UPRS Sodba in sklep I U 1691/2018-14

Jedro

Dejstvo, da tožnik ni mogel predložiti osebnega dokumenta s sliko, samo po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost.

Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila glede na razloge sklepa s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1537/2018/4 (1312-14) z dne 27. 7. 2018 za besedo „pridrži“ odpravi besedilo „zaradi ugotavljanja istovetnosti in“, v preostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), ter da se ga pridrži od ustne naznanitve dne 26. 7. 2018 od 11.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnika dne 13. 7. 2018 obravnavala Policijska postaja Črnomelj. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik dne 13. 7. 2018 ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo tako, da je prečkal reko Kolpo. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil 18. 7. 2018. Tožnik ob podaji prošnje in do izdaje sklepa kljub opozorilom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko na podlagi katerega bi bilo v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče (kot nesporno) ugotoviti njegovo istovetnost. Obenem pristojni organ na podlagi podatkov zbranih uradoma in od tožnika, ugotavlja, da je tožnik že več mesecev ilegalno prehajal državne meje različnih držav, med drugim tudi držav članic EU. Za mednarodno zaščito je že zaprosil v Grčiji, vendar tam ni počakal na zaključek postopka. V drugih državah, ki jih je prečkal pred prihodom v Slovenijo, tudi v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Zato mu je po presoji pristojnega organa skladno s sodbo naslovnega sodišča I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018 treba omejiti gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in mu na ta način kot osebi katere istovetnost ni izkazana preprečiti nadaljnje prehajanje mej držav članic EU.

3. Nadalje iz razlogov sklepa sledi, da je pristojni organ migracijskim organom Grčije posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe je pristojni organ omenjeno državo zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi pristojni organ ocenjuje ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj pogojev za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Pri tem ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija in Hrvaška) pa tudi ostalih Evropskih državah (Črna Gora, Albanija, BIH...). Tožnik je sicer izjavil, da v Grčiji ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kar pa ne drži, saj je tožnik v podatkovni bazi EURODAC zaveden pod številko 1, kar pomeni da je bil v Grčiji prosilec in nikakor ne tujec, kot sam navaja. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi, po zaključeni obravnavi, na kateri je bil prisoten tudi prevajalec, pa je bil izpuščen. Če bi bil tožnik registriran kot tujec, ga policijska postaja vsekakor ne bi izpustila, saj se je v Grčiji nahajal nezakonito, zato izgovor tožnika, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji ni prepričljiv in ne upraviči njegovega ravnanja, da je Grčijo zapustil še pred zaključkom postopka. To po mnenju pristojnega organa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega (tudi) po Dublinski uredbi. Ugotavljala se še, da je meje prehajal nezakonito in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, s čimer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno torej obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici – Grčiji, kamor tožnik ne želi. Zato je na mestu, da se ga pridrži na podlagi Dublinske uredbe, pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na center za tujce, saj se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da z uporabo tega – milejšega ukrepa (namestitev tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Dublinsko uredbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi podaja navedbe v smeri neutemeljenosti omejitve gibanja za namen predaje po Dublinski uredbi v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Meni, da je obveznost Republike Grčije sprejeti tožnika na podlagi drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe verjetno že prenehala, saj je bilo ugotovljeno, da je ozemlje Grčije oziroma ozemlje drugih držav članic EU tožnik zapustil za najmanj tri mesece. Zato bo toženka ugotovila, da izvedbe postopka za predajo ni mogoče izvršiti in da tožnika v Republiko Grčijo ne bo mogoče vračati in bo toženka obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik podal dne 26. 7. 2018 in že prejel vabilo na osebni razgovor, ki ga bo imel 22. 8. 2018. Po povedanem toženka ne more več omejiti gibanja tožniku po določbah Dublinske uredbe. V nadaljevanju tožbe tožnik še navaja, da ne listine ne obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebujeta dokazil za izpolnjevanje ustreznosti uporabe 68. člena ZTuj-2 in posledično uporabe Dublinske uredbe. Takšen sklep je pomanjkljiv in se ga ne more preizkusiti, prav tako pa izrek sklepa nasprotuje samemu sebi in razlogom sklepa, saj v njem niso navedena odločilna dejstva.

