UPRS Sodba I U 1545/2017-11

Jedro

Republika Slovenija je za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali z ZNISESČP prevzela poplačilo obveznosti Banke do upravičencev oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo. Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), pa ne gre več za devizno vlogo pri banki oziroma (njeni) podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. Slediti tudi ni tožbenemu stališču, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, ki izkazuje, da je imetnik dveh deviznih vlog s stanjem na dan 31. 12. 1991. Vendar je tožena stranka na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je tožeča stranka obe vlogi prenesla na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo). V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP, pa ni stara devizna vloga tista neizplačana stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Pred izdajo odločbe je tožečo stranko seznanila s svojimi ugotovitvami in s tem, da namerava glede na te ugotovitve zahtevek zavrniti ter jo pozvala, da se lahko v roku 30 dni o tem izreče. Tožeča stranka je v izjavi navajala, da, če je bila njena vloga prenesena na poseben privatizacijski račun, se je to zgodilo z enostranskim postopanjem države BiH - Federacije BiH (v nadaljevanju FBiH) in v nasprotju z njeno voljo. Predmetnih vlog ni uporabila in jih ne želi porabiti na način kot določajo predpisi BiH. Tožena stranka je v zvezi s tem zavzela stališče, da v smislu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP za pravilno odločitev zadostuje prenos na poseben privatizacijski račun, ta pa izhaja iz uradne evidence Agencije za privatizacijo. Okoliščine prenosa bi morala tožeča stranka razjasniti v državi, v kateri je bil prenos izvršen.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je v 1. členu ZNISESČP navedeno, da ta zakon določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in prilaga potrdilo Agencije za privatizacijo z dne 8. 12. 2015, iz katerega je razvidno stanje na računu 10.779,80 EUR, iz česar jasno izhaja, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila zahtevo za verifikacijo. Ne glede na popolnoma jasno situacijo in vsakomur razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju dodaja še druge argumente. Prenesene stare devizne vloge imajo po mnenju tožeče stranke pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil na podlagi sodbe v Zadevi Ališić in ostali v Republiki Sloveniji uveljavljen ZNISESČP. Drugi odstavek 2. člena tega zakona jasno določa, kaj se šteje kot neizplačana stara devizna vloga. Iz definicije te vloge so izključeni tisti varčevalci, ki so devizne vloge ali njihove dele prenesli na "Jedinstveni račun građana" (v nadaljevanju JRG) pri Agenciji za privatizacijo oziroma Zavodu za platni promet FBiH. Tožena stranka skladno z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ni imela podlage, da v predmetnem postopku odloči drugače. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Že te pravice pa predstavljajo obliko premoženja in obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune, niso več obveznost Glavne podružnice Sarajevo, ampak je zanje odgovorna FBiH. S prenosom ni prišlo do pristopa k dolgu. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna prenesena na poseben privatizacijski račun, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH, po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo. Predloženo potrdilo Agencije za privatizacijo sicer izkazuje, da je na JRG, ki se glasi na tožečo stranko, znesek 21.130 KM, ki je neporabljen in je bil dostavljen iz Glavne podružnice ter pri Agenciji za privatizacijo registriran 10. 2. 2000. Iz tega potrdila tudi izhaja, da Agencija za privatizacijo ni pristojna za izplačilo stare devizne vloge, obenem pa je nedvoumno navedeno, da je za izplačilo stare devizne vloge pristojno Federalno ministrstvo za finance. Tako tudi iz tega potrdila izhaja, da tožeča stranka po prenosu vloge na privatizacijski račun ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s FBiH. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno opozarja na 147. odstavek sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Predmetna sodba jasno določa, da je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge vsem varčevalcem Ljubljanske banke ne glede na državljanstvo ali mesto podružnice te banke. Edini pogoj je, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije, ali plačana na neki drugi podlagi. Tožeča stranka je s potrdilom Agencije za privatizacijo z dne 8. 12. 2015 dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na tem računu toliko kot znesek, ki ga v zahtevi za verifikacijo navaja tožeča stranka. Tožena stranka na ta dejstva in dokaze ni odgovorila. Tožena stranka se je očitno odločila, da bo določbe pilotske sodbe v Zadevi Ališić in ostali ignorirala s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ker ZNISESČP določa način izvršitve te sodbe, pa je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da jo spoštujejo in izvršijo. Sodba ESČP jasno pove, da je tožena stranka prosta svoje obveznosti le v primeru, če so bila sredstva z devizne vloge porabljena v privatizaciji ali izplačana s strani BiH. Če tožena stranka zatrjuje, da je Agencija prevzela dolg, pa naj predloži pogodbo o prevzemu dolga, ki ne obstaja, saj je tožeča stranka ni nikdar podpisala.

5. Nadalje navaja, da ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo. Tožena stranka ne more dokazati, da je tožeča stranka svoja devizna sredstva prenesla na Agencijo za privatizacijo na podlagi predpisov BiH. Na njenem privatizacijskem računu so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa (v nadaljevanju Navodilo), so bile banke dolžne dostaviti Zavodu za plačilni promet (v nadaljevanju Zavod) podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Glavna podružnica Sarajevo, ki ni bila predmet privatizacije, Zavodu ni bila dolžna dostaviti teh podatkov. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod izkazal na privatizacijskem računu ni problem tožeče stranke. Bistveno je, da tožeča stranka ni tista, ki bi podatke dostavila oziroma prenesla sredstva na privatizacijski račun. Ker je bilo navedeno ravnanje storjeno brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je razveljavilo navedene določbe. Sicer pa tudi 2. člen ZNISESČP izrecno določa, da stare devizne vloge niso stare devizne vloge, ki so jih na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije prenesli varčevalci.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerim se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neizplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim … stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. V zadevi gre torej za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah nekdanjih varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo. Republika Slovenija je bila po sodbi ESČP dolžna sprejeti ukrepe, na podlagi katerih bi dobili vloge izplačane varčevalci, ki so v enakem položaju, kot so bili ti pritožniki. To obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi.

9. Po presoji sodišča je ugotovitev tožene stranke, da so bila sredstva s hranilnih vlog tožeče stranke prenesena na posebni privatizacijski račun, pravilna. Tožeča stranka k zahtevku za verifikacijo ni priložila kopij hranilnih knjižic, ampak le potrdilo izvršitelja poslov skrbništva Glavne podružnice Sarajevo, iz katerega izhaja, da je imela po stanju na dan 31. 12. 1991 pri Glavni podružnici Sarajevo dve devizni vlogi (št. ... in št. ...), in da je skupni znesek položenih sredstev na ta dan znašal 21.130,00 KM. Vendar je iz potrdila Agencije za privatizacijo in izpiska iz računa JRG, ki ga je tožena stranka pridobila na podlagi mednarodnega sporazuma¹, razvidno, da je bil iz obeh deviznih vlog opravljen prenos na JRG št. ... pri Agenciji za privatizacijo. Tožeča stranka dejstvu, da je bil izvršen prenos deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo, na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, v tožbi tudi ne ugovarja. K tožbi je sama predložila potrdilo Agencije za privatizacijo, iz katerega izhaja, da je na računu JRG ... znesek 21.130,00 KM, ki je bil na podlagi starega deviznega varčevanja dostavljen iz Glavne podružnice Sarajevo in registriran dne 10. 2. 2000.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da je prišlo do prenosa sredstev s hranilnih vlog Glavne podružnice Sarajevo na tožnikov JRG, sporen pa je pravni pomen tega dejstva. Tožeča stranka trdi, da prenos na JRG ne vpliva na obveznost Republike Slovenije, da povrne sredstva, ki jih je imela tožeča stranka pred prenosom na deviznih vlogah pri Glavni podružnici Sarajevo, in da prenos ne šteje za uporabo sredstev v takem smislu, kot je ta pojem v Zadevi Ališić in ostali, uporabilo ESČP. Tožena stranka nasprotno trdi, da v primeru prenosa sredstev na JRG, varčevalec ni več v razmerju z Banko, katere obveznosti je Republika Slovenija dolžna poravnati, ampak je v razmerju s FBiH.

11. Po ZNISESČP je bistveno to, da je Republika Slovenija za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, s tem zakonom prevzela poplačilo obveznosti Banke do upravičencev (5. člen ZNISESČP) oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo (2. člen ZNISESČP). Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), pa ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. V zvezi s samim dejanjem prenosa zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva, ali je do njega prišlo na podlagi predpisa države, v kateri je delovala podružnica. Takšna razlaga je skladna tudi z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 ( EVA: 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015), v kateri se kot podlaga, po kateri so varčevalci sarajevske podružnice devizne vloge prenesli na privatizacijske račune, primeroma navaja Zakon FBiH/97². Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek, ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Zakon torej na splošno iz prevzetih obveznosti Republike Slovenije izključuje vse tiste nekdanje devizne vloge pri podružnicah Banke, ki so bile na podlagi predpisov držav delovanja njenih podružnic prenesene na drugo osebo ali druge račune. Glede na to, da je imela tožeča stranka v času odločanja sredstva na JRG in so bila tja prenesena iz Glavne podružnice Sarajevo, je do prenosa lahko prišlo le na podlagi Zakon FBiH/97, torej predpisa delovanja podružnice.

12. Slediti tudi ni tožbenemu stališču, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo. To po mnenju tožeče stranke pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, ampak je po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Devizna vloga tožnika pri Glavni podružnici Sarajevo, je bila na JRG prenesena na podlagi Zakona FBiH/97. Gre za zakonski in ne za pogodbeni prenos sredstev na račun, ki je bil po Zakonu FBiH/97 določen kot certifikat državljana³. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je pogodba, torej pogodbeni odnos dveh oseb, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba ni bila sklenjena. Sodišče v zvezi s tem tudi opozarja, da ni pristojno za odločanje o sporih iz obligacijskih razmerij, ampak za odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Z upravnimi akti pa se odloča o upravnih zadevah to je o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP).

13. Sodišče je že pojasnilo, da sodba v Zadevi Ališić in ostali, ni neposredna podlaga za odločitev v tej zadevi, ampak je to ZNISESČP, tožena stranka pa je po presoji sodišča odločbo izdala v skladu s tem predpisom. Vendar je moralo v zvezi s tožbenimi ugovori v zvezi z Zadevo Ališić in ostali presoditi, ali je Republika Slovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožniku in osebam, ki so v enakem položaju kot tožnik, kršila pravico do zasebne lastnine oziroma pravice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP.

14. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce pa je ESČP v 146. odstavku te sodbe Republiki Sloveniji naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.

15. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP v tej zadevi, pa tudi iz 97. odstavka in se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v tem upravnem sporu. Iz 79. odstavka sodbe izhaja, da je v dokumentu, ki ga je izdala Agencija za privatizacijo, navedeno, da pritožniki niso uporabili svojih starih deviznih vlog v privatizacijskem procesu. V nadaljnjem 80. odstavku se ugotavlja, da je bilo nedvomno dokazano, da imajo pritožniki (še vedno - dostavek sodišča) stare devizne vloge v zneskih, navedenih v 10. odstavku sodbe. V 10. odstavku pa so zneski na njihovih deviznih računih tudi navedeni. Nadalje ESČP v 97. odstavku poudari, da kot je ugotovilo že v 80. odstavku zgoraj, so premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1 devizne vloge, ki so predmet pritožb pritožnikov. To, da so pritožniki v Zadevi Ališič in ostali imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JRG (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženje – certifikat namenjen uporabi v postopku privatizacije), izhaja tudi iz nadaljevanja sodbe (odstavki 112 do 125), v katerih ESČP presodi, na čem temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. ESČP v odstavkih 112 in 125 preuči razmerje med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva države na delovanje Banke v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je ESČP štelo, da je Republika Slovenija odgovorna za dolgove, ki jih ima Banka do svojih varčevalcev. V tej zadevi je tožena stranka pravilno ugotovila, da Glavna podružnica Sarajevo po stanju na dan odločanja ni imela obveznosti do tožeče stranke. Sredstva tožeče stranke so prenesena na JRG, zato jih sodišče po stanju na dan odločanja ne more obravnavati kot devizne vloge pri Banki, tožeče stranke pa ne kot varčevalca Banke.

17. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Ker je po razumevanju tega sodišča s sodbo v Zadevi Ališič in ostali, Republika Slovenija spoznana kot odgovorna za obveznosti Glavne podružnice Sarajevo do varčevalcev iz naslova neizplačanih deviznih vlog, so v smislu sodbe v Zadevi Ališić in ostali, neizplačane stare devizne vloge “uporabljene“ v procesu privatizacije FBiH takrat, ko je prenehala obveznost Banke, da vloge izplača. Prenehala pa je tedaj, ko so bila sredstva z deviznih vlog prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke.

18. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

19. Sodišče tako razume tudi sklepa ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji (št. 3461/08) in Zeljković proti Sloveniji (št. 33805/17). V zadevi Hodžić je bilo v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotovljeno, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun (točka A, tretji odstavek), v zadevi Zeljković proti Sloveniji pa, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožeče stranke v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun (točka A, tretji odstavek). V obeh sklepih, sprejetih na podlagi pritožb dveh pritožnikov, od katerih je eden glede na določbe ZNISESČP imetnik stare devizne vloge (Hodžić), drugi pa ne (Zeljković), ESČP ugotavlja, da določbe ZNISESČP izpolnjujejo merila, določena v pilotni sodbi (20. odstavek zadeve Hodžić, 16. odstavek zadeve Zeljković). Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali, v smislu 46. člena Konvencije.

20. Sodišče se mora opredeliti še do ugovora tožeče stranke, da je do prenosa sredstev z deviznih knjižic na JRG prišlo brez njene vednosti in volje, in da tožena stranka ne more dokazati, da je tožeča stranka prenesla sredstva na Agencijo za privatizacijo na podlagi predpisov BiH.

21. Sodišče ugotavlja, da je v FBiH do prenosov sredstev s hranilnih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo (in ostalih bankah) prišlo na podlagi Zakona FBiH/97. Na podlagi tega zakona so morale vse banke v FBiH po 12. členu Navodil⁴ do 28. 4. 1998 dostaviti Zavodu za platni promet podatke o deviznih vlogah. Podatki o deviznih vlogah so morali vsebovati ime in priimek, ime in priimek enega od staršev, EMŠO in znesek devizne vloge na dan 31. 12. 1997. Po 52. členu Navodil pa so bile banke dolžne v roku 15 dni od uveljavitve, javno pozvati varčevalce, da jim v roku 90 dni dostavijo podatke o matični številki in izvršijo verifikacijo zneska devizne vloge na računu, kar torej predpostavlja sodelovanje varčevalca. Ob tem so izvršile saldacijo vloge, kar pomeni, da sredstev na tej vlogi ni več. Hkrati je bila saldacija podlaga za prenos sredstev na JRG. Vse to pa predpostavlja sodelovanje varčevalca v tem postopku. V letu 2001 je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da tiste določbe Zakona FBiH/97, po katerih se terjatve do bank prenesejo na JRG, niso v skladu z Ustavo FBiH. Zato je FBiH v letu 2003 sprejela Zakon o izmjenama i dopunama zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije⁵, ki je določal, da se JRG na podlagi starih deviznih vlog odpre na zahtevo varčevalca (2. člen) in da bo Agencija za privatizacijo neporabljeni del sredstev iz naslova deviznih vlog, ki so bila prenesena na JRG vrnila na račun imetnika v roku 30 dni od dneva, ko bo to zahteval (4. člen). Tudi ta predpis, na katerega vsebino in učinkovanje sicer Republika Slovenija ni imela nobenega vpliva, je torej omogočal nekdanjemu varčevalcu, da je v primeru, če je bil izvršen prenos sredstev na devizni vlogi z banke na JRG, zahteval vračilo sredstev iz JRG in prenos na hranilno vlogo pri Banki. Da posedovanje deviznih vlog ni bilo neodvisno od volje oziroma razpolaganja varčevalcev, pa nenazadnje dokazuje že Zadeva Ališić in ostali, saj so bili pritožniki imetniki deviznih vlog, ki niso bile prenesene na JRG. Če bi bil prenos sredstev po predpisih BiH povsem neodvisen od njihove volje, teh sredstev v času, ko je ESČP odločalo o njihovi pritožbi, ne bi (več) imeli. Tudi iz javno dostopnih podatkov, objavljeni na spletni strani Sveta Evrope, Odbora ministrov⁶ izhaja, da pri veliki večini varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo prenos deviznih sredstev ni bil opravljen. Prenos sredstev torej glede na opisano ureditev ni bil avtomatičen, ampak odvisen od varčevalcev, saj je po naštetih predpisih FBiH obstajala možnost izbire med devizno vlogo ali certifikatom.

22. Tožeča stranka sodišču ni predložila hranilnih knjižic oziroma drugih listin, iz katerih bi bila razvidna saldacija. Glede na opisani postopek, pa sodišče sklepa, da je bila opravljena. Poleg tega tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih dejstev in predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil v njenem primeru prenos sredstev na račun Agencije za privatizacijo opravljen mimo njene volje oziroma sodelovanja in s tem na drug način kot pri večini varčevalcev. Tožeča stranka zmotno trdi, da je trditveno in dokazno breme o tem na strani tožene stranke. Glede na določbe ZNISESČP in opisano ureditev, veljavno v FBiH, je namreč zgolj tožeča stranka tista, ki bi lahko pojasnila dejstva, iz katerih bi izhajalo, da ni mogla obdržati deviznih vlog tako, kot sta to lahko storila Ališić, Sadžakova in večina varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo. Zato sodišče ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pravilnost zaključka tožene stranke, da je bil prenos tožnikovih sredstev na JRG izvršen na podlagi predpisov delovanja države Glavne podružnice Sarajevo. Kot je že pojasnilo, pa iz teh predpisov izhaja možnost svobodnega razpolaganja s prihranki oziroma izbire med obema vrstama premoženja.

23. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje, v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Zaključki doseženi na sestanku med oblastmi Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije pod pokroviteljstvom Oddelka za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je potekal v Sarajevu 6. in 7. aprila 2016 glede izvrševanja sodbe v zadevi Ališić (pritožba št. 60642/08); Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 14/2016
² Zakon o utvrđicanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije, Sl. novine FBiH, br. 27/97
³ 11. člen Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije
⁴ Uputstvo o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa, Sl. Novine FBiH, br. 1/98
⁵ Službene novine FBiH, broj 57/03
⁶ https://www.coe.int/en/web/cm/home?desktop=true

Datum zadnje spremembe:

24.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 993/2018-16
• UPRS Sodba I U 323/2017-13
• UPRS Sodba I U 7/2019-30