UPRS Sklep I U 2541/2018-9


pomembnejša odločba

Jedro

Pravno zavarovan element škode, ki je težko popravljiva, in ki jo je tožeča stranka izkazala do potrebne stopnje verjetnosti, je v tem, da bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti tožbe in s tem zakonitosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj tožeče stranke, ki deluje na področju varstva narave, med drugim tudi na področju varstva medvedov proti nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti. Uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvrševanje izpodbijanega Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18) zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Izpodbijanim akt (v nadaljevanju: Odlok/2018) ureja selektiven in omejen odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave, obseg in pogoje tega odvzema ter pogoje izjemnega odstrela v obdobju od uveljavitve tega odloka do 30. septembra 2019; določa način določitve odvzema medveda iz narave, podrobnejši način tega odvzema, spremljanje odvzema in vodenje evidenc odvzetih medvedov iz narave (1. člen Odloka/2018). Sestavni del Odloka/2018 je tudi priloga (prvi odstavek 4. člena Odloka/2018), ki določa število in sicer je določen odvzem 200 medvedov iz narave, od tega 175 medvedov z odstrelom in 25 zaradi izgub (prevoz in druge oblike smrtnosti): v prilogi pa so določeni tudi obseg, prostorska razporeditev in težavnostne kategorije odstrela medveda.

2. Tožnik je vložil tožbo zoper Odlok/2018 in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da Upravno sodišče Odlok/2018 razveljavi in da na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS zadrži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela interesu, ki ga tožnik zastopa, težko popravljiva škoda. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. V utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe tožeča stranka pravi, da bi z izvršenim odstrelom na zavarovani vrsti naravne rodnosti evropskega in mednarodnega pomena nastala nepovratna škoda, saj odstreljenih medvedov ne bo mogoče nadomestiti, tak poseg pa predstavlja tudi rušenje biotske raznovrstnosti. Izvršitev izpodbijanega akta pomeni možno nezakonit odstrel velikega dela predstavnikov strogo zavarovane živalske vrste, kar mora sodišče v postopku še ugotoviti. Z izvršitvijo Odloka/2018 bi nastale težko popravljive škodljive posledice, ki že nastajajo, saj pomeni izvršitev odstrela osebkov strogo zavarovane živalske vrste, poseg v populacijo, ki bi moral biti le izjemen. Vrsti bi tako nastala nenadomestljiva škoda, saj odstreljenih medvedov ni mogoče več nadomestiti, tako občuten poseg v zavarovano živalsko vrsto, ki se v Sloveniji pod krinko izvaja že več let, pa je potrebno preprečiti vsaj do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu. Da je za nastanek težko popravljive škode mogoče šteti že nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja, izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča (I Up 51/2015, I Up 2120/2015). Prav tako pa že po naravi stvari izhaja, da če bo ukrep izvršen pred pravnomočno odločitvijo Upravnega sodišča, bi bila morebitna odprava akta brez učinka, saj stanja pred njegovo odpravo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti in bi prišlo do zatrjevanih posledic. V takšnem primeru bi bilo poseženo v ustavno pravico do (učinkovitega) pravnega varstva, kar je Upravno sodišče že poudarilo v 9. točki sklepa v zadevi I U 1522/2015-5.

4. Na področju varstva okolja in narave velja načelo previdnosti, ki je temeljno načelo evropske okoljske politike in pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi. Uporaba načela previdnosti je opredeljena v Direktivi o habitatih, v tretjem odstavku 6. člena, ki določa: "Pri načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba ustrezno presoditi njegove posledice glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb četrtega odstavka (prevlada druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave) pristojni državni organi soglašajo z načrtom ali s projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja in če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti."

5. V primeru dvoma o neobstoju škodljivih posledic je treba predpostaviti, da le-ti obstajajo, in prevladati mora interes ohranjanja varstvenih ciljev. V slovenski zakonodaji je načelo previdnosti prikazano kot eno izmed temeljnih načel v Zakonu o varstvu okolja, ki navaja, da v primeru obstoja možnosti nepopravljivega uničenja okolja ali ogroženosti njegovih regeneracijskih sposobnosti pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov. Člen 6(3) Direktive o habitatih je v slovensko zakonodajo prenesen v obliki presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki se opravlja v okviru celovite presoje vplivov na okolje in drugih postopkih. Metodologija presoje je določena s Pravilnikom o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki je tudi zelo nedvoumen pri uporabi načela previdnosti. V postopku presoje sprejemljivosti se uporablja načelo previdnosti v vseh stopnjah presoje tako, da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi.

6. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovitvi, v skladu z določbami tega pravilnika. Čeprav se ta pravilnik nanaša le na presojo sprejemljivosti na varovanih območjih, torej na območjih Nature 2000 in zavarovanih območjih, pa ne pomeni, da načelo previdnosti ne velja tudi za naravne vrednote in biotsko raznovrstnost zunaj varovanih območij; narava je del okolja in kot taka zajeta v omenjeni določbi Zakona o varstvu okolja.