5. Iz sklepa je razvidno, da se sklep v svoji obrazložitvi opira tudi na uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ni razvidno dejstvo, ki ga navaja tožnik pri podaji prošnje in ki ga bo organ preveril in ugotavljal. Ni razvidna tudi posledična povezava med ugotavljanjem tega konkretnega dejstva in omejitvijo gibanja ter, da bi organ določno in konkretno obrazložil zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

6. Skupaj s tožbo tožnik tudi predlaga sodišču, da izda začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Z izrečenim ukrepom omejitve gibanja je poseženo v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja škodo že samo po sebi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 8. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

9. Tožba je delno utemeljena.

10. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje cilja po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka) in (po peti alineji prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma med tem, ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se ob posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

11. Po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12. Toženka svojo odločitev o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost opira na 97. člen ZTuj-2, saj tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko ter na okoliščini, da je tožnik potni list pustil pri tihotapcu v Turčiji. Po presoji sodišča iz navedenih okoliščin še ne izhaja očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja tožnik. Dejstvo, da ni mogel predložiti osebnega dokumenta s sliko, samo po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost. Toženka ne navaja, zakaj tožniku ne verjame, da je potni list moral izročiti organizatorju poti in da ima ostale osebne dokumente spravljene v Maroku, kar tožnik ponavlja ves čas postopka. Glede na pomembnost osebnih dokumentov, kot jo navaja tudi toženka, se sodišču ne zdi nelogično, da tožnik na pot ni vzel vseh svojih osebnih dokumentov (torej tudi osebne izkaznice). Da je organizator poti kot pogoj zahteval izročitev potnega lista, pa se glede na zavržno naravo tihotapljenja ljudi, sodišču tudi ne zdi tako zelo nelogično, da bi brez posebne utemeljitve lahko sledilo posplošenemu razzlogovanju toženke. V Grčiji so mu bili na podlagi njegove prošnje za mednarodno zaščito vzeti tudi prstni odtisi. Ker po navedenem dejstva, ki jih v izpodbijani odločbi navaja toženka, ne zadostujejo za obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, je izpodbijana odločitev glede razloga iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

13. Sodišče je zato v tem delu tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo glede razloga „ugotavljanja istovetnosti“ odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Sodišče pa po pregledu spisa in potem, ko je slišalo tožnika sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožniku omeji gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pravilna in skladna z zakonom.

15. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Dublinske uredbe pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila glede na razloge sklepa s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Sodišče se z razlogi toženke, ki so navedeni na peti in šesti strani izpodbijanega sklepa strinja in jih zato ne ponavlja temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

17. Ilegalno prehajanje državnih mej nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Zanemarljivo po presoji sodišča tudi ni, da je tožnik kot izhaja iz podatkov spisa in njegove izpovedbe pred sodiščem, v Slovenijo stopil ilegalno (preko reke Kolpe) dne 13. 7. 2018, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 18. 7. 2018, ko je že bil nastanjen v Centru za tujce. Sodišče kot neprepričljive ocenjuje tudi tožnikove izjave, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ravno nasprotno kažejo uradni podatki EURODAC, ki se nahajajo v upravnih spisih. Ob tej priliki so bili tožniku vzeti tudi prstni odtisi. Sodišče s tudi strinja z razlago toženke, da je bil tožnik v Grčiji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, saj bi bilo nemogoče, da bi se kot tujec v Grčiji nahajal kar štiri mesece, ne da bi bil kontroliran s strani policistov, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

18. Toženka je sklep oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe ter 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka ter 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člen ZTuj-2 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji). Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

19. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2.

20. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal iz države v državo ter da je po podatkih EURODAC, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Tožnik to dejstvo sicer zanika, ampak mu sodišče, kot mu že ni toženka, ne verjame. Podatek o tem, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji izhaja iz uradnih podatkov, ki temeljijo na prstnih odtisih posameznika. Grčijo je samovoljno zapustil. V drugih državah, ki jih je prehajal, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Kot ciljno državo je navajal Italijo, pa države EU, na zaslišanju pa je izjavil, da ciljne države nima.

21. Na vprašanje zakaj že takoj, ko so ga prijeli policisti ni zaprosil za mednarodno zaščito, je na zaslišanju izjavil, da si je kasneje premislil in je zato po 4 dneh zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče kot neprepričljivo ocenjuje tožnikovo izjavo, da ima namen počakati do zaključka postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je v postopku spreminjal izjave glede ciljne države, ima pa sorodnike v Nemčiji, Belgiji in Franciji. Vse navedeno tudi sodišče, enako kot toženko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi. Po mnenju sodišča pa izrečeni ukrep omejitve gibanja ni mogoče utemeljiti na razlogu iz tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito.

22. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi zakaj drugih manj prisilnih ukrepom kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru, kot edinem razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru z oziroma na razmere v azilnem domu kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce sicer res gre za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo namestitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren posega pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce dobre, da je vse zagotovljeno in imajo dnevno enourno možnost rekreacije na dvorišču.

23. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnik pridrži na prostore in območje Centra za tujce, na podlagi 5 alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Kot pravno nerelavantne sodišče zavrača tožbene ugovore glede odgovornosti Grčije za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj ne gre za pravno situacijo iz tega spora.

K točki II izreka:

24. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

25. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 722/2018-15
• UPRS Sodba in sklep I U 1263/2018-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1466/2018