<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 802/2018-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.802.2018.15
Evidenčna številka:UP00010821
Datum odločbe:18.04.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - dvom v prosilčevo identiteto

Jedro

Če je oseba resnično preganjana v izvorni državi, potem skoraj nikoli ni mogoče pričakovati, da bi taka oseba lahko zapustila izvorno državo na legalen način, pri čemer mora predhodno pridobiti tudi vizo za državo članico EU; v nekaterih nevarnih državah potovalnih dokumentov sploh ne izdajajo oziroma begunci prihajajo iz odročnih predelov, kjer nimajo osebnih dokumentov; v drugih primerih se lahko dogaja, da organizatorji nezakonitih prehodov poberejo osebne dokumente tistim, ki jih imajo; nekateri pa te dokumente tudi sami odvržejo, vendar ne vsi iz razloga, da bi se predstavljali pod lažnim imenom in z lažnim državljanstvom. Zaradi teh, primeroma navedenih in drugih specifičnih razlogov, ki se nanašajo na tiste tujce, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, je zakonodajalec v 4. odstavku 34. člena ZMZ-1 moral predpisati, da se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca glede izkazovanja istovetnosti zgolj „smiselno“ uporabljajo določbe ZTuj-2.

Tožena stranka je v konkretnem primeru tožnika pridržala že iz razloga, ker ta v postopku ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2 in sploh ni uporabila standarda „očitnega dvoma“ v istovetnost ali državljanstvo tožnika. Dvom v to, da je tožnik potni list res izgubil, ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje je bistvena pravno relevantna okoliščina z vidika 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa očiten dvom v pojasnilo prosilca, kako, kje in kdaj je izgubil osebni dokument.

Določilo člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu 2013/33/EU se lahko uporabi samo, če prosilec „ne navede svoje identitete ali državljanstva ali osebnih dokumentov, ki to izkazujejo, v nasprotju z obveznostjo sodelovanja.“ Tožniku v postopku v Sloveniji ni mogoče očitati, da ni sodeloval v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa: svoje ime, priimek, kraj rojstva, bivališče in letnico rojstva ter državljanstvo je zatrjeval enako ves čas postopka.

Zakonodajalec EU ni predpisal, da se prosilca lahko pridrži zgolj iz razloga, da bi v državi, ki obravnava njegovo prošnjo, zanesljivo ostal do izdaje, dokončnosti ali celo pravnomočnost odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Če bi bila preprečitev sekundarnega gibanja prosilcev dopustna podlaga za odvzem prostosti, potem bi morala biti ta podlaga izrecno določena v 8. členu Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pa temu ni tako.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep št. 2142-522/2018/5 (1312-06) z dne 6. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je po uradni dolžnosti na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS, št. 16/17 -UPB 1, v nadaljevanju: ZMZ-1) v zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanja prosilca za mednarodno zaščito, začasno nastanjenega v Centru za tujce, ki ga v postopku zastopajo A.A. in drugi sodelavci B., izdalo sklep, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je C.C., roj. .. 1995, državljana Ljudske demokratične republike Alžirije, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, 6230 Postojna. Prosilec za mednarodno zaščito iz prve točke izreka tega sklepa se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 5. 4. 2018 od 14.45 ure, do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 5. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Iz policijske depeše, št. 2253-42/2018137 (3J693-06) z 27. 3. 2018 in registracijskega lista št. 2253-2018/31 (3J693-36) z 27. 3. 2018 izhaja, da je prosilec dne 10. 6. 2017 zapustil Alžirijo in z letalom legalno vstopil v Turčijo. Potni list je izgubil v Turčiji. Iz Turčije je nadaljeval pot ilegalno v Grčijo, kjer je ostal okoli 8 mesecev. Nato je potoval v Albanijo, ilegalno dalje v Črno goro in v Bosno in Hercegovino. V Sarajevu se je zadržal okoli 15 dni, nato pa je pot s skupino nadaljeval do Velike Kladuše in dalje proti Republiki Sloveniji. Prosilec je navedel, da je v Veliki Kladuši nastal pravi center za informacije, saj od domačinov dobijo napotke za daljno pot, nato pa se sami organizirajo. V četrtek, 22. 3. 2018 so se s skupino sedmih oseb odpravili na pot proti Republiki Sloveniji. Vstopili so ilegalno na Hrvaško, kjer so se jim pridružile še tri osebe. Potovali so peš, predvsem ponoči s pomočjo naprave GPS. Preplavali so reko in ilegalno vstopili v Republiko Slovenijo, nato so hodili približno 10 km, kjer jih je prijela policija. Iz policijske depeše še izhaja, da so bili namenjeni v Francijo zaradi boljšega življenja. V lastnoročni izjavi je prosilec navedel, da zaproša za mednarodno zaščito zaradi osebnih razlogov.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da osebnih dokumentov nima. Osebno izkaznico ima v Alžiriji, potni list pa je izgubil v Turčiji. Nadalje je navedel, da je legalno (s potnim listom in vizumom) odšel iz Alžirije v Turčijo, kjer je ostal približno 20 dni. Nato je odšel v Grčijo, kjer je ostal 15 dni. Pot je nadaljeval ilegalno proti Albaniji, kjer je ostal eno noč. Dalje je odšel v Črno Goro, kjer je ostal 4 mesece in tam zaprosil za mednarodno zaščito. Nato je odšel dalje v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal mesec dni in bil zaprt v kampu. Zaprosil je za mednarodno zaščito, vendar so ga vrnili v Črno Goro, ker je posedoval črnogorsko izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Tam je ostal 4 dni v zaporu, nato pa so ga izpustili in mu dali nek dokument. Takoj je odšel dalje proti Bosni in Hercegovini, kjer je ostal 20 dni. Nato je odšel preko Hrvaške do Republike Slovenije, kjer je videl policijo in podal prošnjo za mednarodno zaščito. Želel si je v Evropo in zanikal je, da je na policiji dejal, da je njegova ciljna država Francija.

