<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 839/2018-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.839.2018.12
Evidenčna številka:UP00012195
Datum odločbe:18.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - pridržanje za namen predaje - dvom v prosilčevo identiteto - begosumnost - začasna odredba

Jedro

Okoliščine, ki jih je toženka navedla glede obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, nedvomno ne dosegajo pravnega standarda ''očitnosti'', ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik. Opis dogodkov oziroma njihov razplet po oceni sodišča ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-596/2018/6 (1312-09) z dne 10. 4. 2018, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 9. 4. 2018 od 12:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A. dne 9. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je v nadaljevanju citirala določbe prvega in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ugotovila, da tožnik niti ob podaji prošnje, niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta v skladu z 97. členom Zakona o tujcih v zvezi s 34. členom ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da se poraja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi glede ostalih navedb. Tožnik je večkrat ilegalno prehajal državne meje, podal je nasprotujoče navedbe glede osebnih dokumentov. Tožnik je podal tudi nasprotujoče izjave glede vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Črni Gori. Ker je tožnikova ciljna država Francija, toženka zato sklepa, da tožnik namerava nadaljevati pot do te države, kjer ima sestro, z navajanjem neresničnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo. Toženka je navedla, da bo posredovala pristojnim organom Hrvaške poziv po 3. členu Dublinske uredbe. Glede na povzete okoliščine je toženka ugotovila, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku, ker je zapustil Grčijo pred odločitvijo o njegovi prošnji, čeprav je vedel, da države ne sme zapuščati pred koncem postopka, v Republiki Hrvaški pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje (iz Grčije je odšel v Črno Goro, Bosno in Hercegovino in preko Hrvaške v Slovenijo), sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ker naj bi tako prišel v azilni dom, gibanje mu ne bi bilo omejeno in bi pot nemoteno nadaljeval ter ponovno nezakonito prečkal meje iz države v državo. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje za nadaljevanje postopka. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Izrečeni ukrep je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive. Ker so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot tudi v skladu z drugim odstavkom istega člena razlogi za omejitev gibanja na območju Centra za tujce, je toženka odločila, kot navedeno.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da ugotavljanje istovetnosti prosilca ni razlog za pridržanje. Izpodbijani sklep pomeni kršitev 2. člena in drugega odstavka 19. člena Ustave. Toženka ni uporabila prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pridržanje se po ZMZ-1 lahko odredi le, če obstoj očiten dvom v istovetnost prosilca. Za postopek je nepomembno, katera je ciljna država prosilca: Francija ali (po spremembi izjave) druga država, ki spoštuje človekove pravice, saj je to lahko tudi Francija. Tožnik je večkrat povedal, da je svojo osebno izkaznico in vozniško dovoljenje poslal po pošti svoji sestri, saj se je bal, da bi jih med potjo izgubil. Povedal je tudi, da bo sestro kontaktiral in jo prosil, da dokumente pošlje, da bo lahko dokazal svojo istovetnost. Poleg tega je na prošnji njegova fotografija ter njegova EMŠO, ki se ujema z njegovim rojstnim datumom. S seboj na potovanje je vzel potni list, ki ga je izgubil, ko mu je padla torba iz čolna v morje med Turčijo in Grčijo, kar je tudi pojasnil. Na policijski postaji pa je tožnik povedal drugače zaradi izjemne utrujenosti in velike izčrpanosti. Tožnik je 15. 4. 2018 ponovno uspel kontaktirati svojo sestro v Franciji B.B., o čemer k tožbi prilaga dokaze. Kopije njegovih dokumentov mu je sestra sedaj poslala skenirane na njegov e-mail in jih prilaga kot dokaz. Iz sklepa in zapisnika z dne 9. 4. 2018 tudi ne izhajajo razlogi za odvzem svobode. Ob ustni naznanitvi ukrepa toženka tožniku ni pojasnila razlogov za odvzem svobode. Tožnik je želel le čim hitreje prečkati schengensko mejo, kar je tudi uresničil. Sedaj nima več namena ilegalno prehajati državne meje. Poudaril je, da bo počakal na konec postopka. Tega namena ni imel na Hrvaškem, ker je izvedel, da v tej državi grdo ravnajo s prosilci. Na osebnem razgovoru je tožnik sicer povedal, da ne želi dodatne pravne podlage za njegovo omejitev gibanja, kar pa še ne pomeni, da mu toženka ne bi morala teh razlogov vseeno navesti. Zato mu je bila kršena pravica do seznanitve (9. člen ZUP). Nelogično je tudi, da toženka prosilca sprašuje, če razume, zakaj mu je bila odvzeta prostost, če pred tem ni bil seznanjen z dejstvi, ki takšen zaključek utemeljujejo. Vrhovno sodišče je glede tega že dopustilo revizijo (sklep, X DoR 7/2018). Tožnika ne bi smeli pridržati, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo. Ukrep mora biti tudi sorazmeren. Če tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan in bi ob vrnitvi v matično državo utrpel znatno škodo (tožnik bi moral v zapor, lastna družina bi ga preganjala), pa mu država, v katero se zateče, izreče ukrep pridržanja, tak ukrep ni sorazmeren.

