<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 836/2017-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.836.2017.12
Evidenčna številka:UP00013528
Datum odločbe:16.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), mag. Marjanca Faganel
Področje:DAVKI
Institut:davek od dohodkov pravnih oseb - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - fiktivni računi - navidezni (aplikacijski) posli

Jedro

Pogodbe o poslovnem sodelovanju in na njihovi podlagi izstavljene fakture za storitve, ki niso bile plačane, ker dejansko tudi niso bile opravljene, so predstavljale zgolj podlago za izpeljavo pogodbe o konverziji terjatev, s katero je E.E. konvertirala in torej pridobila poslovni delež v višini 150.057,00 EUR (tožnica je torej E.E. brezplačno omogočila vknjižbo deleža), ki se obravnava kot prejemek fizične osebe, obdavčen z dohodnino. S tem pa je tudi povsem jasno zapisano, kateri je bil tisti realni pravni posel, ki je merodajen za obdavčenje in ne drži, kot to očita tožba v zvezi z obdavčitvijo z dohodnino, da naj realni pravni posli ne bi bili jasni, fiktivni posli pa ne morejo biti predmet obdavčitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO), davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve ter davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2015 tožnici z izpodbijano odločbo št. DT 0610-580/2014-38 z dne 20. 6. 2016 odmeril in naložil v plačilo davke in prispevke za zaposleno družbenico s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 115.703,78 EUR (I. točka izreka izpodbijane odločbe), DDPO za leti 2013 in 2014 s pripadajočimi obrestmi v znesku 7.527,59 EUR (II. in III. točka izreka izpodbijane odločbe) ter DDV za obdobje od aprila 2013 do junija 2015 s pripadajočimi obrestmi v znesku 45.870,16 EUR (IV. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Izpodbijana odločba obširno predstavlja aktivnosti fizičnih in pravnih oseb, ki so s tožnico lastniško, upravljavsko in / ali poslovno povezane, ter same tožnice. Prvostopenjski davčni organ v tej zvezi podrobno opiše zgodovino ustanovitve tožnice, sprememb v njeni personalni podstati ter oseb, s katerimi je tožnica povezana. Navaja, da gre za mrežo /.../, ki po računih izkazujejo, da tržijo prehranska dopolnila, v resnici pa ta prehranska dopolnila samo „krožijo“, pojavljajo pa se vzorci ponavljajočih nakupov in prodaj med znanimi, poslovno povezanimi družbami. Tožnica ima sicer kot glavno dejavnost registrirano dejavnost proizvodnje farmacevtskih surovin, ki pa se na sedežu tožnice ne opravlja, temveč se tožnica v resnici ukvarja z drugo, skrito dejavnostjo, tj. prejemanjem fiktivnih faktur za storitve od poslovno povezanih družb. Tožnica je tako prejela fiktivne račune med drugim od družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., in sicer za storitve, ki niso bile opravljene, izdani računi pa tudi niso ustrezali merodajnim predpisom. Glede z izpodbijano odločbo odmerjenih davkov in prispevkov pa se izpodbijana odločba nanaša na tri tematske sklope, tj. na ugotovitve zaradi DDPO, davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve ter DDV.

3. Glede davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve prvostopenjski davčni organ navaja, da je tožnica enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, v kateri je edina družbenica E.E. F.F. je pri tožnici zaposlena od 1. 10. 2013. Leta 2014 je E.E. povišala osnovni kapital tožnice iz 7.500,00 EUR za dodatnih 150.057,00 EUR in iz tega naslova pridobila nov dodaten poslovni delež v kapitalu tožnice. Kapital je E.E. povišala s stvarnim vložkom v cit. višini, in sicer s konverzijo terjatev do tožnice, ki jih je E.E. predhodno pridobila s pogodbo v letu 2014 od cedenta, družbe A. d.o.o. S pogodbo se je zavezala cedentu A. d.o.o. plačati za odstopljene terjatve 150.057,00 EUR do dne 31.12.2014. Slednja je v letih 2013 in 2014 tožnici izdala 28 računov za različne storitve. Ti računi niso bili plačani s strani tožnice, tožnica pa je po pogodbi soglašala z njihovo konverzijo v svoj kapital. Tožnica je pojasnila, da je do odstopa terjatev prišlo na podlagi poslovne odločitve pri tožnici, s čimer so želeli izboljšati njeno nadaljnje poslovanje. Prvostopenjski davčni organ meni, da gre pri tem za zlorabo razpolaganja, saj ne obstajajo sprejemljivi ekonomski razlogi za takšno razpolaganje. Takšni pravni posli se obravnavajo v skladu z njihovo vsebino, ta pa je izkazana pridobitev vrednosti v znesku 150.057,00 EUR. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da je ta vrednost bila v poslovnih knjigah izkazana fiktivno. Zato velja, da je E.E. s tem, ko je pridobljene terjatve vložila v kapital tožnice in pridobila iz tega naslova nov poslovni delež, brezplačno pridobila premoženjsko korist v vrednosti 150.057,00 EUR, kar pa predstavlja drug prejemek iz delovnega razmerja, ki je obdavčljiv na podlagi 1. točke 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in na podlagi 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV). Te brezplačne koristi iz delovnega razmerja tožnica, kot plačnik davka, ni zmanjšala za davčni odtegljaj, ki bi ga morala obračunati. Zato prvostopenjski davčni organ v takšnem primeru izračuna davčni odtegljaj in ga naloži v plačilo plačniku davka, ki pa ima nato v skladu s četrtim odstavkom 59. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravico le-tega izterjati od fizične osebe, ki ji je bil izplačan celoten (bruto) znesek brez obračunanega in odtegnjenega davka.

4. Glede DDPO prvostopenjski davčni organ ugotavlja, da je tožnica v vsem inšpiciranem obdobju prejemala fiktivne račune za storitve, ki jih je knjižila med stroške za opravljanje dejavnosti, nato pa je nekatere od teh konec leta stornirala ter preknjižila na drug konto (nedokončana proizvodnja). Zaračunane storitve po prejetih računih niso nastale, so navidezne in zato neupravičeno evidentirane v obračunih DDPO. Davčni organ na straneh 26-33 izpodbijane odločbe natančno analizira pomanjkljivost spornih računov in pogodb za leti 2013 in 2014. Zaključi, da iz teh s strani tožnice prejetih računov družb A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o. ni mogoče spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov, toženka pa v zvezi s temi prejetimi storitvami tudi ni vodila nikakršnih drugih evidenc oz. listin, iz katerih bi bilo mogoče natančno spoznati vrsto in količino zaračunane storitve; vsi sporni računi so tudi vsebovali presplošen opis storitev, niso imeli tudi ne natančne navedbe predmeta, torej natančnega vsebinskega in količinskega opisa storitev. Narave in obsega predmetnih poslovnih dogodkov ni bilo mogoče pripoznati niti iz predloženih pogodb, saj le-te ne vsebujejo niti bistvenih elementov, ki so predpisani za sklenitev pogodbe, to je konkreten predmet in konkretna cena za posamezen predmet; ker le-to ni niti določeno niti določljivo, so te pogodbe že iz tega razloga neverodostojne listine, davčno pa so priznani le tisti odhodki, ki temeljijo na verodostojni listini, kot jo opredeljujejo računovodski standardi. Mednje se vštevajo za davčne namene le tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, to pa niso tisti, ki niso neposredno potrebni za opravljanje dejavnosti, imajo značaj privatnosti in niso skladni z običajno poslovno prakso skladno z 29. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Tako je tožnica v letu 2013 upoštevala za 99.390,00 EUR neupravičenih stroškov za različne storitve (uporaba informacijskega sistema, IT podpora, najemnine, poslovodenje in osebne storitve ter administrativne storitve), nato je za 90.390,00 EUR stroškov stornirala in preknjižila na konto nedokončane proizvodnje, v stroških pa je ostalo za 9.000,00 EUR neupravičeno odbitih stroškov iz naslova najemnin, posledično pa je za toliko bila prenizka davčna osnova in za 1.530,00 EUR prenizka davčna obveznost iz naslova DDPO za leto 2013. Tožnica je nato v letu 2014 upoštevala za 87.654,67 EUR neupravičenih stroškov za storitve več družb (družbe A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o.), nato je za 52.680,00 EUR stroškov stornirala in preknjižila na konto nedokončane proizvodnje, v stroških pa je ostalo za 34.974,67 EUR neupravičeno odbitih stroškov, posledično pa je za toliko bila prenizka davčna osnova in za 5.945,69 EUR prenizka davčna obveznost iz naslova DDPO za leto 2014.