7. Glede prizadetosti javnega interesa oziroma prizadete stranke ni podlage za sklepanje, da bi nastala občutna škoda oziroma škoda primerljiva odstrelu živali zavarovane vrste. V primeru, da bi se nadaljevalo z odstrelom po že veljavnem Odloku, bi se s tem še nadalje kršila zakonodaja Republike Slovenije in Evropske unije. Morebitna škoda, ki bi nastala v primeru začasnega zadržanja (materialna škoda na premoženju zaradi napadov medveda) je preprečljiva in popravljiva, saj gre za izgubo premoženja, kar je mogoče sanirati z izplačilom ustrezne odškodnine, za kar ima Slovenija učinkovit in pregleden mehanizem, tako da bi bile morebitne posledice odpravljive. Na drugi strani pa gre za življenja živali, ki so z razlogom zavarovane na mednarodni in nacionalni ravni in uboj vsakega posameznega osebka živali pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo ne samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo.

8. Škoda bi v skrajnem primeru pomenila celo nesmiselnost upravnega spora in s tem odsotnost učinkovitega sodnega varstva. Naslovno sodišče je v bistvenem enaki zadevi I U 1522/2015-5 že ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 12. 11. 2015. Predlaga, da sodišče zadrži izvršitev Odloka/2018.

9. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka meni, da v predlogu tožeče stranke ni utemeljen nastanek težko popravljive škode. Posebno še, ker ima vrsta rjavega medveda v primerjavi z volkom drugačno socialno strukturo, saj rjavi medvedi ne živijo in lovijo v tropih. Podatki rednega spremljanja stanja populacije rjavega medveda ne kažejo nobenih negativnih posledic izvajanega odstrela na populacijo rjavega medveda. Populacija rjavega medveda se v zadnjih letih širi številčno in prostorsko.

10. V zadnjih letih je Vlada Republike Slovenije z upravljanjem rjavega medveda na podlagi sprejete Strategije za upravljanje z rjavim medvedom (sklep Vlade Republike Slovenije št. 322-07/2001-2 z dne 24. 1. 2002) dokazala, da je upravljanje na pravi poti, saj se je populacija rjavega medveda v zadnjih 10 letih zelo povečala. V decembru 2017 so bili objavljeni rezultati ocene številčnosti populacije rjavega medveda v Sloveniji z metodami molekularne genetike. S 95-odstotnim intervalom zaupanja je štela populacija ob koncu leta 2015 ob upoštevanju odvzema rjavega medveda iz narave med 545 - 655 živali (najmanjša letna številčnost 599 živali), neupoštevajoč nove kohorte (prirastka) rjavih medvedov. Primerjava s podatki genetskega štetja konec leta 2007 (383 - 458 živali; najmanjša letna številčnost 424 živali) kaže 41-odstotno rast populacije, kar pomeni, da je bil letni odvzem okoli 100 osebkov rjavega medveda iz narave v teh letih nekoliko pod ravnijo rodnosti.

11. Ker odvzem rjavega medveda iz narave, ki ga opredeljuje Odlok/2018, vključuje vse oblike smrtnosti, to predstavlja varno mejo, da se s tem odstrelom ne povzroči negativnega vliva na populacijo rjavega medveda. Zato tudi ne more priti do težko popravljivih škodljivih posledic, tudi če bi bil Odlok/2018 izvršen pred pravnomočno odločitvijo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Če te posledice ne morejo nastati, tudi ni potrebe po vzpostavljanju stanja pred posledicami. Po odloku je bilo do 20. 12. 2018 odvzetih 44 rjavih medvedov (med njimi sta bila dva preseljena v Francijo), kar je manj kot polovica tega, kar je bilo v predhodnih letih odvzetega na letni ravni, pa je populacija vrste rjavega medveda še vedno zelo hitro naraščala.

12. Odlok/2018 predvideva odvzem 200 rjavih medvedov (175 odstrel + 25 predvidene izgube) iz narave, kar je višina pričakovanega letnega prirasta. Tako ne drži trditev tožnika, da bo ogrožena regeneracijska sposobnost populacije rjavega medveda.

13. Tožena stranka se strinja, da je vsaka žival sama po sebi dragocena, vendar je treba v tem primeru gledati na celotno populacijo, saj prav ustrezno upravljanje s to vrsto na ravni populacije po mnenju tožene stranke zagotavlja strpen odnos slovenske družbe do te živali.

14. Tožena stranka poudarja, da je Slovenija v zadnjih letih zelo veliko naredila na t.i. drugih možnostih za sobivanje z rjavim medvedom: stanje vrste je dobro proučeno v okviru LIFE projekta, sprejeti so strateški dokumenti, redno se izvaja monitoring, zagotovljena so dodatna sredstva za izvajanje.

15. S temi ukrepi se v veliki meri pri ljudeh dosega toleranca in posebno pri kmetih in prebivalcih z območij, kjer se rjavi medved v velikem številu pojavlja, relativno strpnost in občutek varnosti. Z odstrelom se vzdržuje populacija rjavih medvedov na številu, ki se z zgoraj navedenimi ukrepi lahko obvladujejo tako škodni dogodki kot tudi interesi zdravja ljudi in javne varnosti.

16. Zaradi zadržanja izvajanja Odloka/2018 bi prišlo do manjšega odstrela, posledično pa do povečanja populacije rjavega medveda v naslednjih letih. Posebno je to kritično v letošnjem letu, ko je bil gozdni obrod zelo obilen in s tem dane ugodne razmere za rjavega medveda. S tem bi se povečala možnost neposrednih konfliktov. Rezultati javnomnenjske raziskave v okviru projekta LIFE DINALPEAR kažejo, da je strpnost ljudi do rjavega medveda v južnem delu Slovenije visoka, da pa je dosegla zgornjo mejo sprejemljivosti, zato nadaljnje večanje številčnosti medveda na tem območju lahko sproži negativno reakcijo do rjavega medveda. Podrobno poročilo in smrnice za uporabo previdnosti so dostopne na: https://publications.europa.eu/en/publication-detail/-publication/18091262-f4f2-11e7-be11-01aa75ed71a1/language-en-

17. Ker so bili že ob pripravi Odloka/2018 na razpolago ustrezni podatki, se je načelo previdnosti uporabilo sorazmerno z ukrepom. Predlog Zavoda za gozdove se je nanašal na odvzem 225 (200 odstrel + 25 predvidene izgube) rjavih medvedov iz narave, kar je nad ocenjeno rodnostjo. Med razpravami na strokovni ravni je prevladalo mnenje, da se posega v populacijo postopno, po načelu previdnosti in ob rednem spremljanju stanja, zato je bila sprejeta nižja višina odvzema rjavih medvedov iz narave od prvotno predlagane.

18. Po mnenju tožene stranke je treba pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi potencialno nevarnost ob zadržanju izvajanja Odloka/2018, da bi nastala resna škoda, ne le na premoženju, temveč tudi na zdravju ljudi in javni varnosti, česar ob obstoječem številu osebkov in dokazanem trendu hitrega naraščanja populacije rjavega medveda ni mogoče z gotovostjo zavrniti.

19. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne.

Sodišče je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe iz naslednjih razlogov:

20. Preden sodišče po vsebini obravnava (ne)utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe, mora najprej preveriti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za dopustnost tožbe v tem upravnem sporu.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka ne oporeka procesnim predpostavkam za sprejem tožbe v obravnavo in tudi sodišče ni našlo razlogov za nedopustnost tožbe. Tožba je namreč vložena v zakonitem roku 30 dni, saj je bil izpodbijani odlok objavljen v Uradnem listu 23. 11. 2018, tožeča stranka pa je tožbo oddala priporočeno na pošto dne 19. 12. 2018. Zastopnik tožeče stranke je tožbo vložil kot predsednik društva, društvo pa se je v tem upravnem sporu z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 5. 12. 2012 (št. 215-14/2012/6-VN) izkazalo kot organizacija, ki ima na podlagi Zakona o društvih podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave.

22. Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi že sprejelo stališče, da tista društva, ki pridobijo status, da delujejo v javnem interesu po Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZON) na podlagi 137. člena ZON,¹ ali tista društva, ki so tak status pridobila na podlagi Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – UPB z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVO-1, člen 153),² imajo pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.³

23. V odločbi o podelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu, in ki ga je v tem upravnem sporu predložila tožeča stranka, v uvodu ali izreku odločbe ZON ali ZVO-1 sicer nista omenjena, vendar pa je v odločbi na več mestih in v izreku odločbe navedeno, da je omenjeni status podeljen mednarodnemu društvu Alpe Adria Green, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave. Pristojni organ je namreč v postopku odločanja o podelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu, preverjal, ali društvo s svojim delovanjem na področju varstva narave izpolnjuje zakonske pogoje po drugem odstavku 30. člena ZDru-1-UPB2 in je v ta namen preverjalo določbe statusa tega društva, ki se nanašajo na človekov odnos do okolja in narave, spoštovanja življenja, etičnih vrednot, ozaveščanja ljudi o pomenu varovanja okolja in narave za sedanje in prihodnje rodove, sodelovanje društva pri sprejemanju predpisov s področja varstva okolja in narave in javnih razpravah na tem področju itd. V četrtem odstavku na strani 4 te odločbe pa je (na splošno enkrat) omenjen tudi ZON in sicer v tem smislu, da je s (to) odločbo društvo pridobilo status društva v javnem interesu na področju varstva narave »na podlagi določb Zakona o ohranjanju narave.«

24. Upoštevajoč vse navedeno, sodno prakso Ustavnega sodišča v zvezi s pravnim interesom društev za uveljavljanje sodnega varstva na področju varstva okolja,⁴ in dejstvo, da s tožbo tožeča stranka na argumentiran način varuje med drugim tudi biotsko raznovrstnost, ki je zavarovana vrednota po ZON in ZVO-1,⁵ je sodišče priznalo tožeči stranki aktivno legitimacijo za tožbo v tem upravnem sporu.

