<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 836/2018-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.836.2018.13
Evidenčna številka:UP00011097
Datum odločbe:20.04.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Mira Dobravec Jalen
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti prosilca

Jedro

Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), torej iz razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja 9. 4. 2018 od 13.10 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je iz policijske depeše Policijske postaje ... z dne 1. 4. 2018 in registracijskega lista razvidno, da je tožnik Alžirijo zapustil približno pred petnajstimi meseci in z letalom legalno odšel v Turčijo ter preko katerih držav vse je potoval, dokler 1. 4. 2018 ni bil prijet s strani slovenske policije. Policistom je navedel, da dokumentov nima, ker jih je izgubil v Turčiji ter da je namenjen v Francijo, kjer bi si poiskal zaposlitev in našel lepše življenje, saj je situacija v njegovi državi slaba.

Tožnik je 9. 4. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito, v njej je navedel, da ob odhodu iz Alžirije ciljne države ni imel ter da bo dokument, na podlagi katerega bi lahko dokazal svojo istovetnost, težko pridobil. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da je Berber in da mladi fantje, ki so Berberi, protestirajo proti državi. Sam ni protestiral, vendar policija misli, da se je protestov udeležil, zato ga iščejo, zlasti ker stanuje v kraju, kjer so bile demonstracije, policija pa išče vse demonstrante ter tiste, ki jih dobi, zapre. Te demonstracije so bile leta 2013. Če bi poskušal dokazati, da je nedolžen, bi ga takoj zaprli. Iščejo ga že od takrat, vendar je pobegnil k stricu v kraj Alžir, kjer je ostal eno leto, in tam živel normalno življenje. Vendar mu je stric rekel, da je bolje, če skrbi sam zase, dela pa ni našel, ker ni imel dokumentov; drugega razloga za zapustitev države nima.

Dne 9. 4. 2018 je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Organ odločitev opira na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter drugi odstavek tega člena. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in niti do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), na katerega napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na to istovetnost tožnika ni nesporno ugotovljena. Upravni organ sam pa v času trajanja postopka za priznanje mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 649/2018 z dne 30. 3. 2018 pa organ še dodaja, da je v postopku mednarodne zaščite prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in razlogov, ki opravičujejo njegovo prošnjo. Ugotovitev istovetnosti prosilca je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Organ še navaja, da je tožnik ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in premalo poglobljeno navedel razloge, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite, zato bo treba te razloge in verodostojnost navedb natančneje ugotoviti z osebnim razgovorom. Presoja okoliščin, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, bo mogoča šele po izvedenem osebnem razgovoru in potencialni pridobitvi informacij o državi izvora. Upravni organ dodaja, da je tožnik prečkal že več varnih držav, prošnjo pa je po njegovih navedbah podal le v Grčiji; glede na okoliščine njegovega ilegalnega prehajanja meja organ dvomi, da bi tožnik samoiniciativno, če ne bi bil prijet s strani policije, tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Meni, da če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, da bi Slovenijo zapustil še pred koncem postopka in bi ponovno ilegalno prehajal meje, s tem pa onemogočal, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji.

Upravni organ je tožniku gibanje omejil na območje in prostore Centra za tujce ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Zaključuje namreč, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit glede na organizacijo varovanja v azilnem domu in glede na okoliščine v zvezi s tožnikovo potjo iz izvorne države do Republike Slovenije.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Navaja, da ugotavljanje istovetnosti prosilca ni zakonski razlog za pridržanje. Izpodbijani sklep pomeni kršitev 2. člena Ustave RS ter drugega odstavka 19. člena Ustave. Pridržanje se namreč odredi lahko le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca. Upravni organ pa je očiten dvom v istovetnost tožnika utemeljil z napačno presojo njegovih izjav in njegovega ravnanja. Poleg tega je na prošnji za mednarodno zaščito njegova fotografija, navedel pa je tožnik tudi svoj EMŠO, ki se ujema z njegovim dnem rojstva. S pravilnimi odgovori na vprašanja o državi Alžiriji pri preverjanju istovetnosti tožnika pa je tožnik tudi dokazal, da dejansko prihaja iz Alžirije. V zvezi z ugotovitvijo organa, da ni pridobil osebnih dokumentov, tožnik meni, da nanjo ne more opirati utemeljenega dvoma v istovetnost tožnika, saj če bi dokumente uspel pridobiti, bi jih predložil, vendar je zanj to zelo težko, glede na omejitev gibanja na Center za tujce.