5. Glede DDV prvostopenjski davčni organ zapiše, da zaračunane storitve po prejetih računih niso nastale, so navidezne in zato neupravičeno evidentirane tudi v obračunih DDV. Davčni organ na straneh 26-36 izpodbijane odločbe natančno analizira pomanjkljivost spornih računov in pogodb za leta 2013, 2014 in 2015. Navidezni in fiktivni posli so se sklepali z verigo akterjev, ki so z izmenjavo navideznih, fiktivnih listin prikazovali fiktivne posle, z namenom prevare davčnega organa zaradi neplačila davka in zaradi davčne goljufije pri uveljavljanju spornega DDV ter posledično izkazovanju fiktivnih presežkov DDV z zahtevki za pobote in vračila. Tožnica je akceptirala fiktivne poslovne listine, jih uvrstila v svoje davčne evidence in s tem na nezakonit način izkazovala poslovne terjatve za vstopni DDV in na takšen način izvedla zlorabo sistema DDV. Pravica do odbitka vstopnega DDV pa je vezana na kumulativno izpolnitev naslednjih pogojev: (i) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, (ii) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, (iii) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in (iv) da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V konkretnem primeru je davčni organ prve stopnje ugotovil: (i) da se dobava blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca ni zgodila, da je šlo za navidezne, fiktivne pravne posle, da je prišlo do oškodovanja proračuna, ker obračunani DDV ni bil plačan, odbitek vstopnega DDV pa je bil uveljavljan, (ii) da računi, na podlagi katerih je tožnica uveljavljala pravico do vstopnega DDV, ne vsebujejo obveznih sestavih iz 6. točke 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in je že to zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, (iii) da tožnica ni uporabila blaga oz. storitev za namene njenih obdavčenih transakcij, saj zaračunanih storitev po prejetih računih od družb A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o. ni zaračunala naprej, drugim v dobavni verigi in (iv) da je tožnica opravila izdajanje računa sama sebi (kar izhaja iz tega, da je račune s strani družbe A. d.o.o. izdajala E.E.) in zato ne more biti dvoma, da je vedela, da sodeluje pri davčni goljufiji. Zato se tožnici ne prizna pravica do vstopnega DDV za leto 2013 v znesku 20.874,60 EUR z vključenimi obrestmi, za leto 2014 v znesku 19.284,02 EUR z vključenimi obrestmi in za leto 2015 v znesku 5.335,00 EUR z vključenimi obrestmi, kar skupaj s pripadajočimi obrestmi predstavlja celokupni znesek 45.870,16 EUR.

6. Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo pritožila. Navedla je, da ne drži, da naj tožnica ne bi dejansko opravljala dejavnosti (pre)prodaje prehranskih dopolnil, samo zato, ker so v nabavno-prodajni verigi povezane osebe še ne gre za fiktivne prodaje in transakcije, kot tudi ne zato, kakšni so poslovni prostori tožnice. Izpodbijana odločba ne navede konkretnih razlogov za fiktivnost poslov. Očitek, da naj bi fiktivnost izhajala iz premalo konkretiziranih računov, izhaja samo iz listin - računov, brez da bi organ preverjal pri naslovnikih, izdajateljih in tožnici. Presplošnost računa ne pomeni, da storitev ni bilo. Tožnica očita tudi pavšalnost glede ugotovitve, da njena direktorica dela za družbo A,, poleg tega po njenem ni jasno, kako to vpliva na odmero davka. Obračunan davek iz naslova nepriznanja vstopnega DDV ne vsebuje opredelitve do posameznih računov, zato je obračunan neutemeljeno in njegovi razlogi niso predstavljeni. Tožnica dejansko izdeluje in prodaja prehranska dopolnila iz surovine Belinal, ki se prodajajo v vsaki lekarni. Dejansko opravlja tudi dejavnost proizvodnje, predvsem pa distribucije prehranskih dopolnil. Glede odmere davkov in prispevkov zaradi deleža, pridobljenega s konverzijo terjatev, tožnica uveljavlja, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, s katerim poslom naj bi družbenica tožnice pridobila neodplačno korist ter tudi ne kaj in kdaj naj bi pridobila. Trdi, da E.E. ni od tožnice prejela niti evra, tudi ne s svojim vložkom v kapital tožnice, in da je korist pridobila kvečjemu od odstopnika A. d.o.o. Zato bi bil predmet dodatne obdavčitve lahko samo ta poslovni subjekt (op. sodišča: sodišče razume, da je tu mišljena družba A. d.o.o.), ne pa tožnica, ki E.E. ni dala ničesar, zato je v tem delu zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega, če so posli fiktivni (kot to trdi toženka) in če bi E.E. prejela takšno fiktivno premoženje od tožnice (ne pa od A. d.o.o., kot to trdi tožnica), ne morejo biti fiktivni posli predmet obdavčitve, ker bi to bila kršitev tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2.

7. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Glede konkretnih pritožbenih navedb (op. sodišča: drugostopenjski davčni organ se je v tej zvezi opredeljeval glede odmere davkov in prispevkov zaradi deleža, pridobljenega s konverzijo terjatev) je drugostopenjski davčni organ navedel, da so računi in pogodbe, na katerih temelji pridobitev poslovnega deleža, fiktivni. Računi za najem, administrativne storitve in uporabo informacijskega sistema, ki so bili predmet cesije, nimajo specifikacije, le-ta tudi ni razvidna iz pogodb o poslovnem sodelovanju. Račun za družbo A. je izstavila direktorica tožnice E.E., najemnina je bila neobičajno visoka, neobičajno visoke pa so bile tudi cene za ostale storitve, pri čemer ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi le-te bile dejansko opravljene. Dokazano tudi ni, da bi družba A. imela kapacitete, da jih opravi, niti da bi jih tožnica potrebovala ali dobila. Tudi ne obstaja razlaga, zakaj so bile iste storitve v različnih obdobjih zaračunane v povsem različnih zneskih. Tudi ni logično, zakaj družba A. svojih terjatev ne bi poskušala izterjati od tožnice ali jih dobiti plačanih od prevzemnika. Poslov, po katerih so zaračunane nepreverljive vsote oz. po katerih zaračunani zneski niti v enem primeru niso plačani, osebe, ki ne bi bile povezane, ne bi sklepale. To pomeni, da je pri pogodbah o poslovnem sodelovanju med tožnico in družbo A. šlo za navidezne pravne posle. Tudi po presoji drugostopenjskega davčnega organa so pogodbo o poslovnem sodelovanju in na njihovi podlagi izstavljeni računi za storitve, ki niso bile plačane, ker dejansko tudi niso bile opravljene, predstavljali zgolj podlago za izpeljavo pogodbe o konverziji, s katero je družbenica E.E. konvertirala terjatve v poslovni delež v višini 150.057,00 EUR. Takšna je bila tudi dejanska volja obeh pogodbenih strank, zato je ta brezplačno pridobljena premoženjska korist pravilno obravnavana kot prejemek fizične osebe, obdavčljiv z dohodnino. Ker je torej tožnica svoji družbenici in direktorici brezplačno omogočila vknjižbo deleža, je potrebno odvesti davke in prispevke. Do ostalih pritožbenih navedb se drugostopenjski davčni organ ni opredeljeval, češ da so pavšalne in za zadevo niso bistvene.

8. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore, ki so enaki njenim pritožbenim navedbam, dodatno pa še izpostavlja, da se drugostopenjski davčni organ ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov. Samo zato, ker so v nabavno-prodajni verigi povezane osebe, po stališču tožnice še ne gre za fiktivne prodaje in transakcije, kot tudi ne zato, kakšni so poslovni prostori tožnice, in da izpodbijana odločba ne navede konkretnih razlogov za fiktivnost poslov. Drugostopenjska odločba se konkretno opredeli samo do obdavčitve drugega prejemka iz delovnega razmerja z dohodnino. Tudi glede slednjega so tožničini tožbeni ugovori enaki njenim pritožbenim navedbam, dodatno pa v tej zvezi izpostavi, da naj bi drugostopenjska odločba bila sama s seboj v nasprotju, saj navaja, da je E.E. brezplačno pridobila osebno korist, tj. terjatev od družbe A. in ne od tožnice. Ugotovitve drugostopenjskega organa o simuliranem pravnem poslu negirajo tožničino davčno obveznost, ker bi morala toženka ugotoviti in navesti, kateri so disimulirani pravni posli, kakšno podlago imajo, ter kdo in v kakšni višini je z njimi okoriščen, da bi jih lahko obdavčila. Ti realni pravni posli pa niso jasni.

10. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, so pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Glede okoliščine, ali tožnica dejansko opravlja dejavnost proizvodnje in/ali (pre)prodaje prehranskih dopolnil, ter glede fiktivnosti spornih računov in povezanih pravnih poslov, se drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi ni opredelil do tozadevno podanih pritožbenih navedb tožnice, kar sodišče s to sodbo po pooblastilu iz 2. alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 korigira (prim. točki 16. in 17. obrazložitve).

13. Sodišče uvodoma graja zgradbo izpodbijane odločbe, saj je le-ta nesistematična, kar naslovniku in kateremukoli drugemu bralcu otežuje njeno razumevanje in spoznanje njenih bistvenih razlogov. Nesistematičnost izpodbijane odločbe sicer ni tolikšna, da bi izpodbijane odločbe ne bilo mogoče preizkusiti in bi zato bila podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka, kot to tožnica uveljavlja s tožbo. Sodišče je zato v predstavitvi izpodbijane odločbe v tej sodbi (točke 3. do 5. obrazložitve) skušalo vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe povzeti na takšen, bolj sistematičen način.

14. V dejanskem pogledu (kar se tiče poslovanja tožnice in (ne)fiktivnosti računov) se tožnica ne strinja z dokazno oceno v postopku že izvedenih dokazov, sicer pa očita pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe in napačno uporabo materialnega zakona. Zato tiste dejanske okoliščine, ki so pravno relevantne in so podlaga za izpodbijano odločbo, po presoji sodišča tudi s tožbo niso izpodbite, sodišče pa v tej sodbi tako izhaja iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta skladno s 60. členom ZUS-1 in je povzeto zgoraj v tej sodbi (točke 3. do 5. obrazložitve).

15. Glede tožbenega ugovora, da ne drži, da naj tožnica ne bi dejansko opravljala dejavnosti proizvodnje in/ali (pre)prodaje prehranskih dopolnil, sodišče tožnici ne more slediti, saj ni z ničemer izpodbila ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa v tej smeri, ki jih le-ta jasno navaja na straneh 8-13 izpodbijane odločbe, na kar se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje. Prvostopenjski davčni organ konkretno in podrobno ter z več vidikov (pregled prostorov, pregled zalog, pregled uradnih evidenc pri ZIRS, pregled nabav, pregled prodaj) opredeli, zakaj smatra, da tožnica ne opravlja dejavnosti v zvezi s farmacevtskimi surovinami oz. v zvezi s prehranskimi dopolnili. Sodišče temu še dodatno sledi iz razloga, ker gre za negativno dejstvo, ki bi ga tožnica lahko, v kolikor bi bila resnica drugačna, povsem enostavno izpodbila in dokazala, da se ukvarja z dejavnostjo, ki jo zatrjuje, saj bi lahko denimo dokazala konkretne okoliščine svoje nabave, kaj nato z vhodnimi surovinami počne, kako ima urejene zaloge ter konkretne okoliščine svoje prodaje. Tožnica v tej smeri v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ni podala konkretnih navedb niti dokaznih predlogov, v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo je navedla le pritožbeno novoto, češ da bi se lahko toženka prepričala o njeni izdelavi in prodaji prehranskih dopolnil iz surovine Belinal v vsaki lekarni, pri čemer pa ni skladno z 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 obrazložila, zakaj jih ni navedla že poprej v postopku. Zato so te navedbe neupoštevne, enako pa velja tudi za v tej zvezi ponovljene tožbene ugovore. Tudi glede dveh računov družbe G. d.o.o., ki sta bila tožnici izdana v letih 2014 in 2015 ter fiktivnost katerih tožnica v tožbi ponovno zanika ter v tej zvezi argumentira svoje dejansko izvajanje dejavnosti proizvodnje, predvsem pa distribucije prehranskih dopolnil, se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe na straneh 43-47. Prvostopenjski davčni organ tam povsem konkretno navede in dokaže, da naj bi sodeč po omenjenih dveh računih tožnica od (povezane) družbe G. d.o.o. prejela več surovine, kot pa jo je G. d.o.o. kupil pri svojem dobavitelju (družbi H.), pri čemer G. d.o.o. sploh ni registriran za trženje prehranskih dopolnil. Nadalje pa je prvostopenjski davčni organ tudi ovrgel neplavzibilno obrazložitev tožnice, da je od G. d.o.o. prejeto surovino, ker tožnica nima lastne proizvodnje, takoj po prevzemu prodala v Italijo, v tovarno ..., kjer naj bi se vršila proizvodnja prehranskih dopolnil. Temu prvostopenjski davčni organ pravilno ni sledil, saj tožnica za leti 2014 in 2015 ni prijavila dobav blaga v Italijo v svojih rekapitulacijskih poročilih. V tej zvezi pa prvostopenjski davčni organ tudi argumentirano in konsistentno obrazloži, da kredit, pridobljen s strani tožnice od I. za namen poplačila predmetnih dveh računov izdajatelja G. d.o.o., dejansko ni bil porabljen namensko, temveč za poplačilo drugih obveznosti (davkov in prispevkov na osebne dohodke, izplačane pri tožnici) ter porokov pri omenjenem kreditu.

