UPRS Sodba II U 347/2016-9

Jedro

Vsak, ki ima napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, mora RTV Sloveniji plačevati RTV prispevek. Šteje se, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da sprejemnika nima.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (RTV Slovenija) sklenil, da se zoper tožnico iz naslova neplačanega RTV prispevka opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, po odločbi o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 70020744-02113903-01 z dne 9. 4. 2014, izvršljive dne 14. 5. 2014, ter št. 70020744-02238063-01 z dne 6. 5. 2015 izvršljive dne 10. 6. 2015. Skupni dolg iz naslova neplačanega RTV prispevka je na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi 24. 3. 2016 znašal 388,55 EUR z vključenimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa in stroškov davčne izvršbe. Stroški obveznosti so razvidni iz seznama izvršilnih naslovov s specifikacijo neplačanih RTV prispevkov z dne 17. 3. 2016, ki so sestavni del sklepa o davčni izvršbi. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri A. d.d.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je RTV Slovenija z odločbo navedeno v izreku izpodbijanega sklepa, ki ima pravno naravo izvršilnega naslova, tožnici naložila plačilo dolgovanega zneska iz naslova neplačanega RTV prispevka. Tožnica v roku določenem z odločbo dolgovanega zneska ni poravnala, zato je RTV Slovenija v skladu s 393. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija skladno z določbami ZDavP-2 uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku na podlagi 143. člena ZDavP-2, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, začela davčno izvršbo.

3. Tožnica se je zoper izpodbijani sklep pritožila, Ministrstvo za kulturo je z odločbo št. 61540-45/2016/2 z dne 11. 7. 2016, pritožbo tožnice zavrnilo. Organ druge stopnje ugotavlja, da tožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da naj bi RTV Slovenijo večkrat obvestila o svojem finančnem stanju, o tem, da njihovih uslug naj ne bi uporabljala in da naj bi večkrat pisno in ustno preklicala sodelovanje z RTV Slovenijo, saj RTV sprejemnika in radia naj ne bi imela, ne izpodbija davčne izvršbe, temveč izvršilni naslov, to je odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija. Organ druge stopnje zato teh navedb ni mogel upoštevati. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 namreč v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova. Organ druge stopnje pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi tožnica ne more več izpodbijati obveznosti, ki so ji bile naložene oziroma določene z izvršilnim naslovom, pri čemer pa tožnica s svojimi pritožbenimi navedbami počne prav to. Organ druge stopnje še pripominja, da ima tožnica v primeru, da nima RTV sprejemnika možnost odjave RTV sprejemnika, ki pa je predmet ločenega postopka pri RTV Slovenija, v skladu s Pravilnikom o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 39/00, 19/01 in 75/04).

4. Tožnica z vloženo tožbo izpodbija sklep RTV Slovenije št. 88912310 z dne 24. 3. 2016 in sicer ga prereka iz razlogov, ker RTV nima pravice nasilno zaračunavati storitev, katerih ne uporablja. Tožnica meni, da ima pravico izbire ali posluša radio, ali je v tišini oziroma bere knjigo. Meni, da so to njene ustavne pravice in smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že v svoji odločbi opozorila tožnico, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni več možno izpodbijati obveznosti, ki so bile naložene oziroma določene z izvršilnim naslovom. Pojasnjeno ji je bilo tudi, da se pravna sredstva zoper odločbe o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija skladno z zakonom in pravnim poukom izvršilnega naslova uveljavljajo v samostojnem postopku. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi pa se naložena obveznost plačila RTV prispevka samo še prisilno izvršuje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. RTV Slovenija v skladu z 390. členom ZDavP-2 izda odločbo o obveznosti plačila prispevka fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero ugotovi, da je zavezanec za prispevek in mu naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od njene vročitve. Zoper odločbo je na podlagi 392. člena ZDavP-2 dopustna pritožba na Ministrstvo pristojno za kulturo v 15 dneh od vročitve odločbe. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 392. člena ZDavP-2). Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da je RTV Slovenija tožnici dne 9. 4. 2014 izdala odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 70020744-02113903-01, ki zajema obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija od meseca januarja 2013 do decembra 2013, v skupnem znesku 149,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne glavnice do plačila, torej v skupnem znesku 160,41 EUR. Citirana odločba je postala izvršljiva dne 14. 5. 2014. Nadalje je RTV Slovenija dne 6. 5. 2015 tožnici izdala odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2014, št. 70020744-02238063-01 z dne 6. 5. 2015. Citirana odločba je postala izvršljiva dne 10. 6. 2015. Navedeni odločbi imata naravo izvršilnega naslova. V kolikor tožnica v roku, določenem z odločbo dolgovanega zneska ne poravna, RTV Slovenija izda sklep o davčni izvršbi v skladu s 393. členom ZDavP-2, ki določa, da RTV Slovenija uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku in v skladu s 143. členom ZDavP-2, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Prvi odstavek 152. člena ZDavP-2 določa, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. V skladu z določili 96. člena ZDavP-2 se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo zamudne obresti. Skladno s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Tožnica ima v primeru, da nima RTV sprejemnika možnost odjave RTV sprejemnika, na kar je opozorila že tožena stranka v svoji odločbi, v skladu s Pravilnikom o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 39/00, 19/01 in 75/04). Tožnica ima prav tako možnost oddaje vloge za odpis dospelega neplačanega RTV prispevka, ki je prav tako predmet ločenega postopka pri RTV Slovenija v skladu s Pravilnikom o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno plačilo prispevka za programe RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 94/06).

9. Kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1). Šteje se, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter, da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1).

10. Neutemeljen je torej ugovor tožnice, da nima televizijskega in radijskega sprejemnika, saj ima možnost podati izjavo kakor izhaja iz zgornje obrazložitve. Kot je bilo že navedeno v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. V ostalem delu sodišče sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa in obrazložitvi odločbe organa druge stopnje in se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

11. Glede na navedeno je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče že odločilo s sklepom opr.št. II U 347/2016, z dne 4. 11. 2016.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1661/2018-10
• sodba II U 192/2009
• UPRS Sodba III U 213/2018-8