Tožnik dodaja, da mu ob ustni naznanitvi ukrepa ni bilo pojasnjeno, zakaj organ meni, da obstaja utemeljena nevarnost njegovega pobega. Skopo pojasnilo, ki izhaja iz zapisnika z dne 9. 4. 2018, ne zadostuje. Organ je zgolj domneval, da bi tožnik zapustil azilni dom, pri čemer se je opiral na njegovo vedenje v preteklosti, ko je prehajal iz ene države v drugo. Vendar pa pri tem organ ni upošteval tožnikove namere, da čim prej pride v območje Schengena. Zdaj, ko je znotraj te meje, pa nima več namena ilegalno prehajati državnih meja, saj je svoj cilj dosegel.

Tožnik dalje navaja, da je na osebnem razgovoru rekel, da ne želi dodatne razlage pravne podlage za omejitev gibanja, vendar takšnega njegovega odgovora organ ne bi smel jemati resno, pač pa bi ga moral natančno seznaniti z razlogi za odvzem prostosti. Tožnik je bil namreč na osebnem razgovoru pod pritiskom in v stresu. Pri tem pa gre tudi za nepravilno uporabo materialnega prava, to je četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker tožnik z razlogi za omejitev gibanja podrobneje ni bil seznanjen, mu v zvezi s tem ni bila dana pravica do izjave ter je organ kršil 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz zapisnika z dne 9. 4. 2018 pa izhaja tudi, da je organ tožniku postavljal nedovoljena vprašanja.

Tožnik meni, da ni podlage za izrek omejitve gibanja ter se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X DoR 7/2018, s katerim je to sodišče dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Tožnika organ tudi ne bi smel pridržati v Centru za tujce zgolj iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker niso urejene možnosti za manj prisilne ukrepe pridržanja. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije C-528/2015, in sicer 40. točko, po kateri pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem.

Tožnik dalje navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja.

Tožnik v dokazne namene predlaga vpogled v upravni spis ter svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zahtevo opira na drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter sodišču predlaga, naj odloči o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ker tožniku nastaja težko popravljiva škoda. Predlaga tudi, kako naj sodišče do pravnomočne odločitve uredi stanje. Navaja, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo psihično stanje. Tožniku je kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Predlaga, naj sodišče njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o sklepu.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prav tako sodišču predlaga zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj zanjo po njenem mnenju ni pravne podlage.

K točki I.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika. Na glavni obravnavi je tožnik sodišču predložil nov dokaz, print fotografije oziroma skena svojega osebnega dokumenta s fotografijo, toženka pa je predložila zapisnik o osebnem razgovoru, ki je bil s tožnikom voden 18. 4. 2018 (dan pred glavno obravnavo).

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka istega člena), torej iz razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se prosilcu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. Z razlogoma po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijske direktive, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (tako sodba Sodišča EU C-18/16 z dne 14. 9. 2017, točka 36). Točka (a) in (b) 8(3) člena Recepcijske direktive (enako) vsebujeta določbo, da se prosilca sme pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo in da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sicer pa je z navedeno sodbo odločeno, da preizkus točk (a) in (b) 8(3) člena Recepcijske direktive ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost te določbe z vidika člena 6 ter člena 52(1) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.1 Že glede na to sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da izpodbijani sklep, s katerim je tožniku gibanje omejeno iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pomeni kršitev 2. člena Ustave (načelo pravne države) in drugega odstavka 19. člena Ustave (ki določa, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon).

9. Z izpodbijanim sklepom je tožniku (torej) gibanje omejeno iz obeh navedenih razlogov, po prvi in po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in obstoj obeh razlogov je sporen. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce) (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

10. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (omejitev gibanja iz razloga, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo) so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez osebnih dokumentov. Slovenskim organom osebnih dokumentov ni predložil, ob tem ko je zatrjeval, da je potni list izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa da ima doma v Alžiriji, niti ob prijetju (1. 4. 2018) niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter niti ob seznanitvi z razlogi za pridržanje (9. 4. 2018). Pristojnemu upravnemu organu je šele po izdaji izpodbijanega sklepa, na osebnem razgovoru 18. 4. 2018 ter sodišču na glavni obravnavi 19. 4. 2018, predložil print (iztis) fotografije (ali skena) osebnega dokumenta, po njegovem zatrjevanju osebne izkaznice, ki naj bi mu jo po njegovih navedbah 17. 4. 2018 zvečer preko Facebooka poslala njegova sestra, ki živi v Alžiriji. Na glavni obravnavi je bil izveden dokaz z vpogledom v predloženi print ter je bilo ugotovljeno, da iz (fotografije oziroma skena) listine izhaja datum izdaje 4. 7. 2011, ime in priimek ter datum rojstva, vse za osebo, za katero se v Sloveniji predstavlja tožnik, fotografija, ki bi po podobnosti lahko ustrezala tožnikovi fotografiji v upravnem spisu, podpis, prstni odtis ter podatek o višini, ni pa razviden izdajatelj dokumenta. Upravni organ je v izpodbijanem sklepu navedel, da se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 nesporno ugotovi, če ta predloži eno od listin, ki so navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost: tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko izkazuje istovetnost, potno listino za tujca, dovoljenje za prebivanje, izdano v obliki samostojne listine, ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti istovetnost. Take listine tožnik nesporno ni predložil. V zvezi s predloženim printom je toženka na glavni obravnavi tudi ugovarjala, da nima dokazne vrednosti javne listine, saj ne gre za originalni dokument, katerega pristnost lahko potrdi nacionalni forenzični laboratorij, in navajala, da nacionalni forenzični laboratorij na podlagi predloženega printa ne more preveriti pristnosti dokumenta. Po mnenju toženke bi bilo identiteto tožnika mogoče neizpodbitno ugotoviti le z originalnim dokumentom. Sodišče se z njo strinja. Sedanje stanje tehnike namreč omogoča izdelavo fotomontaž, česar pri predloženem printu z vpogledom na glavni obravnavi ni (bilo) mogoče izključiti; poleg tega, kot že navedeno, iz dokumenta (celo) ne izhaja njegov izdajatelj, kar je dodaten razlog za oceno o majhni dokazni vrednosti. Zato sodišče sodi, da predloženi print osebnega dokumenta ne more vplivati na zaključek organa v izpodbijanem sklepu, da obstaja dvom v identiteto tožnika ter kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da glede na podatke, ki so iz printa predloženega dokumenta razvidni, njegova identiteta ni več neznana. Tožnik je sicer na glavni obravnavi opravičeval, zakaj ni predložil originalnega dokumenta, in sicer zaradi visokih stroškov pošiljanja, ki jih njegova sestra ne zmore, in navajal, da bo poskušal pridobiti originalni osebni dokument, vendar za to potrebuje dalj časa, in da bo tudi sam poskušal prihraniti kaj denarja, da bi ga poslal sestri. Vendar pa ob tem, da je nato izpovedal, da nima denarja in da tudi nima možnosti, da bi denar prihranil, ter da je navajal, da potrebuje dalj časa za pridobitev originalnih dokumentov, ni najti podlage za zaključek, da gre za tožnikovo napoved, ki jo namerava uresničiti. Sodišče dodaja, da pa je potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete zato nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je s pravimi razlogi utemeljen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik, čemur je mogoče pritrditi tudi glede na tožnikove navedbe v postopkom pred upravnim organom ter izpovedbo na glavni obravnavi. Tožnik namreč v svojih izjavah ni verodostojen. Tudi če sodišče sprejme njegovo izpovedbo, da kot ciljne države nikoli ni navajal Francije, pač pa da je šlo za nesporazum (s tolmačem), ne more kot verodostojnih sprejeti njegovih izjav o tem, da je že zaprosil za mednarodno zaščito ter v katerih državah. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navajal, da je za mednarodno zaščito zaprosil le v Grčiji in da je bila njegova prošnja zavrnjena; enako je navajal ob seznanitvi s pridržanjem in razlogi za to ter vztrajal pri tem tudi na glavni obravnavi. Glede Hrvaške je ob seznanitvi s pridržanjem navajal, da za mednarodno zaščito tam ni zaprosil, ker je to državo samo prečkal ter da bi zaprosil, če bi ga prijela policija. Na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi pa je tudi za Hrvaško navajal, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. Ob tem pa sistem EURODAC (podatkovna zbirka prstnih odtisov, zasnovana (samo) za identifikacijo prosilcev za azil, vzpostavljena z Uredbo (EU) št. 603/2013 z dne 26. junija 2013) glede na izpis v spisu ne izkazuje, da bi v kateri teh držav za mednarodno zaščito tožnik zaprosil, in tem uradnim podatkom sodišče sledi. Ko je bilo tožniku na glavni obravnavi to predočeno ter je bil vprašan, ali so mu ob podaji prošenj vzeli prstne odtise, je neprepričljivo odgovarjal, da so mu prstne odtise vzeli, vendar „na papir, formata A4“, ne tako kot v Sloveniji. Slediti pa tudi ni mogoče tožbenemu stališču, da je tožnikovo identiteto mogoče ugotoviti s tožnikovo fotografijo na prošnji za mednarodno zaščito ter glede na podatke o EMŠO, ki se ujemajo s podatki o dnevu rojstva oziroma da je bilo to storjeno s tožnikovimi pravilnimi odgovori na vprašanja o Alžiriji; po že navedenem se namreč istovetnost ugotavlja z javno listino s fotografijo. Ob tem organ tudi po presoji sodišča ni imel podlage, da bi ob upoštevanju okoliščin tožnikovega ilegalnega prehajanja meja velikega števila držav ter preteklega tožnikovega ravnanja drugače zaključeval o (bodočem) tožnikovem ravnanju, namreč da v Sloveniji prošnje za mednarodno zaščito niti ne bi vložil, če ga ne bi prijela policija, in da bi, če ne bi bil pridržan, tožnik zapustil Slovenijo pred zaključkom postopka.

11. Pridržanje je po presoji sodišča utemeljeno tudi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tej zvezi se sodišče strinja z organom, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil (gre za okoliščine tožnikove poti do Slovenije, prečkanje pri tem več varnih držav itd.); to tudi glede na njegovo navajanje nedoločno, da je bila ciljna država ob odhodu tista, v kateri bi lahko zaprosil za azil. Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z izpovedbo na glavni obravnavi, da bi v Sloveniji tudi na prostosti počakal na odločitev organa o prošnji, saj je neprepričljiva, upoštevaje vse okoliščine tožnikove poti in njegovega ravnanja od izvorne države do Slovenije. Trditev, da je ukrep v tem delu obrazložen le z odstotkom prosilcev za mednarodno zaščito, ki pobegnejo iz Azilnega doma, po navedenem ne drži. V izpodbijanem sklepu pa so navedena tudi dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da iz tožnikove prošnje ni razvidno, kje je bil, ko so bile v njegovem kraju demonstracije, za katere zatrjuje, da se jih ni udeležil, zakaj policija sumi, da naj bi bil na teh demonstracijah, kaj je počel pri stricu v Alžiru itd. Podlago za ugotavljanje dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pa dajejo tudi deloma ponovljene navedbe na glavni obravnavi, da je policija še dve leti po demonstracijah tožniku pošiljala vabila, pa se ni odzval, ker bi ga sicer takoj zaprla, da se je nato eno leto skrival, nato pa se je odločil zbežati iz Alžirije, ter ob tem ko je na osebnem razgovoru navedel, da je brez težav legalno zapustil Alžirijo itd. Sodišče se pa z organom strinja, da je ugotavljanje in preveritev teh dejstev mogoče le ob prisotnosti tožnika, ki je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča brez pridržanja ni mogoče zagotoviti.

12. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju (smiselno podobno ugovarjano tudi na glavni obravnavi), sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33/EU. Pri tem sodišče dodaja, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

13. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v ..., kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer ni izpostavil nobenih posebnih problemov v zvezi z bivanjem in razmerami v Centru za tujce.

14. Sodišče še dodaja, da na njegovo drugačno presojo tudi ne more vplivati tožnik s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, saj se ta nanaša na Uredbo (EU) 604/2013 (t.i. Uredba Dublin III), člen 28 (2) in v tej zvezi na določbo pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in ne na za obravnavano zadevo relevantni določbi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik pa se z uspehom tudi ne more sklicevati na sklep Vrhovnega sodišča X Dor 7/2018, saj gre zgolj šele za sklep o dopustitvi revizije, in ne za v revizijskem postopku sprejeto sodno odločbo.

15. Po presoji sodišča so brez podlage tudi tožbene navedbe, da je bil tožnik ob naznanitvi ukrepa 9. 4. 2018 preveč skopo seznanjen z zaključkom organa, da obstaja utemeljena nevarnost njegovega pobega. Sodišče sodi, da so bili - glede na zapisnik z dne 9. 4. 2018, h kateremu tožnik tudi ni dal pripomb - razlogi za pridržanje podani in tožniku korektno pojasnjeni. Brez podlage tožnik očita tudi kršitev četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Bistveno je namreč, da so bili ob izreku ukrepa zakonski pogoji zanj ugotovljeni ter v bistvenih točkah tožniku obrazloženi; podrobneje pa morajo biti (in v obravnavanem primeru tudi so) razlogi za ukrep navedeni v pisnem odpravku sklepa, zoper katerega šele tožnik lahko uveljavlja sodno varstvo (rok za tožbo teče od vročitve sklepa). Sodišče kot neutemeljeno v zvezi s tem presoja tudi tožbeno navedbo, da naj bi tožniku ne bila dana možnost izjave ter da so bila tožniku postavljena nedovoljena vprašanja. Zakaj naj bi organ moral upoštevati, da tožnik znotraj Schengenskega območja nima več namena ilegalno prehajati državnih meja, tožba ustrezno ne obrazloži in ne utemelji.

16. Sodišče glede na povedano sodi, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pa pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.

K točki II:

17. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

-------------------------------
1 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa, da ima vsak pravico do svobode in varnosti. Člen 52 pa je splošna določba, ki določa obseg z Listino priznanih pravic in kako se te pravice razlaga.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/2, 84/2-1, 84/6

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4Mzc0