16. Sodišče torej ocenjuje, da tožnica dejansko ne opravlja dejavnosti proizvodnje in/ali (pre)prodaje prehranskih dopolnil, pri čemer so bili v tej zvezi v postopku izdaje izpodbijane odločbe izvedeni številni dokazi, ki so bili po presoji sodišča pravilno presojeni, izpodbijana odločba je v tej zvezi pravilna in sodišče tozadevno sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe.

17. Glede tožbenih ugovorov, da izpodbijana odločba ne navede konkretnih razlogov za fiktivnost poslov in da naj toženka ne bi ustrezno izvedla dokaznega postopka, saj je izhajala samo iz listin (računov), ne da bi zadeve preverjala pri izdajateljih in naslovnikih računov ter pri tožnici, sodišče tožnici ne da prav. Dokazni postopek v tej zvezi je bil obsežen in tožnica je imela vse možnosti sodelovanja v postopku, saj jo je prvostopenjski davčni organ večkrat pozival na podajo pojasnil in predložitev dokumentacije, tožnica pa se je na to odzivala. Prvostopenjski davčni organ je ravno nasprotno od tega, kar mu očita tožnica, obširno preverjal in v izpodbijani odločbi (prim. strani 16-37 in 43-44 izpodbijane odločbe) navajal okoliščine glede izdajateljev fiktivnih računov ter podpisnikov fiktivnih pogodb. V kolikor je tožnica menila, da kaj od teh ugotovitev ne drži, je imela možnost to uveljavljati v davčnem inšpekcijskem nadzoru, a tega ni storila oz. tega ni storila na ustrezen način. Zgolj pavšalna tožbena navedba, da bi toženka morala preverjati dejanskost poslovanja pri izdajateljih in naslovnikih računov ter pri tožnici, ne more prestati sodne presoje. Tožnica bi morala skladno s tretjim odstavkom 10. člena ZDavP-2 sama navesti vsa relevantna dejstva in predlagati ustrezne dokaze za svoje navedbe, česar ne more prevaliti na toženko. Zato sodišče v tej zvezi sledi dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega davčnega organa na straneh 24-37 izpodbijane odločbe in se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

18. Tožba navaja tudi, da obračunan davek iz naslova nepriznanja vstopnega DDV ne vsebuje opredelitve do posameznih računov, kar ne drži. Opredelitev do vseh spornih računov je v izpodbijani odločbi vsebovana na straneh 24-34, kar je skupaj podlaga tako da odmero DDPO (na straneh 53-57 izpodbijane odločbe) kot tudi za odmero DDV (na straneh 37-41 izpodbijane odločbe), pri čemer oba ukrepa temeljita na skupno predhodno navedenem dejanskem stanju. Sodišče v tej zvezi dodaja še, da že tako ugotovljena fiktivnost predmetnih računov sama po sebi zadostuje za nedovoljenost odbitka vstopnega DDV. Velja pa to še toliko bolj upoštevaje tudi dejstvo, da predmetni računi ne vsebujejo predpisanih elementov po 82. členu ZDDV-1, kot to konkretizirano argumentira prvostopenjski davčni organ na straneh 27-28 izpodbijane odločbe, kar ravno tako predstavlja samostojen razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV.

