<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 487/2018-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.487.2018.13
Evidenčna številka:UP00009201
Datum odločbe:08.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku

Jedro

Presoja okoliščin konkretnega primera je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2014 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan članic tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), v povezavi z drugim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Maroka, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (prva točka izreka) in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 2. 2018 od 12.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (druga točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite, zaradi znatne nevarnosti, da bo pobegnil pred izvršitvijo predaje odgovorni državi članici, izrečeno pridržanje, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal v državi članici Evropske unije, in sicer v Avstriji dne 25. 1. 2016 in na Hrvaškem dne 18. 10. 2017.

3. Pred tem je tožnika dne 22. 2. 2018 obravnavala Policijska postaja Metlika, potem ko ga je slovenska policija istega dne prejela pri naselju Božakovo, skupaj s še enim tujcem. S pomočjo tolmača je bil z njim opravljen osebni razgovor. Ugotovljeno je bilo, da je prosilec pred prijetjem s strani policije bival v Turčiji, Makedoniji, Srbiji, Hrvaški in Avstriji, od koder je odšel v Italijo in tam ostal leto in pol. Vrnil se je v Avstrijo, kjer so mu po podaji prošnje za azil omejili gibanje v centru za tujce in ga vrnili na Hrvaško, kjer se je v okolici Zagreba zadrževal približno tri mesece. S prijateljem sta se od tam namenila nazaj v Italijo, kjer pa so ju, ob prečkanju meje, prijeli slovenski policisti.

4. Skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, toženka navaja, da bo pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in jih zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) ter na podlagi tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Prosilec se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v štirih državah članice Evropske unije, Grčiji in Italiji, kjer ni bil evidentiran ter v Avstriji in na Hrvaškem, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. V prav nobeni od navedenih držav prosilec ni počakal na zaključek postopka. V nobeni od držav, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Slovenijo ni prejel odločitve oziroma tudi ni bil predan v izvorno državo. Kot razlog, zakaj je zapustil Avstrijo je prosilec navedel, da je odšel v Italijo, kjer je delal v diskoteki, ker v Avstriji Maročani azila ne dobijo, kot razlog, zakaj pa je zapustil Hrvaško, pa je navedel, da so Hrvati rasisti in ker tam ni služb. S tem, ko je prosilec zapustil Avstrijo ter Hrvaško je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je prosilec nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in druge alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2.

5. Toženka je prepričana, da bi prosilec tako, kot vse predhodne države, v katerih se je nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvršitev predaje pristojni državi članici Evropske unije, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Precej verjetno je, da če prosilec v Sloveniji ne bi bil prijet s strani policistov, bi pot nemoteno nadaljeval proti Italiji. To potrjuje tudi njegova izjava na Policijski postaji Metlika, kot izhaja iz registracijskega lista z dne 22. 2. 2018, ko je navedel, da je namenjen v Italijo, da bi si tam poiskal delo. S takimi dejanji prosilec onemogoča katerikoli državi merodajno odločanje o prosilčevih domnevnih težavah v izvorni državi.

6. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja, po presoji toženke, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno nezakonito prečkal meje iz države v državo. Za nadaljevanje postopka je bilo zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, po presoji toženke, ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji.

7. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Najprej navaja, da je eden izmed pogojev za pridržanje prosilca v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III omogočanje izvedbe postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Po prepričanju tožnika pa pridržanje v postopkih po Uredbi Dublin III, ko druga država članica ni še niti potrdila sprejema in so znane objektivne ovire za verjetnost uspešne predaje, nezakoniti in se pri tem sklicuje na sodbi I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 835/2016 z dne 14. 6. 2016. V obravnavani zadevi toženka še ni niti zaprosila za sprejem prosilca drugo državo članico, zato je že s tega mogoče ugotoviti, da pridržanje ni zakonito, saj ni znano, ali sploh bo prišlo do predaje. Ob tem tožnik opozarja tudi na sodbo pritožbenega sodišča v Franciji opr. št. 149 FS-P+B z dne 7. 2. 2018, ki je potrdilo, da je pridržanje po Uredbi Dublin III nezakonito v primeru, ko predaja v drugo državo članico še ni potrjena in če niso posebej določeni objektivni kriteriji za ugotovitev obstoja begosumnosti. Nadalje opozarja na to, da je bil ukrep pridržanja v Centru za tujce, ki je bil izrečen ustno, utemeljen na tem, da v Azilnem domu ni primernega varovanja, ki bi preprečilo tožnikovo samovoljno zapustitev azilnega doma, da tožnik na Hrvaškem ni počakal na zaključek postopka, ilegalno prehajanje mej držav EU in da istovetnosti ni dokazal z osebnim dokumentom. V pisnem odpravku pa tožena stranka izrečeni ukrep utemelji z nesodelovanjem v postopku zaradi zapustitve Hrvaške, nezakonit prestop državne meje brez možnosti za bivanje v Sloveniji. Ustno izrečeni sklep o omejitvi gibanja mora biti identičen njegovemu pisnemu odpravku, v nasprotnem gre za kršitev pravil postopka in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

8. Zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost tožene stranke natančno in v skladu z zakonom pojasniti izpodbijani ukrep, kar pa ni bilo storjeno. Tožnik je bil sicer zaslišan pri izreku ukrepa pridržanja, vendar ni imel možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja ali celo glede razlogov in neizpolnjevanja pogojev za veljavno predajo, s katero se pridržanje pogojuje. Na zaslišanju toženka ni razčiščevala nobene okoliščine v zvezi s standardom znatne begosumnosti in realne možnosti predaje na določeni pravni podlagi.

9. Toženka tudi ni spoštovala odločbe I Up 26/2016 Vrhovnega sodišča, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da je mogoče ugotoviti, da najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega dostavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnost pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Toženka tožniku z ustno in pisno odločbo skupaj očita zapustitev Avstrije in Hrvaške pred koncem postopka in s tem nesodelovanje v postopku v skladu s peto alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, nezakonito prehajanje državne meje, in sicer verjetno v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 68. člena istega zakona, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 68. člena tega zakona in nedokazano istovetnost oziroma pomanjkanje osebnega dokumenta. Tožnik je Avstrijo zapustil, ker je pričakoval negativno odločitev in je v strahu pred vračanjem v Maroko to državo zapustil, ker je hotel zaprositi za zaščito drugje. Hrvaško je zapustil zaradi nasilja in težav, ki jih je tam občutil na lastni koži, ko so ga na ulici pretepli, policija pa kljub prijavi ni ukrepala. Do teh navedb se toženka ni opredelila. Ker je tožnik državi utemeljeno zapustil, mu ni mogoče očitati nesodelovanja v postopku, sicer pa tožnik s slovenskimi organi sodeluje in ne drži, da je policiji povedal, da ne namerava ostati v Sloveniji, kjer bo počakal na odločitev.

10. Tožniku zaradi nezakonitega vstopa v Slovenijo ni mogoče očitati begosumnosti, pri čemer tožnik navaja določbo 35. člena ZMZ-1, saj bi bilo to v nasprotju z azilno zakonodajo in mednarodnimi dokumenti. Tožnik je potoval nezakonito, saj je bila to zanj edina možnost in ni imel druge izbire. Tožniku prav tako ni mogoče očitati begosumnosti zato, ker nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji, saj bi bilo to v nasprotju z azilno zakonodajo in mednarodnimi dokumenti. Po določbi 78. člena ZMZ-1 imajo prosilci za azil pravico do prebivanja v Sloveniji in tudi pravico do materialne oskrbe in nastanitve v Azilnem domu. Nedokazana istovetnost oziroma pomanjkanje osebnega dokumenta ne sodi pod noben kriterij za odredbo pridržanja in ne dokazuje znatne begosumnosti tožnika. Tako se izkaže, da ni podan noben kriterij iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

11. V konkretnem primeru gre za odvzem prostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Po tem členu je odvzem prostosti mogoč le ob izpolnjevanju dveh splošnih pogojev in sicer, če tako določa zakon (materialni pogoj) in po postopku, ki ga določa zakon (procesni pogoj). Po določbi prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, se smejo osebe pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njimi poteka postopek določen v tej uredbi. Ukrep pridržanja je dopusten le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določata drugi in tretji odstavek 28. člena Dublin III. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je treba v vsakem primeru posebej oceniti učinkovitost ukrepa, toženka pa se pri utemeljitvi sorazmernosti sklicuje zgolj na razmere v azilnem domu, za katere ni odgovoren tožnik, saj gre za pomanjkljivosti na strani države. Samo zato, ker je tožnik zapustil državi, v kateri bi zagotovo dobil negativno odločitev, ali v kateri se je bal nasilja, mu ni dopustno odvzeti osebne svobode in ga za več mesecev zapreti v zapor, kar je popolnoma nesorazmerno.

12. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži, da tožnika nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni, kakor to določa drugi pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Direktiva o sprejemu).

13. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je posredovala upravne spise.

14. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Maroka, postavilo sodnega tolmača B.B. za arabski jezik. Na glavni obravnavi dne 8. 3. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

15. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika - prosilca za mednarodno zaščito - pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 2. 2018 od 12:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

18. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

19. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

20. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v obravnavanem primeru glede na opis njegovega pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.1 Vendar pa je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve)2.

21. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

22. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20163 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

23. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.4 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

24. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je pridržanje na "zalogo", ko druga država članica še ni niti potrdila sprejem prosilca za nezakonit in se pri tem sklicuje na dvoje stališč iz sodb tega sodišča5. Dejansko stanje v teh dveh primerih je bilo drugačno kot v obravnavanem, kjer je bilo v enem primeru dejansko nejasno ali bo Madžarska prosilca sploh sprejela, saj je bil kot del skupine, njegov ponovni sprejem že zavrnjen. V drugem primeru pa je bilo ocenjeno, da tožnik utemeljeno ugovarja, da ga Republika Hrvaška ne bo sprejela, saj je že zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar pa ni enako kot v obravnavanem primeru. Iz podatkov v upravnih spisih ni listinskega dokaza, da je bila tožniku zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito oziroma, da je bil iz Republike Hrvaške izgnan. Na vprašanje tožniku na zaslišanju ali ima pri sebi kakšen dokument, ki to izkazuje, je rekel, da nima, ker naj bi vse dokumente pred prihodom v Republiko Slovenijo uničil. Razen tega je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je toženka dne 27. 2. 2018 poslala standardni obrazec za ponoven sprejem prosilca Republiki Avstriji in Republiki Hrvaški. Republika Avstrija je že negativno dogovorila dne 5. 3. 2018, Republike Hrvaška pa še ni odgovorila in bo to lahko storila do 13. 3. 2018, kar je skladno z določbami Uredbe Dublin III.

25. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča v Franciji, ker predaja v drugo državo članico še ni potrjena in ker niso posebej določeni objektivni kriteriji za ugotovitev obstoja begosumnosti. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvoumno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Nedvomno pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije, kar je omenjeno že v 22. točki te sodbe. Nenazadnje sodišče pripominja še, da po tudi izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (prim. npr. sodba in sklep I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017 in I U 2382/2017 z dne 30. 10. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz prej povzete sodbe Vrhovnega sodišča RS.

26. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Organ je sklep oprl na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka ter 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člen ZTuj-2 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji). Ob tem sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da so bili pri ustnem ukrepu navedeni drugi razlogi za pridržanje, kot v izpodbijanem sklepu in da je bil s tem kršen 25. člen Ustave RS. Sodišče presoja zakonitost izpodbijanega sklepa in ne ustne seznanitve z ukrepom. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa pa je tožniku bila spoštovana pravica do pravnega sredstva. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

27. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

28. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2.

29. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji in Republiki Hrvaški. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil skladno z določbami Uredbe Dublin III iz Republike Avstrije vrnjen v Republiko Hrvaško. Na zaslišanju pa tudi že v prejšnjem postopku je tožnik zatrjeval, da za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni zaprosil, po drugi strani je povedal, da je bila njegova prošnja zavrnjena oziroma, da je bil iz Republike Hrvaške izgnan. Dokumente, ki pa bi to dokazovali pa je pred prihodom v Republiko Slovenijo uničil, tako da sodišču ne preostane drugega kot da ugotovi, da je Republiko Hrvaško samovoljno zapustil. Vse navedeno pa kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. V prvih izjavah, ki jih je dal slovenskim policistom, je navedel, da je njegova ciljna država Italija, kasneje pa je to zanikal in zatrjeval, da je njegova ciljna država Slovenija, kot država članica EU. Če bi to držalo, bi tožnik ne ilegalno prestopil slovensko hrvaško mejo, ampak bi v Slovenijo vstopil legalno na mejnem prehodu za obmejni promet Božakovo, tako pa je v Slovenijo vstopil peš preko potoka Kamenica.

30. Na zaslišanju je izjavil, da ima v Sloveniji namen počakati do zaključka postopka priznanja mednarodne zaščite. Sodišče to izjavo ocenjuje kot neprepričljivo, saj bi lahko tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Italiji kot članici EU, pa tega ni storil in sodišče glede na pretekla postopanja tožnika ne vidi garancije, da bo v Sloveniji počakal na zaključek postopka. Vse navedeno tudi sodišče, enako kot toženko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po uredba Dublin III. Po mnenju sodišča pa izrečeni ukrep omejitve gibanja ni mogoče utemeljiti na razlogu iz tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito.

31. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

32. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce tako glede hrane in higiene dobre, da je za zdravniško oskrbo poskrbljeno. Vse kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

33. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

-------------------------------
1 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo".
3 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
4 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).
5 I U 801/2016 in I U 835/2016


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68, 68/1
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84, 81/1, 84/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MTk2