UPRS Sodba I U 774/2018-10

Jedro

Tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščin, ki se pod določbah 20. člena ZMZ-1 zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru so podani tudi pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite, prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 20. 3. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil prosilcu od dne 20. 3. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti, zaradi ugotavljanja določenih dejstev na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki ji brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. V zvezi z ukrepom pridržanja je bil prosilcu dne 21. 3. 2018 izdan tudi pisni odpravek sklepa.

3. S tožnikom je bil dne 29. 3. 2018 v prostorih Centra za tujce v Postojni opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradno ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pristojni organ ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z diskriminacijo, saj je Alžirijo zapustil, ker je Berber, ki pa jih Arabci v Alžiriji diskriminirajo in ponižujejo. Želel se je poročiti z Arabko in ko je odšel k njenemu očetu prosit za njeno roko, oktobra ali novembra 2017, je njen oče izvedel za njuno vezo in mu grozil, da ga bo poslal v zapor. Ker je oče Arabec in ima denar, bi lahko plačal in bi ga tako zaprli, saj bi podkupil uradnike. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da je imeL v Alžiriji težave z očetom svojega dekleta, ki ni želel, da se poročita. Ob predpostavki, da bi prosilec navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa prosilec ni izkazal. V obravnavanem primeru tožnik nikoli ni poiskal zaščite države - ne policije, ne sodišča, ne kakšne od mednarodnih organizacij in podobno. Tožnik je rekel, da groženj ni prijavil zato, ker policija ne bi ničesar naredila ter, da je pri njih tako, da je močnejši tisti, ki ima denar. Toženka meni, da so take trditve popolnoma nekonkretizirane in posplošene ter preuranjene, saj gre zgolj za prosilčeva neutemeljena predvidevanja brez realne osnove na morebitnih preteklih negativnih izkušnjah s predstavniki oblasti. Tožnik namreč tudi ni zatrjeval in ne izkazal, da bi imel sam kakršnekoli probleme z državnimi organi. Nadalje iz tožnikovih navedb izhaja, da gre pri njegovem odhodu iz države za razloge ekonomske narave, saj je večkrat izpostavil, da je kot mesar prejemal zelo slabo plačo, pred letom in pol pa ga je tudi njegov oče skupaj z vsemi brati vrgel iz hiše, ker se je poročil z novo ženo. Tako ni imel kje živeti in je spal v zapuščenih hišah. Zapustil je državo zato, ker se je bal zapora, s katerim mu je grozil oče njegovega dekleta, kar pa ni mogoče šteti, da je povezano s preganjanjem zaradi katerega od razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Toženka nadalje meni, da tožnik ob tem, da se je skliceval, da je Berber in zato diskriminiran ni pojasnil nobenega konkretnega primera, ki bi ga lahko šteli kot preganjanje zaradi njegove narodnosti. Tožnik je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

4. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal je, da je državljan Alžirije pri čemer toženka nima razlogov za dvom v to njegovo navedbo. Tudi iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Glede na navedeno, so po presoji toženke podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alinejo 52. člena ZMZ-1.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot bistveno kršitev pravil postopka tožnik navaja, da toženka ni presojala njegove izjave, da je Berber, pripadnik manjšine v Alžiriji, ki je diskriminirana. Berberi nimajo možnosti pridobiti državne ali druge dobre zaposlitve. Prav tako niso izenačeni z Arabci v izobraževalnem sistemu, saj tam ni šol v njihovem jeziku, zato je nadaljevanje šolanja v srednji šoli oteženo zaradi slabšega znanja arabščine. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik sporov z družino ni prijavil oblastem, saj je povedal, da kot Berber ni zaščiten. Toženka bi lahko preverila njegovo izpoved z ugotavljanjem dejanskih razmer v izvorni državi, česar pa ni storila. Prav tako ne držijo ugotovitve toženke, da tožnik ni izkazal svoje istovetnosti. Tožnik je predložil vozniško dovoljenje, ki ga toženka ni upoštevala niti ni ugotavljala njegove istovetnosti na podlagi dejstev. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi tako v Sloveniji, kot v Bosni in Hercegovini na podlagi česar bi toženka lahko ugotovila njegovo istovetnost, vendar tega dejstva ni ugotavljala. Tožnik sodišču predlaga naj tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Istočasno tožnik prosi za oprostitev plačila sodne takse.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, da ni presojala njegovih izjav glede diskriminacije, ki jo izvajajo Arabci nad Berberi. Tožnik svojih navedb ni konkretiziral, zato nikakor ne držijo tožbene navedbe, da odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je v nasprotju z listinami v spisih. Sodišču predlaga, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso tožbo zavrne.

7. Odgovor na tožbo je bil poslan pooblaščenki tožnika, ki pa nanj ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladno z zakonom so tudi njeni razlogi zato jih sodišče ne ponavlja temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. Pri tem se skladno s spisi in ob upoštevanju določb 20. člena ZMZ-1, ki jih toženka v celoti povzame na četrti strani obrazložitve, po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščine, ki se pod določbah navedenega člena zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite.

11. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, to je, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

12. Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navajal okoliščino, da je Berber in je bil zato diskriminiran ter da se je želel poročiti z Arabko, vendar njen oče tega ni dovolil in mu je grozil z zaporom. Tudi po presoji sodišče tožniku v postopku ni uspelo izkazati neposrednega in utemeljenega strahu pred preganjanjem iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, niti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. Toženka je po presoji sodišča izpodbijano odločitev v celoti in popolno obrazložila, zato so tožbene navedbe o bistveni kršitvi pravil postopka neutemeljene.

13. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada RS, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države, ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

14. Alžirija je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik državljan Alžirije, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v obravnavanem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, tudi kriterij iz 2. alineje, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tožnik je v osebnem razgovoru kot edini razlog, zaradi česar je v Alžiriji ogrožen navedel, da mu je oče mladenke, s katero se je želel poročiti in je Arabec zagrozil z zaporom.

15. Prav tako so neutemeljene in nerelevantne tožbene navedbe glede istovetnosti toženke, saj dvom v istovetnost tožnika ni bil razlog za izdajo izpodbijane odločbe.

16. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Po določbi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah se v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 582/2018-5
• UPRS Sodba I U 215/2018-5
• UPRS Sodba in sklep I U 487/2020-