UPRS Sodba II U 26/2018-9

Jedro

Glede na to, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se v upravnem sporu, za katerega je tožeča stranka želela pridobiti brezplačno pravno pomoč, izpodbijajo odločbe, s katerimi je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni obračunala in ni plačala prispevkov na način in v rokih, kot je bil določen z zakonom, navedeno tudi po presoji sodišča pritrjuje zaključku tožene stranke, da tožeča stranka v tem upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom, ki se vodi pred upravnim sodiščem RS pod opr. št. I U 2617/2017, zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V obrazložitvi organ za brezplačno pravno pomoč podrobno povzema vsebino odločb, ki jih v citiranem upravnem sporu izpodbija tožeča stranka in ugotavlja, da so bile vse tri izpodbijane odločbe izdane po tem, ko je bila pri tožeči stranki opravljena kontrola obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost in na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka za januar 2016, februar 2016 ter april 2016 prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov ni obračunala in plačala v skladu z določbo 4. in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), prvega odstavka 11. člena in 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) ter 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V obrazložitvi vseh treh izpodbijanih odločb je Ministrstvo za finance pojasnilo, da iz podatkov davčnega registra, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS izhaja, da je bila tožeča stranka v obravnavanem obdobju zavarovana z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovne osebe, in sicer je bila tožeča stranka v obravnavanem obdobju družbenik in hkrati poslovodja gospodarske družbe A. d.o.o. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, pa so kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, v 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, v 6. alinei 54. člena ZUTD in 7. točki 8. člena ZSDP. Pojasnila je tudi, da čas trajanja zavarovanja v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa s takšnega registra. Skladno s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika obveznega zdravstvenega zavarovanja pa lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno prijavo ne izpolnjuje pogojev. Tožeči stranki je bilo v izpodbijanih odločbah odgovorjeno tudi na njen ugovor zakaj se kot družbenik šteje za samozaposlenega. Položaj družbenikov, ki so poslovodne osebe, vsebuje element samozaposlitve, saj družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo, ki je hkrati poslovodja, v pogodbi, ki jo sklene z družbo, nastopa v vlogi obeh pogodbenih strank in tako vse odločitve glede družbe sprejema samostojno. Zavarovanje družbenikov po 16. členu ZPIZ-2 je tako namenjeno družbenikom, ki imajo kot poslovodne osebe za ureditev medsebojnih razmerij z družbo sklenjeno civilno pogodbo in družbenikom, katerih status poslovne osebe je ne glede na sklenitev pogodbe razviden iz sodnega registra in tudi niso v delovnem razmerju. Ker je ministrstvo za finance oziroma FURS v trenutku izdaje izpodbijanih odločb razpolagal s podatkom, da je bila tožeča stranka v obdobju januar, februar in april 2016 zavarovana na zavarovalni podlagi 0,40 in da za to obdobje ni obračunala in plačala prispevkov za socialno varnost, je po presoji organa za brezplačno pravno pomoč bilo materialno pravo v izpodbijanih odločbah pravilno uporabljeno, tožeča stranka pa v sami prošnji za brezplačno pravno pomoč ni navedla kršitev, ki bi kazale na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi navedenega tako organ ocenjuje, da je bila odločitev davčnega organa v vseh treh izpodbijanih odločbah pravilna in da tožeča stranka nima verjetnega izgleda za uspeh v zgoraj navedenem upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in v njej kot neutemeljeno zavrača ugotovitev tožene stranke, da sporna zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Meni, da je nenavadno oziroma že nezakonito in neustavno, da lahko po pravnem pouku tožbo vlaga sodišču, ki je v zadevi odločalo, vendar le na drugi lokaciji. Gre torej za znano in podobno delovanje sodišč kot v bivši Jugoslaviji. Meni, da se mu je z izpodbijano odločitvijo vzela pravica do pravnega varstva, ki je zagotovljena v Ustavi RS. V upravnem sporu bi namreč lahko dokazal, da so izpodbijane odločbe nezakonite. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ji odobri pravico do brezplačne pravne pomoči.

3. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se pri presoji dodelitve vseh vrst brezplačnih pravnih pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njej materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morajo biti torej izpolnjeni ne le materialni (finančni) pogoji, ampak tudi objektivni (vsebinski) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik brezplačne pravne pomoči je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji iz 24. člena ZBPP in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

6. Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da v obdobju na katerega se nanašajo izpodbijane odločbe ne bi bila družbenik oziroma poslovodna oseba gospodarske družbe A. d.o.o. Prav tako ne zatrjuje, da so bili za sporno obdobje obračunani in plačani prispevki za socialno varnost. Glede na to, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se v upravnem sporu, za katerega je tožeča stranka želela pridobiti brezplačno pravno pomoč, izpodbijajo odločbe, s katerimi je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni obračunala in ni plačala prispevkov na način in v rokih, kot je bil določen z zakonom, navedeno tudi po presoji sodišča pritrjuje zaključku tožene stranke, da tožeča stranka v tem upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh in da je FURS utemeljeno izdala te odločbe. Na podlagi takšne ocene organa za brezplačno pravno pomoč je torej pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožeči stranki zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena.

7. Po povedanem so tako tožbene navedbe o odvzemu pravice do pravnega varstva in s tem nemožnosti dokazovanja, da gre za nezakonite odločbe, po presoji sodišča neutemeljene.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 571/2020-6
• UPRS sodba I U 1022/2013
• UPRS sodba I U 1674/2014