UPRS Sodba I U 1717/2017-11

Jedro

Sklep o davčni izvršbi temelji na odločbi A., ki je postala izvršljiva dne 25. 7. 2010. Ker je A. ugotovil zastaranje pravice do izterjave obveznosti (za odprte terjatve do dne 31. 7. 2006), je vložil delni umik, prvostopenjski organ pa izdal izpodbijani sklep. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 namreč davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim, če je pravica do davčne izvršbe zastarala, in s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-191858/2014-3 z dne 7. 5. 2015 zoper tožnico delno ustavil, nadaljeval pa jo je za preostali dolg: prispevek za zdravstveno zavarovanje v višini 480,94 EUR, zamudne obresti do dne 23. 12. 2016 v višini 180,56 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska 480,94 EUR, ki tečejo od dne 24. 12. 2016 dalje. Iz obrazložitve sledi, da je prvostopenjski organ po tem, ko je začel davčno izvršbo zoper tožnico, dne 21. 12. 2016 prejel delni umik predlagatelja izvršbe, A. (v nadaljevanju A.), zato je izvršbo v tem delu ustavil na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-498-2-33/2017-3 z dne 30. 6. 2017 zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi najprej pojasni, da je prvostopenjski organ dne 7. 5. 2015 izdal sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-191858/2014-3 na podlagi odločbe A., po izdaji sklepa pa je A. vložil delni umik zaradi ugotovitve zastaranja pravice do izterjave obveznosti (odprte terjatve do dne 31. 7. 2006), zato je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep. V nadaljevanju se sklicuje na 155. člen ZDavP-2, ki določa, kdaj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Pojasni še, da je predmet postopka zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, zato navedbe, ki se nanašajo na sam postopek davčne izvršbe, ne morejo biti upoštevane.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je od dne 1. 6. 2015 zdravstveno zavarovana s strani Centra za socialno delo, pred tem pa ni bila zdravstveno zavarovana, zato je toženka nima pravice terjati za plačilo tega. Četudi pa bi toženka bila upravičena do plačila, pa bi morala najprej upoštevati sklep sodišča In 1539/2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 3. 1. 2014.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločitev sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-191858/2014-3 temelji na odločbi A. št. 25-4250-1/2009/177 z dne 9. 6. 2010, ki je postala izvršljiva dne 25. 7. 2010. Ker je A. ugotovil zastaranje pravice do izterjave obveznosti (za odprte terjatve do dne 31. 7. 2006), je vložil delni umik, prvostopenjski organ pa izdal izpodbijani sklep. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 namreč davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim, če je pravica do davčne izvršbe zastarala, in s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Prvostopenjski organ je zato postopal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek davčne izvršbe, upoštevajoč delni umik Zavoda, in izvršbo nadaljeval za preostali dolg.

8. Ob tem sodišče dodaja, da so tožbeni ugovori povsem splošni in nekonkretizirani. Tožnica v tožbi le vztraja, da pred 1. 6. 2015 ni bila zdravstveno zavarovana, zato je davčni organ nima pravice terjati za plačilo prispevkov. Iz navedenega ugovora je mogoče razbrati, da tožnica predmetni sklep izpodbija iz razloga, ker meni, da za izdajo odločbe A. (s katero ji je bilo naloženo plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje), zaradi katere je bil izdan sklep o davčni izvršbi in izpodbijani sklep, ni bilo podlage. V zvezi s tem je že drugostopenjski organ tožnici pravilno pojasnil, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov (odločba A.) je bila izdana v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

9. Kot nerelevantno sodišče zavrača tudi tožničino sklicevanje na sodni izvršilni postopek oziroma na sklep sodišča In 1539/2010, saj je predmet tega postopka zgolj presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 891/2020-10
• UPRS sodba I U 1277/2013
• UPRS Sodba II U 376/2018-18