UPRS Sodba I U 648/2018-15

Jedro

Razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten, kar pa v obravnavanem primeru ni. Toženka se je sicer opredelila do fotografije potnega lista, ki jo ima tožnik na svojem mobilnem telefonu in je ta dokaz brez posebnih razlogov zavrnila. Iz fotografije so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih tožnik navaja v postopku v Sloveniji, sam pa je priznal, da je v Grčiji podal druge podatke, vendar tega ni prikrival in je to povedal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Razen tega se v upravnih spisih nahajajo tudi listine iz sistema Eurodac, iz katerih je razvidno, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi, zato dvom v istovetnost prosilca vsekakor ni očiten.

Za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavlja. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti in tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-479/2018/13 (1312-09) z dne 23. 3. 2018, odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992 v kraju B., Alžirija, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 14. 3. 2018 od 13.40 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka med drugim navaja, da so policisti prijeli tožnika 11. 3. 2018 v bližini predora Malo Brdo. Povzema tožnikov opis poti po katerem je naprej prišel legalno v Turčijo z letalom, od koder naj bi preko Grčije (kjer je zaprosil za mednarodno zaščito) Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške prišel v Slovenijo. Ob podaji prošnje naj bi tudi povedal, da je v Grčiji dal lažne osebne podatke.

3. Navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Prosilec je sicer dne 16. 3. 2018 predložil fotografijo potnega lista na svojem mobilnem telefonu, vendar po mnenju toženke njegove istovetnosti na ta način ni mogoče izkazati, zato njegova istovetnost ni ugotovljena. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je namreč nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v ZTuj-2, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in v tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Toženka namreč sama v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države.

4. Dvom v tožnikove osebne podatke toženka utemeljuje, ne glede na to, da prosilec ni predložil dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, tudi s tem, da je tožnik dne 29. 9. 2016 že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji navedel drugačne osebne podatke, to je ime, priimek in datum rojstva. Prosilec je samovoljno zapustil Grčijo, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da mu je potni list v Turčiji odvzel organizator poti, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji, ki pa je kljub temu, da je rekel, da jo lahko priskrbi, tega ni storil.

5. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na navedbe prosilca ni njegova ciljna država, iz česar je mogoče sklepati, da prosilec namerava nadaljevati svojo pot s podajanjem drugačnih osebnih podatkov v upanju, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Zato se je toženka odločila, da se prosilcu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer se onemogoči osebam katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnje prehajanje mej držav članic Evropske unije.

6. Nadalje navaja, da je za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito treba ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je organ, razen ko se osebi prizna status begunca, dolžan opraviti. Toženka ugotavlja, da je prosilec pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in neskladno navedel razloge, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite, zato bo treba te razloge in njihovo verodostojnost natančno ugotoviti z osebnim razgovorom. V obravnavanem primeru bo presoja navedenih okoliščin in izdaja odločitve o prosilčevi prošnji mogoča šele po izvedenem osebnem razgovoru in potencialni pridobitvi informacij o državi izvora. Ker je tožnik za mednarodno zaščito z lažnimi osebnimi podatki že zaprosil v Grčiji in jo je pred odločitvijo o njegovi prošnji samovoljno zapustil in je po lastni izjavi prečkal več varnih držav (Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška), kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, toženka meni, da o njegovi prošnji ne bo mogoče odločiti brez omejitve gibanja, saj bo v nasprotnem primeru prej zapustil Republiko Slovenijo. Toženka tudi meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in mu ni preostalo nič drugega. Tožnik je ob prvem stiku s policisti podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, misleč, da bo prišel v Azilni dom v Ljubljani, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno in bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka, tako kot je to storil po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje in onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tako obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil zaradi česar se je toženka odločila, da se prosilca zadrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb (več kot 80%) zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območja azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, pri čemer se toženka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

7. Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da je toženka že enkrat odločila s sklepom z dne 15. 3. 2018 in tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, a je bil ta sklep s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 581/2018 odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Tožnik se vse od 14. 3. 2018 dalje nahaja v Centru za tujce v Postojni in ni nameščen v Azilni dom v Ljubljani kljub izdani sodbi. S tem, ko toženka ni upoštevala izdane sodbe v prejšnjem postopku to dejanje predstavlja hudo kršitev človekovih pravic, saj je bila tožniku odvzeta prostost brez pravne podlage (kršitev 19. člena Ustave RS in 5. člena Konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah).

