UPRS Sodba I U 464/2018-20

Jedro

S tem, ko je Javni razpis določil, da se nanj lahko prijavijo le subjekti (nevladne organizacije), ki so ustanovljeni na podlagi zakonov, ki urejajo društva, ustanove in (zasebne) zavode, je kot kriterij za razlikovanje dejansko uporabil kriterij njihove pravno organizacijske oblike (statusne organiziranosti). Ta kriterij pa tožnico, ki je registrirana v Republiki Sloveniji in je subjekt njenega pravnega reda, postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi podobnimi dobrodelnimi (nevladnimi) organizacijami v državi ter ji v primerjavi z njimi onemogoča s 13. členom v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Sporazuma zagotovljeno enako obravnavo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Vlade RS za komuniciranje št. 093-107/2011/2 z dne 18. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 711,04 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnice za sofinanciranje ... V obrazložitvi je navedla, da je objavila javni razpis, v katerem je bilo v 3. točki (pogoji za prijavo) določeno, da se na razpis lahko prijavijo nevladne organizacije, ustanovljene na podlagi Zakona o društvih, Zakona o ustanovah in Zakona o zavodih (samo zasebni zavodi), ki imajo uradni sedež na ozemlju Republike Slovenije ter da bodo vloge drugih subjektov, bodisi pravnih, bodisi fizičnih oseb, zavrnjene. Iz vloge vlagatelja in podatkov Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je vlagateljeva pravna organizacijska oblika verska skupnost in podobne verske organizacije, zato ne izpolnjuje pogoja za prijavo, kot je določen v 3. točki javnega razpisa.

2. Pritožbo tožnice je toženka zavrnila. Navaja, da je pogoje za dodelitev sredstev opredelila na podlagi 216. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna (Pravilnik). Posebnega zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določal pogoje za dodelitev sredstev za sofinanciranje informativno – komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij ni, prav tako definicije nevladne organizacije ni v nobenem predpisu. Zato je pogoje za dodelitev sredstev določila v 3. točki javnega razpisa v skladu z 216. členom Pravilnika, v 4. točki javnega razpisa pa merila, na podlagi katerih bo izbirala. Vlagatelji so bili o pogojih in merilih seznanjeni v javnem razpisu, zato so očitki o neenaki obravnavi neutemeljeni. Stališče, da razpis za druge dobrodelne organizacije ni postavil nobenih ovir, je napačno, saj se pogoji razpisa nanašajo na pravno organizacijsko obliko vlagatelja (društvo, zasebni zavod, ustanova), ne pa na status dobrodelne oziroma humanitarne organizacije po Zakonu o humanitarnih organizacijah. Definicije statusa nevladne organizacije ne vsebuje noben predpis ali akt. Zavrača ugovore v zvezi s kršitvijo Ustave, mednarodnih sporazumov ter Pogodbe o delovanju EU.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki je del Katoliške cerkve v Sloveniji in je registrirana na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih in Zakona o verski svobodi (ZVS) ter ima status humanitarne organizacije. Sodi med dobrodelne in socialne ustanove oziroma organizacije Katoliške cerkve v Sloveniji. Ukvarja se z dobrodelnostjo in družbeno solidarnostjo ter je organizirana v skladu s slovensko zakonodajo, to je po določbah ZVS in Zakona o humanitarnih organizacijah. Meni, da je s svojo vlogo izpolnjevala namen javnega razpisa. Je nevladna organizacija in je v neskladju z Ustavo RS, da bi se njen položaj obravnaval kot vladno organizacijo. Tožena stranka pavšalno utemeljuje, da definicije nevladne organizacije ni v nobenem predpisu, ni pa pojasnila, kateri predpis podeljuje status „nevladne organizacije“ izključno društvom, ustanovam in zasebnim zavodom. Takšno ravnanje tožene stranke je tipično samovoljno ravnanje. Tožnica pa že „per Constitutionem“ sodi med nevladne organizacije. Z izpodbijanim razpisom in sklepom je tožena stranka kršila sprejete mednarodno pravne obveznosti – Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Ustavo RS ter pravo EU. Neutemeljeno toženka tudi navaja, da je tožnica navajala, da je prišlo do neenake obravnave med subjekti, saj tožnica meni, da je bila neenaka obravnava opravljena tedaj, ko je toženka avtoritativno določila diskriminatorne pogoje za prijavo na javni razpis in ker ni upoštevala prijave tožnice, čeprav jo k temu neposredno zavezuje veljavna zakonodaja – predvsem 13. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Meni, da toženka ne loči med pogoji in merili za izbor ter pogoji za kandidiranje. Pogoji za kandidiranje niso bili določeni v javnem razpisu, kandidirale so lahko nevladne organizacije, pri čemer niso bili opredeljeni kriteriji, na podlagi katerih se bo ugotavljalo, ali je neka organizacija, ki se bo prijavila, nevladna organizacija ali ne. Pogoje je toženka samovoljno oblikovala, ko je že prejela vloge in ugotovila, da tožnica ni nevladna organizacija. Tako tožnica meni, da sta razpis in sklep nepravilna. Zatrjuje tudi kršitev pravil postopka ter neustavnost in nezakonitost Pravilnika v 231. členu, ki ureja pritožbeni postopek. Predlaga odpravo obeh sklepov toženke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo I U 669/2011 z dne 21. 8. 2012 in tožbo zavrnilo, v revizijskem postopku, ki ga je sprožila tožnica, pa je Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 409/2012 z dne 18. 12. 2013 revizijo zavrnilo. Tožnica je pri Ustavnem sodišču vložila ustavno pritožbo o kateri je to sodišče odločilo z odločbo Up-217/2014 z dne 7. 2. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 409/2012 z dne 18. 12. 2013 in sodbo Upravnega sodišča I U 669/2011 z dne 21. 8. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je sporna odločitev toženke, ki je vlogo tožnice na Javni razpis za ... zavrnila, ker tožnica ni izpolnjevala pogoja za prijavo iz 3. točke Javnega razpisa.

