UPRS Sodba I U 1075/2017-9

Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje in vsebina pogodb (četudi poimenovanih ''pogodba o hranjenju premičnin''), ki jih tožnica sklepa s potrošniki, kažejo na to, da je namen tožnice kreditiranje potrošnika. Te dejavnosti pa tožnica nesporno nima registrirane, zato je bil izrek spornega ukrepa tudi po presoji sodišča utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožnici prepoveduje opravljanje dejavnosti 64.920 - drugo kreditiranje, saj opravlja dejavnost, ki je nima določene v ustanovitvenem aktu in gre za delo na črno (1. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da bo o morebitnih stroškov postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je pri tožnici opravil inšpekcijski pregled na podlagi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVarPot), Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1) in Zakona o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR). Po vpogledu v evidence Poslovnega registra je bilo ugotovljeno, da je tožnica registrirana za opravljanje glavne dejavnosti 46.190 - nespec., posr. pri prod. raznovrstnih izdelkov, iz čistopisa družbene pogodbe pa še, da je registrirana tudi za dejavnosti 45.110 - trgovina z avtomobili in lahkimi motornimi vozili, - 45.190 - trgovina z drugimi motornimi vozili, 46.140 - posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov, 46.720 - trgovina na debelo s kovinami in rudami, 46.900 - nespecializirana trgovina na debelo, 47.770 - trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z urami in nakitom ter 52.100 - skladiščenje. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da se fizična oseba zglasi v poslovalnici in odda v hrambo različne premičnine, sklene se pogodba o hranjenju premičnin. Po tej pogodbi fizična oseba odda v hrambo premičnino, tožnica pa plača dogovorjeno višino varščine za hranjenje premičnin, z izplačilom celotne gotovine. V pogodbi je dogovorjena višina varščine in višina stroška hrambe premičnine. Oseba je dolžna premičnino prevzeti nazaj v roku, določenem v pogodbi, ob vračilu varščine in poplačilu stroškov hrambe. Če se oseba v dogovorjenem roku ne zglasi po premičnino, tožnica postane lastnica in posestnica predmetov hrambe. Tožnica tudi oglašuje svoje dejavnost na spletni strani v video posnetku s tam povzeto vsebino. Ta dejstva in vsebina pogodbe očitno kažejo, da je namen tožnice kreditiranje potrošnikov. Izplačilo varščine v gotovini predstavlja znesek posojila, strošek hrambe pa obresti oziroma drug strošek in s tem prikriti strošek kreditiranja. Pogodbe o hrambi so torej po vsebini kreditne pogodbe z enkratnim plačilom in s plačilom dodatnih stroškov. Glede na 2. člena ZPotK-1 bi morala biti tožnica registrirana tudi za dejavnost 64.920 - drugo kreditiranje. Organ je v zvezi z navedbami tožnice še dodal, da ima institut hrambe in skladiščenja po Obligacijskem zakoniku povsem drug namen. V dejavnost skladiščenja (52.100) pa spada obratovanje skladišč za vse vrste blaga. Glede na navedeno je organ na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPDZC-1 odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil.

3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi posega v človekove pravice. Njena dejavnost ne predstavlja kreditiranja potrošnikov, temveč gre izključno za odkup predmetov, prodajo predmetov in hrambo predmetov. Pri odkupu predmetov tožnica ponudi stranki znesek, za katerega smatra, da je utemeljen glede na trg, pri prodaji tožnica stremi k višji ceni od odkupne, pri hrambi pa za stranke skladišči blago, z izplačilom varščine pa se zaveže, da bo predmet hranila kot dober gospodar. Odločba zato predstavlja poseg v pravico tožnice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Tretji odstavek 74. člena Ustave posebej prepoveduje dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Tako določa tudi 64. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPomK-1). Posledično gre tudi za kršitev 14. člena Ustave. Gre za arbitrarni zaključek organa, da naj bi tožnica opravljala dejavnost kreditiranja v smislu določb ZPotK-1. Tožnica je zato predlagala, da sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in začne pobudo za oceno ustavnosti ZPotK-1, v delu, ki se nanaša na dejavnosti kreditiranja potrošnikom (2. člen). Organ je z odločbo kršil tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), predvsem 8. in 9. člena. Slednje predstavlja absolutno kršitev določb postopka in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicevala se je na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-171/00. Sicer so pa očitki organa pavšalni in nekonkretizirani, saj organ v odločbi ne navede niti enega historičnega dogodka, v okviru katerega naj bi tožnica opravljala dejavnost potrošniškega kreditiranja. S tem je tudi kršen 22. člena Ustave, saj je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka, kot je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče. To obveznost sodiščem nalaga tudi 6. člen EKČP. Tožnica je zato predlagala, da sodišče po njenem zaslišanju ter vpogledu v izpodbijano odločbo ter drugostopno odločbo razsodi tako, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, toženki pa se še naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa o izreku prepovedi opravljanja dejavnosti 64.920 - drugo kreditiranje tožnici, ker opravlja dejavnost, ki je nima določene v ustanovitvenem aktu in gre zato za delo na črno. Tožnica zatrjuje, da njena dejavnost (odkup, prodaja in hramba predmetov) ne predstavlja kreditiranja potrošnikov, temveč dejavnost, za katero je registrirana (hramba oziroma skladiščenje stvari).

7. Po prvi alineji 3. člena ZPDZC-1 je prepovedano delo na črno, za kar se šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar: - pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Organ, pristojen za nadzor 3. člena tega zakona, z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ali dela na črno, če pri izvajanju svojih pristojnosti ugotovi kršitve tega člena (prvi odstavek 19. člena ZPDZC-1).

