UPRS Sodba II U 291/2016-12

Jedro

Vrhovno sodišče RS je že sprejelo pravno stališče, da kvota 6 % ne predstvlja neustavnega, nezakonitega oz. nesorazmernega posega v ustavne pravice, ker za tako ureditev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.

Merilo za določitev kvote je področje dejavnosti, saj so nekatere dejavnosti bolj primerne za zaposlovanje invalidov kot druge. Določitev višne kvote, v zakonskem okviru 2 % - 6 %, pa je v prosti presoji Vlade RS in gre za strokovno vprašanje, ne pravno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) odločil, da je zavezanec h kvoti, to je A. d.o.o., zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za januar 2016 dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, in sicer glavnico v višini 558,37 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti v višini 4,86 EUR, skupaj 558,37 EUR. Določil je še, da je zavezanec dolžan plačati navedeni dolg s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od glavnice, izračunanimi po obrestni meri, določenimi z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) do plačila na podračun Sklada, v primeru, da obveznost ne bo poravnana, bo po poteku 15 dni odločba predana organu pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe. Odločeno je bilo tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da stroški izdaje te odločbe niso nastali.

2. V obrazložitvi se Sklad sklicuje na 62. in 65. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ter Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da tožeča stranka kot delodajalec, ki zaposluje najmanj 20 delavcev, svoje obveznosti iz 62. člena ZZRZI v mesecu januarju 2016 ni izpolnila. Podatek o dejavnosti tožeče stranke je pridobljen od AJPES-a, število vseh zaposlenih in zaposlenih invalidov za sporni mesec od ZZZS, datum izplačila plač je posredovala Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS). Na podlagi teh podatkov in predpisov je prvostopenjski organ ugotovil, da manjka za doseganje kvote en zaposlen invalid, da bi glede na število vseh zaposlenih tožeča stranka dosegla predpisano kvoto 6 %. Na podlagi ugotovitve, da ima tožeče stranka zaposlena dva invalida in podatkov o številu invalidov, ki bi jih bila dolžna zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bila tožeča stranka na podlagi 65. člena ZZRZI dolžna plačati.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil s svojo odločbo, št. 14104-19/2016-2 z dne 22. 6. 2016. V obrazložitvi pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da iz podatkov obravnavane zadeve za relevantno obdobje za doseganje kvote manjka en zaposleni invalid. Odgovarja na pritožbene ugovore glede ureditve kvot v Uredbi, ki naj bi bila v nasprotju z zakonom in Ustavo. Uredba o določitvi kvote v prvem odstavku 3. člena določa, da se kvota določi po dejavnosti različno in sicer glede na področje dejavnosti – to je na prvem nivoju, kar je po mnenju pritožbenega organa v skladu z ZZRZI. ZZRZI v tretjem odstavku 62. člena določa, da kvoto za zaposlovanje invalidov določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo. O načinu določitve kvote je bil dosežen dogovor socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko socialnega sveta leta 2005, ob pripravi prve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Socialni partnerji so se takrat tudi dogovorili, da lahko kdorkoli od njih kadarkoli predlaga drugačne način določitve kvote, vendar mora biti merilo enako za vse dejavnosti. Do sedaj se način določitve kvote ni spremenil, saj predlagatelji drugačnega načina določanja višine kvote niso dosegli soglasja drugih socialnih partnerjev. Navaja, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. Vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec pa je okoliščina, ki bistveno vpliva na dejansko položaj subjekta in s tam na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. Zato zakonodajalec s tem, ko je določil, da mora Vlada RS pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS iz katerega izhaja tudi, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Zato očitke o ureditvi kvot v Uredbi v nasprotju z ZZRZI in Ustavo RS, ki naj bi bila v tem, da je višina kvote odvisna od dejavnosti delodajalca, zavrača kot neutemeljene. Navaja, da so delodajalci glede na dejavnost, ki jo opravljajo razvrščeni skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uredba SKD). Dejavnost delodajalcev je razvrščena po različnih nivojih, in sicer na področje, oddelek, skupina, razred in podrazred. V zvezi s pritožnikovimi navedbami glede zamudnih obresti organ pojasnjuje, da je v skladu s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe delodajalec, ki kvote na izpolni z zaposlenimi invalidi in niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Zavezanec, ki obveznosti ne izpolni pravočasno, je skladno z določbami ZZRZI in Uredbe v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. V odločbi Sklad zamudne obresti obračuna do določenega dne navedenega v odločbi, zavezanec pa je poleg zamudnih obresti navedenih v odločbi dolžan poravnati tudi zamudne obresti od glavnice, od datuma navedenega v odločbi do dneva plačila.

4. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, tožena stranka pa je zmotno uporabila tudi materialno pravo, saj je svojo odločbo oprla na nezakonito in neustavno določilo 3. člena Uredbe. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje v čem je nedopustnost določanja kvot po področjih dejavnosti in pri tem za področje dejavnosti N), kamor sodi tudi dejavnost tožeče stranke, navaja podatke o številu zaposlenih invalidov ter zaključuje, da je s tem, ko za njeno dejavnost predpisana višja kvota od 2 %, kar je tudi odstotek zaposlenih invalidov na ravni dejavnosti potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti, nedopustno poseženo ne le v pravico tožeče stranke iz 74. člena Ustave RS, temveč tudi v pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da tožeča stranka za mesec januar 2016 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov v Sklad. Zahteva tudi vračilo že plačanih obveznosti z obrestmi ter vračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka meni, da mora za vse pravne subjekte veljati enoten sistem določanja kvot, kot to izhaja iz zakona in da določanje kvot ni v pristojnosti posameznega organa, ki bi ne glede na sprejeto zakonodajo samostojno določal višino kvote za vsak posamezni poslovni subjekt. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je odločba pravilna in na zakon utemeljena, predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeča stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je 3. člen Uredbe v skladu z ZZRZI oziroma Ustavo RS, glede na to, da je v 62. členu ZZRZI določeno, da se kvote invalidov, ki naj bi jih zaposloval vsak delodajalec z več kot 20 zaposlenimi, določijo v Uredbi glede na vrsto dejavnosti delodajalca, določenimi po Uredbi SKD, pri čemer pa za celotno skupino delodajalcev, ki so po Uredbi SKD uvrščeni v dejavnost N) Druge raznovrstne poslovne dejavnosti, ki so med seboj zelo različne, mednje pa spada tudi tožeče stranka s svojo dejavnostjo potovalnih agencij, velja kvota 6 %.

8. Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev (razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov) dolžno zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). Tretji odstavek tega člena določa, da kvoto iz prvega odstavka tega člena določa Vlada RS na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo. Skladnost tretjega odstavka 62. člena ZZRZI z Ustavo RS je presojalo že Ustavno sodišče RS (res, da ne izrecno z vidika, kot ga uveljavlja tožeča stranka), ki je v odločbi U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 odločilo, da navedena zakonska določba ni v neskladju z Ustavo RS in ker je bila Uredba sprejeta na podlagi tega zakona, je Ustavno sodišče RS zavrnilo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 4. člena Uredbe.

9. Glede na navedeno ureditev v ZZRZI, in dejstvo, da je bila Uredba sprejeta na podlagi predloga Ekonomsko socialnega sveta ob upoštevanju podatkov o vseh zaposlenih in o zaposlenih invalidih pri delodajalcih s posameznih področjih dejavnosti po Uredbi SKD, je Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi št. X Ips 136/2015 z dne 15. 7. 2015 in v sklepih št. X Ips 154/2015 z dne 24. 2. 2016, X Ips 69/2015 z dne 24. 2. 2016, X Ips 161/2015 z dne 24. 2. 2016, X Ips 468/2014 z dne 24. 2. 2016 ter X Ips 70/2015 z dne 24. 2. 2016 (vse citirane odločitve se nanašajo na tožečo stranko) sprejelo pravno stališče, da za potovalne agencije, torej tudi tožečo stranko (ki po Uredbi SKD sodijo v skupino N)) velja kvota 6 % in da taka ureditev ne predstavlja neustavnega, nezakonitega oziroma nesorazmernega posega v ustavne pravice iz 74., 14. in 22. člena Ustave RS, kot je to zatrjevala tožeča stranka. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pri določanju kvote in razvrstitvi tožeče stranke v kvoto 6 % zaposlenih invalidov glede na celotno število zaposlenih v njej, ne gre za prekomeren poseg, ker za tako ureditev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Zaposlovanje invalidov je v javnem interesu, kot je poudarilo že Ustavno sodišče RS in je bilo posebej izpostavljeno v obrazložitvi predloga ZZRZI. Dolžnost delodajalca, da zaposli določeno število invalidov – kvoto, ki glede na dejavnost delodajalca znaša od 2 % do 6 % od celotnega števila zaposlenih, pa je po drugi strani ublažena z različnimi ukrepi, med drugim tudi z vzpodbudami, ki jih lahko uveljavljajo tudi delodajalci. Temu so namenjena sredstva, ki jih zbere Sklad iz prispevkov delodajalcev, ki ne izpolnijo kvote. Glede na navedeno dolžnost delodajalca, da zaposli določeno kvoto invalidov, ne posega prekomerno v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS in je zato tako poseg dopusten.

10. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi očitek o neenakosti, ki naj bi bil v tem, da so v skupini N) različne dejavnosti, ki med seboj niso primerljive in da ni jasno zakaj je za te dejavnosti določena 6 % kvota za zaposlovanje invalidov. Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča RS v citiranih odločitvah, je merilo za določitev višine kvote področje dejavnosti. Področje dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, je okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. Razlikovalni kriteriji za določanje kvote je področje dejavnosti, ki je razlikovalni kriterij tudi na številnih drugih področjih, kot npr. pri različnih predpisanih pogojih za delo, morebitnih državnih pomočeh in podobno. Zato zakonodajalec s tem, ko je določil, da mora Vlada RS pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, iz katerega izhaja tudi, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno.

11. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, ki upoštevajo različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Zakonodajalec je namreč izhajal iz izhodišča, da se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da so nekatere dejavnosti bolj primerne zanje kot druge. V nekaterih dejavnostih naj bi bili deleži (že) zaposlenih invalidov sicer višji kot v drugih, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ta okoliščina ne more biti edino merilo za določitev višine kvote. Glede na navedeno izhodišče, ki kot temeljni razlikovalni znak določa dejavnost delodajalca, je zakonodajalec določil, da Vlada RS na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade RS (kar pomeni, da je vsak njegov predlog usklajen s predstavniki delojemalcev, delodajalcev in vlade; odločitev ESS tako zavezujejo organe vseh treh partnerjev), določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot, glede na zakonske okvir od 2 % do 6 %, kot to določa ZZRZI, je torej v prosti presoji Vlade RS, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta (katerega temeljni področji delovanja so med drugih socialne pravice in problematika zaposlovanja in delovnih razmerij) v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča RS ustreznost oziroma (večja ali manjša) primernost višine kvot po posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje.

12. Ker v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v mesecu januarju 2016 imela zaposlena dva invalida, je upoštevaje navedeno pravno podlago in materialno pravno stališče, ki izvira iz citiranih odločitev Vrhovnega sodišča RS, izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Z razlogi, s katerimi sta jo oba upravna organa utemeljila, soglaša tudi sodišče in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

13. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1440/2020-18
• UPRS sodba II U 463/2015
• UPRS sodba I U 1133/2014