8. V tej zadevi se sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik poudarja, da toženka tudi v ponovnem postopku ni pojasnila nič novega, kot je to storila v odpravljenem sklepu in ni upoštevala navodil sodišča. V ponovljenem postopku prosilca ni opozorila na omejitev gibanja in na njegove posledice. Osebna identiteta prosilca je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, ki jih je upravni organ odvzel in poslal v centralni enotni sistem EURODAC, dodatno pa še s sliko potnega lista na mobilnem telefonu. Na podlagi fotografije potnega lista bi se tožena stranka lahko prepričala o njegovi istovetnosti. Tožnika je mogoče identificirati po njegovem prstnem odtisu, zato odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo ni razlog za omejitev gibanja v prostore Centra za tujce, kjer gre za zapor.

9. Ukrep omejitve gibanja v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji (strožji standard presoje), saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in zaradi dejstva, ker toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v prostorih Azilnega doma ni upravičen razlog. Tožnik je na sodišču povsem skladno izpovedal kar je povedal toženki ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, zato ni dvoma o njegovi iskrenosti. Tožnik nikjer, kjer se je do sedaj zadrževal ni napravil nobenega prekrška niti ni pobegnil, česar toženka ni presojala. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je poseg v pravico do osebne svobode. Tudi drugi razlogi glede begosumnosti v izpodbijanem sklepu niso argumentirani. Dejstvo, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi tožbe pobegne, ni razlog za omejitev gibanja tožniku. Prav tako ne drži resne presoje argument, da je treba s prosilcem opraviti osebni razgovor, da bi se lahko odločilo o njegovi prošnji in bi bilo to nemogoče, če bi tožnik pobegnil. Če bi se to zgodilo, ne bi bilo več razloga za odločanje o njegovi prošnji. Toženka je napačno uporabila materialno pravo, saj bi morala neposredno uporabiti Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013, ne pa določbe ZMZ-1, ki ni skladen z Direktivo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožnik nastani na odprti oddelek v azilnem domu.

10. Toženka je sodišču posredovala upravne spise in v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne, pri čemer vztraja pri razlogih izpodbijanega akta.

11. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Alžirije postavilo sodnega tolmača C.C. za arabski jezik. Na glavni obravnavi dne 30. 3. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi gre za ponovno odločanje toženke po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 581/2018-13 z dne 22. 3. 2018, s katero je bilo ugodeno tožbi in je bil sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-479/2018/5 (1312-09) z dne 15. 3. 2018 odpravljen in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. Z navedenim odpravljenim sklepom je bil tožnik A.A., roj. ... 1992 v kraju B. v Alžiriji zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito pridržan na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 14. 3. 2018 od 13.40 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ 3 mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še obstajali.

15. Toženka je po prejemu navedene sodbe dne 23. 3. 2018 izdala izpodbijani sklep s katerim je istemu prosilcu, to je tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992 v kraju B., Alžirija izdala sklep, s katerim ga je pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, (istih razlogov, kot v odpravljenem sklepu) na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, pri čemer se prosilec pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 14. 3. 2018 od 13.40 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

16. Sklep toženke o omejitvi gibanja tožniku z dne 15. 3. 2018 je bil odpravljen na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi pomanjkljive obrazloženosti izpodbijanega sklepa in ker ni mogoč preizkus nujnosti oziroma potrebnosti posega v tožnikovo osebno svobodo iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

17. Toženka je z, v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom malenkostno dopolnila obrazložitev, in sicer tako, da se je opredelila do predložene fotografije potnega lista na tožnikovem mobilnem telefonu, ki jo je prosilec predložil dne 16. 3. 2018. Zavzela je stališče, da prosilec z dokumentom, ki ga ima v obliki kopije shranjenega na svojem mobilnem telefonu istovetnosti ni mogoče izkazati, zato njegova istovetnost ni ugotovljena in zaradi varstva podatkov po 119. členu ZMZ-1. Razen tega je prosilec v 23. točki prošnje za mednarodno zaščito sam povedal, da je v Grčiji dal drugačne osebne podatke ob podaji prošnje za mednarodno zaščito glede imena, priimka in datuma rojstva ter da je Grčijo samovoljno zapustil, zato toženka utemeljeno dvomi v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel pri podaji prošnje, še posebej, ker je hkrati navedel tudi, da lahko dostavi osebno izkaznico, česar pa ni storil. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na navedbe prosilca ni njegova ciljna država, toženka sklepa, da prosilec namerava nadaljevati svoj pot, s podajanjem drugačnih osebnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Iz teh razlogov je toženka tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

18. Glede razloga iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa se toženka sklicuje na 21. člen ZMZ-1, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo svoj stan pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik naj bi pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in neskladno navedel razloge zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite. Zato bo treba te razloge in njihovo verodostojnost natančneje ugotoviti z osebnim razgovorom, s čimer je podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

19. Tožnik je na glavni obravnavi kot točne potrdil svoje izjave, ki jih je dal že na zapisnik v zadevi opr. št. I U 581/2018 dne 22. 3. 2018 ter dodal, da je bil osebni razgovor z njim opravljen včeraj, to je 29. 3. 2018. Povedal je tudi, da se v Centru za tujce ne počuti dobro in je depresiven.

20. Pooblaščenka tožnika je v zaključni besedi opozorila na to, da toženka po prejetju sodbe opr. št. I U 518/2018 z dne 22. 3. 2018, tožnika ni izpustila, kar je sicer naredila v drugem identičnem primeru, ko je bil prosilec nemudoma nameščen v Azilni dom. Tožnik je tako ves čas v Centru za tujce.

21. Po presoji sodišča toženka ni sledila napotkom iz sodbe opr. št. I U 581/2018-13 z dne 22. 3. 2018 ter sanirala ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka in je izdala izpodbijani sklep brez da bi bilo tožniku ukrep ustno naznanila ter mu izročila zapisnik, ki bi vseboval razloge za izrek ukrepa, kar bi mu omogočilo učinkovito obrambo (4. odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato sodišče ponovno poudarja, da glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska Ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

22. Po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena). Razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten, kar pa v obravnavanem primeru ni. Toženka se je sicer opredelila do fotografije potnega lista, ki jo ima tožnik na svojem mobilnem telefonu in je ta dokaz brez posebnih razlogov zavrnila. Fotografija potnega lista se nahaja v upravnih spisih. Iz fotografije so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih tožnik navaja v postopku v Sloveniji, sam pa je priznal, da je v Grčiji podal druge podatke, vendar tega ni prikrival in je to povedal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Razen tega se v upravnih spisih nahajajo tudi listine iz sistema Eurodac, iz katerih je razvidno, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi, zato dvom v istovetnost prosilca vsekakor ni očiten v smislu prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

23. Po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče ponovno poudarja, da morajo biti po presoji sodišča za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavlja. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti in tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

24. Iz izpodbijanega sklepa še zmeraj ni razvidno katero je tisto dejstvo na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ga ima toženka namen ugotavljati, posledično pa tudi ne v kakšno vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je zagovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti, navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik je na zaslišanju dne 30. 3. 2018 tudi povedal, da je bil z njim že opravljen osebni razgovor dne 29. 3. 2018. Še zmeraj so nekonkretizirani razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je za mednarodno zaščito z lažnimi osebnimi podatki že zaprosil v Grčiji in jo pred odločitvijo o njegovi prošnji samovoljno zapustil, nato pa po lastni izjavi prečkal več varnih državi (kar je bilo navedeno tudi že v odpravljenem izpodbijanem sklepu), kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, kar naj bi kazalo na njegovo begosumnost.

25. Ker je omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoča le, če so kumulativno izpolnjeni navedeni trije pogoji, teh pa izpodbijani sklep ne vsebuje, je izpodbijani sklep nezakonit.

26. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitve materialnega prava. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna. Po določbi drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu št. 2013/33/EU v zvezi z odločbo 28(4) Dublinske uredbe, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, Gre za jasno in brezpogojno določbo, ki ima neposredni učinek.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 748/2018-23
• UPRS Sodba in sklep I U 839/2018-12
• UPRS Sodba in sklep I U 1826/2018-13