25. Kar zadeva pravno naravo izpodbijanega akta v kontekstu presoje procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, pa sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS že sprejelo pravno interpretacijo akta, ki je povsem primerljiv z izpodbijanim aktom, in je štelo, da gre sicer glede na poimenovanje akta⁶ za splošen akt, ki pa ima skupaj s prilogo značilnosti posamičnega akta, saj konkretno določa načrtovani obseg in prostorsko razporeditev odstrela točno določenega števila volkov v poimensko posebej določenih loviščih in v časovno natančno opredeljenem obdobju ter da določa posebne omejitve odstrela.⁷

26. V eni od naslednjih istovrstnih zadev, ko je šlo za izpodbijanje odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017, je Ustavno sodišče že navedenemu še dodalo, da je odstrel v prilogi odloka urejen tako, da ga ni mogoče izvesti brez upoštevanja določb odloka in da je določbe odloka skupaj s prilogo treba obravnavati kot celoto.⁸ V skladu s tem stališčem, ki je pravno relevantno tudi v obravnavanem upravnem sporu, saj se gre za bistveno istovrsten akt, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem sporu, Upravno sodišče ugotavlja in upošteva, da tožeča stranka v tem upravnem sporu vlaga tožbo zoper Odlok/2018, katerega sestavni del je priloga, in ne vlaga tožbe zgolj zoper prilogo in ravno tako predlaga zadržanje izvrševanja Odloka/2018 in ne uveljavlja zgolj zadržanje priloge Odloka/2018.

27. To pomeni, da so izpolnjene vse procesne predpostavke za dopustnost tožbe v tem upravnem sporu in sodišče lahko preide k obravnavi (ne)utemeljenosti zahteve za začasno zadržanje.

28. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na splošno v upravno-sodni praksi velja, da mora sodišče uporabiti restriktiven pristop pri izdajanju začasnih odredb. V povezavi s tem Upravno sodišče upošteva, da Vrhovno sodišče glede odločanja o začasnih odredbah navaja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi.⁹ Navedeno stališče oziroma standardi Vrhovnega sodišča so nastali v zadevah v zvezi z dodeljevanjem koncesij, kjer stranka v upravnem postopku (na primer) ni uveljavljala varstva ustavnih pravic; Vrhovno sodišče pa je ta restriktivni pristop upoštevalo tudi v drugih vrstah zadev.

29. Upravno sodišče se je v pretekli sodni praksi načeloma pridružilo tem stališčem in standardom, pri čemer je v nekaterih primerih poudarjalo, da so konkretne partikularnosti uporabe tega standarda iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v posamičnih primerih lahko odvisne od tega, ali tožnik z začasno odredbo poleg pravice iz 25. in 23. člena Ustave varuje še kakšno drugo ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe, ali pa varuje zakonsko pravico ali morda zgolj pravni interes. Kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) - če gre za eno-instančno odločanje v upravnem postopku - in tudi pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) v povezavi s kakšno drugo ustavno pravico ali ustavno določbo;¹⁰ razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo.

30. Preden sodišče opredeli, katere specifične pravno zavarovane dobrine v smislu pravice ali pravnega interesa varuje tožeča stranka v konkretnem primeru z zahtevo za začasno odredbo in katere specifične pravno-zavarovane interese mora sodišče upoštevati, da bi lahko opravilo ustrezno tehtanje morebitnih nasprotujočih si interesov ali pravic z vidika načela sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče pripominja, da posamični primeri odločitev Vrhovnega sodišča, ko je le-to ugodilo zahtevku za izdajo začasne odredbe, kažejo, da so v okviru zgoraj omenjenega restriktivnega pristopa k izdajanju začasnih odredb uspešne zahteve za izdajo začasne odredbe zlasti tiste, ko gre za primere razrešitev s pomembnih javnih funkcij in ko so tožeče stranke z začasnimi odredbami uveljavljale zadržanje postopkov izbire in imenovanja novih nosilcev javne funkcije. To so primeri izbire in imenovanja za direktorsko mesto v javnem podjetju,¹¹ v občinski upravi,¹² v javnem skladu,¹³ v javni agenciji,¹⁴ v javnem zavodu.¹⁵ Vendar razlog za izdajo začasnih odredb v teh primerih ni bilo učinkovito varstvo materialnih ustavnih pravic tožečih strank, ampak stališče, da je mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo v primeru ugoditve tožbi (kadar sodišče ne more takoj odločiti o sami tožbi) predvsem z izdajo ureditvene začasne odredbe, ker je z izpodbijanimi akti bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje, in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja, vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, pa kasneje ne bo več mogoča, če bo tožeča stranka s tožbo uspela.¹⁶

31. Iz enakega razloga je Vrhovno sodišče v pretekli sodni praksi na podlagi omenjenega restriktivnega (zadržanega) pristopa glede izdajanja začasnih odredb že izdalo začasne odredbe v zadevah dostopa do informacije javnega značaja in sicer z razlago, da v primeru seznanitve javnosti z zahtevanimi informacijami, preden bi sodišče razsodilo o utemeljenosti tožbe, ne bi bilo mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu, saj umik - enkrat razkritih podatkov kot informacij javnega značaja - kasneje ni več mogoč; upravni spor bi v takem izgubil svoj smisel¹⁷ oziroma sodno varstvo v takem primeru ne bi bilo učinkovito.¹⁸

