UPRS Sodba II U 437/2016-11

Jedro

Predlagatelj napredovanja ima dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže, ob tem ni ovire, da tožena stranka predlagana dokazila oceni oz. da zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Tudi ni ovire za to, da se kasneje, ko se pojavi dvom, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju od drugih v istovrstnih primerih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v I. točki izreka predlog za napredovanje tožeče stranke, zaposlene v Srednji šoli za ..., v naziv svétnica zavrnila ter v II. točki izreka ugotovila, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je predlog za napredovanje tožeče stranke vložila ravnateljica šole A.A. ter predlogu priložila predlog učiteljskega zbora ter fotokopija dokazil o dodatnem strokovnem delu in nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju tožeče stranke v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je bilo ugotovljeno, da tožeča strana ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v 11. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju: Pravilnik) za napredovanje v naziv svétnica. Ugotovljeno je bilo, da je imela naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri delu uspešna, da je s programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk in opravila različna dodatna strokovna dela in zbrala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, v skladu s Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami. Tako iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi dokazil v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti treh potrdil o udeležbi z referatom na 8. in 17. mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji A. (v nadaljevanju: A.), saj se je na podlagi obvestil in anonimnih prijav pojavil dvom v verodostojnost izdanih potrdil. Tožeča stranka je bila o tem obveščena in pozvana k dopolnitvi vloge v skladu s stališčem, ki ga je tožena stranka zavzela v zvezi s priloženimi potrdili A., in po katerem se bo verodostojnost potrdil preverjala s programom posveta, iz katerega bo razviden referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, tako da je razvidna dejanska izvedba referatov. Tožeča stranka niti v predlogu, niti z dopolnitvami ni priložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata, in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta, kot to za ovrednotenje določa Pravilnik. Tožeča stranka je predlog dopolnila z dodatnimi dokazili v zvezi s sodelovanjem na posvetih A., in sicer z izjavo mednarodnega odbora, v kateri navajajo pregled arhivskega gradiva in potrjujejo izdajo treh potrdil za 8, 11. in 12. mednarodni znanstveni simpozij; dodatno potrdilo oz. pojasnilo o vrednotenju udeležbe z referatom in sodelovanje v razširjenem organizacijskem oz. znanstvenem odboru na mednarodnih znanstvenih posvetih A., januar 2016; dopis organizatorjev A. glede varovanja osebnih podatkov pri fotokopiranju seznamov in programov, s povzetkom prispevkov na 8. in 12. mednarodnem in znanstvenem simpoziju; z gradivom za predstavitev na 8. mednarodnem znanstvenem simpoziju, z osnutkom programa 11. in 12. posveta, kjer je razviden okvirni načrt poteka posveta, ni pa razvidna izvedba referatov aktivnih udeležencev; s fotokopijo prve strani zbornika 12. posveta, kolofonom in kazalom navedenega zbornika ter z vabilom na 11. posvet, iz katerega pa ni mogoče razbrati, da se bodo na posvetu predstavljali referati. Zato tožena stranka strankinega sodelovanja na posvetih A., ni mogla ovrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, oz. naloži toženi stranki, da njeni vlogi v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju. V tožbi navaja, da je toženi stranki dostavila vsa dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna priložiti. Navaja, da je kot dodatno utemeljitev predloga za napredovanje toženi stranki posredovala tako programe za 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12. in 13. mednarodni posvet, kot način poteka dela pa je predložila še podroben rokovnih vseh dogodkov, ki so se odvijali na 9. mednarodnem posvetu, enak način dela pa je bil tudi na ostalih posvetih, za katere so predloženi programi. Predložila je tudi izvlečke referatov s skicami, ki so bili objavljeni v zbornikih mednarodnih posvetov. Prilaga še odločbo tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožeča stranka, ugodilo vlogi za napredovanje v naziv.

4. Tožena stranka se v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, ki pa pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, tožena stranka niti ni presojala, niti ni tega obrazložila. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki jo je treba predpisati, in to z zakonom in ob upoštevanju načela sorazmernosti. Poleg tega tožeča stranka ve, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah in v drugih primerih, poleg že navedenega, izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov. Tožeča stranka z odločbami ne razpolaga, ima jih pa tožena stranka, zato naj jih sodišče pridobi od tožene stranke. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako.

5. Organizator posvetovanja A. od leta 2009 dalje iz varnostnih razlogov zaradi zaščite avtorskih pravic in iz razloga varovanja osebnih podatkov toženi stranki ni želel predložiti nekaterih dodatnih listin, do sedaj pa tožena stranka teh listin niti ni zahtevala.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z zahtevo, da tožeča stranka predloži kot dokazilo program posveta pojasni, da program posveta v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija ter da bi bilo zato prav s pomočjo programa mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri tem tožena stranka poudari, da se po določbah Pravilnika s 4 točkami vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnice, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po predloženih dokazilih prav tako odvijali na zadevnem posvetu A. in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ki je izpolnil pogoje, ki so predpisani v prvem odstavku, med drugim tistega iz 4. alinee, po katerem se zahteva, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

9. V obravnavanem primeru je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s 3 ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po točki č) 20. člena Pravilnika in ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi drugega odstavka omenjene č) točke Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Konkretno to pomeni, da je sporna dejanska izvedba referatov na 8., 11. in 12. mednarodnem znanstvenem posvetu A., ki se kot dodatna strokovna dela tožeče stranke ovrednotena vsak s 4 točkami, uveljavljata v vlogi (obrazcu) za napredovanje.

10. Pri točkovanju omenjenih referatov je tožena stranka iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih referatov, ki jih je izdalo A. in ki so bili kot dokazilo priloženi predlogu na napredovanje. Zato je utemeljeno v skladu z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika pozvala tožečo stranko, da dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oz. stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže, ob enem pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni, oz. da zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Kot sledi iz izpodbijane odločbe in listin upravnega spisa, pa je k predložitvi prav programa posveta tožečo stranko pozvala zato, ker naj bi bil iz programa razviden posamezni referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo. Takšnega programa pa tožeča stranka nesporno ni predložila. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane odločbe, navedene dejanske okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožeča stranka predložila na poziv tožene stranke, da vlogo dopolni. Hkrati pa tožeča stranka sama v tožbi pove, da tudi organizator posveta ni želel predložiti dodatnih listin in je s tem potrdila navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, po katerih je tožena stranka poskušala pridobiti program oz. ustrezna dokazila tudi od organizatorja posveta, pa ta zahtevanih listin ni predložil. Da bi tožena stranka ne pridobivala in da ne bi presojala ostalih dokazov, kot se navaja v tožbi, torej ne drži.

11. Utemeljen pa tudi ni tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Pri vsakem odločanju o napredovanju gre namreč za specifičen primer, posebne okoliščine konkretnega primera pa lahko narekujejo različno postopanje oz. presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, in to takrat, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju od drugih istovrstnih primerih.

12. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom oz. Pravilnikom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 366/2016-10
• UPRS Sodba II U 193/2017-29
• UPRS Sodba IV U 68/2017-10