosumnosti po Dublinski uredbi. Ker je toženka izpodbijani sklep glede domnevno izrazite begosumnosti tožnika oprla na 68. člen ZTuj-2, poziva sodišče, da upošteva svojo sodno prakso in s tem uveljavi načelo pravne varnosti in predvidljivosti ter enotne pravne prakse. Tožnik se sklicuje tudi na 31. člena Konvencije o statusu beguncev, po katerem se ne sme uporabljati kazenskih sankcij (po sprejeti praksi je ta pojem treba tolmačiti široko in zajema tudi omejitev osebne svobode) zaradi nezakonitega vstopa ali navzočnosti beguncev, če so izpolnjeni določeni pogoji, le teh pa toženka v izpodbijanem sklepu ni presojala.

7. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil. Tožba opozarja na to, da hrvaška policija že daljše obdobje sistematično onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite in iskalce mednarodne zaščite prisilno vrača v Bosno in Hercegovino, o čemer obstaja obširna verodostojna dokumentacija, med drugim tudi članek z naslovom: Svet Evrope zahteva od Hrvaške ustavitev policijskega nasilja nad migranti z dne 5. 10. 2018. Tožba poudarja, da je tožnik samoiniciativno prišel v Azilni dom v Ljubljani in tam vložil namero za mednarodno zaščito, ki pa je okoliščina, ki na splošno kaže na njegovo nizko begosumnost. Glede izvajanja milejšega ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma se tožnik sklicuje na sodno odločbo I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017, ki navaja, da toženka ne more izvajati strožjega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen.

8. Ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni je odvzem osebne svobode, tožnik se lahko giblje zgolj na oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. Režim v centru za tujce je strogo urejen in tožeči stranki prepušča zelo malo svobode. Položaj, v katerem se nahaja tožeča stranka je primerljiv s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku.

9. Skupaj s tožbo tožnik tudi predlaga sodišču, da izda začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo, oziroma tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Z izrečenim ukrepom omejitve gibanja je poseženo v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja škodo že samo po sebi. Ob tem še dodaja, da mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe 2. pododstavka 9. člena Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožeče stranke v centru za tujce (sodba in sklep I U 1612/2015 z dne 18. 11. 2015), tudi če s tožbo uspe.

10. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 31. 12. 2018, ki se je toženka brez opravičila ni udeležila, vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Dublinski uredbi pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

14. Po drugem odstavku 28. člena Dublinski uredbe lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Po prvem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Dublinske uredbe (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.¹ Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),² po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni.

17. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

18. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Dublinske uredbe pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Dublinske uredbe omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).³ Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 ter X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

19. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Dublinske uredbe govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.⁴ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. Kot že rečeno, je bilo o tožnikovem pridržanju odločeno v okviru postopka za predajo odgovorni državi članici EU. Ob tem toženka svoje sklepanje o tožnikovi begosumnosti opira na okoliščine, ki po njenem prepričanju kažejo na to, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, zapustil Slovenijo in pot nadaljeval v Španijo. Tožnik je namreč zavajal uradno osebo s tem, ko je najprej navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav, kasneje pa je trdil, da zato, ker ni želel služiti vojaškega roka, ker je nezakonito prestopal meje in v Sloveniji nima možnosti bivanja.

21. V zvezi z dejanskim stanjem zadeve sodišče pripominja, da je tožnik na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji. Njegove izpovedbe na glavni obravnavi so enake tistim, ki jih je že navajal, to je da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in zato ker ni želel služiti vojaškega roka. Na obravnavi je tožnik vidno vznemirjen tudi pojasnil, da je z družinskimi težavami mislil stričevo spolno zlorabo pri 13 letih. Na Hrvaškem je bil tožnik obravnavan kot tujec (podatek EURODAC) in v upravnih spisih ni podatkov, da bi že kje zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je sam prišel v Azilni dom v Ljubljani in tam takoj zaprosil za mednarodno zaščito.

22. Tožnikove izjave se ujemajo z njegovimi izjavami, kot jih je zapisala toženka ob njegovem zaslišanju. Že zato sodišče njegovim navedbam na glavni obravnavi lahko sledi, te navedbe pa so skladne tudi z navedbami v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je logično pojasnil, zakaj je zapustil izvorno državo, kako je in na kakšen način je potoval ter zakaj ni želel zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

23. Take navedbe pa ob sicer nespornem dejanskem stanju pomenijo najmanj logično sprejemljivo in človeško razumljivo alternativo oceni toženke, da iz tožnikovega ravnanja izhaja njegovo nesodelovanje v postopku oziroma razlog za sklepanje na begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. Toženka bi morala za ustrezno obrazložitev izpolnjevanja kriterija drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 obrazložiti vsaj to, zakaj šteje navedene tožnikove navedbe za neprepričljive v taki meri, da utemeljujejo odreditev omejitve gibanja, ki - kot že rečeno - pomeni poseg v osebno svobodo.

24. Na tožnikovo znatno begosumnost po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja (kot je naslovno sodišče že večkrat opozorilo) za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, sodišče pripominja še, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, tožnica ne navaja, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

25. V zvezi s tem sodišče opozarja še na prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, po katerem države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje, čemur v odsotnosti drugih razlogov za begosumnost po mnenju sodišča ustreza dejansko stanje v obravnavani zadevi. Sodišče je zato ob upoštevanju, da pridržanje v Centru za tujce pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo, razlogi za takšen ukrep pa morajo biti zaradi take narave ukrepa posebej utemeljeni, jasno obrazloženi in restriktivno uporabljani, presodilo, da toženka ni ustrezno ugotovila oziroma obrazložila katerega koli kriterija, ki bi utemeljeval znatno nevarnost pobega v smislu 68. člena ZTuj-2.

26. Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna. Po določbi drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu št. 2013/33/EU v zvezi z odločbo 28(4) Dublinske uredbe, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Gre za jasno in brezpogojno določbo, ki ima neposredni učinek. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

K II. točki izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča pomeni z izdajo te sodbe (I. točka izreka), da je pravnomočno odločeno v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

-------------------------------
¹ Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Dublinske uredbe, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
² Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.
³ ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
⁴ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 445/2018-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1585/2017-14
• UPRS Sodba in sklep I U 2399/2017-13