32. Vendar pa novejša odločitev Vrhovnega sodišča s področja varstva konkurence kaže, da zahteva za izdajo začasne odredbe ni lahko utemeljena samo takrat, ko gre za poseg v obstoječe pravno razmerje, ki ne pomeni nujno posega v ustavno pravico, in ki ga ne bi bilo mogoče več vzpostaviti nazaj, če je kasneje tožbi ugodeno, ampak da je lahko težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izkazana tudi takrat, ko stranka izkaže, da izpodbijani akt posega v določeno materialno ustavno pravico – na primer v pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ali lastninske pravice (33. člen Ustave), četudi ne gre za ireverzibilen poseg. V tej zadevi je namreč Vrhovno sodišče poleg elementa ireverzibilnosti naložene prodaje premoženja,¹⁹ ugotovilo samostojen in pravno priznan element škode (v povezavi s pravicama iz 74. in 33. člena Ustave) tudi v tem, da je z izpodbijanim aktom skupini petih podjetij »bistveno« poseženo v izvajanje njihove dejavnosti in sicer v dejavnost izdajanja športnih TV programov po Sloveniji in da bi tožečim strankam z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, pri čemer po stališču Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi morale tožeče stranke ob tem izkazati, da bi izpodbijani akt povzročil stečaj družb.²⁰ Vrhovno sodišče ob tem dodatno pojasnjuje, da se že omenjeni restriktiven pristop pri obravnavanju začasnih odredb nanaša na to, da mora stranka navesti potrebna dejstva in dokaze ter jih predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe in da praviloma dejstva niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v tem odločanju ne ugotavlja dejstev in ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1). »Navedene restriktivnost (zadržanost) pa se ne nanaša na vsebinsko presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, saj za kaj takega v ZUS-1 ni podlage.«²¹

33. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja težko popravljivo škodo v štirih ločenih elementih interesa, ki ga zastopa tožeča stranka, in sicer škodo utemeljuje v tem,

(a) da odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti (nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja) in da uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo;

(b) da bi bilo z izvršitvijo odločbe poseženo v ustavno pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva ter bi bil upravni spor v zvezi s presojo (ne)zakonitosti izpodbijanega akta nesmiseln,

(c) da poseg in izvršitev akta predstavlja rušenje biotske raznovrstnosti;

(d) da bi z izvršitvijo prišlo do kršitve zakonodaje Republike Slovenije in Evropske unije.

34. Glede načina utemeljevanja škode pa se tožeča stranka sklicuje na načelo previdnosti, kot temeljno načelo evropske okoljske politike iz 6(3) člena Direktive o habitatih ter ZVO-1 in v zvezi s tem omenja sodno prakso Sodišča EU, ki pa je ne konkretizira, konkretizira pa sodno prakso slovenskih sodišč glede izdajanja začasnih odredb.

35. Ker tožeča stranka ni izkazala, čeprav je dokazno breme na njej,²² da bi izvršitev izpodbijanega akta »bistveno« posegla v izvajanje njene dejavnosti, kar bi bilo po stališču Upravnega sodišča mogoče oziroma treba povezati s pravico do splošne svobode ravnanja društva iz 35. člena Ustave,²³ element škode za tožečo stranko v smislu izvajanje njene dejavnosti v ožjem pomenu besede in v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni podan. Tožeča stranka namreč z ničemer ne utemeljuje, da bi bilo področje varovanja zaščitene vrste medvedov edino ali bistveno oziroma ključno področje njenega delovanja, to pa tudi očitno ne izhaja iz odločbe, s katero je bil tožeči stranki dodeljen status društva, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave. Zaradi tega težko popravljiva škoda v smislu neposredne zveze med dejavnostjo tožeče stranke in ustavne pravice iz 35. člena Ustave ni izkazana.

36. Ravno tako tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki mora biti resna in mora tožeči stranki neposredno groziti, in ki bi jo morala tožeča stranka izkazati do stopnje verjetnosti,²⁴ v zatrjevanih elementih rušenja biotske raznovrstnosti in kršitvah zakonodaje Republike Slovenije in EU. Za rušenje biotske raznovrstnosti tožeča stranka v utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe namreč ne ponuja nobenega dokaza, tako da sodišču preostane le tožbeni argument o predvidenem odstrelu 1/3 populacije medvedov v Sloveniji oziroma številka 175 medvedov, predvidenih za odstrel, kar je sicer po nestrokovni oceni zelo veliko. Vendar sama ta navedba ne zadostuje sodišču, da bi lahko v postopku odločanja o začasni odredbi ugotovilo, da je verjetnost »rušenja« biotske raznovrstnosti zaradi odvzemov medvedov iz narave v Sloveniji izkazana. Na primer v sodnem postopku, ki ga je sprožila Komisija EU proti Finski zaradi prakse odstrela zaščitene vrste volkov sta bila za Sodišče EU med drugim pomembna podatka o številu (50) volkov, ki so se sposobne razmnoževati, in predstavlja kritično nevarnost izumrtja ter število (20) za razmnoževanje sposobnih parov, kar zagotavlja trajno ohranitev populacije volka.²⁵ Ob tem je bila pravno zavarovana vrednota »ugodno stanje« populacije volkov, ne pa morebiti kritična meja za preživetje.²⁶ Zaradi pavšalne navedbe elementa rušenja biotske raznovrstnosti obravnavani element škode v postopku odločanja o začasni odredbi ni izkazan, poleg tega pa je tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe v njegovem pomembnem delu s podatki zagovarjala oceno, da regeneracijska sposobnost populacije rjavega medveda ne bo ogrožena oziroma da negativnega vpliva na populacijo medveda ne bo.

