<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 293/2016-8

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.293.2016.8
Evidenčna številka:UP00015200
Datum odločbe:12.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Nevenka Đebi (poroč.), Violeta Tručl
Področje:UPRAVNI POSTOPEK
Institut:vojni veteran - status vojnega veterana - zavrženje ponovne zahteve za priznanje statusa vojnega veterana - isto pravno in dejansko stanje

Jedro

Dejansko stanje glede statusa vojnega veterana se od izdaje pravnomočnih odločb ni spremenilo. Tožnik pa v tožbi tudi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na spremenjeno dejansko stanje ali pravno podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ (Upravna enota Ljutomer) postopek (pravilno zahtevek) tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožniku bil s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljutomer št. 130-1/2009-29 z dne 10. 2. 2011 zavrnjen status vojnega veterana. Prav tako je bil tožniku s pravnomočnim sklepom št. 130-1/2019-48 z dne 7. 3. 2012 zavržen predlog za obnovo postopka končanega z odločbo upravne enote št. 130-1/2009-29 z dne 10. 2. 2011. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se dejansko stanje glede statusa vojnega veterana od izdaje citiranih odločb ni spremenilo.

2. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 13001-334/2009-29 z dne 17. 6. 2016 njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ druge stopnje vpogledal v priloženo dokumentacijo v spisu, pritožbene navedbe in pravno podlago. Ugotovil je, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana že dne 8. 1. 2009, ki je bila z odločbo dne 10. 2. 2011 zavrnjena. Odločba je bila sprejeta na podlagi ugotovitvenega postopka, na podlagi vseh izvedenih dokazov, zaslišanja predlaganih prič. V predmetni zadevi je bila izdana sodba Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, št. II U 262/2011-8 z dne 18. 1. 2012, s katero je bila tožba tožnika zavrnjena kot neutemeljena. Tudi v zadevi predloga tožnika za obnovo postopka zaradi priznanja statusa vojnega veterana je bila izdana sodba Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, št. II U 445/2013-5 z dne 22. 10. 2014, s katero je bila tožba zavrnjena. Dne 28. 4. 2016 je tožnik ponovno podal zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. V zahtevku je navedel, da je bil aktiven pri postavitvah barikad v moralnem, materialnem in fizičnem smislu. Navaja, da je tudi nudil informacije občinskemu štabu teritorialne obrambe in Ljutomerski policijski postaji, da je sodeloval pri predaji vojakov JNA v Pristavi, med drugim navaja še, da je nosilec znaka Pristava 91. Upravni organ druge stopnje v pritožbenem postopku tako ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pravilno in po zakonu utemeljeno izdal izpodbijani sklep.

3. Tožnik v laični tožbi navaja, da je bila leta 2014 izdana s strani Upravnega sodišča negativna odločba, zoper katero se ni mogel pritožiti, saj je namreč od dne 4. 11. 2014, pa do dne 9. 12. 2014 bil v bolnici. Glede na ponovno zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana je Upravna enota Ljutomer dne 9. 5. 2016 izdala negativen sklep. Tožnik navaja, da je na terenu izvedel nekaj novih dejstev, vendar ga prvostopenjski organ ni zaslišal, da bi lahko povedal imena novih prič. V tožbi nadalje navaja, da se je dne 3. 7. 1991 sam pripeljal s svojim vozilom teritorialca v vas Pristava, v kateri so potem izvršili predajo okupatorskih vojakov. V Ljutomeru ni bilo človeka, ki bi to storil, saj je bil štab teritorialne obrambe na rezervnem položaju v vasi Radoslavci. Od 4.00 ure zjutraj pa do 11.00 dopoldan ni bilo nobenega človeka, ki bi zadevo rešil. Tožnik nadalje navaja, da so ga klicali, da jim je poročal o situaciji, saj je imel zelo dober pregled na trenutnim stanjem okupatorske vojske. Sam si je pridobil puško od agresorske vojske in jo tudi predal pozneje policiji, vendar ga slednja ni vprašala za osebo, od katere je sprejel orožje, ampak so na Upravni enoti Ljutomer zaslišali tretjo osebo, kateri tožnik navaja, ni predal puške, ki jo je dobil od agresorke vojske. Tožnik je prepričan, da je status namenjen samo za izbrance, pozna pa ljudi, ki so bili v civilu kot on, pa so dobili status. Tožnik predlaga, da se zadeva vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah razvidnih iz prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je zavrgel predlog tožnika za priznanje statusa vojnega veterana iz razloga 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

7. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, prav tako sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

8. Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in pritrjuje razlogom, da se je o isti upravni zadevi že vodil upravni in sodni postopek, in da se okoliščine, na katere tožnik opira svoj zahtevek, niso spremenile. O zahtevku tožnika za priznanje statusa vojnega veterana je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, št. II U 262/2011-8 z dne 18. 1. 2012. Prav tako je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi o obnovi postopka s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, št. II U 445/2013-5 z dne 22. 10. 2014. Po oceni sodišča se izpodbijana odločba materialno pravno pravilno opira na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Tožnik pa v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na spremenjeno dejansko stanje ali pravno podlago. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMjMz