UPRS Sodba I U 2418/2017-5

Jedro

Na podlagi ugotovljene presumpcije umika bi toženka morala prošnjo obravnavati kot novo prošnjo. Navedeno posledično pomeni, da v postopku obravnavanja "nove" prošnje prosilec ne bi bil dolžan nositi trditvenega in dokaznega bremena, da predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot dejansko podlago za vsebinsko obravnavanje prošnje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-163/2017/14 (1312-17) z dne 17. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnik 28. 3. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je bilo odločeno z odločbo št. 2142-163/2017/5 (1312-05) z dne 4. 5. 2017 in s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena. V skladu z Uredbo (ES) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 je bil tožnik 27. 9. 2017 s strani avstrijskih varnostnih organov vrnjen v RS in je dne 28. 9. 2017 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Toženka je prošnjo obravnavala na podlagi 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in prošnjo v skladu s tem členom zavrgla, ker tožnik ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni predložil ničesar novega o bistveno spremenjenih okoliščinah v njegovi izvorni državi, kar je nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti tujec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito.

2. Tožnik v tožbi pritrjuje, da je 28. 3. 2017 prvič zaprosil za mednarodno zaščito, opravljen je bil osebni razgovor in sicer 25. 4. 2017. Vendar pa je dne 10. 5. 2017 zapustil Azilni dom ter je bila dne 17. 5. 2017 tožnikovim pooblaščencem vročena negativna odločba v njegovi odsotnosti, vendar pa je sklicevanje na to odločbo in postopanje po 65. členu ZMZ-1 napačno, saj bi moral biti 13. 5. 2017 izdan sklep o ustavitvi postopka, ne pa negativna odločba. Glede na to, da je zapustil Azilni dom 10. 5. 2017, se po treh dneh na podlagi zakona samega prošnja šteje za umaknjeno. Postopek bi moral biti ustavljen v skladu s šestim odstavkom 49. člena ZMZ-1. V nasprotju z zakonom je toženka dne 17. 5. 2017, torej dober teden po tem, ko prosilca ni bilo več v Azilnem domu, vročila pooblaščencem negativno odločbo. Odločba je sicer datirana s 4. 5. 2017, vendar to ne igra nobene vloge, saj 50. člen ZMZ navaja, da je umik možen kadarkoli med postopkom, vse do vročitve odločbe. V tretjem odstavku 50. člena ZMZ pa je navedeno še, da oseba lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka in šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka nadaljnja prošnja in prošnja, podana po poteku 9-mesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo. Ker je podal ponovno prošnjo 28. 9. 2017, je jasno, da se 9-mesečni rok še ni iztekel in toženka ni imela osnove za izdajo sklepa, ki je predmet tega spora. Ker se je prva prošnja z dnem 13. 5. 2017 štela za umaknjeno, toženka ni imela zakonske osnove za negativno odločbo, zoper katero ni mogel vložiti pravnega sredstva, saj uveljavljena sodna praksa odsotnim osebam v tovrstnih primerih odreka pravni interes za vlaganje pravnih sredstev. Toženka bi morala postopek nadaljevati in ga zaključiti po normalnem rednem ali pospešenem postopku. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sklicuje se na določbo sedmega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki je bila podlaga za izdajo odločbe 2142-163/2017/5 (1312-05), ta pa za odločanje v postopku izdaje izpodbijanega sklepa po prvem odstavku 64. člena ZMZ-1. Dejstev odhoda iz Azilnega doma, ki jih navaja tožnik, ne prereka. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na določbi 64. in 65. člena ZMZ-1. Med strankama je sporno ali so bili v zadevi podani procesni pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje kot ponovne prošnje v smislu določbe 64. člena ZMZ-1.

6. Tožnik zatrjuje, da je dne 10. 5. 2017 zapustil Azilni dom ter bi zato toženka na podlagi 2. alinee drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 morala šteti, da je bila prva prošnja z dnem 13. 5. 2017 umaknjena, kar bi tožnika upravičevalo, da vloži v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 (ob nadaljnjem pogoju, ker od 13. 5. 2017 do 28. 9. 2017 še ni minilo 9 mesecev) novo prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Drugi odstavek 50. člena ZMZ-1 določa presumpcije umika. Zakonska domneva umika iz 2. alinee, ob nastopu določenih okoliščin: - je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo; - da se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil, ustvarja domnevno bazo za pravno stanje, da se prošnja šteje za umaknjeno. Torej bi ob izpolnjenih predpostavkah domneve, kot zatrjuje tožnik za svoj primer, po treh dneh od samovoljne zapustitve azilnega doma, organ moral šteti, da je prošnja za mednarodno zaščito umaknjena ter zahteva (prošnja) za izdajo odločbe več ne obstoji. Odločba št. 2142-163/2017/5 (1312-05) z dne 4. 5. 2017, s katero je organ prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnil kot očitno neutemeljeno, je v obravnavanem primeru pravno neupoštevna, ker je učinek umika nastopil pred njeno vročitvijo, ki je bila dne 17. 5. 2017. Določba prvega odstavka 50. člena ZMZ-1 pa določa, da prosilec lahko prošnjo izrecno umakne kadarkoli med postopkom do vročitve odločbe. Torej tudi pri izrecnem umiku prošnje, sama izdaja odločbe (pred vročitvijo) še ne ustvarja pravnih učinkov.

8. V obravnavanem primeru, kolikor držijo predpostavke domneve, kot jih tožnik v tožbi navaja, toženka pa jih v odgovoru na tožbo ni prerekala, je nastopila presumpcija umika z dnem 13. 5. 2017, zato toženka svoje odločitve v formalnem pogledu - izbiri postopka (ponovna prošnja) in vsebinskem (presoja zadostne utemeljitve zahtevka za uvedbo postopka v smeri novih dokazov in navedbe novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite), ne bi smel vezati na odločbo z dne 4. 5. 2017. Na podlagi ugotovljene presumpcije umika bi morala prošnjo obravnavati kot novo prošnjo. Navedeno posledično pomeni, da v postopku obravnavanja "nove" prošnje prosilec ne bi bil dolžan nositi trditvenega in dokaznega bremena, da predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot dejansko podlago za vsebinsko obravnavanje prošnje. Zgoraj navedeno stališče je tudi v skladu z 28. in prvim odstavkom 32. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

9. Toženka bo glede na navedeno, v ponovnem postopku morala preveriti dejansko podlago za nastop domneve iz 2. alinee drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, in kolikor ta obstaja kot navaja tožnik, upoštevati stališče sodišča, ki se nanašajo na pravilno uporabo procesnih določb ZMZ-1 v 50. členu. Namreč sklicevanje toženke na sedmi odstavek 49. člena ZMZ-1 za obravnavani primer ni relevantno, saj peti odstavek določa primer, ko prosilec izrecno umakne prošnjo, kar pa ni situacija v obravnavanem primeru.

10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 788/2019-5
• Sodba I Up 359/2008
• UPRS Sodba in sklep I U 720/2018-5