37. Kar pa zadeva element škode v smislu kršitve slovenske zakonodaje in zakonodaje EU, bo ta predmet obravnave, ko bo sodišče presojalo (ne)utemeljenost tožbe oziroma zakonitost izpodbijanega akta, in to ne more biti pravno-priznana škoda v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe, razen v elementu upoštevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva in načela previdnosti, kar bo sodišče utemeljilo na ustreznem mestu v nadaljevanju tega sklepa.

38. Pravno zavarovan element škode, ki je težko popravljiva, in ki jo je tožeča stranka izkazala do potrebne stopnje verjetnosti, pa je v tem, da bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti tožbe in s tem zakonitosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj tožeče stranke, ki deluje na področju varstva narave, med drugim tudi na področju varstva medvedov proti nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Že citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v opombah 12-17 te sodbe je ključna podlaga za to, da Upravno sodišče tudi v tej zadevi šteje, da je verjetnost težko popravljive škode izkazana. Ta škoda se neposredno veže na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma iz prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj bi se sodni postopek za presojo (ne)utemeljenosti tožbe lahko izkazal za dejanje brez učinka. Poleg tega pa je obravnavani vidik varovanja integritete sodnega postopka, glede na specifično naravo pravno zavarovanih dobrin v tem konkretnem primeru, relevanten tudi zaradi določila 1. odstavka 157. člena Ustave, ki zagotavlja sodni nadzor nad izvršilno vejo oblasti, kadar le ta odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristi zasebnih subjektov. Slednje je odraz načela delitve oblasti in demokratične ureditve (člen 1 in drugi odstavek člena 3 Ustave) ter je splošno pravno načelo tudi z vidika prava EU, po katerem morajo biti pravne odločitve izvršilne veje oblasti države članice EU podvržene sodnemu nadzoru.²⁷ V obravnavanem primeru namreč tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu določila prvega stavka člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer med strankama niti ni sporno, da predmetna zakonodaja v notranjo zakonodajo prenaša Direktivo o habitatih.²⁸

39. S tem pravno zavarovanim elementom škode pa se povezuje drug samostojen element težko popravljive škode v tem primeru, ki je celo nepopravljiva škoda, to pa je dejstvo, kot je to opredelila tožeča stranka, da odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti in da uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo. Po določbi 13. člena Pogodbe o delovanju EU morajo države pri oblikovanju in izvajanju politik EU »celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij«. Tudi po četrtem odstavku 72. člena Ustave je varstvo živali pred mučenjem ustavno zavarovana dobrina, ki jo ureja zakon, pri čemer se po določbi 4. člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99) za mučenje šteje tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Po stališču in interpretaciji Ustavnega sodišča se z ustavno določbo četrtega odstavka 72. člena Ustave v praksi uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembna moralna vrednota, ki ni vezana samo na odnose med ljudmi, ampak tudi na odnos človeka do živali.²⁹

40. Nepotrebne in neprimerne usmrtitve živali ne glede na to, ali so posebej zaščitene ali ne, pa so tudi tiste usmrtitve, ki so nezakonite. V predmetni zadevi se sodišče še ne more opredeljevati do tega, ali so predvidene usmrtitve medvedov (ne)zakonite, vendar pa mora že v fazi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi načelo »previdnosti« (»precautionary principle«), ki je del prava EU, in sicer v okviru uporabe načela sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. ³⁰ Po določilu člena 191(2) in (3) Pogodbe o delovanju EU okoljska politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, po katerih je med drugim treba delovati preventivno, treba je upoštevati razpoložljive znanstvene in tehnične podatke, specifične okoljske razmere v regijah, možne koristi in stroške ukrepanja. Po določilu člena 6(3) Direktive o habitatih je treba pri vsakem projektu, ki bi lahko pomembno vplival na predmetno območje, opraviti »ustrezno« presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Pristojni organ soglaša s takšnim projektom šele potem, »ko se prepriča, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobi mnenje javnosti.« Veliki senat Sodišča EU pa je to načelo še pred uveljavitvijo pogodbe o delovanju EU razlagal tako, da je treba določilo člena 6(3) Direktive o habitatih uporabiti vedno, kadar na podlagi objektivnih dejavnikov ni mogoče izključiti, da bo lahko določen projekt pomembno vplival na zadevno območje, pri čemer je treba uporabiti najboljša znanstvena spoznanja.³¹ V primeru negotovosti glede obstoja škodljivih učinkov je treba zavrniti projekt oziroma dovoljenje zanj.³² Pristojni organ mora biti »prepričan«, da projekt nima škodljivih vplivov na območje, kadar z znanstvenega stališča ne obstaja »razumen dvom« glede neobstoja teh učinkov.³³ Ta obveznost velja tudi za sodišče, ko presoja zakonitost tovrstnih ukrepov,³⁴ in sodišče mora načelo previdnosti upoštevati že pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kajti sicer bi bila njegova uporaba lahko brez učinka oziroma bi bilo odločanje o tožbi kasneje v nasprotju z načelom lojalne in učinkovite uporabe prava EU.