4. Alžirijo je zapustil zaradi družinskih težav. Njegova mama je leta 2011 umrla, oče pa se je ponovno poročil in od takrat dalje ima težave z mačeho, saj ga je želela izgnati od doma. Poklicala je svoje brate, ki so ga pretepli. Takrat, leta 2013, je zapustil svoj dom in živel pri babici. Januarja leta 2017 je njegova babica umrla in zato je septembra 2017 odšel v Turčijo. Vmesnem času je delal v glavnem mestu. Državo je zapustil, ker nima ničesar. Ker nima denarja, ni mogel živeti v Alžiriji. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil prosilcu ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce.

5. V Črni Gori je zaprosil za mednarodno zaščito. Odločitve o njegovi prošnji ni dobil. V Črni Gori na odločitev ni počakal, ker mu tam ni bilo všeč. Tam so tudi rasisti in njihov odnos do njega ni bil dober. V kampu so eni rasisti, drugi pa so dobri. Ko je odšel k zdravniku, se je zdravnik držal za nos in rekel, da smrdi.

6. Nadalje je navedel, da je v Bosni in Hercegovini zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni imel denarja in nekje je moral jesti in spati. Nato so ga vrnili nazaj v Črno Goro, kjer zopet ni počakal na odločitev pristojnih organov. Zapustil jo je, ker mu pač ni bila všeč. Tam je bil štiri mesece, vendar je Črno Goro želel večkrat zapustiti, vendar ni bil vedno uspešen. V Grčiji ali na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu Grčija ni bila všeč. Želel je oditi v takšne države, kot je Slovenija, Švica, Italija ali Francija. V Republiki Sloveniji je bil pol ure, preden ga je prijela policija. Hodil je po neki poti, blizu neke vasi. Enkrat je dejal, da v vas ni odšel, drugič pa je navedel, da po poti ni srečal nobene osebe.

7. Ne ve povedati, zakaj ni potrkal na kakšna vrata v vasi, skozi katero je odšel in prosil, da pokličejo policijo. Ker je bila vas majhna tega ni želel, saj je imel namen to storiti v večji vasi.

8. Glede na navedeno pristojni organ meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od predpisanih listin. V konkretnem primeru se poraja tako dvom v osebne podatke prosilca, kakor tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal tekom postopka. Prosilec je namreč dejal, da je potni list izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji. Pristojni organ meni, da so takšne prosilčeve navedbe neprepričljive, saj to trdi velika večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike. Osebni dokument je namreč listina, s katero ljudje ravnajo skrbno, saj se zavedajo njene pomembnosti. Prav tako so osebni dokumenti takšnega formata, da jih je možno varno spraviti in jih imeti ves čas pri sebi. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na navedbe prosilca ni njegova ciljna država (kot izhaja iz policijske depeše je bila njegova ciljna država Francija), pristojni organ utemeljeno sklepa, da namerava prosilec nadaljevati svojo pot v druge države EU. Glede na dejstvo, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, pa prosilec nedvomno povečuje svoje upe, da kasneje v t.j “dublinskem postopku“ ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo.

9. Pristojni organ utemeljeno dvomi, da je prosilec podal resnične izjave glede posedovanja svojih dokumentov. Ker prosilec pri sebi nima osebnih dokumentov, oziroma jih ni predložil pristojnemu organu in tudi ni podal prepričljivih razlogov, zakaj dokumentov nima oziroma je celo sam ustvaril situacijo, da dokumenta pri sebi nima, pristojni organ utemeljeno dvomi v to, da je podal resnične podatke glede svoje identitete. Če prosilec ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente, oziroma bi jih predložil pristojnemu organu. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na prvotne navedbe prosilca na Policijski postaji Črnomelj ni njegova ciljna država, ampak je to Francija, iz česar gre sklepati, da prosilec namerava nadaljevati svojo pot.

10. Pristojni organ je svojo odločitev v povezavi z neugotovljeno identiteto oprl tudi na sodbo Upravnega sodišča št. I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018, kjer je Upravno sodišče navedlo: Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat in ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. - 23. člen ZMZ-1).

11. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Iz navedenih razlogov se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čemer se zasleduje namen tega ukrepa, in sicer onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnje prehajanje mej držav članic Evropske unije.

12. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in neskladno navedel razloge, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite, zato bo treba te razloge in njihovo verodostojnost natančneje ugotoviti z osebnim razgovorom. Brez osebnega razgovora torej v veliki večini primerov ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v konkretnem primeru prosilec ni predložil nobenih dokazov za svoje izjave, na podlagi njegovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Že iz tega razloga je osebni razgovor v konkretnem primeru obligatoren. Iz prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, kakšne probleme ima konkretno v izvorni držav in zakaj je v policijskem postopku navajal druge osebne okoliščine, kot razlog zaradi katerega se je odločil, da odide iz izvorne države. K temu pristojni organ dodaja, da je prosilec podajal tudi kontradiktorne izjave, oziroma jih je spreminjal in tako je njegove razloge za odhod iz izvorne države potrebno še dodatno razjasniti s pomočjo osebnega razgovora. Prosilec je namreč enkrat zatrjeval, da je delal in stanoval v Alžiru, drugič pa je navedel, da v Alžiriji nima dela, denarja in stanovanja, zato se je odločil, da Alžirijo zapusti. V policijskem postopku je nadalje navedel, da je namenjen v Francijo zaradi ekonomskih razmer, medtem ko je pri podaji prošnje navedel, da ima težave z mačeho in da je njegov cilj ena Evropska država. Četudi gre za ekonomske razloge, zaradi katerih se mednarodne zaščite ne more priznati, pa je navedena prosilčeva izjava v nasprotju z njegovim razlogom, ki ga je podal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je navedel, da ima v Alžiriji težave z mačeho in njegovimi brati.

13. V konkretnem primeru bo presoja navedenih okoliščin in izdaja odločitve o prosilčevi prošnji mogoča šele po izvedenem osebnem razgovoru in potencialni pridobitvi informacij o državi izvora. Pristojni organ ugotavlja, da je iz prosilčeve poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, ali pa je kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito potoval naprej proti zastavljenemu cilju, ki je v njegovem primeru Francija, kot je sprva navedel v policijskem postopku. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni imel namena čakati na odločitev pristojnih organov v nobeni od navedenih držav. Dejstvo je, da prosilec ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Bosni in Hercegovini niti v Črni gori, ampak je ilegalno prehajal državne meje. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, se namreč upravičeno in utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost. Pristojni organ pri tem ugotavlja tudi, da bi prosilec nedvomno lahko zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Grčiji ali na Hrvaškem, kjer se je nahajal kar nekaj časa. Navedba, da mu v Grčiji ni bilo všeč in da je želel priti v države, kot je Slovenija, Švica, Italija ali Francija, so popolnoma nedopustne in kažejo na to, da prosilec tranzitno prehaja meje, da bi prišel do Francije, ki je njegova ciljna država. Da obstaja velika verjetnost oziroma znatna nevarnost, da bi prosilec Republiko Slovenija zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa po mnenju pristojnega organa potrjuje tudi dejstvo, da je prosilec v Republiki Sloveniji za zaščito zaprosil šele, ko je bil prijet s strani slovenske policije. Prosilec je namreč ob prvem stiku s policisti podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, misleč da bo prišel v Azilni dom v Ljubljani. Ker pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje.

14. Več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom. Obstaja torej utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pristojni organ s tem ukrepom zasleduje cilj, da se o prošnji za mednarodno zaščito prosilca enkrat končno odloči in se mu s tem preprečil nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

15. Kot izhaja iz izreka tega sklepa, je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na območje in prostore Centra za tujce. V azilnem domu namreč naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor in v nadaljevanju opisuje režim tega varovanja. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5.11.2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

16. Pristojni organ glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce. V skladu z zakonskimi določbami bo ukrep omejitve gibanja trajal do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še obstajali.

17. V tožbi tožnik najprej izpostavi nepravilnost zaključkov tožene stranke o obstoju dvoma v osebne podatke tožnika. Drži, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta, vendar pa slednja okoliščina ne upravičuje zaključka, da je zaradi tega vprašljiva resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel tožnik. Četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 napotuje na smiselno uporabo določb zakona. Tožnik je pojasnil, da je potni list izgubil. Zaključek in razlogovanje tožene stranke, da je pojasnilo tožnika neprepričljivo, sta nezakonita. Opiranje tožene stranke na slednje razloge je nepreverljivo in nezakonito in pomeni kršitev ustavne pravice tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožniku niso poznani drugi primeri, ki jih je obravnavala tožena stranka in se do slednjih navedb niti ne more opredeliti. Izguba osebnega dokumenta je pripetljaj, ki se pogosto dogaja. Neutemeljena in nezakonita ter brez razlogov je obrazložitev tožene stranke, da če prosilec (tožnik) ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente oz. bi jih predložil pristojnemu organu. Tožnik je pojasnil, da je izgubil dokumente, zato je predhodno izpostavljeno utemeljevanje tožene stranke nepravilno in preuranjeno in nima podlage v listinah. Tudi sicer je v sodni praksi že sprejeto stališče, da ko prosilec svoje identitete ne potrdi z nobenim dokumentom, ne pomeni, da v vsakem primeru obstoji dvom o verodostojnosti identitete oziroma sum o lažni identiteti prosilca (tako sklep Upravnega sodišča z dne 16.12.2005 opr. št. U 2767/2005).

18. Tožnik je odgovarjal na vsa postavljena vprašanja in je izpoved tožnika v bistvenem skladna in verjetna. Ne držijo ugotovitve tožene stranke, da naj bi tožnik izpovedal pavšalno in neskladno. Tožnik je v luči napotila uradnega organa, da naj kratko in jedrnato odgovarja temu sledil (str. 6, točka 32 prošnje) in so posledično tudi izjave tožnika temu primerne. Iskanje razlik in kontradiktornosti v izpovedi tožnika, ko je slednji izpovedal, da je delal in stanoval v Alžiru in da v Alžiriji nima dela, stanovanja in denarja, je neutemeljeno in zavajajoče, saj je samo spraševanje bilo nedoločno. Tudi sicer pa stanovati v Alžiru ne pomeni tudi imeti v lasti stanovanje, kot tudi ni mogoče istovetiti izraza delati v Alžiru z redno zaposlitvijo.

19. Nepravilen je zaključek tožene stranke, da ker je tožnik najprej izjavil, da želi v Francijo, izkazuje utemeljenost izreka omejitve gibanja v Centru za tujce v Postojni, saj bi sicer tožnik zapustil Slovenijo. Tožnik je tudi izjavil, da si je želel v Slovenijo (med ostalimi naštetimi državami), kar pomeni, da bo tožnik v Sloveniji ostal. Sklicevanje tožene stranke na svoje izkušnje, da v 80% primerov prosilci za mednarodno zaščito zapustijo Azilni dom samovoljno, to ne upravičuje izrečenega ukrepa. V zadevnem primeru gre za nezakonit razlog, ki v konkretnem postopku ne sme biti upoštevan in pomeni neustavno arbitrarnost odločanja tožene stranke. Tožena stranka se ne more niti sklicevati na splošne okoliščine varovanja v Azilnem domu, ki so v celoti v sferi tožene stranke. Za zavrnitev manj invazivnega ukrepa v Azilnem domu bi morala tožena stranka utemeljiti in konkretizirati individualne okoliščine na strani tožnika in ne samo s sklicevanjem na način varovanja, ki ga sama zagotavlja v Azilnem domu in na njene izkušnje v azilnih zadevah. Iz obrazložitve ne izhaja nobena utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

20. Nastanitev v Centru tako po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika. Ustavno sodišče je že v sodbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 sprejelo odločitev, da odrejeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode. Ukrep tožene stranke je tudi nepravilen in nezakonit in neustaven, ker nima nobene presoje sorazmernosti ukrepa omejitve osebne svobode tožnika. Predlaga zaslišanje tožnika.

