UPRS Sodba II U 371/2016-11

Jedro

Povzetek tožničinih prispveko,v objavljen v zborniku ne izkazuje, da je šlo dejansko za mednarodno konferenco ali da je na njej tožnica dejansko izvedla referat.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svétnica, ki ga je dne 30. 11. 2015 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) vložila ravnateljica šole A.A. V odločbi je ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalka več kot pet let, da je bila uspešna pri svojem delu, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk.

2. Na podlagi dokazil je tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala 12 točk in sicer po a) razdelku 8 točk in b) razdelku 4 točke. Za napredovanje v naziv svétnica je tožnici manjkalo še 26 točk, od tega vsaj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz seznama dodatnega strokovnega dela v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti sedmih potrdil o udeležbi z referatom na 9., 12. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. (v nadaljevanju B.), ki so potekali od 20. do 22. 4. 2011, 29. do 30. 5. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015. V skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika se ovrednoti izvedba samostojnega referata na Mednarodni konferenci ali kongresu s štirimi točkami. Mednarodna raven je v zadnjem odstavku 20. člena Pravilnika določena kot sodelovanje najmanj treh držav.

3. Tožena stranka je preverila dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo Mednarodnih znanstvenih simpozijev B. v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila: da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 Mednarodnih posvetov organizacij B., pri čemer naj bi bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto pet mednarodnih posvetov. Za dvajset posvetov ni bilo mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov. V postopku napredovanj v nazive je bilo pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na Mednarodnem posvetu v organizaciji B., kot je v času trajanja posvetov referatov fizično mogoče izvesti. Za posamezen posvet je bilo izdanih tudi med 150 in 250 potrdil o izvedenih referatih. Posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, so poročali, da so organizatorju vplačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci iz vsaj treh držav. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da so posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da so izvedli predstavitev izdelka, delavnice, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Tožnica je bila o navedenem obveščena in pozvana k ustrezni dopolnitvi z dopisom tožene stranke z dne 7. 3. 2016, ki jo je pozvala, da je za ovrednotenje navedenega dela poleg dokazil o opravljenem delu potrebno priložiti tudi program posveta, na katerem je izvedla referat. Predlog je ravnateljica šole dne 25. 3. 2016 in dne 28. 6. 2016 dopolnila s fotokopijo gmail-a "Dodatno potrdilo in izjava" z dne 16. 3. 2016, fotokopijo kolofonov zbornikov s kazali prispevkov, kar je označila kot program konference, ter podpisanimi izjavami oseb, ki potrjujejo, da so bile prisotne in so poslušale tožničino uspešno izvedbo referata na posameznih simpozijih. Tožena stranka je presodila, da tožnica ni dokazala, da je izvedla samostojni referat na mednarodni konferenci, saj ni priložila programov posvetov, iz katerih je razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Zato tožena stranka sedmih potrdil o udeležbi z referati na 9., 12. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu B., ki so potekali od 20. do 22. 4. 2011, 29. do 30. 5. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015, ni mogla ovrednotiti v skladu z 2. alinejo č) razdelka v povezavi z zadnjim odstavkom 20. člena Pravilnika.

4. Tožnica v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo tožene stranke iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sicer zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Tožnica meni, da so navedbe tožene stranke povsem neutemeljene, saj je dostavila vsa potrebna potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. V svoji odločbi se tožena stranka opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pa predstavlja poseg v z Ustavo RS varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Tožena stranka namreč ni presojala tudi ostalih dokazov, niti jih ni obrazložila, omejitve možnosti dokazovanja na točno določen dokaz pa so izjema od 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da je zaradi posega v ustavno pravico omejitve dokazovanja to treba predpisati že v zakonu. Tožnica je bila seznanjena, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah tudi v drugih primerih že v letu 2015 in 2016 izdala na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov, odločbo o napredovanju v naziv. Tožnica sicer s temi odločbami ne razpolaga, ima pa jih v svojem arhivu tožena stranka. Sodna praksa zavezuje upravni organ k enakemu odločanju v enakih primerih pri nespremenjenem predpisu, Pravilnik pa je v letu 2016 povsem enak kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015.

5. Organizator posvetovanja B. od leta 2009 dalje iz varnostnih razlogov zaradi zaščite avtorskih pravic in iz razloga varovanja osebnih podatkov toženi stranki ni želel predložiti nekaterih dodatnih listin, do sedaj pa tožena stranka teh listin niti ni zahtevala. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da vlogi za napredovanje v višji naziv ugodi ter izda odločbo o napredovanju tožnice v naziv svétnica, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Pri svojih stališčih vztraja tudi v pripravljalni vlogi, kjer opozarja na dne 4. 4. 2017 v istovrstni zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravilnik v 11. členu določa pogoje za napredovanje v naziv svétnik. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj pet let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

10. V obravnavanem primeru je sporna dejanska izvedba referatov tožnice na 9., 12. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu B., ki so potekali od 20. do 22. 4. 2011, 29. do 30. maja 2015 in od 13. do 14. 11. 2015. V skladu s točko č) 20. člena Pravilnika je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami. Na podlagi drugega odstavka točke č) Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni, kot po vsebini. Za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami. Obče je znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

11. Tožnica je izvedbo referatov na mednarodni konferenci izkazovala s potrdili B., na katerih je navedeno, da B. potrjuje udeležbo tožnice na 9., 12. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu B., ki so potekali do 20. do 22. 4. 2011, 29. do 30. 5. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015. "Projektno delo po modelu PUD-BJ", "Od ideje do izdelka - od vrtca do fakultativnega tehniškega študija" (april 2011, maj 2015 in november 2015). Tožnica je priložila kolofone zbornikov s kazali prispevkov, iz česar pa ni razvidno, kdaj je tožnica izvedla referat. Tožena stranka je ponovno pozvala tožnico, da dopolni predlog za napredovanje z dodatnimi dokazili, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Tožnica dodatnih dokazil, da je dejansko izvedla referat na mednarodni konferenci ni predložila, niti teh ni predložil organizator konference, tožena stranka pa teh na drugi način ne more pridobiti. Tožena stranka je po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato izvedbe referatov na mednarodni konferenci ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo.

12. Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodno konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat.

13. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločanje v drugih zadevah. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi iz ugotovljenih dejstev izhajajočega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba, ko se glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, te okoliščine raziskati. Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, saj je po obrazloženem o za odločitev relevantnih dejstev na podlagi dokazov zbranih v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom mogoče napraviti zanesljiv zaključek. Ker so relevantna dejstva ugotovljena s stopnjo zanesljivosti, nadaljnje dokazovanje z zaslišanjem prič ni potrebno. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

14. Sklicevanje tožnice na varovanje avtorskih pravic in osebnih podatkov, kot razloge zaradi katerih B. ni predložil programa konference oziroma izvedbe referatov, je neprepričljivo. Glede na vrsto takšnega dogodka s predložitvijo programa konference v zgoraj navedene pravice ne more biti poseženo.

15. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 396/2016-11
• UPRS Sodba II U 288/2016-13
• UPRS Sodba II U 193/2017-29