<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 263/2016-16

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.263.2016.16
Evidenčna številka:UP00016941
Datum odločbe:10.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Nevenka Đebi (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:ŠOLSTVO
Institut:zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - napredovanje v naziv mentor - pogoji za napredovanje

Jedro

V nazive po ZOFVI napredujejo tisti strokovi delavci, ki so zaposleni v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ne glede na to ali jih je ustanovila država ali lokalna skupnost. Kot javno vzgojno izobraževalni zavod po ZOFVI se obravnavajo zgolj zavodi, ki 1) izvajajo javno vzgoljno izobraževalne programe po 8. členu ZOFVI in 2) so vpisani v razvid izvajalcev teh programov pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, posledično lahko minister odloča le o napredovanju tistih strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki izpolnjuje oba pogoja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je ministrica za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju ministrica), zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv mentorica. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica podala predlog za napredovanje v naziv mentorica in predlogu predložila mnenje učiteljskega zbora, oceno delovne uspešnosti, fotokopije dokazil o uspešno končanih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu. V predlogu in poslanih dokazilih tožnica navaja, da je bila ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv, zaposlena v Centru A., na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok v rednem oddelku, da je dne 7. 12. 2012 pridobila strokovni naslov diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in opravila strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja. V nazive napredujejo strokovni delavci v vzgojno izobraževalnih zavodih, ki so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov na področju vzgoje in izobraževanja. Vpis v razvid izvajalcev poteka na podlagi 34., 36. in 37. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Šole, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe in vrtci, ki izvajajo programe za predšolske otroke, lahko v skladu s 34. členom ZOFVI začnejo opravljat dejavnost vzgoje in izobraževanja po vpisu v razvid, ki ga vodi ministrstvo. Posledično lahko tako v nazive napredujejo samo tisti strokovni delavci, ki delo opravljajo v zavodih, ki so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov in v programih, za katere je bilo z odločbo ministrstva, ki je bila izdana v zadevi vpisa v razvid, ugotovljeno, da zavod za njihovo izvajanje izpolnjuje pogoje.

2. Tožnica izpodbija odločitev tožene stranke in meni, da določilo 34. člena ZOFVI ne pomeni, da se v primeru, če vzgojno izobraževalni zavod izvaja določen program, ki ni vpisan v razvid, šteje, kot da navedenega programa ne opravlja. V takem primeru gre zgolj za neskladno delovanje vzgojno izobraževalnega zavoda s prisilnimi predpisi, pri čemer se navedena neskladnost šteje in obravnava kot prekršek (136.a člen ZOFVI), nikakor pa se ne šteje, kot da vzgojno izobraževalni zavod programa sploh ne izvaja, kar pa po drugi strani pomeni, da je potrebno šteti, kot da vzgojno izobraževalni zavod, pa četudi programa, ki ga izvaja, nima vpisanega v razvid, naveden program izvaja. Tožnica je mnenja, da je za njen pravni položaj povsem brezpredmetno, ali je njen delodajalec oz. vzgojno izobraževalni zavod, ki izvaja program, katerega konec koncev "izvršuje" tožnica, poskrbel za to, da je program, ki ga izvaja, vpisan v razvid v skladu z ZOFVI. Tožnica je namreč svoje delo dejansko opravljala v okviru izvajanja programa, ki sicer res ni vpisan v razvid, kar pa pomeni, da je v okviru navedenega dela pridobila tudi določene pravice in obveznosti. Sodna praksa in pravna teorija zavzemata jasno stališče, da je posameznik upravičen do pravic, ki jih pridobi na podlagi dejanskega opravljanja določenih del ali nalog, ne glede na to, ali za to obstajajo formalni pogoji, na katere sam nima vpliva. Iz 8. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da lahko v naziv mentor napreduje strokovni delavec, ki ima najmanj 4 leta delovne dobe, je uspešen pri delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oz. pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj 4 točke, in je opravil različna dodatna strokovna dela in v skladu s Pravilnikom zbral najmanj 4 točke. Ne glede na navedeno lahko v naziv mentor napreduje tudi vzgojitelj v vrtcu, ki ima najmanj 3 leta delovne dobe, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja vzgoje in izobraževanja oz. pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj 4 točke oz. je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oz. pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj 4 točke. Tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv na podlagi drugega odstavka 8. člena Pravilnika, saj ima najmanj 3 leta delovne dobe, je uspešna pri svojem delu, je uspešno opravila programe nadaljnjega izobraževanja in tudi opravila dodatna strokovna dela v skladu s Pravilnikom in zbrala najmanj 3 točke. Napačno je sklicevanje tožene stranke na tretji odstavek 8. člena Pravilnika, ki se uporablja v primerih izvajanja prilagojenih programov, med tem, ko tožnica dela ne opravlja v prilagojenem programu, ampak v rednem oddelku vrtca, Centra A., kjer od 1. 9. 2013 opravlja delo za nedoločen čas, kar pomeni, da se pogoji, na katere se upravni organ sklicuje v obrazložitvi svoje odločbe ne nanašajo na tožnico. Tožnica predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, na kateri naj dopusti in izvede predlagane dokaze (vpogled v listine upravnega spisa in izjavo tožnice z dne 8. 7. 2016) in izpodbijani upravni akt odpravi in vrne istemu organu v ponovno odločanje, hkrati pa odloči, da tožnici povrne stroške upravnega postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navaja, da lahko v nazive napredujejo le strokovni delavci v vzgojno izobraževalnih zavodih, ki so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov na področju vzgoje in izobraževanja. Vpis v razvid je pogoj, da šole in vrtci, ki izvajajo javno veljavne vzgojno izobraževalne programe začnejo opravljati dejavnost vzgoje in izobraževanja. Tožena stranka pojasnjuje, da je Center A., javni zavod za usmerjanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ustanovljen s strani Republike Slovenije za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZOFVI namreč zavode za vzgojo in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ustanavlja država. Omenjeni zavod tako v skladu z navedenim v okviru organizacijske enote osnovna šola in vrtec izvaja javno veljavni program - Kurikulum za vrtce s prilagojenim programom za predšolske otroke (za gluhe in naglušne otroke in za otroke z govorno- jezikovnimi motnjami). Ta program je tudi vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnih programov pri toženi stranki. Kljub temu, da je Center A. zavod za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, pa izvaja tudi program za predšolske otroke - Kurikulum za vrtce, kar pa je dejavnost, za katere se v skladu z ZOFVI ustanavljajo (javni) vrtci oz. osnovne šole z organizacijsko enoto vrtca. Ustanovitelj vrtca pa je lokalna skupnost. Ker zavod programa za predšolske otroke - Kurikulum za vrtce ne izvaja v skladu z ZOFVI, tudi zaposlenim v tem programu ni mogoče priznati pravic, ki jih imajo strokovni delavci v skladu z ZOFVI.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da glede na dejstvo, da tožena stranka priznava, da Center A. dejansko izvaja dva programa, pomeni navajanje le-te v smeri, da imajo strokovni delavci, ki dela opravljajo v tistem programu, ki ni vpisan v razvid, manjši krog pravic, kot tisti, ki dela opravljajo v programu, ki je vpisan v razvid, evidentno kršitev načela enakosti. Kolikor bi se postavili na stališče, da strokovni delavci nimajo nobenih pravic zato, ker naveden program, pa četudi se izvaja že vrsto let, ni vpisan v razvid, potem se lahko postavimo tudi na stališče, da tisti delavci tudi nimajo nobenih dolžnosti in tako tudi ne nobenih odgovornosti do otrok, glede katerih izvajajo svoje strokovne naloge in zadolžitve v okviru citiranega programa. Stališče tožene stranke, da zgolj zato, ker Center A. programa za predšolske otroke - Kurikulum za vrtce ne izvaja v skladu z določili ZOFVI, ker ni vpisan v razvid, je tako nesprejemljivo tudi s stališča varstva enakosti in zakonitosti. Tožnica ne sme trpeti negativnih posledic samo zato, ker delodajalec tožnice oz. pravna oseba, ki program dejansko izvaja ni poskrbela za to, da bi se sam program izvajal v skladu z določili ZOFVI. Pravica tožnice do napredovanja ni in ne more biti omejena s formalnimi predpostavkami, katere naj bi bile vezane na samo izvajanje programa (vpis v razvid), saj so navedena dejstva izven sfere tožnice same in le-ta na njih ne more vplivati.

5. Tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in ponovno poudarja, da Pravilnik določa pogoje za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive. Strokovni delavci v skladu z ZOFVI pa so tisti, ki so zaposleni v vzgojno izobraževalnih zavodih, ki izpolnjujejo tudi pogoj vpisa programa v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

8. V skladu s 34. členom ZOFVI šole, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe in vrtci, ki izvajajo programe za predšolske otroke, lahko začnejo opravljati dejavnost vzgoje in izobraževanja po vpisu v razvid, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo oziroma šolstvo. V razvid pa se vpišejo, če izpolnjujejo pogoje določene za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in imajo javno veljaven program.

9. Iz citiranih zakonskih določil izhaja, da lahko v nazive po ZOFVI napredujejo tisti strokovni delavci (našteti v 1. členu Pravilnika), ki so zaposleni v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ki se kot taki obravnavajo po določbah ZOFVI, ne glede na to, ali jih je ustanovila država ali lokalna skupnost. Kot javni vzgojno izobraževalni zavod po ZOFVI pa se obravnavajo le zavodi, ki izvajajo javno vzgojno izobraževalne programe po 8. členu ZOFVI in ki so vpisani v razvid izvajalcev teh programov pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da lahko minister po ZOFVI in Pravilniku odloča o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu s 34. členom ZOFVI (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 57/2012).

10. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice predšolskih otrok v programu za predšolske otroke - Kurikulum za vrtce Centra A., kar med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da Kurikulum za vrtce ni vpisan v razvid. Zakonsko podlago za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa 105. člen ZOFVI, ki v prvem odstavku določa, da se strokovni delavci v vrtcih in šolah strokovno izobražujejo in usposabljajo, v drugem odstavku pa, da vzgojitelj, učitelj, organizator izobraževanj, svetovalni delavec in knjižničar lahko napredujejo v naziv mentor, svetovalec in svétnik. Na podlagi citirane zakonske določbe je bil sprejet Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive. Po določbi 2. člena Pravilnika lahko v skladu s tem Pravilnikom v posamezen naziv napredujejo strokovni delavci, ravnatelji oz. direktorji iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 105. člena, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ravnatelje oz. direktorje. Minister po ZOFVI in Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI, zato je ministrica zahtevo za odločanje o napredovanju tožnice v obravnavanem primeru upravičeno zavrnila.

11. Tožnica je predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar ni izkazala, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe tožnice upoštevalo v pisni obliki (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odstavek 10).

12. Izpodbijana odločitev pravilno temelji na navedeni dejanski in pravni podlagi in je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katera je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) - ZOFVI - člen 34, 34/1, 34/2, 34/6, 105

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjY0