<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 791/2018-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.791.2018.13
Evidenčna številka:UP00010504
Datum odločbe:17.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nevarnost pobega - sorazmernost ukrepa

Jedro

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Strinja se sicer s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-551/2018/5 (1312-05) z dne 6. 4. 2018, za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1993, v kraju B., Alžirija, zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve od 5. 4. 2018 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka med drugim navaja, da so policisti prijeli tožnika 27. 3. 2018, ko je nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo tako da je preplaval reko Kolpo in se tako izognil mejni kontroli. Povzema tožnikov opis poti po kateri je najprej prišel legalno v Turčijo s potnim listom, ki ga je pustil v Turčiji. Od tam je nadaljeval pot v Grčijo, nato v Albanijo, Črno Goro in kasneje še v Bosno in Hercegovino, kjer se je v Sarajevu zadrževal okoli 25 dni in nadaljeval pot do Velike Kladuše, kjer je ostal okoli 20 dni. Potoval je ilegalno. Ob podaji prošnje je tožnik navedel, da je bila ob odhodu iz izvorne države njegova ciljna država Francija, kjer ima brata.

3. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka sama v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegovi izvorne države.

4. Toženka navaja, da se v obravnavanem primeru poraja dvom v to, da je tožnik v postopku navedel resnične osebne podatke, saj so neprepričljive njegove navedbe o tem zakaj pri sebi nima osebnih dokumentov, kakor tudi, kaj se je z njegovim potnim listom zgodilo. Z osebnim dokumentom je namreč treba ravnati skrbno, saj se ljudje zavedajo njene pomembnosti in je ne puščajo kar tako drugim osebam. Tožnik pa naj bi pustil potni list pri svojem prijatelju, saj se je bal, da ga bo izgubil, nato pa je ta potni list izgubil njegov prijatelj. To izjavo toženka oceni kot neprepričljivo. Ker tožnik pri sebi nima osebnih dokumentov oziroma jih ni predložil pristojnemu organu in tudi ni podal prepričljivih razlogov zakaj dokumentov nima, toženka utemeljeno dvomi v to, da je podal resnične podatke glede svoje identitete. Glede na navedene okoliščine in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na prvotne navedbe prosilca na Policijski postaji Črnomelj ni njegova ciljna država, ampak je to Francija (kar je sicer ob podaji prošnje deloma spremenil in dejal, da se je v Grčiji odločil, da je to Slovenija), toženka sklepa, da prosilec namerava nadaljevati svojo pot, s podajanjem drugačnih osebnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo, kakor tudi ne v izvorno državo. Zato je toženka odločila, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer se onemogoči osebam katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnje prehajanje mej držav članic Evropske unije.

5. Nadalje navaja, da je za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito treba ugotoviti dejansko stanje za kar je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je organ, razen ko se osebi prizna status begunca, dolžan opraviti. Tožnik ni predložil nobenih dokazov za svoje izjave, na podlagi njegovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, zato je že iz tega razloga z njim treba opraviti osebni razgovor. Tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je diskriminiran in nima pravic, ker je Berber, kar je podkrepil z zelo pavšalnimi navedbami. V lastnoročni izjavi na Policijski postaji Črnomelj pa je tožnik napisal, da je iz Alžirije odšel, ker tam ni dela in ni omenjal težav zaradi berberske narodnosti. Tožnik je po lastni izjavi prečkal več varnih držav, kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, ampak je potoval naprej proti zastavljenemu cilju, ki je v njegovem primeru Francija. Tožnik je sicer ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je njegova ciljna država Slovenija, vendar je ta njegova navedba v nasprotju s tisto, ki jo je dal na policijski postaji. Neprepričljiva je tudi njegova navedba, da je gospo, ki jo je na domu prosil za hrano in pijačo, prosil, naj ne pokliče policije, ker je sam želel priti v Azilni dom v Ljubljani. Po mnenju toženke je očitno, da se je tožnik policiji skušal izogniti in je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker ga je policija prijela in ne, ker je to njegov resničen namen. Tako obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, zaradi česar se je toženka odločila, da se prosilcu omeji gibanje tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb (več kot 80 %) zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, pri čemer se toženka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

6. Tožnik v tožbi poudarja, da je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na Policijski postaji Črnomelj zato, ker je hotel ostati v Republiki Sloveniji. Matično državo je bil prisiljen zapustiti že v oktobru lanskega leta zaradi maltretiranja in preganjanja ter nezagotavljanja njegovih osnovnih človekovih pravic. Iz Alžirije je potoval preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter skozi Hrvaško v Slovenijo. Policisti so ga napačno razumeli, da želi priti v Francijo, kjer ima brata. Ob podaji uradne prošnje za mednarodno zaščito je tožnik pojasnil, da ga bo brat prišel obiskat v Slovenijo iz Francije in da je njegova ciljna država Slovenija, kjer bi rad tudi delal. Tožnik osebnega dokumenta nima, ker je tak dokument med potjo pustil pri svojem prijatelju, ki ga je izgubil, zato sama omejitev gibanja ne bo pripomogla k ugotavljanju istovetnosti prosilca. Ker tožnik nima osebnih dokumentov, mu tudi ni možno očitati, da ima namen kam odpotovati, saj potovanje brez osebnih dokumentov v EU ni mogoče. Zato bi toženka morala tožnika do končanja postopka nastaniti v Azilni dom v Ljubljani, saj je bivanje v Centru za tujce v Postojni nemogoče, ker je to zaprt policijski režim, kjer so okrnjene pravice tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Alžirije postavilo tolmača C.C. za arabski jezik. Na glavni obravnavi dne 17. 4. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov, ki sta podlaga izpodbijane odločitve in s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

13. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov. Sodišče se strinja s tem, da so zlasti neprepričljive tožnikove izjave, tako v postopku, kot na obravnavi, da je potni list pustil pri prijatelju, ki ga je potem izgubil. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

14. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce v redu, da se lahko gibljejo po svežem zraku, da igrajo nogomet in telovadijo in da je poskrbljeno za obleko, hrano in zdravstveno oskrbo.

15. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Strinja se sicer s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor (ki je bil po podatkih upravnih spisov že opravljen dne 11. 4. 2018, čemur je pritrdil tudi tožnik na obravnavi), na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

16. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. Zavrnilni del odločitve temelji na 3. alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.

17. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1)


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84,84/1, 84/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - člen 8, 8/3, 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MzYz