8. Po 10. točki 2. člena ZPotK-1 je potrošniška kreditna pogodba pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora.

9. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ugotovljeno dejansko stanje in vsebina pogodb (četudi poimenovanih ''pogodba o hranjenju premičnin''), ki jih tožnica sklepa s potrošniki, kažejo na to, da je namen tožnice kreditiranje potrošnika. Kot izhaja iz vsebine pogodbe (smiselno enako pa navaja tudi sama tožnica v tožbi), pri hrambi predmetov tožnica za stranke skladišči blago, ki ga le-te želijo skladiščiti pri njej, za hranjenje premičnin izplača tožnica stranki varščino, stranka pa je dolžna blago, ki ga je oddala v hrambo prevzeti v s pogodbo dogovorjenem roku. Če stranka premičnin v določenem roku ne prevzame, tožnica z njimi prosto razpolaga in jih lahko proda, da povrne višino izplačane varščine in strošek hrambe stranki. Iz pogodbe je še razvidno, da stranka za hrambo plača tožnici še stroške hrambe, pravico do prevzema v hrambo oddanih premičnin pa ima stranka po vračilu varščine ter plačilu stroškov hrambe. Tožnica sicer zatrjuje, da se z izplačilom varščine zaveže, da bo predmet hranila kot dober gospodar in zanj skrbela, da bo ostal v enakem stanju, kar naj bi predstavljalo boljšo zaščito strank, vendar pa sodišče ta njena trditev, s katero naj bi tožnica izkazovala, da je namen sklenjenih pogodb o hranjenju premičnin ravno to: ''hranjenje premičnin kot dober gospodar'', ne prepriča, še zlasti glede na iz pogodbe izhajajoče nadaljnje obveznosti stranke, da mora plačati še stroške hrambe, ki so obračunani ''individualno, glede na vrednost, velikost ter maso premičnine, ki je predmet hrambe'' (tretji odstavek 5. člena pogodbe). S tako opredeljeno obveznostjo pogodbenih strank pri hrambi predmetov (ki so - kot izhaja iz ugotovitev organa - po večini premične stvari večje vrednosti (mobilni telefoni, nakit, ipd)), torej s plačilom tožnice t.i. varščine strankam ob hrambi in plačilom strank (še) stroškov hrambe tožnici ob prevzemu stvari iz hrambe, zato takih pogodb ni mogoče okvalificirati kot pogodb o hrambi oziroma skladiščenju. Pri shranjevalni pogodbi in (tudi) pri skladiščni pogodbi je namreč namen hramba stvari proti tam navedeni povrnitvi stroškov in škode, ki izhajajo iz same hrambe oziroma skladiščenja (729. - 738. člen, 747. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika), iz vsebine presojanih pogodb pa že sama navedba na vrhu vzorca pogodbe (''Vaša najhitrejša pot do gotovine!''), kot tudi prej povzete določbe pogodbe in vsebina video oglasa nedvomno kaže na drug namen: kreditiranje potrošnika/ov pod tam navedenimi pogoji. Te dejavnosti pa tožnica nesporno nima registrirane, zato je bil izrek spornega ukrepa tudi po presoji sodišča utemeljen.

10. Glede na povedano zato ni mogoče trditi, da je z izpodbijano odločitvijo tožnici kršena pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek istega člena). Izvajanje neregistrirane dejavnosti, torej opravljanje dela pa črno, pa je nedvomno v nasprotju z javno koristjo. Iz enakega razloga ni mogoče slediti nadaljnjemu tožbenemu očitku, da je organ z izdajo te odločbe kršil 64. člen ZPomK-1. Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se namreč štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca (drugi odstavek 64. člena ZPomK-1), sodišče pa je v tem primeru presodilo, da izpodbijana odločitev ni izdana v nasprotju z ustavo in/ali zakonom. Posledično zato ni prišlo do kršitve 14. člena Ustave RS, torej do kršitve načela enakosti pred zakonom.

11. Zatrjevana kršitev pravil postopka (konkretno 8. in 9. člen ZUP) pa tudi ni podana. Organ je v postopku pred izdajo odločbe tožnici posredoval svoje ugotovitve v izjavo, tožnica pa se je nanje tudi odzvala in posredovala svoje pripombe, ki jih je organ tudi v svoji odločbi vsebinsko obravnaval in presodil. Organ je tako v zadevi ugotovil resnično stanje stvari (8. člen ZUP), pri čemer so bili očitki tožnici v zadostni meri konkretizirani in bi bilo zato dodatno ugotavljanje s konkretnim historičnim dogodkom nepotrebno in neracionalno, pred izdajo odločbe pa je organ tožnico tudi seznanil z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembna za odločbo (9. člen ZUP). Odločitev pa je utemeljena z izčrpnimi in natančnimi razlogi, zato do kršitve 22. člena Ustave RS tudi ni prišlo.

12. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka po 156. členu Ustave in vložitve pobude za oceno ustavnosti ZPotK-1 v delu, ki se nanaša na definicijo dejavnosti kreditiranja potrošnikom (2. člen), ker je ocenilo, da so merila jasno določena, organ pa jih je tudi pravilno interpretiral ter uporabil.

13. Ker je sodišče presodilo, da je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, upoštevana pa so bila tudi pravila postopka, je tožbo tožnice zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice, saj tožnica svojega predloga ni substancirala, odločitev pa je sodišče lahko sprejelo na podlagi podatkov iz upravnih spisov (59. člen ZUS-1).

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1620/2017-7
• UPRS Sodba III U 105/2017-12
• UPRS sodba I U 1347/2011