UPRS Sodba I U 1358/2016-11

Jedro

Po 1. členu ZPŠOIRSP ta zakon ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe ZTuj, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Zakon torej velja izključno za osebe, ki so bile iz registra stalnega prebivalstva izbrisane na podlagi določb ZTuj. Skladno z navedenim pa tožeča stranka, ki je bila iz registra stalnega prebivalstva nesporno izbrisana na podlagi ZENO, preden so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, ni upravičenka do povračila škode na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ po sodbi naslovnega sodišča I U 553/2015-8 z dne 14. 10. 2015 v ponovnem postopku zavrnil zahtevek za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki ga je tožnica vložila dne 9. 7. 2014 na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

2. Po vpogledu v uradne evidence (register stalnega prebivalstva in register tujcev) organ ugotavlja, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 oziroma 29. 5. 1993, t.j. dva meseca po dokončnosti odločbe o zavrnitvi njene vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), temveč je bila dne 8. 1. 1993 odjavljena iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana (MSNZ) št. 10/11-22/30-365/MM z dne 23. 12. 1992, ker je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (v nadaljevanju ZENO) ugotovljeno, da tožnica v Republiki Sloveniji ne prebiva, temveč je odšla v Republiko Srbijo. Glede na navedeno za tožnico v skladu z 81. členom ZTuj niso začele veljati določbe ZTuj, ker ji je z dnem 8. 1. 1993, na podlagi navedene odločbe MSNZ prenehala prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker organ po dopolnitvi ugotovitvenega postopka v skladu z napotki naslovnega sodišča ugotavlja, da prebivanje tožnice v Sloveniji ni bilo prekinjeno iz razlogov, na katere bi tožnica ne mogla vplivati, tudi v ponovnem postopku sklene, da tožnica ne sodi med upravičence po določbah ZPŠOIRSP, ker iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana na podlagi 81. člena ZTuj.

3. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 492-150/2016/2 (1322-12) z dne 3. 8. 2016 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih v dejanskem in pravnem pogledu pritrdilo razlogom prve stopnje, ki se nanašajo na podatke uradnih evidenc in pravno podlago izbrisa. Tožnica je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZENO in ne na podlagi 81. člena ZTuj, saj na dan, ko je zanjo začel veljati ZTuj (zaradi predhodnega izbrisa na drugi podlagi) ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na razloge za prekinitev bivanja tožnice v Republiki Sloveniji, pa pritožbeni organ, drugače kot prvostopenjski, obrazloženo ne sledi navedbam tožnice o odvzemu potnega lista in v tem delu (protislovne) razloge prve stopnje nadomesti s svojimi razlogi.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporo s predlogom, da ji sodišče ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča je podala v skladu z določbo 8. člena ZPŠOIRSP, po katerem se pravica do povračila škode prizna tistim, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivanja in so po izbrisu pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po ZTuj ali pa so bili sprejeti v državljanstvo RS, kar je v primeru tožnice nesporno izpolnjeno. Tožnici so potno listino odvzeli in jo neupravičeno, proti njeni volji, več kot tri mesece zadrževali srbski oblastni organi. Zaključek upravnega organa, da gre za neljubo okoliščino, ker bi tožnica glede na takratne razmere pred potovanjem morala preveriti veljavnost potnega lista in zato njeno bivanje v RS ni bilo prekinjeno iz razlogov izven njene sfere, zato ne drži. Razlog zadrževanja potnega lista je bil v izrednih razmerah, na katere tožnica dejansko ni imela nobenega vpliva. Ne gre torej za splet okoliščin, temveč za ravnanje oblastnih organov, na katere tožnica ni mogla vplivati. Pred obiskom Srbije je vsekakor preverila veljavnost svojega potnega lista in ob odhodu ni mogla predvidevati, da ji bodo potni list v takratni Jugoslaviji proti njeni volji zasegli. V takratni Jugoslavijo zato ni ostala prostovoljno, saj je želela zgolj obiskati bolnega očeta. V nasprotnem primeru bi dne 25. 11. 1991 ne vložila prošnje za sprejem v državljanstvo, za kar je v trenutku vložitve prošnje izpolnjevala vse zakonske pogoje (40. člen ZDRS). Na dan 23. 12. 1990 je imela v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, iz registra prebivalstva pa je bila potem izbrisana neupravičeno in v nasprotju s Konvencijo o človekovih pravicah. Izpodbijana odločitev je zato po navedbah tožbe absurdna, trditev tožene stranke, da tožnica ne spada v nobeno od kategorij upravičencev do povračila škode, ker ni bila izbrisana na podlagi ZTuj, pa predstavlja čisto sprenevedanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, ki izhajajo iz odločbe o pritožbi. Poudarja še da, je pojem „izbrisani“ opredeljen v 1. členu ZPŠOIRSP in da izbris občana iz registra stalnega prebivalstva v postopku na podlagi 8. člena ZENO, ni identičen „ex lege“ izbrisu dne 26. 2. 1992, ko so za državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike, pričele veljati odgovarjajoče določbe ZTuj, četudi gre za enako terminologijo - „izbris iz registra stalnega prebivalstva“. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZPŠOIRSP in z napotki sodbe tega sodišča I U 553/2015 z dne 14. 10. 2015. Po delni spremembi razlogov v pritožbenem postopku se sodišče v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita prvostopenjski in pritožbeni organ. Po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

8. V pravnem pogledu sodišče, enako kot v prvem postopku, poudarja, da po 1. členu ZPŠOIRSP ta zakon ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Zakon torej velja izključno za osebe, ki so bile iz registra stalnega prebivalstva izbrisane na podlagi določb ZTuj. Skladno z navedenim pa tožeča stranka, ki je bila iz registra stalnega prebivalstva nesporno izbrisana na podlagi ZENO, preden so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, ni upravičenka do povračila škode na podlagi določb ZPŠOIRSP.

9. Ostali tožbeni ugovori so nerelevantni, saj se nanašajo izključno na razloge izpodbijane odločbe, ki jim že pritožbeni organ v svojih razlogih ne sledi in jih nadomesti s svojimi razlogi. Slednjim pa tožnica v ničemer ne ugovarja.

10. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2328/2017-13
• UPRS Sodba II U 276/2016-9
• UPRS sodba I U 490/2015