UPRS Sodba IV U 75/2018-7

Jedro

Tožena stranka na podlagi določb ZBPP, predvsem določbe 1. člena v povezavi z 10. členom ZBPP, za odklonitev zaprošene BPP, v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, samo na podlagi prosilčeve izobrazbe oziroma poklica odvetnika, ni imela utemeljenega razloga. Na drugačen zaključek ne vpliva ugotovitev tožene stranke, da je tožnik uvrščen na seznam izvajalcev BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1314/2017 z dne 19. 3. 2018, se v II. točki izreka odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodila in mu odobrila redno BPP v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, opr. št. N 7/2017, v obliki oprostitve plačila stroškov nepravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks od 19. 8. 2017 dalje in v 2. točki izreka prošnjo za BPP v preostalem delu zavrnila kot neutemeljeno. V 3. točki izreka je za izvajanje BPP določila Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.

2. Tožena stranka je ugotovila, da prosilec izpolnjuje finančni oziroma materialni pogoj za dodelitev BPP, torej izpolnjuje tako imenovani subjektivni kriterij za dodelitev BPP. Odločitev o izpolnjevanju pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pa je tožena stranka oprla na ugotovitev, da se prošnja nanaša na postopek delitve skupnega premoženja, ki ga vodi Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah, št. N 7/2017, v katerem skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev predstavlja le vozilo Renault Grand Scenic, letnik 2012, v vrednosti 8.000 EUR. Tožena stranka je ocenila, da je dodelitev BPP v obravnavanem primeru razumna in ima verjeten izgled za uspeh, prav tako je pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj prosilca, zato so podani objektivni pogoji za dodelitev BPP, v skladu s 24. členom ZBPP. Prosilec torej izpolnjuje subjektivni in objektivni pogoj za dodelitev BPP, zato mu je bila le-ta dodeljena v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

3. V nadaljevanju pa je tožena stranka pojasnila, da prošnja za dodelitev BPP v obliki svetovanja in pravnega zastopanja v postopku razdelitve skupnega premoženja, ni utemeljena. Prosilec je namreč po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik, ki opravlja poklic odvetnika. Prav tako je uvrščen na seznam izvajalcev BPP, ki jo izvaja na vseh pravnih področjih. To pomeni, da je prava vešča oseba, ima izkušnje za zastopanje strank v sodnih postopkih, torej si s svojim pravnim znanjem in izkušnjami lahko zagotovi potrebno pravno varstvo v konkretnem postopku.

4. Tožnik odločitvi oporeka in pojasnjuje, da soglaša z ugotovitvijo, da izpolnjuje subjektivni, finančni pogoj za dodelitev BPP, ne soglaša pa z ugotovitvijo, da se mu ne dodeli BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v pravdnem postopku, št. IV P 941/2017. Tožena stranka je v tem delu materialno pravo uporabila napačno, ker ZBPP ne predvideva, da bi prosilec, ki sicer izpolnjuje finančni in objektivni pogoj za dodelitev BPP, zaradi svoje izobrazbe ali opravljanje poklica, ne imel pravice do BPP. Opozarja, da dejstvo, da opravlja poklic odvetnika, ne sme biti posplošeno, saj gre za postopek, kjer so močno prisotna čustva, zato v tem postopku strokovno pomoč rabi. Prav tako odločitev tožene stranke ni podprta z navedbo kriterijev. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka (sodba III U 351/2015), obravnava povsem drugačno dejansko stanje. Gre za situacijo, ko je bil tožeči stranki že postavljen zastopnik, to je stečajni upravitelj, ki je bil v tem primeru tudi odvetnik. Ne strinja se z navedbo, da ima zaradi svojega poklica in dejavnosti, ki jo opravlja, dovolj izkušenj na področju družinskega prava. Tudi sicer meni, da je odločitev tožene stranke, da se lahko v postopku zastopa sam, neutemeljena. Dopisi, ki jih samostojno vlaga v tem postopku so namenjeni pospešitvi zadeve, nikakor pa ne nadomestitvi dejanj pooblaščenca. Ker je tožnik zaradi svojega poklica očitno diskriminiran, sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločbe oziroma odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka ter oprostitve plačila sodne takse v upravnem sporu.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni vložila.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Namen brezplačne pravne pomoči po 1. členu ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki te pravice ne bi mogla uresničevati brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako materialni položaj prosilca, kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, upravičenec do dodelitve BPP. Prav tako ni sporno, da je tožnik upravičenec do dodelitve BPP na podlagi 13. člena ZBPP, saj izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP, kar je v obravnavani zadevi tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov uradnih evidenc in podatkov, ki jih je toženi stranki predložil tožnik sam. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev v skladu s 24. členom ZBPP, ter upoštevala okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prosilec vložil prošnjo za odobritev BPP in ugotovila, da je izpolnjen tudi pogoj iz te zakonske določbe.

