UPRS Sodba in sklep I U 960/2018-14

Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, kot je opredeljen v prvi alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-660/2018/6 (1312-17) z dne 19. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi namena predaje. Odločila je, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja od 17. 4. 2018 od 10.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerimi se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka med drugim navaja, da so policisti prijeli tožnika 9. 4. 2018, v gozdu nad reko Kolpo med naseljema ... Na ozemlje Republike Slovenije je tožnik vstopil 9. 4. 2018 okoli 8. ure. Po podatkih baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik obravnavan v Grčiji 14. 7. 2017. Povzema tožnikov opis poti, po kateri je najprej prišel legalno v Turčijo s potnim listom in tam ostal okoli 15 dni. V Grčijo je prišel peš po kopnem, kjer je bival dva meseca in zaprosil za azil. Pot je nadaljeval v Albanijo in nato v Črno Goro, kjer je bil šest mesecev ter odšel naprej do Bosne in Hercegovine. Vrnjen je bil v Črno Goro in drugič mu je uspelo priti v Bosno, kjer je dobil dovoljenje za bivanje za 15 dni, nato pa še za 12 dni. Po tem obdobju je odšel na Hrvaško in preko Hrvaške do Slovenije. Želel je nekam v Evropsko unijo, kjer bi lahko dobil azil. Potni list mu je odvzel tihotapec, ki mu je pomagal na poti in sicer že v Turčiji. Iz Alžirije je odšel, ker je Berber. V letu 2001 se je udeležil demonstracij in je bil zaradi udeležbe na demonstracijah zaprt v letu 2009, 2002 in 2014.

3. Tožniku je bil po podani prošnji za mednarodno zaščito ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce. Zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Ob tem se toženka sklicuje na prvi in drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4. Tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca z dovoljenjem za prebivanje, izdanim v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka sama v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države. Tožnik že skoraj eno leto ilegalno prehaja državne meje različnih držav v Evropi (med drugim tudi držav članic EU), kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška), ali pa je zaprosil za mednarodno zaščito, a ni počakal na odločitev pristojnih organov (Grčija), ampak je pot vedno nadaljeval s ciljem priti v evropsko državo, kjer bo dobil azil. Zato se je toženka odločila, da prosilcu omeji gibanje na podlagi prve alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer se zasleduje namen tega ukrepa in sicer onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnjo prehajanje mej držav članic EU. Toženka se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018, kjer se sodišče sklicuje na uvodne izjave 12 Direktive 2013/33.

5. Dublinska uredba III v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Glede na merila iz poglavja III je pristojni organ za prosilca pristojnim migracijskim organom Grčije 17. 4. 2018 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III je pristojni organ omenjeno državo zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka.

6. Toženka v nadaljevanju obrazložitve presoja begosumnost tožnika in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, 9., 10. in 11. člen Recepcijske direktive, točko (n) člena 2 Dublinske uredbe III ter 68. člen ZTuj-2. Tožnik je v postopku povedal, da ni počakal na odločitev grških migracijskih organov. Toženka kot neprepričljiv oceni izgovor prosilca, da se ni udeležil osebnega razgovora na katerega je bil vabljen, ker postopek poteka počasi in se z njim nihče ni ukvarjal. Po mnenju toženke to dejstvo ustreza peti alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, to je okoliščini nesodelovanja v postopku. Izpolnjeni pa sta tudi po mnenju toženke, okoliščini iz prve in tretje alinee drugega odstavka istega člena ZTuj-2, saj je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja. Tako obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, zaradi česar se je toženka odločila, da se prosilcu omeji gibanje na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb (več kot 80 %) zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, pri čemer se toženka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bil ukrep utemeljen, ker je treba ugotoviti istovetnost tožnika ter zaradi namena predaje, pri čemer pa iz obrazložitve ne izhaja na kakšen način je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi bil tožnik izrazito begosumen, kar pa v izreku ni bil naveden kot razlog izdaje ukrepa. S tem so bila kršena pravila postopka. Nadalje temelji izpodbijani sklep na zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je toženka ob podaji prošnje tožnika pozvala, da predloži osebne dokumente do 7. 5. 2018. Kljub temu, da rok za predložitev osebnih dokumentov še ni potekel, je toženka tožniku že 17. 4. 2018 omejila gibanje iz razloga ugotovitve njegove istovetnosti in za namen predaje. Tožnik je izrecno navedel, da želi ostati v Sloveniji ter bi zaprosil za mednarodno zaščito tudi če ga policija ne bi prijela, saj si je glede Grčije premislil. Tam postopki tečejo počasi, v dveh mesecih se ni zgodilo nič. V času prejetja vabila na razgovor, a se je že odločil, da zaprosi za azil kje drugje, kjer bi lahko dobil status. Tako se je odločil za Slovenijo, ki velja za varno in stabilno državo, kjer bi lahko dobil mednarodno zaščito. Toženka očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost nikjer ni opredelila in je tako nepravilno uporabila prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik tudi meni, da je ukrep obveznega zadrževanja nezakonit, tako izvedba tega ukrepa v centru za tujce, kot tudi na območje azilnega doma. Toženka tudi ni obrazložila zakaj ukrepa omejitve gibanja za tožnika ni mogoče izvesti v azilnem domu.

8. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve izvršitev izpodbijanega akta zadrži. V tej zvezi navaja, da bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se tožnik v Centru za tujce zelo slabo počuti, odvzeta mu je osebna svoboda, pri čemer tožnik ni storil nič takega, da bi moral biti omejen v gibanju.

9. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter da do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Hkrati sodišče obvešča, da je dne 26. 4. 2018 prejela odgovor grških migracijskih organov, ki so zavrnili pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj menijo, da Grčija za obravnavo njegove prošnje ni pristojna. Toženka se je zato odločila, da prevzame odgovornost za reševanje tožnikove prošnje.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 4. 5. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

14. Glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

16. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je torej podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Da bi v tem primeru šlo za tak primer, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

17. Toženka svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovih osebnih podatkih in državljanstvu utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko, da že skoraj eno leto ilegalno prehaja državne meje različnih držav v Evropi (med drugim tudi držav članic EU), kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška), ali pa je zaprosil za mednarodno zaščito, a ni počakal na odločitev pristojnih organov (Grčija). Ob te se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 621/2018-13 z dne 8. 3. 2018. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal navedene iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču. Tožena stranka pa ni navedla, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v prvi alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej niti glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka niti glede na dejansko stanje, kot ga je na glavni obravnavi ugotavljalo sodišče, ta razlog za omejitev gibanja ni podan.

18. Toženka torej ni imela podlage za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, niti ni imela podlage, kot je obrazloženo v nadaljevanju, za izrek tega ukrepa na podlagi pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Poleg tega je toženka sodišču sporočila, da Grčija ni prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje, kar pomeni, da je prenehal razlog za pridržanje po teh določbah, zato je treba izrečeni ukrep na tej podlagi odpraviti že po uradni dolžnosti (peti odstavek istega člena). Tudi sicer pa sodišče pripominja, da ta že ob njegovem izreku ni bil utemeljen.

19. Ob upoštevanju določb drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču upravno sodne prakse (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, in sicer glede na kriterije, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2¹.

20. Nevarnost pobega mora biti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III “znatna“, pri čemer je naslovno sodišče že v več zadevah (npr. I U 801/2016, I U 1102/2016, I U 445/2018) opozorilo, da je ta standard treba razlagati bližje “veliki“ kot pa zgolj “zaznavni“ nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško, italijansko in hrvaško različico tega standarda. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

21. V obravnavani zadevi taka, torej znatna nevarnost tožnikovega pobega, po presoji sodišča ni izkazana.

22. Toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje na peti alineji prvega odstavka in prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikovo nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) utemeljuje z navedbo, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU, pa tudi ostalih evropskih državah, pa v njih ni zaprosil za azil oziroma je zaprosil za mednarodno zaščito, pa jih zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Dodatno jo utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2,² saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnost prebivanja.

23. Med strankami je nesporno, da tožnik v Grčiji ni počakal do zaključka postopka. Golo sklicevanje na pričakovano ravnanje prosilcev za mednarodno zaščito ne zadošča za utemeljitev sklepa, da tožnik ne sodeluje v postopku.

24. Nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Ta okoliščina po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Enako velja tudi za tožnikovo nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Sodišče k temu dodaja še, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 glede prve (in četrte alineje) drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 že zavzelo stališče, da ti določbi nista dovolj konkretizirani in natančni, zaradi česar ne ustrezata zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

25. Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna. Po določbi drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu št. 2013/33/EU v zvezi z odločbo 28(4) Dublinske uredbe, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Gre za jasno in brezpogojno določbo, ki ima neposredni učinek. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

K II. točki izreka:

26. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča pomeni z izdajo te sodbe (1. točka izreka), da je pravnomočno odločeno v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

-------------------------------
¹ Ti kriteriji so naslednji: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine ter navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku.
² Ta kriterija sta: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo in nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 634/2020-18
• UPRS Sodba in sklep I U 683/2020-6
• UPRS Sodba in sklep I U 1689/2018-14