21. Upoštevaje 2. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik sodišču predlaga izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni. Tožnik se v Centru za tujce počuti ujetega ter doživlja tesnobo. Izvajanje zadevnega ukrepa bo pustilo resne posledice na njegovem zdravju. Izgubljene osebne svobode tožniku ne bo mogel nihče in nikdar več nadomestiti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Tožnik zato predlaga odpravo sklepa in da se izvrševanje sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu. Tožena stranka je dolžna tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

22. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se sklep odpravi in da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka po prejemu te sodne odločbe takoj prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce.

23. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ZMZ-1, ki v četrtem odstavku 34. člena pri ugotavljanju istovetnosti posameznega prosilca napotuje na uporabo določb ZTuj-2 (97. člen). Tožnik pa ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ne kasneje v postopku ni predložil sploh nobenega dokumenta s fotografijo, tako da je bila ugotovitev tožene stranke, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, vsekakor utemeljena. Tožena stranka se ob tem sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018 in I U 747/2018-14 z dne 4. 4. 2018, v katerih sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov in da ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti za to, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave št. 12 Procesne direktive 2013/32/EU in da prosilec, na katerem je breme dokazovanja, nosi posledice, če ne izkaže identitete na verodostojen način (21. - 23. člen ZMZ-1).

24. Tožena stranka oporeka tudi, da ima center za tujce položaj zapora. V nadaljevanju opisuje, kako varovanje opravljata dva varnostnika. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce je tožena stranka upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Iz navedenega člena izhaja, da kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, lahko celo uporabi nastanitev v zaporu, vendar mora biti prosilec ločen od navadnih zapornikov.

25. Da bivanja v Centru za tujce ni mogoče enačiti z zaporom, pa tožena stranka meni tudi na podlagi razmer in pravil bivanja v samem centru. Vsi, ki so nastanjeni v Centru za tujce, se udeležujejo različnih aktivnosti, ki so organizirane s strani centra ali drugih organizacij ali pa se za določeno aktivnost organizirajo sami (npr. igranje različnih družabnih iger), prav tako je vsak dan ustrezno poskrbljeno za zdravstveno in socialno oskrbo. Po sprejemu v Center za tujce lahko nastanjena osebi pri sebi obdrži osebne predmete, kot so zdravstveni pripomočki, knjige, igre za prosti čas, tobačne izdelke, predmete verske vsebine, trajno nepokvarljivo hrano v varnostno neoporečni embalaži ter stvari za vzdrževanje osebne higiene, dodeljeno s strani centra, kar je potrebno in pomembno z vidika zagotavljanja varnosti tako nastanjenih kot tudi zaposlenih. Ob nastanitvi so dokumenti, prtljaga, predmeti, primerni za napad ali obrambo, nakit večje vrednosti, prenosni telefoni ter denar oseb prevzeti v hrambo. Prosilec lahko na svojo željo tudi dostopa do osebnih stvari. Sobe, v katerih so nastanjeni tujci na moškem oddelku, so velike dobrih 16 m2, hodnik je dolg 36 m in širok 1,6 m, skupni prostori: TV soba – 22 m2, namizni tenis – 18 m2, soba prostočasne aktivnosti (delavnice) – 18 m2, soba za namizni nogomet – 10 m2, soba namenjena molitvi – 16 m2, kadilnica – 8 m2). Vsi omenjeni prostori so osebam, ki so na oddelku nastanjeni, prosto dostopne. Poleg tega se nastanjene osebe na lastno željo udeležujejo organiziranega gibanja na zunanjem igrišču. Policija zagotavlja varovanje vseh postopkov in aktivnosti ter varnost vsem prisotnim v centru, zato so policisti prisotni pri izvajanju organiziranih aktivnosti (npr. rekreaciji na zunanjem igrišču, obrokih, idr.). Policisti nadzorujejo tudi oddelke, kjer bivajo nastanjene osebe (fizično ali preko video nadzora), kar pa ne pomeni, da so stalno prisotni med nastanjenimi osebami.

26. V skupnem prostoru – TV sobi je nameščena televizija, do katere imajo prost dostop. V času bivanja lahko tožeča stranka neomejeno, na stroške centra, telefonira kadarkoli. Vsak dan imajo nastanjene osebe tudi omogočen dostop do interneta, ki se izvaja v sobi, kjer je nameščena oprema. Udeleževanje organiziranih aktivnosti je prostovoljne narave in se tako nastanjene osebe same odločajo, ali se bodo določenih aktivnosti udeležile ali ne. V kolikor se nastanjena oseba odloči, da se rekreacije ne bo udeležila oziroma bi namesto rekreacije raje uporabljala internet, to po zmožnosti tudi uresničujejo.

27. Nastanjenim osebam je v centru omogočen dostop do svojih oblačil, poleg tega pa ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, preko katere lahko sprejme tudi notranji klic, ima dostop do gibanja na svežem zraku, v centru ga po potrebi obiskujejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pravni zastopniki in zasebni obiski. Ali bo vse te pravice posamezna nastanjena oseba v času bivanja v Centru za tujce uporabljala, pa se odloči sama. Tožena stranka je sodišču tudi sporočila, da žal ne bo mogla zagotoviti udeležbe na obravnavi, razpisani za 18. 4. 2018, za kar se opravičuje.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

28. Tožba je utemeljena.

29. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce Postojna in pojasnil tožene stranke v izpodbijanem aktu ter zlasti njenih pojasnil v odgovoru na tožbo sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Upravno-sodna in ustavno-sodna praksa v Sloveniji je v tovrstnih zadevah že sprejela relevantnost prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje1, na področje določenega dela države2, na kraj (mesto) prebivanja3, na ozemlje ene države,4 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.5 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.6 Zato in tudi zaradi številnih sodb v zvezi z pridržanji prosilcev za azil ali nezakonitih migrantov pred ESČP, je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (ali 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP)7 in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave. Te sodbe namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode v zvezi z določilom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S tem stališčem se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča.9 Dejstvo, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja,“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Tudi Sodišče EU je namreč v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito po določilih člena 8(3)(a) in (b) Direktive 2013/33/EU,11 ki sta relevantni določbi tudi v obravnavanem upravnem sporu, in tudi pri pridržanju po določilu člena 8(3)(e) Direktive 2013/33/EU,12 za odvzem osebne svobode, ki ga je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.

30. Na glavni obravnavi je sodišče preko zaslišanja tožnika in pojasnil tožene stranke zlasti v odgovoru na tožbo, ki so povzeti v tej sodbi, z vidika standardov iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah preverilo, kakšne so razmere v Centru za tujce, in kakšen je režim, kjer je tožniku odvzeta prostost. Na tej podlagi je ugotovilo, da so razmere v režimu pridržanja zelo verjetno še vedno znotraj obvezujočih standardov iz Direktive 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.13 Določen dvom vzbuja navedba tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi, da v sobi biva 6 oseb, pri čemer pa se pri tožnikovem pavšalnem opisu velikosti sobe na glavni obravnavi ni dalo zanesljivo ugotoviti, da je soba večja od 18m2. Ta navedba tožnika je bila po njegovi neverbalni komunikaciji na glavni obravnavi zelo približna, vendar je relevantna, kajti v primeru, če pridržani nima vsaj 3m2 prostora za prosto gibanje (brez upoštevanja pohištvenih predmetov v sobi), potem je to po praksi ESČP lahko zadostna okoliščina za ugotovitev, da je pridržanemu odvzeta prostost v nečloveških razmerah v smislu 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, in v tem primeru ni treba upoštevati tudi drugih dejavnikov, kot so: dostop do dvorišča enkrat dnevno, dostop do skupnih prostorov, možnost rekreacije, dnevna svetloba v sobi, ustrezno prezračevanje, kurjava, higiena, prehrana.14 Ob odsotnosti natančnejšega ugovora pooblaščenca tožnika glede minimalnega obsega prostora, ki bi moral biti na voljo pridržanemu, in ob nespornem dejstvu, da so vsi ostali dejavniki, ki vplivajo na presojo z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah neproblematični, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da so sobe v centru za tujce velike dobrih 16m2, sodišče z obravnavanega vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni našlo razlogov za odpravo izpodbijanega sklepa.

31. Poleg navedenega mora sodišča v tem upravnem sporu preveriti zakonitost odločitve tožene stranke o pridržanju v času izreka izpodbijanega akta. Vendar pa mora sodišče zaradi učinkovitega sodnega varstva pravice iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah presoditi tudi, ali so pogoji za pridržanje podani tudi v času glavne obravnave oziroma v času sodne presoje pred Upravnim sodiščem.15

32. V zadevi Mahdi, kjer je šlo za presojo zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES, je Sodišče EU odločilo, da mora biti sodnemu organu, ki odloča o predlogu za podaljšanje pridržanja, omogočeno, da odloča o vseh dejanskih in pravnih elementih, pomembnih za ugotovitev, ali je podaljšanje pridržanja upravičeno, za kar je treba temeljito preučiti dejansko stanje vsakega primera. Če začetno pridržanje z vidika zahtev ni več upravičeno, mora biti pristojnemu sodnemu organu omogočeno, da odločitev upravnega organa, ali pa v ustreznem primeru, sodnega organa, ki je odredil začetno pridržanje, nadomesti s svojo, in da odloči o možnosti odreditve nadomestnega ukrepa ali izpustitve zadevnega državljana tretje države. Sodišče mora imeti možnost, da poleg dejstev in dokazov, na katere se sklicuje upravni organ, upošteva tudi morebitne pripombe zadevnega državljana ter mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.16 Brez tega bi bila namreč pravica do pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neučinkovita. Določbo člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/337EU, ki govori o preučitvi zakonitosti pridržanja s strani sodišča, je namreč treba razlagati v skladu temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.17

33. Glede pravne podlage za odvzem osebne svobode iz prve alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani akt nezakonit že v času izdaje iz naslednjih razlogov. Z razliko od upravnega spora v zadevi I U 722/2018-15, v katerem je sodišče ugotovilo, da uporaba pravne podlage iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ne temelji zgolj (izključno) na predhodni ugotovitvi, da prosilec ni predložil osebnega dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2, je iz izpodbijanega akta, pa tudi v odgovora na tožbo, jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku v tem primeru odvzela prostost tožniku zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2.18 Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in 4. odstavka 34. člena ZMZ-1 je napačna.

34. Če je oseba resnično preganjana v izvorni državi, potem skoraj nikoli ni mogoče pričakovati, da bi taka oseba lahko zapustila izvorno državo na legalen način, pri čemer mora predhodno pridobiti tudi vizo za državo članico EU; v nekaterih nevarnih državah potovalnih dokumentov sploh ne izdajajo oziroma begunci prihajajo iz odročnih predelov, kjer nimajo osebnih dokumentov; v drugih primerih se lahko dogaja, da organizatorji nezakonitih prehodov poberejo osebne dokumente tistim, ki jih imajo; nekateri pa te dokumente tudi sami odvržejo, vendar ne vsi iz razloga, da bi se predstavljali pod lažnim imenom in z lažnim državljanstvom. Zaradi teh, primeroma navedenih in drugih specifičnih razlogov, ki se nanašajo na tiste tujce, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, je zakonodajalec v 4. odstavku 34. člena ZMZ-1 moral predpisati, da se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca glede izkazovanja istovetnosti zgolj „smiselno“ uporabljajo določbe ZTuj-2, ne pa da se določbe ZTuj-2 uporabljajo brez upoštevanja teh specifičnosti prosilcev za mednarodno zaščito, kajti brez „smiselne“ uporabe določila 97. člena ZTuj-2, ni mogoče pravilno implementirati pravil EU o pridržanju, kjer je ta ukrep predviden, kot je razvidno iz nadaljevanja te sodbe, le kot skrajni ukrep, ki se izreka v izjemnih okoliščinah in je strogo omejen in samo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.19

35. Slovenski zakonodajalec je določbo člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu 2013/EU,20 ob upoštevanju določbe drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,21 implementiral tako, da je določil, da lahko pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja oziroma osebne svobode na Center za tujce, da se v primeru obstoja „očitnega dvoma“ preveri, ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

36. Tožena stranka je v konkretnem primeru tožnika pridržala že iz razloga, ker ta v postopku ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2 in sploh ni uporabila standarda „očitnega dvoma“ v istovetnost ali državljanstvo tožnika. Standard „očitnega dvoma“ v istovetnost oziroma državljanstvo se ujema s stališči Sodišča EU, da mora biti ukrep pridržanja „strogo omejen“ celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda,22 in da mora biti tak ukrep izrečen v „izjemnih okoliščinah,“23 če je to „nujno, razumno in sorazmerno“24 in da gre za „skrajno sredstvo“.25 Tega dvoma, za katerega bi tožena stranka morala ugotoviti, da je „očiten, tožena stranka v času izdaje izpodbijanega akta ni ugotavljala. Omenja sicer „utemeljen dvom“, vendar to naredi na način, ki ga sodišče ne more sprejeti kot zakonitega.

37. Tožena stranka je naredila prav, ko je s tožnikom najprej opravila razgovor (dne 5. 4. 2018) preden mu je odvzela prostost (5. 4. 2018), če so si dogodki res tako sledili, kajti tak razgovor je nujno potreben za to, da se pogoji za pridržanje presojajo individualno in ob upoštevanju načela sorazmernosti in nujnosti. Vendar pa ta razgovor v konkretnem primeru očitno ni služil temu legitimnemu namenu. Tožena stranka ni preizkušala „očitnega dvoma“ v istovetnost tožnika drugače, kot preko gole ugotovitve, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-226 ter preko konkretnih vprašanj o Alžiriji, da bi preverila, ali res prihaja iz Alžirije, na katera pa je tožnik odgovoril in tožena stranka v izpodbijanem aktu ne navaja nič o tem, da njegovi odgovori o Alžiriji zbujajo očiten dvom o njegovi identiteti oziroma državljanstvu. V prošnji, kjer je povedal, da je potni list izgubil, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji, ga tožena stranka ni vprašala nič o okoliščinah, kje kdaj in kako je izgubil potni list, zato tudi ni imela dovolj podlage, da je štela njegovo pojasnilo, zakaj nima dokumentov, neprepričljivo. Dvom v to, da je tožnik potni list res izgubil, ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje je bistvena pravno relevantna okoliščina z vidika 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa očiten dvom v pojasnilo prosilca, kako, kje in kdaj je izgubil osebni dokument. Sodišče je okoliščine izgube potnega lista preverilo z zaslišanjem na glavni obravnavi in tožnik je povedal, da je potni list izgubil oziroma so mu ga ukradli v kraju Iderni, ko so mu zelo verjetno prerezali del nahrbtnika. Glede na to, da je tožnik v upravnem postopku pred izrekom izpodbijanega ukrepa povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Črni Gori in v BiH,27 pri čemer je v Črni Gori tudi dobil potrdilo na listu A4 s sliko, bi tožena stranka njegovo identiteto lahko preverila preko pristojnih organov v Črni Gori ali BiH. Tožnik je namreč na zaslišanju na sodišču brez posebnega zasliševanja povedal, da se je v Črni Gori in BiH predstavil z priimkom svoje mame. Tožena stranka očitno sploh ni imela namena kakor koli preverjati njegove identitete, saj iz izpodbijanega akta ni razvidno, kaj ima tožena stranka namen storiti tekom izvajanja ukrepa pridržanja za to, da bi potrdila tožnikovo identiteto.

38. Da na podlagi teh dejstev ni mogoče reči, da je bil v času izdaje izpodbijanega akta podan „očiten dvom“ glede tožnikove istovetnosti v luči standardov EU, po katerem mora biti pridržanje skrajni ukrep, izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mahdi. Sodba v zadevi Mahdi se sicer nanaša na vprašanje sodne presoje zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES, vendar pa je presoja okoliščine, ko stranka nima osebnega dokumenta in „ne sodeluje“ v predmetnem postopku (člen 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES) v določenih (očitnih) okoliščinah lahko relevantna tudi za pridržanje po 1. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker določba člena 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES za podaljšanje pridržanja ne določa izrecno pogoja, da oseba nima osebnih dokumentov,28 kar pa je določal bolgarski zakon kot zadostno okoliščino za podaljšanje pridržanja, je Sodišče EU v bolgarski zadevi Mahdi odločilo, da lahko pristojni organ okoliščino, da oseba nima osebnih dokumentov upošteva samo skupaj z okoliščino, da je oseba begosumna v smislu člena 15(1)(a) Direktive o vračanju 2008/115/ES. „To, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo še ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES.“29

39. Če Upravno sodišče temu doda še stališče Sodišča EU iz sodbe v zadevi K, ki pa se nanaša ravno na pogoja za pridržanje iz člena 8(3)(a)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki ju je slovenski zakon zakonodajalec implementiral z določbo 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, potem ni dvoma, da je tožena stranka v času izreka ukrepa pridržanja napačno uporabila materialno pravo iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ker ni ugotavljala očitnega dvoma v istovetnost in/ali državljanstvo prosilca, ki bi ju bilo treba preveriti ali ugotoviti ob pridržanju prosilca. V zadevi K namreč Sodišče EU pravi, da se določilo člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu 2013/33/EU lahko uporabi samo, če prosilec „ne navede svoje identitete ali državljanstva ali osebnih dokumentov, ki to izkazujejo, v nasprotju z obveznostjo sodelovanja.“ Tožniku v postopku v Sloveniji ni mogoče očitati, da ni sodeloval v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa: svoje ime, priimek, kraj rojstva, bivališče in letnico rojstva ter državljanstvo je zatrjeval enako ves čas postopka. Na vseh listinah, ki so v spisu, od začetka vstopa tožnika v Slovenijo pa do zaslišanja na glavni obravnavi, se je tožnik predstavljal z istim imenom in priimkom (policijska depeša z dne 27. 3. 2018; lastnoročno napisana izjava; registracijski list z dne 27. 3. 2018; pooblastilo in izjava glede sodelovanja z PIC z dne 4. 4. 2018 itd.). Tožena stranka ga je tudi preverjala, v kolikšni meri pozna Alžirijo in glede tega ni zaznala dvoma, zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Za to govori tudi sama vsebina zaslišanja (osebnega razgovora) tožnika, ki ga je tožena stranka izvedla 5 dni po izdaji izpodbijanega akta dne 11. 4. 2018. Na tem osebnem razgovoru tožena stranka ni z ničemer drugim, kot je to ugotavljala že ob podaji prošnje in ob seznanitvi z ukrepom pridržanja, preverjala identitete tožnika ali njegovega državljanstva in tudi ni reagirala na informacijo tožnika, da je pridobil svojo fotografijo iz Alžirije iz vozniškega dovoljenja. Tožena stranka ni zaključila osebnega razgovora z navedbo, da je zaradi očitnega dvoma v identiteto tožnika ali glede njegovega državljanstva potrebno izvesti še kakšen dokaz. To pomeni, da ne samo v času izdaje izpodbijanega akta, ampak tudi v času presoje sodišča ni podan pogoj za pridržanje iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

40. Razlog iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ustreza besedilu člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in na katerega je tožena stranka tudi oprla izpodbijani sklep, tožena stranka tudi ni pravilno interpretirala in uporabila. Po presoji sodišča noben del izpovedbe prosilca ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni tak, da bi lahko pomenil tisto vrsto dejstev v smislu omenjenega določila, ki bi lahko bila ključna, če bi bila zanesljivo ugotovljena, za odločanje o prošnji. Zakonski pogoj za pridržanje iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak samo, če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih „ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“.

41. Če bi zgolj kakšno dodatno vprašanje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob zaslišanju pri seznanitvi z možnostjo izreka ukrepa pridržanja, ki ne bi bistveno podaljšalo postopka, in ne bi šlo za kakšno drugo dodatno dokazno sredstvo, lahko predstavljalo pridobitev oziroma razjasnitev spornih dejstev, potem ukrep pridržanja ni upravičen, ker ne bi šlo za skrajni in nujen ukrep, ki mora biti strogo omejen. Iz izpodbijanega akta pa ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Vse okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je dejansko upoštevala zgolj to, da bo moral biti opravljen še osebni razgovor in da bo morebiti potrebno pridobiti še kakšno informacijo o stanju v izvorni državi, kar sta splošna in v takih primerih obvezna procesna standarda, je nepravilno uporabila prvi del določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna razlaga in uporaba določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 bi vzpostavljala pogoje za pridržanje praktično vsakega prosilca, kar pa ni skladno s citiranimi določbami Direktive o sprejemu 2013/33/EU in sodne prakse Sodišča EU.

42. Tožena stranka pa je zmotno uporabila določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker ni upoštevala, da je razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Že po določbi Dublinske Uredbe EU št. 604/2013 (člen 2(n)) je imela Slovenija obveznost, da bi v domači zakonodaji opredelila objektivne kriterije za nevarnost pobega v primeru prosilcev za mednarodno zaščito. To obveznost je zakonodajalec EU implicitno ponovil v določbi zadnjega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kjer je navedeno, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

43. Slovenski zakonodajalec ni določil objektivnih kriterijev za begosumnost v zakonu in tožena stranka o begosumnosti v povezavi z objektivnim kriterijem le-te tudi nič takšnega ne reče, da bi sodišče lahko morebiti vsaj po analogni uporabi določila 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 preverilo, ali je brez vsakršnega dvoma izkazano „nesodelovanje“ stranke v postopku v primerljivem smislu, kot je „navajanje lažnih podatkov“ pred slovenskimi organi. Tožena stranka zgolj ugotavlja, da bo tožnik brez omejitve gibanja zapustil Slovenijo; tožena stranka predpostavlja, da je za mednarodno zaščito zaprosil samo zato, ker je bil prijet s strani policije in ker mu ni preostalo nič drugega in ker mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa pridržanja individualna, tudi ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na begosumnost tožnika sklicuje ob navedbi, da 80% prosilcev kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom. Ob tem tožena stranka ne upošteva, da je bil tožnik prijet s strani policije dne 27. 3. 2018 in da naj bi bil po registracijskem listu tega dne tudi odpeljan v Azilni doma, kar pomeni, da je bil do 5. 4. 2018 v Sloveniji brez ukrepa pridržanja in ni pobegnil oziroma tožena stranka v tem obdobju ni zaznala znakov begosumnosti, ki bi povsem očitno pomenili „nesodelovanje v postopku“.

44. Neodvisno od tega razloga za utemeljenost tožbe, pa ni podan razlog za pridržanje iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je tožena stranka dne 11. 4. 2018 že opravila osebni razgovor, iz katerega tudi ni razvidno, da bi bilo za ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja, potrebno še kakšno dodatno dokazno sredstvo, ki ga brez pridržanja ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi zato je tožba utemeljena in je sodišče deloma zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar se nanaša na čas izdaje izpodbijanega akta, deloma pa tudi zaradi tega, ker je bil osebni razgovor že opravljen brez navedbe, da je potrebno določeno dodatno dokazno sredstvo, tožbi ugodilo.