19. Tožnica očita tudi pavšalnost glede ugotovitve, da njena direktorica dela za družbo A., poleg tega tudi po njenem ni jasno, kako to vpliva na odmero davka. Sodišče smatra, da ugotovitve toženke v tej zvezi niso pavšalne, ampak so konkretne (prim. obrazložitev izpodbijane odločbe na straneh 16 in 17, kjer je povsem konkretno navedeno, da je E.E. pooblaščena, da med drugim tudi družbo A. d.o.o. zastopa pred finančnimi organi, da v davčnih inšpekcijskih nadzorih predlaga dokumentacijo, podpisuje in izdaja dobavnice, račune ipd., kar toženka dokazuje primeroma tudi s fakturo družbe A. d.o.o., na kateri je navedeno, da jo je izdala E.E.), pri čemer jih tožnica niti ne osporava. Kako ta ugotovitev toženke vpliva na obdavčitev v danem primeru pa iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, denimo na strani 39 izpodbijane odločbe (alinea Ad 4.). Sodišče na tem mestu dodaja še, da, kot je to obrazloženo že zgoraj (točka 18. obrazložitve), ta okoliščina ni ključna za odločitev o pravici do odbitka vstopnega DDV, saj odbitek ni dovoljen že zato, ker zaračunane storitve niso bile opravljene in ker toženka zanje nima izpravnih računov. Gre pa za okoliščino, ki dodatno utemeljuje ugotovitve, ki se nanašajo na poslovanje tožnice in z njo povezanih oseb.

20. Glede odmerjenih in z izpodbijano odločbo v plačilo naloženih davkov in prispevkov od drugega dohodka E.E. iz zaposlitve sodišče sledi vsem ugotovitvam prvostopenjskega davčnega organa, kot so navedene na straneh 47-53 in 61-63. Obenem pa se sodišče tozadevno sklicuje tudi na odločbo drugostopenjskega davčnega organa št. DT 499-02-14/2016 z dne 8. 3. 2017, natančneje na razloge navedene na straneh 4-6 predmetne odločbe. Bistveno je, da so bile fakture, ki so bile predmet cesije od odstopnika A. d.o.o. na fizično osebo E.E. ter nato tudi predmet konverzije v kapital tožnice, fiktivne (iz razlogov, navedenih na straneh 24-34 izpodbijane odločbe). Nadalje je bistveno, da je E.E. kot rezultat vseh pravnih poslov (cesija, konverzija, povečanje kapitala, prevzem novega vložka) na koncu postala imetnica novega poslovnega deleža v kapitalu tožnice v nominalni višini 150.057,00 EUR, pri čemer za kaj takšnega ne obstajajo sprejemljivi ekonomski razlogi (obrazložitev tožnice, da je do odstopa terjatev prišlo iz naslova poslovne odločitve pri tožnici, saj so nameravali na ta način izboljšati nadaljnje tožničino poslovanje, je nekonkretna in ne da zadovoljivega pojasnila, zakaj bi tožnica pripoznala terjatve po spornih računih za kredibilne in na tej osnovi omogočila E.E. pridobitev novega velikega poslovnega deleža). Upoštevaje, da je E.E. pri tožnici zaposlena, pa to torej predstavlja drug dohodek iz delovnega razmerja in ga je zato treba temu ustrezno obremeniti z davki in prispevki, kar je toženka pravilno storila z izpodbijano odločbo.

21. Četudi je izpodbijana odločba nekoliko nejasna, ko navaja, da je E.E. brezplačno pridobila osebno korist, tj. terjatev od družbe A. in ne od tožnice (prim. str. 50 izpodbijane odločbe), je drugostopenjski davčni organ to saniral in povsem jasno opredelil, da so pogodbe o poslovnem sodelovanju in na njihovi podlagi izstavljene fakture za storitve, ki niso bile plačane, ker dejansko tudi niso bile opravljene, predstavljale zgolj podlago za izpeljavo pogodbe o konverziji terjatev, s katero je E.E. konvertirala in torej pridobila poslovni delež v višini 150.057,00 EUR (tožnica je torej E.E. brezplačno omogočila vknjižbo deleža), ki se obravnava kot prejemek fizične osebe, obdavčen z dohodnino. S tem pa je tudi povsem jasno zapisano, kateri je bil tisti realni pravni posel, ki je merodajen za obdavčenje in ne drži, kot to očita tožba v zvezi z obdavčitvijo z dohodnino, da naj realni pravni posli ne bi bili jasni, fiktivni posli pa ne morejo biti predmet obdavčitve.

22. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko podlago izpodbijane odločbe, so po navedenem pavšalni in neutemeljeni. Po ugotovitvah sodišča so bili dokazi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in po presoji sodišča pravilno presojeni. Zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

23. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 18, 18-1
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 59, 59/4, 74, 74/3
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 29
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 82, 82-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzEw