UPRS Sodba I U 1269/2018-7

Jedro

V zvezi s tožničino prošnjo, ki se nanaša na uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite, se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da tožnica zahtevka ni oprla na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ta ne mogla navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji A.A., v tem upravnem sporu tožnici. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožnica pri toženi stranki 1. 2. 2018 vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedla, da je izvorno državo zapustila zato, ker ji je tako rekla hči, v izvorni državi pa ni bila ogrožena. Tožena stranka je navedeno prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila. Ta odločba je postala pravnomočna 11. 4. 2018. Ker je tožnica 26. 4. 2018 ponovno zaprosila za mednarodno zaščito, je bil 11. 5. 2018 z njo opravljen razgovor z namenom sprejetja njenega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku je tožnica navedla, da v prvem postopku ni vsega povedala, ker se je bala, saj sta bila zraven njena hči in zet. Na zaslišanju je bila sama, a jo je bilo vseeno strah. Opisala je dogodek iz aprila 2017, ko je bila v svoji izvorni državi priča dogodku, v katerem so trije moški nekoga pretepli. Od takrat dalje je opazila, da jo nadzorujejo, izvorno državo pa je po okoli 9 mesecev zapustila. Dokazov za svoje navedbe nima in jih ne more predložiti. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica pri vložitvi zahtevka ni predložila nobenih novih dokazov, je pa navedla novo dejstvo, t. j. prisotnost ob zgoraj opisanem pretepu. Tožena stranka ugotavlja, da je ta dogodek obstajal že v času prvega postopka in da ni mogoče zaključiti, da ga tožnica brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V nasprotju z njenimi prvotnimi navedbami tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru s tožnico, ni bila prisotna niti tožničina hči niti njen zet, vseskozi pa ji je bila na voljo pravna pomoč. Že pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito so jo pravni pooblaščenci seznanili z njenimi pravicami in dolžnostmi, to informiranje pa je trajalo eno uro. Tudi uradne osebe tožene stranke so jo večkrat poučile o njenih pravicah in dolžnostih, vključno z opozorilom, da mora sama navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in razloge, ki nasprotujejo njeni vrnitvi v izvorno državo. Tako pred podajo prošnje kot pred osebnim razgovorom 21. 3. 2018 ji je bilo pojasnjeno, da je celoten postopek zaupne narave. Tudi ob koncu osebnega razgovora je izjavila, da nima nič za dodati in da onadva s sinom v izvorni državi nista bila ogrožena. Tožena stranka tako tožničinega pojasnila o tem, da jo je bilo o dogodku iz aprila 2017 v postopku mednarodne zaščite strah izpovedati, ne šteje za opravičljivega. Tožnica je imela več kot dovolj priložnosti, da bi povedala tudi o tem dogodku, pa tega ni storila. Tudi v tožbi, ki jo je vložila zoper to prvotno odločbo tožene stranke, ni navedla prav ničesar o omenjenem dogodku. Glede na to, da tožnica od podaje prošnje za mednarodno zaščito (1. 2. 2018) ni bila v izvorni državi in da iz njenih izjav izhaja, da je zahtevek oprla na nova dejstva, ki pa niso nastala po izdaji predhodne odločitve, ampak pred njo (aprila 2017), pri čemer ni navedla nobenih objektivnih in tehtnih razlogov, ki bi opravičevali njeno ravnanje in iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v prvem postopku, je tožena stranka sklenila, da tožnica ni uspela izkazati, da so okoliščine glede dogodka iz aprila 2017 obstajale že v času postopka mednarodne zaščite, vendar jih iz opravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Tako po stališču tožene stranke niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka iz 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in je zato tožničin zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožnica se strinja z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da morajo nova dejstva in dokazi nastati po izdaji predhodne odločitve, vendar se lahko upoštevajo tudi dejstva in dokazi, ki so obstajali že v času prvega postopka, če jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti. V zvezi s tem je tožnica pojasnila, da je v razgovoru povedala, da za ta dejstva ni povedala zaradi strahu. Ne drži, da je navedla, da vsega ni povedala, ker sta bila zraven hčerka in zet, saj iz zapisnika z dne 11. 5. 2018 izhaja, da je tožnica povedala, da sta bila zraven hčerka in zet, da pa je bila na zaslišanju sama. Tožnica ne oporeka ugotovitvam tožene stranke, da je imela na voljo pravno pomoč, da je bila v materinem jeziku seznanjena in ustno informirana glede njenih pravic in dolžnosti ter da je bila opozorjena na pomembnost njenih izjav za postopek, pa tudi, da ji je bilo pojasnjeno, da gre za postopek zaupne narave. Vendar pri odločanju o uvedbi ponovnega postopka za mednarodno zaščito niso bile upoštevane nikakršne osebne okoliščine tožnice, sploh dejstvo, da gre za starejšo žensko, ki je iz lastne države gotovo odšla iz tehtnih razlogov, v konkretnem primeru zaradi strahu in groženj, saj si ni mogoče zamisliti, da bi pri svojih letih lastno državo zapustila brez razloga. Strah tožnice, katere psihično stanje je nedvomno zelo načeto tudi zaradi vseh vojnih grozot, ki jim je bila priča, pa je nedvomno opravičljiv in tehten razlog, ki opravičuje njeno ravnanje, ko teh okoliščin ni uveljavljala že v prvem postopku. Tožnica oporeka tudi navedbi tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je tožnica izjavila, da onadva s sinom v izvorni državi nista bila ogrožena, česar v zapisniku ni, tako obstaja nasprotje med zapisnikom in izpodbijano odločbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Dejansko stanje je glede obstoja opravičljivih in tehtnih razlogov za neuveljavljanje novih dejstev in novih dokazov v prejšnjem postopku ugotovljeno nepopolno in zmotno, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnica je lahko dejstva dokazovala le z lastno izjavo. Nova dejstva in dokazi, ki jih tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala, nedvomno opravičujejo nov postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri tem pa pojasnila, da je po njenem mnenju izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da se zavrže zahtevek tožnice za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1.

6. V 64. členu ZMZ-1 je v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

7. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, t. j. 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v prvotnem postopku priznanja mednarodne zaščite z odločbo, št. 2142-235/2018/6 (1312-07) z dne 22. 3. 2018, tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno, takšno odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. I U 711/2018-5 z dne 11. 4. 2018, ko je tožbo tožnice zavrnilo.

9. Sodišče se v zvezi s tožničino prošnjo, ki se nanaša na uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite, strinja s presojo tožene stranke, da tožnica zahtevka ni oprla na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ta ne mogla navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

10. Sodišče najprej pritrjuje toženi stranki, da je tožnica v zahtevku sicer navedla novo dejstvo, ki se nanaša na tožničino prisotnost v aprilu 2017 pri opisanem fizičnem obračunu v njeni izvorni državi, pri tem pa ni sporno, da je to dejstvo obstajalo že v času prvega postopka. Glede na to je predmet spora pravilnost presoje tožene stranke o tem, ali gre za novo dejstvo, ki opravičuje nov postopek, v povezavi z navajanjem utemeljenih razlogov, da tožnica tega dejstva ni mogla uveljavljati že v prvotnem postopku obravnave njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem je tožena stranka presojala relevantna dejstva, ki jih je v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložila in iz katerih izhaja pravilen zaključek, da tožnica za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, pa tudi ni navedla nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v prvem postopku. Glede tega se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge, iz katerih je tožena stranka izpeljala in v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložila takšen zaključek, pri tem pa sodišče izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva. Tožnica je v prvotnem postopku navajala, da je izvorno državo zapustila, ker ji je tako rekla hči, pri tem pa izrecno zatrdila, da v izvorni državi ni bila ogrožena. V nasprotju s tem je v postopku, katerega odločitev je predmet tega upravnega spora, opisovala dogodek, zaradi katerega podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Kot razlog, da v prvotnem postopku ni vsega povedala, je najprej navajala, da se je takrat bala, ker sta bila zraven njena hči in zet, v nadaljevanju pa pojasnila, da je bila na zaslišanju sama, a jo je bilo vseeno strah. Zaključek tožene stranke, da prisotnost hčere in zeta ni mogla biti okoliščina, zaradi katere bi bilo lahko tožnico strah, je pravilen, saj iz listin upravnega spisa izhaja, da niti hči niti zet nista bila prisotna ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnice in tudi ne na osebnem razgovoru s tožnico. Slednja tudi ni pojasnila, pred kom bi sicer v postopku priznanja mednarodne zaščite imela strah. Ker so bile tožnici tekom celotnega postopka zagotovljene vse procesne pravice in jamstva, zaradi katerih ji je bilo omogočeno nemoteno podajanje vseh okoliščin, relevantnih za postopek priznanja mednarodne zaščite, kar tudi za tožnico ni sporno, te okoliščine pa je tožena stranka izčrpno navedla v izpodbijanem sklepu, je ugotovitev tožene stranke, da bi lahko tožnica v prvotnem postopku izpovedala o predmetnem dogodku, pa tega ni storila, pravilna.

11. Glede na navedeno se izkažejo tožbene navedbe, da pri odločanju o uvedbi ponovnega postopka za mednarodno zaščito niso bile upoštevane osebne okoliščine tožnice, kot so njena starost in vojne grozote, katerim je bila priča, zaradi česar je iz lastne države gotovo odšla iz tehtnih razlogov, za nedokazano sklepanje tožnice in kot take tudi za sodišče niso upoštevne. Kot je poudarila že tožena stranka (in s tem se strinja tudi sodišče), je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je to sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj mora oseba, kot je bilo že navedeno, v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnica v obravnavanem primeru nedvomno ni izpolnila, čemur s tožbeno navedbo, da je lahko tožnica dejstva dokazovala le z lastno izjavo, torej brez dokazov, pritrjuje tudi sama tožnica.

12. Sodišče tudi ne sledi tožbenem ugovoru glede zatrjevanega podanega nasprotja med zapisnikom in izpodbijano odločbo v delu tožničine izjave, da s sinom v izvorni državi nista bila ogrožena. Tožena stranka je namreč takšno tožničino izjavo, dano ob koncu osebnega razgovora, opravljenega s tožnico v postopku mednarodne zaščite 21. 3. 2018, ko je tožnica na vprašanje, če želi še kaj dodati o njeni ogroženosti in ogroženosti njene družine v domovini, odgovorila, da nima ničesar za dodati, s sinom pa nista ogrožena, ustrezno povzela v obrazložitev izpodbijanega akta.

13. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

28.06.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 720/2018-5
• UPRS Sodba I U 2519/2018-6
• UPRS Sodba I U 1559/2018-5