45. V zvezi z obema razlogoma iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče pripominja, da zakonodajalec EU ni predpisal, da se prosilca lahko pridrži zgolj iz razloga, da bi v državi, ki obravnava njegovo prošnjo, zanesljivo ostal do izdaje, dokončnosti ali celo pravnomočnost odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. V tem smislu je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, posredno prek navajanja sodb Upravnega sodišča v zadevah I U 621/2018-13 ter I U 747/2018-14 in na uvodno izjavo št. 12 Direktive o sprejemu, po kateri „bi morala harmonizacija pogojev za sprejem prosilcev pomagati omejiti sekundarno gibanje prosilcev, na katero vplivajo različni pogoji za njihov sprejem.“ Ta uvodna izjava se nahaja dve uvodni izjavi pred uvodno izjavo št. 15 in je zato splošnega značaja, ki se nanaša na ostale pogoje za sprejem, med tem ko ta direktiva v preambuli začne obravnavati ukrep pridržanja od uvodne izjave št. 15 in to področje obravnava do uvodne izjave št. 20. Če bi bila preprečitev sekundarnega gibanja prosilcev dopustna podlaga za odvzem prostosti, potem bi morala biti ta podlaga izrecno določena v 8. členu Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pa temu ni tako. Splošnega cilja direktive ni mogoče šteti tudi za konkretno pravno podlago za odvzem prostosti, ki mora biti jasna in določna ter specifična. Uvodna izjava št. 15, na katero se sklicuje v svoji sodni praksi tudi Sodišče EU,30 namreč pravi, da se prosilca sme pridržati „le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja.“ Zato je tožba v tem upravnem sporu glede neobstoja pogojev iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

46. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo, ker je tožena stranka kršila materialno pravo iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, sodna odločba v prvi točki izreka postane pravnomočna in učinkuje z njeno izdajo in vročitvijo strankam. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je izpodbijani akt odpravljen in so odpravljeni njegovi učinki. To pomeni, da glede na ugotovljeno vrsto kršitve prava in izrek v prvi točki te sodbe, sodišču ni treba posebej razsojati še o tem, da je kršitev prava takšna, da mora zaradi neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu,31 tožnik biti nemudoma izpuščen.32 Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ima neposredni učinek, kar pa ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava in sodne odločitve prosilec nemudoma izpuščen. Sodišče EU namreč pravi, da „vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku podaljšanja pridržanja državljana tretje države z namenom njegove odstranitve ne pomeni kršitve te pravice. Drugič, posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../ zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično.“33 Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, sodišču ne gre obveznost, da v posebni točki izreka odloči še o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ampak ta obveznost tožene stranke avtomatično izhaja že iz prve točke izreka sodbe, s katero je sodišče izpodbijani akt odpravilo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

47. Sodišče lahko v zadevi, kot je obravnavana, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Sodba pa v tej zadevi postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam glede na to, da pritožba ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1). To pomeni, da z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik ni izkazal, da bi sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi lahko preprečilo nastanek kakršne koli težko popravljive škode z izdajo začasne odredbe, saj mora biti tožnik nemudoma izpuščen iz Centra za tujce. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.
2 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.
3 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.
4 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.
5 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.
6 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.
7 Pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP je člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah; glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, odst. 64.
9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.
10 Člen 2(h) Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju Direktiva o sprejemu.
11 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40.
12 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52.
13 Ti standardi so na primer opredeljeni v sodbi ESČP v zadevi Aden Ahmed v. Malta iz leta 2013.
14 Aden Ahmed v. Malta, odst. 87; Khlaifia and others v. Italy, odst. 166; Alimov v. Turkey, odst. 78; Mohamed Jama v. Malta, odst. odst. 92.
15 Mutatis mutandis glej člen 9(5) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ter sodbo ESČP v zadevi Aziomov v. Russia, odst. 151-152.
16 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64.
17 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 60; C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 32.
18 Po tem določilu tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.
19 Člen 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Slovenski zakonodajalec niti ni implementiral določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Vendar, ker je izpodbijani akt že iz drugih razlogov nezakonit, se sodišču ni treba do te zakonodajalčeve nepravilnosti posebej opredeljevati glede na konkretne okoliščine tega primera.
20 To določilo pravi, da se prosilca sme pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Določilo člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa določa, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega sredstva.
21 To določilo pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.
22 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41), kjer je šlo za odvzem prostosti na isti podlagi, kot v tem upravnem sporu.
23 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52.
24 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.
25 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.
26 Str. 2 zapisnika z dne 5. 4. 2018 ter str. 3 tega zapisnika.
27 Prošnja za mednarodno zaščito z dne 5. 4. 2018, str. 7.
28 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 68
29 Ibid. odst. 73.
30 Glej na primer: C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52, 59. Stroge standarde glede določnosti pravnih podlag za odvzem osebne svobode je vpeljalo tudi ESČP v zadevah, kot so: Saadi v. the United Kingdom, 29. 1. 2008, odst. 43; A. and others v. the United Kingdom, 19. 1. 2009, odst. 163; Khlaifia and others v. Italy, odst. 88.
31 Glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-357/09 PPU, Kadzoev, odst. 60; C-146/14, PPU, Mahdi, odst. 35, 59; C-383/13 PPU, M.G. N.R., odst. 25, 31. Po določilu drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.
32 V primeru nezakonitega pridržanja mora imeti sodišče tudi po praksi ESČP možnost, da odloči, da mora biti oseba nemudoma izpuščena (Stanev v. Bulgaria, odst. 168; A and others v. the United Kingdom, odst. 202; Khlaifia and others v. Italy, odst. 131).
33 C-383/13 PPU, M.G. N.R., 10. 9. 2013, odst. 39. Z razliko od tega po praksi ESČP odsotnost zaslišanja oziroma kršitev pravice do izjave ali obrambe preden je ukrep (podaljšanja) pridržanja izrečen, pomeni očitno in hudo kršitev pravice iz 5(1)(f) člena EKČP (Richmond Yaw and others v. Italy, odst. 74-78).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - člen 9, 9/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3ODIy