9. Glede na ugotovitev tožene stranke, da tožnik izpolnjuje subjektivni in objektivni pogoj za dodelitev BPP, mu je tožena stranka dodelila zaprošeno BPP v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks, zavrnila pa je tožnikovo prošnjo za odobritev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Odločitev tožene stranke temelji izključno na ugotovitvi, da je tožnik, kot odvetnik, prava vešča oseba in si torej lahko s svojim znanjem in izkušnjami zagotovi potrebno varstvo v predmetnem pravdnem postopku, pri čemer je uvrščen na seznam izvajalcev BPP na vseh pravnih področjih, na sodišče pa v drugi zadevi pošilja vloge, ki so delno tudi v nasprotju z vlogami in predlogi njegovega pooblaščenca.

10. Sodišče ugotavlja, da ne iz določbe prej citiranega 1. člena ZBPP, ne iz drugih določb tega zakona, ne izhaja pravna podlaga za takšno odločitev. Namen BPP, izražen v prvem odstavku 1. člena ZBPP, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, je pogojen samo z upoštevanjem socialnega položaja prosilca. Iz navedene določbe torej izrecno izhaja, da je zakonodajalec pravico do sodnega varstva po tem zakonu utemeljil z načelom enakopravnosti, torej enakostjo prosilcev v varstvu njihovih pravic.

11. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 14. člena določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino in v drugem odstavku, da so pred zakonom vsi enaki. Iz obrazložitve Ustave Republike Slovenije izhaja, da načelo enakosti pomeni eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). To načelo pomeni, da bi zakonodajalec v mejah svoje pristojnosti lahko določil kriterije, na podlagi katerih bi posameznim upravičencem iz 10. člena ZBPP omejil dostop do BPP tudi izven ugotavljanja v zakonu opredeljenih pogojev za dodelitev BPP (subjektivnih in objektivnih pogojev), vendar ob upoštevanju določbe 1. člena ZBPP, stvarni razlog, ki bi pravico do zaprošene BPP prosilcu omejeval zaradi njegove izobrazbe oziroma poklica, ki ga opravlja, iz zakona ne izhaja. Prav tako iz zakona ne izhaja dovoljenje za odstop od siceršnjih pravic dodeljevanja BPP (morebitna diskrecijska pravica organa za BPP).

12. Navedeno pomeni, da tožena stranka na podlagi določb ZBPP, predvsem določbe 1. člena v povezavi z 10. členom ZBPP, za odklonitev zaprošene BPP, v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, samo na podlagi prosilčeve izobrazbe oziroma poklica odvetnika, ni imela utemeljenega razloga. Na drugačen zaključek ne vpliva ugotovitev tožene stranke, da je tožnik uvrščen na seznam izvajalcev BPP, ter da na sodišče v drugi zadevi pošilja vloge, ki so delno v nasprotju z vlogami njegovega pooblaščenca, pa tudi ne sklicevanje tožene stranke na upravnosodno prakso (zadeva III U 351/2015), ker gre v teh zadevah za drugačno dejansko in pravno stanje.

13. Glede na navedeno je sodišče po presoji, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZBPP, ki se nanašajo na namen in dodelitev BPP, izpodbijano odločbo v II. točki izreka na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena, v zvezi z določbo 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in v roku, določenem v tem odstavku, o tožnikovi prošnji ponovno odločati in izdati nov upravni akt.

14. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.

K II. točki izreka:

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Datum zadnje spremembe:

26.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 74/2018-7, enako tudi ,
• UPRS Sodba IV U 147/2017-6
• UPRS Sodba IV U 35/2018-7