41. S tem, ko je sodišče izpeljalo, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo v navedenih dveh elementih, ki sta medsebojno povezana, ostane sodišču, da ob uporabi načela sorazmernosti in načela previdnosti pretehta morebiti nasprotujoče si interese in javne koristi, upoštevajoč odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožene stranke. Po stališču Vrhovnega sodišča ima namreč tožena stranka »dolžnost da s svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in da zatrjuje in izkazuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe. Enako dolžnost nosi stranka z nasprotnim interesom v upravnem sporu, ki utemeljuje prizadetost njenih pravic kot zakonsko oviro za izdajo začasne odredbe (prizadetost pravic tretjih oseb)³⁵

42. V konkretnem primeru (tretje) stranke z nasprotnimi interesi, kot jih zagovarjata tožena stranka in tožeča stranka, ni, kajti interes tistih, ki jim medvedi (morebiti) neposredno povzročajo (materialno) škodo, je zastopan v okviru pravno-zavarovanega interesa, ki ga zastopa tožena stranka. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo ne zagovarja stališča, da bi v konkretnem primeru kljub nezmožnosti vzpostavitve prvotnega stanja po izdaji sodne odločbe o (ne)utemeljenosti tožbe, pravno zavarovani interesi, ki jih zagovarja tožena stranka z izvršljivim izpodbijanim aktom, odtehtali po pomembnosti pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter sodnega nadzora nad zakonitostjo odločanja izvršilne veje oblasti. Zaradi te pasivnosti tožene stranke sodišče lahko sledi že citirani in ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča in tudi praksi Upravnega sodišča v primerljivih zadevah,³⁶ in ugotovi, da je v skladu z načelom sorazmernosti, da sodišče odloči, da je zahteva za izdajo začasne odredbe zaradi ustavnih določil 25. in 23. člena Ustave utemeljena, čemur Upravno sodišče dodaja tudi že obravnavani vidik ustavnega določila prvega odstavka 157. (v povezavi z drugim odstavkom 3. člena in 1. členom) Ustave.

43. Neodvisno od tega vendar s tem povezano, pa sodišče glede drugega pravno zavarovanega elementa izkazane težko popravljive (oziroma nepopravljive) škode ugotavlja, da tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da se sicer strinja, da je vsaka žival sama po sebi dragocena, vendar pa je treba gledati na celotno populacijo ter da ustrezno upravljanje s to populacijo »zagotavlja strpen odnos slovenske družbe do te živali.« Tožena stranka navaja, da se z odstrelom v povezavi z drugimi preventivnimi ukrepi obvladujejo škodni dogodki, interesi zdravja ljudi in javne varnosti. Pravi, da je strpnost ljudi do rjavega medveda v južnem delu Slovenije visoka, vendar je dosegla zgornjo mejo sprejemljivosti, zato bi nadaljnje večanje številčnosti medveda, ob dokazanem trendu hitrega naraščanja te populacije, na tem območju lahko sprožilo negativno reakcijo do rjavega medveda. V nadaljevanju odgovora omenja tudi načelo previdnosti, češ da je bil prvoten predlog, da se odvzame 225 osebkov rjavega medveda, vendar je zaradi omenjenega načela prevladal koncept postopnega odvzemanja medvedov iz narave. Zaključuje, da obstaja potencialna nevarnost, da bi v primeru zadržanja akta nastala resna škoda na premoženju, zdravju ljudi in javni varnosti.

44. Ne da bi se sodišče ob odločanju o začasni odredbi spustilo v presojo, ali je skrb za strpnost ljudi do rjavega medveda v delu ali v celotni Sloveniji legitimen namen za odvzem določenega dela populacije zaščitene živalske vrste, in kako se ta odnos ljudi do določene živalske vrste ugotavlja na legitimen način, je brez dvoma skrb za varnost ljudi in premoženja, kar omenja tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, legitimen namen za odstrel določenega števila osebkov rjavega medveda na določenem območju, saj to že na prvi pogled in upravičeno izhaja iz člena 16 Direktive o habitatih in Odloka/2018 (prvi odstavek člena 1, drugi odstavek 4. člena, prvi odstavek 8. člena). Vendar pa tožena stranka ukrepa odvzema medveda ne omejuje na južni del Slovenije, kjer naj bi bila strpnost ljudi na meji niti ne omenja nobenega konkretnega območja ali dogodka, kjer je omenjena potencialna nevarnost prerasla v nujno potrebo zaradi zaščite ljudi in premoženja v fazi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ni v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe nasprotovala zahtevi z relevantnimi statističnimi podatki, tako da bi sodišče morebiti v skladu z načelom sorazmernosti in previdnosti omejilo zadrževanje akta samo na določena življenjska območja medveda, kjer obstaja dovolj velika potencialna nevarnost za škodo. V takih okoliščinah pa interes, kot ga je opredelila tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne odtehta omenjenih dveh pravno priznanih elementov težko popravljive škode v povezavi z načelom previdnosti ob tem, da bo sodišče predmetno zadevo uvrstilo med prednostne zadeve, tako da bo čim prej presodilo tudi (ne)utemeljenost tožbe oziroma (ne)zakonitost izpodbijanega akta.

45. Na tej podlagi je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Po določilu tretjega odstavka 137. člena ZVO društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu, ima pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
² Po določilu drugega odstavka 153. člena ZVO-1 oseba, ki je pridobila status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na podlagi zakonov, ki urejajo ohranjanje narave ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine, lahko pridobi status nevladne organizacije po tem zakonu in ima pravico udeležbe v postopkih odločanja po tem zakonu.
³ Tak je bil upravni spor, v katerem sta Društvo za ohranjanje naravne dediščine (Dondes) in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC) izpodbijala prilogo odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2018 (sklep I U 102/2018-8 z dne 22. 1. 2018 in sodba I U 102/2018-17 z dne 6. 9. 2018).
⁴ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-30/95 z dne 21. 12. 1995 (odst. 8), v kateri je Ustavno sodišče z obravnavo in primerjavo določb takrat veljavnega Zakona o varstvu okolja ter določb statuta Društva ekologov Slovenije, priznalo temu društvu pravni interes za uveljavljanje pravnega sredstva pred Ustavnim sodiščem.
⁵ Na primer: 1. člen, 13. in 19. točka 11. člena ZON, prvi odstavek 2. člena ZVO-1.
⁶ V obravnavanem primeru je šlo za Pravilnik o spremembah pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave iz leta 2014, ki je bil izdan na podlagi Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-217/14 z dne 17. 12. 2014, odst. 5; glej tudi razlago te odločbe s strani Ustavnega sodišča v zadevi U-I-20/17 z dne 9. 3. 2017, odst. 6.
⁸ Ibid., odst. 7.
⁹ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 326/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010; I Up 324/2010 z dne 22. 12. 2010.
¹⁰ Glej na primer sodno odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 676/2013, 29. 4. 2013; glej tudi odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, odst. 12; Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 (odst. 7, 11-13) in sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015 (odst. 14-22) in I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016 (odst. 9-10).
¹¹ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi Sklep II Up 6/2001, 24. 5. 2001.
¹² Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 273/2006, 15. 3. 2006.
¹³ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 640/2007, 25. 10. 2007.
¹⁴ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 41/2013, 14. 2. 2013.
¹⁵ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 51/2015, 1. 4. 2015.
¹⁶ Ibid. odst. 8. Če Vrhovno sodišče v takšni zadevi ni izdalo začasne odredbe oziroma je razveljavilo začasno odredbo, ki jo je na prvi stopnji sojenja izdalo Upravno sodišče, je stranka lahko uspela z ustavno pritožbo (glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1165/06, 12. 7. 2006.
¹⁷ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 72/2016, 30. 3. 2016, odst. 9-10. V tej zadevi je stranka v sodnem postopku uveljavljala materialno ustavno pravico do varstva svobodne gospodarske pobude.
¹⁸ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 312/2015, 29. 10. 2015, odst. 13-17.
¹⁹ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018, 17. 10. 2018, odst. 16.
²⁰ Ibid., odst. 15.
²¹ Ibid. odst. 9.
²² Ibid. odst. 9.
²³ Glej mutatis mutandis odločba Ustavnega sodišča: OdlUs 62/III, str. 304-305.
²⁴ Ibid. odst. 9.
²⁵ C-342/05, 14. 6. 2007, odst. 26.
²⁶ Ibid. odst. 27-29, 31, 46.
²⁷ Glej mutatis mutandis sodbi Sodišča EU v zadevi: C-294/83, Parti écologiste v. European Parliament, odst. 23; C-402/05 P, Kadi, odst. 326
²⁸ Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih vrst, Uradni list EU, L 206, 22. 7. 1992; v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).
²⁹ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-140/14, 25. 4. 2018, odst. 26-28., 33. in 35.
³⁰ To načelo je preneseno v notranje pravo preko določb ZON. Glej na primer: člen 33.a, prvi odstavek 101.d člena, prvi odstavek 104.a člena ZON, Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (Uradni list RS. Št. 130/04 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, tretji odstavek 1. člena).
³¹ C-127/02, 7. 9. 2004, odst. 44-45.
³² Ibid. odst. 57.
³³ Ibid. odst. 59, 61.
³⁴ Ibid. odst. 65, 70.
³⁵ Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018, 17. 10. 2018, odst. 9.
³⁶ Glej na primer pravnomočno sodno odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 102/2018-8, z dne 22. 1. 2018, s katero je Upravno sodišče izdajo začasno odredbo v zadevi odstrela volkov.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 305/2022-55
• UPRS Sklep IV U 44/2021-7
• UPRS Sodba I U 2541/2018-26