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in sicer, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ker bo tožniku nastala težko popravljiva škoda in zato predlaga, da odloči, da mora toženka tako po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se tam slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. Tako tudi sodna praksa. Tožnik je predlagal, da sodišče sklep odpravi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe kot predlagano.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je kopijo odgovora na tožbo toženke na glavni obravnavi vročilo pooblaščenki tožnika.

6. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan C.C., postavilo sodnega tolmača za arabski jezik Majeda Saleha. Na glavni obravnavi z dne 18. 4. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka izdajo ukrepa obveznega zadrževanja oprla na obstoj dveh sklopov okoliščin in sicer: na obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto in na izkazano begosumnost tožnika. Sodišče v nadaljevanju presoja toženkino odločitev po navedenih sklopih okoliščin.

11. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na naslednje okoliščine: - da tožnik do postopka izdaje tega sklepa organu ni predložil kakršnega koli dokumenta s fotografijo, - da je v samem postopku podal nasprotujoče si izjave o svojih osebnih dokumentih in sicer, da iz policijske depeše z dne 1. 4. 2018 izhaja, da je tožnik na policijski postaji izjavil, da je dokumente izgubil na morju med Turčijo in Grčijo, pri podaji prošnje pa, da ima dokumente (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje) pri sestri v Franciji. Ob (tudi večkrat podani) izjavi tožnika, da je njegova ciljna država Francija, kot tudi ob nasprotujočih se izjavah o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Črni Gori, toženka tako meni, da obstaja utemeljen dvom, da je tožnik podal resnične osebne podatke, saj na tak način upa, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo.

12. Sodišče se sicer načeloma strinja s toženko, da bi te okoliščine lahko vzbudile dvom v tožnikovo identiteto, saj je bilo mogoče v postopku izdaje tega sklepa to identiteto ugotavljati izključno na podlagi tožnikove izjave, se pa sodišče strinja s tožnikom, da pa ne drži, da je v postopku podajal različne izjave v zvezi z njegovimi osebnimi dokumenti. Iz policijske depeše z dne 1. 4. 2018 izhaja, da je tožnik povedal, da nima dokumentov, ker jih je izgubil v morju med Turčijo in Grčijo. V postopku (pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in pri seznanitvi tožnika z razlogi za pridržanje) pa je povedal, da je potni list izgubil v morju med Turčijo in Grčijo, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pa poslal sestri v Francijo. Drži, da tožnik na policijski postaji ni izrecno navedel, da je izgubil potni list, kot tudi ne, da je poslal ostale dokumente (tj. osebno izkaznico in vozniško dovoljenje) sestri v Francijo, vendar pa je na zaslišanju na izrecno vprašanje, ali se njegove izjave o izgubi dokumenta nanašajo na izgubo potnega lista, odgovoril pritrdilno, kot dokaz k trditvi, da je poslal sestri v Francijo osebno izkaznico ter vozniško dovoljenje, pa je tožnik sedaj k tožbi predložil: kopijo osebne izkaznice in kopijo vozniškega dovoljenja ter kopijo potnega lista. Po vpogledu v osebno izkaznico ter vozniško dovoljenje je že na prvi pogled očitno, da gre za dokumenta s fotografijo iste osebe - tožnika, oba vsebujeta enake osebne podatke (kolikor je to očitno na prvi pogled za sodišče): ime, priimek, rojstni datum. Enake osebne podatke je podal tožnik tudi ves čas med postopkom in na sodišču. Kopija potnega lista pa se nanaša na osebo B.B., torej sodišče sklepa, da gre verjetno za sestro tožnika. Sodišče tako sodi, da je glede na primerjavo kopij dokumentov in navedb o osebnih podatkih v postopku očiten dvom v istovetnost odpadel. Na izrecno vprašanje sodišča, zakaj teh dokumentov še ni predložil toženki, je tožnik povedal, da jih je uspel pridobiti 15. 4. 2018 (podatki spisa kažejo, da je prošnjo podal 9. 4. 2018, takrat mu je bilo tudi naloženo, da mora dokumente predložiti toženki do oprave osebnega razgovora, tj. do 16. 4. 2018, istega dne je bil tudi seznanjen z razlogi za omejitev gibanja, izpodbijani sklep je bil izdan 10. 4. 2018), na osebnem razgovoru v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bil (glede na izjavo tožnika opravljen) 16. 4. 2018, pa mu je bilo rečeno, da bo sedaj te dokumente najprej potreboval na sodišču. Tako tudi tožnikova pripravljenost po pridobitvi dokumentov in sama njihova pridobitev do s strani toženke naloženega roka kažejo na to, da tožnik namerava sodelovati z organom, kot tudi, da želi ovreči toženkin dvom v identiteto. Iz tožnikove izjave o tem, da je njegova ciljna država Francija, bi se sicer res dalo sklepati, da tožnik ne namerava ostati v Sloveniji, vendar pa zgolj ta okoliščina (ki jo bo sodišče presojalo še v drugem sklopu okoliščin) ne more utemeljevati izreka ukrepa na tej podlagi. V zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Črni Gori pa je tožnik na policijski postaji res povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Črni Gori, ob podaji prošnje pa, da ne, vendar pa je na obravnavi precej prepričljivo pojasnil, da je sicer res vložil prošnjo, da pa mu je bilo pojasnjeno, da azila ne bo dobil, zato naj bi v 15 dneh zapustil državo, ki jo je zapustil v mesecu in pol. Po oceni sodišča je (vsaj do določene mere) nasprotujoče izjave tožnik (precej) smiselno pojasnil, zato tudi v tem delu razlagi toženke ne more slediti.

