UPRS Sodba I U 645/2018-6

Jedro

Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je prejel vlogo tožnika za dodelitev BPP v obsegu pravnega zastopanja in svetovanja na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku zoper njegovo bivšo ženo zaradi vrnitve njegovih osebnih stvari. Organ je ob upoštevanju 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP. Po presoji organa tožnik ni navedel okoliščin, ki bi kazale na to, da bi tožnik s svojo tožbo zoper bivšo ženo uspel. Zahtevek tožnika ima glede na njegovo vsebino pravno naravo vindikacijskega zahtevka, za utemeljenost katerega bi moral izkazati svojo lastninsko pravico in dejansko oblast toženke (bivše žene) nad individualiziranimi stvarmi. Tožnik je premičnine sicer zadosti določno opisal, ni pa izpolnjena predpostavka, da se te nepremičnine nahajajo pri toženki, česar tožnik niti ne zatrjuje. Stvari se skladiščijo na ..., kamor jih je odpeljala bivša žena po ločitvi. Navedbe tožnika ne kažejo, da bi z njimi razpolagala, jih uporabljala, lastila, temveč ga je obvestila, kje so. S tem ni kršila njegove lastninske pravice oziroma pravice do posesti, ko jih je dala v skladišče. Že na prvi pogled je torej očitno, da tožnik z zadevo ne bi bil uspešen. Organ je zato njegovo prošnjo zavrnil.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je hišo zapustil 2. 7. 2015 v spremstvu policistov ob izreku prepovedi približevanja. Dne 4. 7. 2015 je doživel nesrečo, preživel 2 meseca v bolnišnici, sedem tednov v A., pol leta v priporu, sedaj je pa še vedno v zaporu. Od 2. 7. 2015 ne razpolaga s svojimi osebnimi stvarmi in do njih nima dostopa, z njimi razpolaga bivša žena. Ker je ona dala stvari v skladišče, ima ona dostop do stvari. Dopis je prejel, ko je bil v zaporu, v dopisu je navedla višino najemnine, ki se je ne spomni, ker je bil pod vplivom psihoaktivnih substanc, antidepresivov in antipsihotikov, dopis je zavrgel. Ni bil sposoben odločati. Stvari v skladišču ne more prevzeti kdorkoli. Pooblastila za prevzem stvari ni prejel, za najem pa je treba plačati mesečno najemnino, bivša žena pa se je za najem skladišča odločila samostojno, sedaj pa verjetno pričakuje, da bo strošek poravnal tožnik. Ni imela soglasja za oddajo njegovih stvari v skladišče, niti se tožnik ne strinja z najemnino. Ne drži, da mu bivša žena ni kršila lastninske pravice oziroma pravice do posesti, ker če bi bilo temu tako, bi tožnik imel dostop oziroma bi lahko z njimi razpolagal. Vprašanje je tudi, če so stvari še vedno tam. Če niso, je razlaščen. Poudaril je, da je obsojenec v zaporu, da nima enakih možnosti kot oseba na prostosti. Prijatelja je prosil, da mu priskrbi telefonsko številko od ponudnika skladiščnih prostorov, vendar mu ni uspelo, ker na internetu ni podatkov. Ker je bil obsojen zaradi nasilja nad bivšo ženo, mu uslužbenci zapora ne omogočijo komunikacije z njo. Sicer bi ga lahko organ tudi pozval, da se izjavi, zakaj meni, da bivša žena razpolaga s stvarmi. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo organu, ki naj odloči o BPP.

3. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP. Organ je prošnjo zavrnil, ker tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

6. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena z na zakonu temelječimi razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

8. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik obravnavano prošnjo vložil za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku zoper njegovo bivšo ženo zaradi vrnitve njegovih osebnih stvari. Organ za BPP je tudi po oceni sodišča pravilno opredelil tožnikov zahtevek zoper bivšo ženo, v zvezi s katerim vlaga prošnjo, za vrnitveni zahtevek in v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) presodil njegovo utemeljenost glede na 24. člen ZBPP. Po 92. členu SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek); lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski posesti toženke (drugi odstavek).

9. Tudi po oceni sodišča je tožnik zahtevane stvari (v zadostni meri) določno individualiziral, glede na nesporno nahajanje teh stvari v skladišču pa očitno za organ tudi ni sporno, da ima tožnik na njih lastninsko pravico. Se pa sodišče tudi strinja z organom, da tožnik niti verjetno ni izkazal, da so stvari v dejanski oblasti bivše žene glede na to, da se nahajajo v skladišču ... Ker bi torej za verjetnost utemeljenosti zahtevka na tej podlagi morali biti izpolnjeni vsi trije pogoji iz prej citirane določbe 92. člena SPZ (tako tudi sodna praksa), je zaključek organa, da je očitno že na prvi pogled, da tožnik s tako tožbo ne bi bil uspešen, pravilen. Ob tej ugotovitvi glede nahajanja stvari pa ni mogoče sklepati iz razlogov odločbe - kot to zatrjuje tožnik -, da ima tožnik stvari v posesti in da z njimi razpolaga, saj tega organ ni navedel, ker to ne drži. Pri tem pa iz podatkov spisov tudi izhaja, da je organ tožnika pozval na dopolnitev prošnje in sicer, da med drugim navede, ali se stvari nahajajo pri njegovi bivši ženi in kje in ali njegova bivša žena izvaja dejansko oblast nad njimi in kako. Tožnik je torej imel možnost, da podrobneje pojasni svojo prošnjo, zato ne drži njegov očitek o pomanjkljivem postopanju organa.

10. Za presojo verjetne utemeljenosti zahtevka na tej podlagi tako ni pravno pomembno, ali je za skladiščenje bivša žena pridobila tožnikovo soglasje oziroma ali je tožnik sposoben plačati najemnino za skladiščenje. Tožnik je namreč v svoji prošnji in v dopolnitvi svoje prošnje svoj zahtevek nedvomno po vsebini opredelil kot vrnitveni zahtevek in kot takega ga je organ tudi presodil. Enako velja tudi glede nadaljnjih tožnikovih navedb, da tožnik do stvari nima dostopa in da z njimi ne more razpolagati, ker je v zaporu, in s čimer bi se sodišče lahko strinjalo, kar pa tudi ne vpliva na pravilnost ocene organa za BPP glede verjetnosti izgleda za uspeh v tej zadevi, torej z vložitvijo tožbe zoper bivšo ženo.

11. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 475/2016
• UPRS sodba II U 114/2017
• UPRS sodba I U 786/2016