8. Tožnica pri ugovoru, da je izpolnjevala pogoje iz prijave, izhaja iz namena javnega razpisa. Predmet je sofinanciranje informativno – komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij v Sloveniji. Na podlagi določil Ustave razlaga, da je kakršnakoli drugačna opredelitev njenega statusa kot nevladne organizacije v neskladju z Ustavo. Na podlagi določil Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih pa, da je obravnavanje tožnice drugače kot druge dobrodelne organizacije kršitev določb te mednarodno pravne pogodbe. Meni tudi, da je v skladu s 13. členom tega Sporazuma upravičena do olajšav, pomoči in drugih spodbujevalnih ukrepov.

9. Sodišče v ponovnem postopku reševanja zadeve z upoštevanjem stališča Ustavnega sodišča sledi tožnici. V prvem postopku je sodišče sledilo toženki, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke Javnega razpisa, ki je določal, da se na razpis lahko prijavijo nevladne organizacije, ustanovljene na podlagi Zakona o društvih, Zakona o ustanovah in Zakona o zavodih (samo zasebni zavodi), ki imajo uradni sedež na ozemlju Republike Slovenije ter da bodo vloge drugih subjektov, bodisi pravnih, bodisi fizičnih oseb, zavrnjene. Sodišče je soglašalo s toženko, da tožnica ne izpolnjuje pogoja statusne organiziranosti, ki je bil določen ob pravno nedoločenem pojmu nevladne organizacije.

10. Ni sporno v zadevi, da tožnica ni ustanovljena v pravno organizacijskih oblikah, naštetih v 3. točki Javnega razpisa. Sporni pogoj Javnega razpisa je prijavo na ta razpis omogočil vsem nevladnim organizacijam, ki so ustanovljene na podlagi Zakona o društvih, Zakona o ustanovah in Zakona o zavodih (samo zasebni zavodi, ne glede na vrsto njihove dejavnosti oziroma področje njihovega delovanja). Zato so se na Javni razpis lahko prijavile (tudi) nevladne organizacije, ki se (v eni od s spornim pogojem določenih pravno organizacijskih oblik) ukvarjajo z dobrodelnostjo in družbeno solidarnostjo. Ker se s tako dejavnostjo ukvarja tudi tožnica, skladno s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v mnenju št. RM 1/02, pa ji kot registrirani dobrodelni ustanovi katoliške cerkve za priznanje njene pravne osebnosti ni treba izpolnjevati zahtev, ki jih za ustanovitev civilne pravne osebe določa pravo RS (torej ji tudi ni treba izpolnjevati zahteve, da deluje v eni od s tem pravom določenih pravno organizacijskih oblik). Zato bi morala biti tožnica glede možnosti dostopa do javnih sredstev na podlagi javnega razpisa v enakem položaju kot druge podobne dobrodelne (nevladne) organizacije, ki so ta pogoj izpolnjevale. S tem, ko je Javni razpis določil, da se nanj lahko prijavijo le subjekti (nevladne organizacije), ki so ustanovljeni na podlagi zakonov, ki urejajo društva, ustanove in (zasebne) zavode, je kot kriterij za razlikovanje dejansko uporabil kriterij njihove pravno organizacijske oblike (statusne organiziranosti). Ta kriterij pa tožnico, ki je registrirana v Republiki Sloveniji in je subjekt njenega pravnega reda, postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi podobnimi dobrodelnimi (nevladnimi) organizacijami v državi ter ji v primerjavi z njimi onemogoča s 13. členom v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Sporazuma zagotovljeno enako obravnavo (16. točka Ustavne odločbe Up 217/2014).

11. Ker razlaga spornega pogoja, ki je bil podlaga za zavrnitev vloge, razlikuje tožnico od drugih pravnih oseb, ustanovljenih po Zakonu o društvih, Zakonu o ustanovah in Zakonu o zavodih, prav na podlagi okoliščine, ki je glede na 13. člen v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Sporazuma ni mogoče uporabiti kot kriterij razlikovanja, bo morala toženka v ponovnem postopku reševanja zadeve upoštevati stališče Ustavnega in tega sodišča, izraženega v tej sodbi, da zavrnitve vloge tožnice ne more opreti na neizpolnjevanje pogojev iz 3. točke Javnega razpisa, zgolj zaradi okoliščine, ki po veljavni mednarodni pogodbi ne more biti kriterij za njeno drugačno obravnavo.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljano materialno pravo, je sklep toženke nezakonit. Sodišče ga je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) in revizijske stroške v višini 534,00 EUR (z upoštevanjem drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi in tarife št. 3300), oboje z upoštevanjem 22 % DDV. Tožnici je priznalo tudi administrativne stroške 20,00 EUR, ki jih je priglasila v reviziji. Skupaj torej 711,04 EUR. Zakon o odvetniški tarifi je uporabilo v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife.

14. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 409/2012
• UPRS Sodba I U 58/2019-9
• UPRS Sodba I U 1139/2017-7