13. Sodišče tako ocenjuje, da okoliščine, ki jih je toženka navedla glede obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, nedvomno ne dosegajo pravnega standarda ''očitnosti'', ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja prej navedeno zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik.

14. Na begosumnost tožnika (kot na drugi razlog, na katerega je toženka oprla svojo odločitev) pa naj bi kazal naslednji sklop okoliščin: - da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ki jo je samovoljno zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito; - da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal tudi (poleg v Grčiji) še v eni državi Evropske Unije, tj. Republiki Hrvaški, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito; - da bi tožnik glede na povedano zapustil tudi Republiko Slovenijo, s čimer vsem je po oceni toženke tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da je nezakonito prehajal meje, s čimer pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Toženka zato meni, da bo enako storil tudi v Sloveniji, če mu gibanje ne bo omejeno, še zlasti, ker tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v pristojno državo, kamor pa tožnik ne želi.

15. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Kot primarno sodišče sodi, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko je mogel. Kot je povedal že v postopku pred toženko in izpovedal na glavni obravnavi, je po prečkanju mejne reke med Hrvaško in Slovenijo odšel proti naselju oziroma hiši, potrkal in prosil osebo, ki mu je odprla (na obravnavi je povedal, da je bilo tej osebi ime D.D., kar ve zato, ker so ga tako poklicali policisti), naj pokliče policijo, ki ji je takoj, ko je prišla, povedal, da zaproša za mednarodno zaščito. Ta razlog se nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega je ta kriterij v tej zadevi neskladen z osebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

17. Nadalje je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in odšel proti zahodu preko drugih evropskih držav. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, osebe pa se zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III ne sme pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

18. Neutemeljen očitek je po presoji sodišča tudi, da že zgolj dejstvo, da je tožnik zapustil Grčijo, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je bilo o tej odločeno, pomeni, da bo zapustil tudi Republiko Slovenijo. Iz razgovora, vodenega dne 9. 4. 2018 pri podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito namreč izhaja, da je tožnik v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, ker bi ga sicer vrnili v Turčijo, da pa je Grčija njegova prehodna država, pri seznanitvi tožnika z razlogi za pridržanje istega dne pa je tožnik še povedal, daje sicer dobil tam hrano, vodo, zdravnika, ne pa pravnega zastopnika, kot tudi, da mu nihče ni razložil postopka, ker je bil tam kaos. Enako je izpovedal tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, kjer je še povedal, da je sicer res navedel, da je njegova ciljna država Francija, kjer ima sestro, vendar pa, da ima njegova sestra svoje življenje v Franciji, sam pa želi ostali v Sloveniji in bo počakal na konec postopka.

19. Ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Grčijo (zaradi slabih razmer), pa to avtomatično še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo pred koncem azilnega postopka, še zlasti (kot se lahko sklepa iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi), da se tožnik nad razmerami kot takimi v Centru za tujce ne pritožuje. Na zaslišanju pa je tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji. Opis dogodkov oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''. Iz izjave tožnika pa izhaja tudi njegova pripravljenost, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, zato tudi ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina ''nesodelovanja v postopku'' (smiselno po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

20. Se pa sodišče s tožnikom ne strinja, da toženka tožnika ni seznanila z razlogi za pridržanje in mu s tem kršila pravico do izjave, saj to iz zapisnika o seznanitvi tožnika z dne 9. 4. 2018 ne izhaja. Toženka je namreč tožniku povedala, da mu bo omejeno gibanje, ker v Grčiji ni počakal na zaključek postopka, ker je meje med državami prehajal ilegalno in brez osebnih dokumentov, tožnik pa je imel možnost, da pove, zakaj je zapustil Grčijo in kje ima dokumente. Do kršitve pravice o izjave po 9. členu ZUP tako po presoji sodišča ni prišlo.

21. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako je napačno uporabila določbe materialnega prava, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

22. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot toženka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče odloči tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep.

23. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

24. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9.člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja ureditvene začasne odredbe nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

25. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

26. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 28, 28/1, 28/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MTE1