UPRS Sodba II U 590/2017-13

Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 321-565/1993/264 (7004) z dne 20. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 703,42 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin del parc. št. 3 v izmeri 21870 m2, del parc. št. 5 v izmeri 1662 m2, del parc. 14/2 v izmeri 1282 m2 in parc. št. 6 v izmeri 76 m2, vse pripisane vložku št. ..., ki so bile podržavljene bivšemu lastniku A.A. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Upravna organa v svojih obrazložitvah navajata, da po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

2. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Po prilogi 1 k FIP so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG).

3. Prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 168 z dne 27. 8. 1945. Bil je oseba nemške narodnosti in se je od leta 1945 dalje nahajal v tujini in ni prejel jugoslovanskega državljanstva na podlagi določb takratnega Zakona o državljanstvu FLRJ. V letu 1947 je prejel avstrijsko državljanstvo. Umrl je v letu 1955. Ker je torej A.A. že od leta 1947 avstrijski državljan in je glede svojega premoženja utrpel škodo ter je umrl v Avstriji so njegovo pravico po FIP lahko uveljavili zakonec in njegovi otroci, če izpolnjujejo pogoje. Pravica prejšnjega lastnika do odškodnine se v takšnem primeru prenese na pravne naslednike.

4. Prvostopni organ ugotavlja, da je pogoje za pridobitev odškodnine po FIP izpolnjevala njegova hčerka B.B., ki je imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 pa je bila avstrijska državljanka. Zanjo je bilo ugotovljeno, da je živela v Avstriji od leta 1945, v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo dne 4. 6. 1993, v Avstriji pa živi še danes. Avstrijsko državljanstvo ji je bilo podeljeno 29. 7. 1947. Glede na vse navedeno upravni organ zaključuje, da je bila upravičena do pravic po FIP. Ne glede na to, ali je pravna naslednica po bivšem lastniku A.A. dejansko dobila odškodnino od Avstrije, upravni organ ugotavlja, da je na navedeni podlagi imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar izključuje upravičenja po ZDen.

5. V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije pa upravna organa navajata, da je to potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011 temelji na tem, da družina A.A. ni prejela odškodnine, vendar pa tega ni mogoče šteti kot potrdilo, da družina A.A. v Republiki Avstriji ni imela pravice do odškodnine za odvzeto premoženje. Upravni organ pri tem izhaja iz svojega pravnega reda in njegove osnove in razlage, ne pa iz pravnega reda tuje države. Na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen mora tako upravni organ po uradni dolžnosti ugotoviti morebitno pravico osebe dobiti odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Glede na vse obrazloženo je tudi FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje za premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj in ki se upošteva pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Zatrjuje, da je v predmetni zadevi upravičenec C.C. rojen ..., ki je umrl 11. 11. 1950, in ni imel pravice do odškodnine po FIP, ker je umrl pred uveljavitvijo FIP. Tudi nekdanji lastnik/razlaščenec A.A., rojen ..., ki je umrl 14. 1. 1955, ni imel pravice do odškodnine po FIP, ker je umrl pred njeno uveljavitvijo. Vlagateljica zahtevka B.B. ni upravičenka v postopku denacionalizacije. Po mnenju tožeče stranke je zato napačen zaključek, da C.C. ni upravičenec, ker naj bi njegova polsestra imela možnosti prejeti odškodnino. Razen tega bi upravna organa v postopku morala upoštevati predloženo potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, iz katerega izhaja, da A.A., rojenemu ... v Lovrencu na Pohorju, umrlem 14. 1. 1955 v Knittelfeldu, ni bila izplačana odškodnina za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji s strani Republike Avstrije, kakor tudi ne njegovim pravnim naslednikom. Izpodbijana odločitev je napačna tudi zato, ker po mnenju tožeče stranke FIP sklenjena med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrija zavezuje samo državi pogodbenici in ni pravni vir ne pozitivno pravo, ki bi urejal odškodnino za podržavljeno premoženje in se kot takšna ne more upoštevati pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije. Razen tega ta pogodba kot pravno priznano škodo priznava samo škodo na gospodinjski opremi in premičnih predmetih za opravljanje poklica. Tovrstna škoda pa tožeči stranki ni nastala. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločitvi razveljavi in samo odloči o stvari. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 68/2015-6 z dne 6. 5. 2015, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi tožeča stranka glede na drugi odstavek 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen ni upravičena do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ker je imela tožnica po svojem pravnem predniku pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija, ker je spadala med upravičence do odškodnine po določbah FIP.

9. Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 228/2015 z dne 26. 8. 2015 zavržena.

10. Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-853/15-17 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. II U 68/2015-6 z dne 6. 5. 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

11. Tožba je utemeljena.

12. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

13. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

14. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

15. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

16. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

17. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

18. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela tožeča stranka na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam, ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

19. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

20. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je bila na tej podlagi dana možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

21. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

22. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

23. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 EUR za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-546/15-16 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je treba pri odmeri uporabiti Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), sodišče pa je tožeči stranki za revizijo (tar. št. 30) odmerilo stroške v priglašeni višini 286,87 EUR. K temu je sodišče prištelo še 63,11 EUR za 22 % DDV in 5,74 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife).

24. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 703,42 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 115/2016
• UPRS Sodba II U 494/2017-43
• UPRS Sodba II U 581/2017-35